Avtodomiranje

in ostale traparije

JZ Nemčija

Glavni dopust 2015

>>Koordinate<<

Dvakrat je že bila v planu, a nas je vreme vedno splaknilo na Balkan.

Tokrat so bile napovedi ugodnejše. V soboto, 25.7. krenili iz totalnega vročinskega vala…, pripravljeni na vročino…, v relativno hladno Nemčijo 😯 .

S klikom na slikco, se le-ta (praviloma) poveča.

Prvi del poti

Prvi del D poti

D1 Ni lepo videti nepreglednih kolon v nasprotni smeri, a vsekakor lepše kot v njih sodelovati. Iz čistega vraževerja nisem komentiral, a se je vseeno zgodilo. Slabo urco smo izgubili v zastoju na jugu Minhna. En tunel (al daljši podvoz) so imeli ravno za otvoriti, tako da morda kako uro kasneje za zastoj sploh vedeli ne bi… Nima veze, prvi vmesni cilj vseeno dosegli: Bad Wörishofen, ali bolje: Kurpark v tem zdraviliškem mestu. Še natančneje: pešpot, katero prehodiš bos po različnih podlagah (trava, lubje, iglice iglavcev, potok, kamenje, pa podlage različnih barv na soncu, blato, pesek različnih granulacij – ma ni da ni), skozi rožne in zeliščne vrtove, labirint, skozi Kneipp-Anlage itd. Ja, tukaj je v zrelih letih deloval Sebastian Kneipp. Kar faca tip. Potka sicer ni ne vem kako dolga, a si je zanjo potrebno (in vredno) vzeti dobro uro. Po celodnevni furanciji zelo paše.

Ledeni mož

Ledeni mož

Šmrk, šmrk

Šnjof, šnjof

Bahamas :) .

Bahamas 🙂 .

Brrrr

Brrrr

Hans und Rozes

Hans und Rozes

Labirint

Labirint

Merda

Merda

Nadaljevali do PZA v Leutkirchu (im Allgau), z namenom preživetja nedelje ob vodi. Zgleden štelplac. Cena vsebuje tudi enkraten vstop na kopališče.

D2 Najprej malo na becikl po okoliških vaseh. Vse prepredeno s kolesarskimi in dobro označeno. Popoldan na kopanje. Voda v bajerju je kot zelo redka grahova juha, a nas ‘naravna onesnaženja’ ne motijo. Skakalnice in temperatura vode OK. Zraven še bazeni v katerih je voda po bazenskih standardih. V kopalnicah s tuši tudi topla voda (0,5€). Zgledno kopališče: garderobe, prostrane travnate planjave, lahko tudi v senci dreves, restavracija, ležalniki… Cena (če bi bil brez AD 🙂 )? Sitníca! Dnevna družinska: 6,5€!

Župca

Župca

Voda po reglcih

Voda po reglcih

Pod večer kratek premik do PZA v Ravensburgu (tik ob kolesarski poti Donava – Bodensko jezero). Rahel dež, zato le sprehod do centra.

D3 Gospa, ki kasira parkirnino, nam je povedala, da smo prišli ravno na krajevni praznik in s tem na večurno parado. Skozi mesto se je spravilo res marsikaj! Ker so bili vmes tudi konji in konjske vprege, so tisti bolj zadnji v karavani že kar nobl gazili. Sicer pa center mesta povsem vreden ogleda. Izstopa kup turnov različnih oblik. S puzlami se nismo obremenjevali.

Za mehko podlago

Za mehko podlago

U sede

U sede

Leva, leva, ...

Leva. Leva. Leva. …

Konc

Konc

Turni

Turni

Kaj pa un na desni slika?

Kaj pa un na desni slika?

Tole :) .

Tole 🙂 .

Naprej mimo Bodenskega v Švico. Stein am Rhein je malo mestece z zanimivimi fasadnimi poslikavami. Pa pihal je kar konkretisch!

Lac de Constance

Lac de Constance

Vhod v Kamen

Vhod v Kamen

Švicarska

Švicarska

Slikovito

Slikovito

A ne?

A ne?

Pa še mal rozes in the wind

Pa še mal rozes in the wind

In do Naturbad Aachtal pri Rielasingen-Worblingen-u. Prijetno večerno kopanje na lepo urejenem naravnem kopališču. Naravno po vodi, ne po obliki. Gre za bazene brez kemije. Voda tudi zgleda naravno. Če ste navajeni klora in pogleda na dno…, pojdite kam drugam. Skakalnice so OK, imajo tudi mini restavracijo, garderobe in tuše s toplo vodo. Dnevna družinska: 7,8€. PZA je 100m naprej, CS tik ob bazenih, dodaten parking za AD pa malo naokoli, a peš čez mostiček povsem blizu.

Natur čof čof

Natur čof čof

Še z desne

Še z desne

Še Bahamas

Še Bahamas

Brrrr

Brrrr

U mater; dost ga bo

U mater; dost ga bo

Good night

Good night

D4 V planu je bilo kopanje, a so oblaki preplanirali. Cilj: Breisach am Rhein; z vmesnima: Titisee in francoski Colmar. Veter še kar nabijal, zato Titisee ne ‘vabljiv’ kot bi lahko bil . Ljudi vseeno cel kup. Malo sprehoda, kava s pogledom, pa nazaj naprej.

Titisee

Titisee s kave

En del Colmarja je res lep. Pisane hiške ob kanalu (ponoči baje sploh za pogledat); en del pa se, zaradi nekoč le vodnega dostopa, imenuje celo Male Benetke. No ja. Prespat na PZA v Breisach. Tende in odeje omogočile večerno druženje z rahlimi padavinami.

Pisana Francija

Pisana Francija

Male Benetke

Male Benetke

Benetke male

Benetke male

Pisani Colmar

Pisani Colmar

A ne?

A ne?

D5 Zjutraj še malo dežja, potem bolje. Stari del mesta s katedralo na vzpetini ter peš cona spodaj OK, ni pa kakih presežkov. Vreme se je spet frnihtalo, zato po pregledu napovedi hitreje proti severu.

V Breisach

V Breisach

Mim turna

Mim turna

In vrat

in vrat

in turna

in turna

Katedrala z druge strani

Katedrala z druge strani

Kugel

Kugel

Namenili smo se pogledati center Bad Bergzaberna, a se po kratkem posvetu na PZAju, odpravili naprej na PZA v Neustadt am Weinstrasse. Zakoračili do centra, malo pogledali, malo posedeli, malo poslikali in spat. Center OK, a brez presežkov.

Drugi del poti

Drugi del poti

Zanimiv delček mesta

Zanimiv delček mesta

Bronaste...

Bronaste…

... živalce

… živalce

Še mal centra

Še mal centra

D6 Premik do parkirišča pred zabaviščem Holiday park. Otrokom smo enega obljubili, pa je najbolje to storiti čim prej, da je potem mir, a ne. Park je sicer nekaj malega pod nivojem Gardalanda in Mirabilandije (sploh pa Evropa parka), a so čakalne vrste precej precej krajše in ga lahko v enem dnevu zares znucaš. Mini predstave izvaja ena babica, ki bi res že lahko šla v penzijo, pomagata ji pa mini dvojčici…, ki naj pa kar ostaneta 🙂 . Glavna predstava poteka na vodi, z gliserji, precej smučanja, vejkbordanja, nekaj eksplozijami in preveč šprehanja. Je za pogledat. Kot tudi dolina Rena med Bingnom in Koblenzem, saj se ji v tem delu res lahko reče dolina. Mimo Mišjega turna na otočku pri Bingnu in gradiča Pfalzgrafenstein na sorodni podlagi pri Kaubu.

Holiday during holiday

Holiday during holiday

Leti, leti Dave

Leti, leti? Ata!

Tukaj gor pa nikoli več!!!

Tukaj gor pa nikoli več!!!

Enim je še to preveč :) .

Enim je še to preveč 🙂 .

Medgeneracijski center

Medgeneracijski center

Mauseturm

Mauseturm (foto z net-a)

Kamen na kamen

Kamen na kamen (foto z net-a)

Želeli smo si pogledati kip legende Loreley (Lorelei), zato kar do Sankt Goarja. Podatki o legalnih možnostih spanja nekoliko zastareli, a smo vseeno, še kar srečno, pristali na PZA bio kmetije nad dolino, v mestnem predelu Biebernheim. Fajn plac. Naprej po obronkih levega brega gorvodno se odpro lepi razgledi dol na Ren ter vzpetino Loreley na nasprotnem bregu. Slednja precej zoži reko in ustvari zavoj. Najbrž so zato tipi nekdaj na skalah razbijali barkače in se potem zgovarjali na ubogo dečvo, ki naj bi jih s pesmijo (in stasom) zmrkala. Včasih so na osnovi takih izgovorov nastajale nesmrtne legende in pesmice , dandanašnji bi te sorodno izmotavanje pripeljalo kvečjemu v Idrijo :mrgreen: .

Kar po domače

Kar po domače

A ne?

A ne?

Class

Kruh

Francoska

Francoska

Ren

Ren

Usodna ožina

Usodna ožina

D7 Med mestoma Bingen in Koblenz, čez Ren ni mostov, so pa trajekti. Tudi med Sankt Goarjem in Sankt Goarhousnom. Na drugi strani najprej vzpon na Loreley. Neobičajno veliko enih usmerjevalcev prometa nas je usmerjalo naprej in naprej mimo prostranih travnatih parkirišč (in kampa Loreleyblick), da bi na koncu pristali na enem majhnem tik za hotelom povsem na robu nad dolino. Še bolje. Razlog usmerjanja je bilo odprto koncertno prizorišče, ki je prav ta dan gostilo en grande končerto. Od nastopajočih so mi ostali v spominu samo Red hot chilli pipers, ki znane rock komade izvajajo v krilih / na dude. So imeli ravno tonsko probo. Ni bil koncert naš cilj, zato le malo pošpancirali po potkah in razglediščih tam okrog. Tudi do razgledne terase pred gostilnico pod centrom za obiskovalce. Slednjega ne obiskali. Je pa naša profesorca na terasi zdeklamirala SLO in DE verzijo legendarne pesmice o legendi; s tem dodala težo in dodatno osmislila naš obisk. Dol se lahko kar peš odpravite proti Renu in pridete (skor) direkt na mesto kjer se obale dotika umetni polotok na katerega rtu se nahaja kip opevane pevke. Mi kar po cesti naokrog. Kakih 700m pešaka (ali bicikla) je od parkinga do kipa. Nekje na sredi polotoka sem storil napako, ki mi je v določeni meri pokvarila preostanek dopusta, avgusta in delček septembra 🙁 .

Brod

Brod

Z Loreley proti Loreley

Z Loreley proti Loreley

Vikendice

Vikendice

Deklici

Deklici

Ren

Sankt Goar / Ren / Sankt Goarhousen

Klik v križu :( .

Klik v križu 🙁 .

Nadaljevali navzdol ob reki. Lepa dolina. Mimo Koblenza do kampa ob jezeru Laacher See. Malo počitka po tednu dni norenja. Za znoret je tudi ob prijavi. Tri receptorke delajo po sistemu… ; … ne vem no…; samozadostnosti, recimo. Pri njih je pač tako, gost se prilagodi ali pač produži… Ne bi v podrobnosti; kamp je na nivoju, če plačaš mal več- s pogledom na jezero, ki je tudi OK, cena primerljivo z Jadranom primerljiva, primerljivo s PZA-ji pa v dveh nočeh več kot za cel ostali dopust skupaj!? Ponoči se je bolečina iz križa oplemenitila v išias 🙁 🙁 .

Dol po Renu

Dol po Renu

Kamp

Kamp

in jezero

in jezero

in še malo plaže

in še malo plaže

D8 Izležavanje, kopanje, roštiljanje, skratka: dopust! Razen išiatika, vsi na kolo. In kmalu nazaj, presenečeni nad neobstojem kolesarskih stez. Edini še funkcionalni dec 🙂 , je prekolesaril kar pošteno razdaljo, da je našel spodobno trgovino, saj tista v kampu nima skoraj nič.

Kljub morda negativnemu prizvoku zgornjega pisanja, povsem pozitivno preživet konec tedna.

D9 Odjava potekala normalno. Čeprav smo se nahajali na vulkanskem območju Eifel, nas nekako ni k ogledu teh zadev pritegnilo nič drugega kot bojda svetovno najvišje špricajoči hladnovodni gejzir. Tržijo ga v Andernachu. Ni mi uspelo priti do podatka, da bi se gejzir lahko obiskalo v lastni režiji, pa tudi na GE nekako tako zgleda. Skratka, naslikati se moraš v centru za obiskovalce, kjer pogledaš predstavitev, malo poeksperimentiraš itd., potem se naložiš na barko, ki te po Renu dostavi v bližino naravne fontane. Na vsaki dve uri se iz brbotalnika palčka Smuka brbotanje razvije v brizg zavidljivih razsežnosti. Po kake četrt ure spet usahne. Brizga po sistemu sveže odprte razplankane flaše mineralne vode. Al pa penine, da si boste lažje predstavljali 🙂 . Osebno se zaradi višje gor opisanih tegob ogleda nisem udeležil, zato vseh podrobnosti ne poznam. Pa tudi če bi se ga udeležil, jih ne bi 🙂 .

Tretji del poti

Tretji del poti

Predstavitveni

Predstavitveni

Center

Center

Superdry Superday

Superdry Superday

Klikni za predvajanje GIF-a:

Špricar

Špricar

Hladen

Hladen

Udeležencem ogleda erupcije je bilo vroče, zato mikro cilj Freibad v makro cilju doline reke Mosel. Naciljali smo tistega v Treis-Kardnu, saj ni predaleč od gradu Burg Eltz, ki je bil naslednji na vrsti. Bazeni s toboganom povsem OK. Spat smo se odpravili kar do parkirišča v bližini gradu. Malo nazaj dol po dolini, pa gor skozi Wierschem. Table vabijo do drugih parkirišč že spodaj v dolini, a je potem hoje več. Z ‘našega’ vozi tudi shuttle-bus (večji kombi), praktično do grajskega mostu.

Freibad

Freibad (foto z net-a)

D10 Grad je OK. Zanimiva lokacija- na vzpetini, a v dolini. Tipi, ki so živeli v njem, so bili res prefrigani. Zanimive zgodbe. Kar dobro so v enem prostoru zastopani nekateri teritoriji naše bivše države. Slavonija, Vukovar itd. Grof Jakob Eltz Vukovarski je bil med 1992 in 1999 celo član Sabora; sinko Georg se pa s Hrvati veselo tožari za nacionalizirane parcelce. Grad Eltz obstaja tudi v Vukovarju, a je precej drugačen od tega. Po zadnji vojni je bil pa sploh čisto drugačen 🙁 .

Burg Eltz

Burg Eltz

Od spod

Od spod

Od not

Od not

Pa še mal

Pa še mal

Morda celo najtoplejši dan na tem potovanju se je razvil, zato smo bili ob iskanju prehranjevalnih kapacitet v Cochemu že kar fajn sitni. Najprej hrana, potem kavica na prijetnem trgu, nato še popoldansko zvončkljanje ‘bajte’ nad nami, je zadeve spravilo v red. Cochemski grad zgleda dobro, a smo imeli enega za tekoči (in pekoči) dan povsem dovolj.

Zgodovinski štacjon

Zgodovinski štacjon

Plac

Plac

Cin Cin bajta

Cin Cin bajta (foto z net-a)

Grad (foto z net-a)

Grad (foto z net-a)

Vročina pogojila naslednji cilj: Freibad. Prvi, a žal zaprt je (bil?) v Alfu. Naslednji v bližnjem Zell-u zaprt ob ponedeljkih! Ki je bil! Čofot v reki torej. Ker je kopališče v Zellu bolj pokrito kot pa Frei, je šlo kar dobro v koncept slabe vremenske napovedi naslednjega dne. Pod večer je na PZA pripiskal en kombi, v katerem en Taljan iz bližine Taranta prodaja kar dober sladoled. Živi pa možak že 20+ v Nemčiji. Zgoraj v Barlu imajo slaščičarno. V Zellu za pogledat kip črne mačke in vodnjak z manjšim kipom črne mačke. Aja, če se ne motim, je na PZA enkrat pripiskal tudi svež kruh.

Ohladitev

Ohladitev

D11 Išiatik spet za dežurnega gasilca, žene in deca na namakanje v bazene, brat se je pa kar na kolesu in dežju. Tudi mimo razglednega stolpa nad Alfom, od kjer je prav lep razgled. Popoldan se je vreme zrihtalo.

Ren

Kluke

PZA in Zell

Levo Zell, desno bazeni, vmes PZA

Plovna Mozela

Plovna Mozela

Bernkastel-Kues je znan tudi po Cusanusu- Nikolaju Kuzanskem. Raznorazne dotedanje teorije, filozofije, razumevanja in trditve je postavljal ‘na laž’; med drugim je tudi trdil tip, da se zemlja suče in da ni ravna, a ga zgleda niso jemali tako resno kot njegove naslednike, zato ni imel večjih težav in vseeno postal škof. Se pa s tem možakom nismo ukvarjali sploh, in raje pogledali hecen trg na desnem bregu. Kar malo domišljijsko je nekdo zastavil nekaj hiš in hišk. V eni je vinoteka. Raznorazne vinčke se da dobiti, a znajo v glavnem povedati, da so Rizlingi tista njihova ‘prava stvar’. Čep izvlekli na prijetnem PZA v prijetnem okolju z lepim razgledom na reko in vinograde v kraju Wehlen.

Ob poti

Ob poti

Še

Še

Bernkastel

Bernkastel

Herétik

Herétik

Ozko in špičasto

Ozko in špičasto

Še bolj

Še bolj (foto z net-a)

Visi, visi

Visi, visi

Plac panorama

Placnorama

PZA pripada vinogradniški kmetiji Studert-Prüm, zato je bil v planu tudi obisk vinske kleti in nakup kake flaške. Vedno ne gre vse po planu.

Zanimivo: ko mi je brat doma razlagal kako naj bi zgledala ta dolina, se mi je v glavi ustvarila slika. Taka:

Nirvana :) .

Nirvana 🙂 .

In taka:

Prešerna

Prešerna

Če malo potegnem vzporednico s tem prispevkom. V ta raj vinogradniški Nemci brez problema vsako leto spustijo WRC prvenstvo. Kubica (Poljak, ki veliko vozi po poljih 🙂 ) in podobni patroni pogosto uničijo kak litrček rujnega (ko je le-ta še pripet na trte), a se prireditelji zgleda vseeno lahko zmenijo za naprej. Pri nas, tudi če se ne uniči nič, je vsako leto znova kup problemov s sorodnimi prireditvami. Če se že uspeš zmeniti z oblastjo, se pa najde kak element, ki  bi ravno tisti dan moral nujno v štacuno in bi ga zapora ceste zategadelj izjemno pretresla 🙄 .

Bandima:

D12 PZA ima na spodnji strani izhod neposredno na kolesarsko stezo neposredno ob reki. Neposredno se lahko obilno najeste robidnic. Še kar nekaj so odkolesarili in moji ‘kar neki’ najstnici sta ob povratku z obrazi ponazarjali vse tegobe, ki bi znale zajeti Pro Tour, če ne bi bilo dopinga 🙂 . Gasilc je medtem kuhal 🙁 .

Kolesarski...

Kolesarski…

... raj

… raj

Ja nič, še zadnje poglavje te lepe doline gor-vodno do Mehringa, potem pa kar po bližnjici do AC. Pelješ mimo dostopa do še enega razglednega stolpa, a tudi tega nismo obiskali. Na poti do umetnega jezera Stausee Losheim nas je navigacija peljala po eni singlci skozi res lep gozd (se ne spomnim točno kje, na GE pa tudi ne najdem). Take singlce so na Škotskem povsem običajne, tukaj so me pa kar malo presenetile. Ta niti ni tako dolga; daljša je npr. med Scheibenhardom in Steinfeldom (ca. 12km), ki smo jo tudi prevozili. En kos slednje predstavlja en kos kolesarske poti Pamina.

Pod večer še na kopanje v jezero pod kampom.

Domov skozi D, čez A in I in A in I

Domov skozi D, čez A in I in A in I

D13 Kamp je večinoma pavšalističen. Prehodnim gostom namenijo nekaj neparceliranih poljan. Od sreče in iznajdljivosti je potem odvisno ‘kako si posteljete’. Najprej smo se gledali in poslušali z nemškimi Turki in Rusi, po odhodu slednjih in zasuku naše bajte za 90°, pa pomirjeni ostali dodatno noč. Dan vmes preživeli na urejenem kopališču nekaj 100m stran. Drevesa imajo, bife in okrepčevalnico tudi, kopalna voda sprejemljiva. Vstop na kopališče s kartico, ki jo dobite v kampu.

Re-formacija

Re-formacija

Još malo pa nestalo

Još malo pa nestalo

D14 Nekaj potencialnih zanimivosti v tem delu Nemčije smo še imeli med opcijami, a nas je odločitev, da želimo biti zu Hause že v soboto zvečer, usmerila proti domu. Danes malo manj, jutri malo več, pa še kopanje vmes. Kljub rahlemu odklonu z idealne linije, smo se odločili za koriščenje preizkušenega PZA in kopališča: Leutkirch im Allgau (D2). Zadnjič vikend s pogojnim vremenom in temperaturami, tokrat ravno obratno; a posledično precej več ljudi. Še vedno OK.

Spet župca

Spet župca…

... s prilogo

… s prilogo

D15 Radio podatki o zastojih od Minhna do Slovenije so izbrali pot: Füssen, Innsbruck, Brener, Brunik, Ziljska dolina, Trbiž, Kranjska itd… Ker so bili zastoji tudi v Lienzu, smo šli kar čez grič… U mater! Dobrih 50km motanja po večinoma zelo slabi cesti od Silliana do Kötschacha… In še upralo se je. Napaka! Res je, da sem to cesto itak želel enkrat prevoziti. No, zdaj je pa nočem več 🙂 .

 

Misli.

Nemčija je v naših glavah turistično podcenjena. Pa imajo kaj pokazati in ponuditi; večinoma veš kaj in zakaj si plačal; avtodomarje lahko veseli dejstvo, da z malo truda vedno najdeš mesto za mirno spanje. Cene so na običajnem, srednjeevropskem nivoju. Marsikaj ceneje kot pri nas in južnih sosedih. Odvisneži od morja in prve vrste pa naj grejo kam drugam 😆 😉 .

Holandija

Lej. Kar čma luahk.

Kot ne vedno do zdaj, smo se tokrat že precej vnaprej odločili, da za letošnje prvomajske napademo Nizozemsko. Precej vnaprej  zato, ker je moral brat rezervirati AD za najem, Nizozemsko pa zaradi tulipanov, ki so v tem času ‘ravno še’…, in tokrat si celo nismo premislili zaradi morebitnega slabega vremena.

Koordinate in opisi POI so >tukaj<.

Večina fotografij je iz ene žepne igračke, nekaj pa iz raznih telefonov. Vseh še niti nisem zbral! Nebo je bilo večino časa oblačno, kar je še dodatno pripomoglo k ne-kvaliteti slikc. Pa že slikat ne znamo…

Odločili smo se, da nam je bilo vreme naklonjeno. Sonca sicer ne prav dosti, dež pa samo del prvega dne v Amsterdamu.

POI-     Point Of Interest
AD-       AvtoDom
PZA-    Postajališče Za AD
P-           Parkirišče

Pot po NL

Pot po NL

Akcija!

26. 4. Ker je moral fratelo še nabasati AD, smo se odpravili šele v soboto zjutraj nekje okrog 6h30. Je kar gladko letelo, zato smo prevozili več kot planirano. Po dobrih 900km nekje okrog 19h30 parkirali na PZA v Wetzlarju. V bistvu je to 4-5 prostorov na mestnem parkirišču, z elektriko in rezerviranih za AD. Stari del mesta je majhen in lep, a na sobotni večer ulice skoraj prazne. Noč deževna in mirna.

VodoLučkoMet

VodoLučkoMet

Platz

Platz

Cerkvica

Cerkvica

Mostiček

Ćuprija

27. 4. Če si za naslednji cilj postavite mline pri Kinderdijku, lahko greste prek Nijmegena ali Eindhovna, pa bo razlika v času prihoda ca. 5min (po navigaciji). Mi po drugi do bankine ca. 100m naprej od uradnega P. Celotna zadeva nam je bila kar všeč. Vsak mlin je upicanjen in vsak po svoje lep. Nedelja je najbrž pripomogla k precejšnji gneči. Generalno je ogled free, za vstop v en mlin se pa plača.

Kinderdijk

Kinderdijk

Mlin, vikendica, hiša

Mlin, muzej, vikendica, hiša

S cmočkom  v grlu smo potegnili kar naprej po cestici proti SV. Cmoček zaradi rečnih trajektov, ki  so jih predhodni AD potovalci opisovali kot problematične. Če bi navalil kot svinja v buče, bi ziher nasedel, če pa svinjo zapelješ pošrek, gre brez dotika. Hiške, vrtički, kmetije ipd. ob kanalih na poti od mlinov do trajekta so vredni počasne vožnje in kake fotografije. Mi smo jih na žalost delali brez postanka, zato so slabe. Namenili smo se v Goudo na PZA na P Klein Amerika. Zbralo se je ca. 30 AD; kolegi so poročali tudi o cifri 70 v naslednjih dneh 😮 . Parkirišče je veliko in 5 min od roba starega mestnega jedra. Ker so letos Nizozemci zamenjali kraljičin dan za králjevega in datum iz 30.4. na 26.4., smo naleteli na pospravljanje prizorišča. Škoda. Komot bi preživel malo hrupa dan prej. Gauda je čist fajn. Mestece in sir. Slednji je sicer kar nekaj dražji kot pri nas, a res dober.

Sir, voda, rože in bicikli

Sir, voda, rože in bicikli

Bicikli, rože in voda

Bicikli, rože in voda

Rože, voda in bicikli

Rože, voda in bicikli

Samo rože?

Samo rože?

Kaj že?

Kaj že?

28. 4. Dopoldan še malo po Goudi, potem pa do tulipanov. Ker smo bili od dva tedna do mesec dni prepozni, je bila le še redko katera njiva barvno poraščena. Če smo se torej hoteli naužiti te nizozemske posebnosti, je bilo potrebno v arboretum Kaukenhof. Meni bi vsekakor več pomenili pogledi na tepihe s spodnjih (izposojenih) fotk, kot pa vsi arboretumi  skupaj. Vstopnina 15€ (zame) pretirana. Je pa lepo.

Bar(vna) koda

Bar(vna) koda

Prepozni za to :(

Prepozni za to 🙁

Pridi dala ti bom

Pridi dala ti bom …

Pridi dala ti bom cvet

… cvet,

ki raste

… ki raste …

le v meni

… le v meni,

le zate cveti

… le zate cveti.

... odprla bom zate vse svoje lakti ...

… odprla bom zate, vse svoje lakti …

Potem pa kolesarit v nacionalni park Zuid-Kennemerland. Označene tlakovane ali peščene potke različnih dolžin in nezahtevnih konfiguracij. Označeno je tudi za pešce in jezdece. Lahko celo vidiš kakšno žwaw. Sipine, jezerca, Atlantik; čist fajn.

Tlakovana tlaka

Tlakovana tlaka

Divja žival

Divja žival

'Domača' žival

‘Domača’ žival

Atlantik

Atlantik

Atlantska obala

Atlantska obala

Zvečer na PZA Amsterdam City Camp v Amsterdam. Ob kozarčku rujnega pred AD smo skušali uskladiti želje za naslednja dva dneva.

“Kaj bomo?” “Lej. Kar čma luahk.” Usklajevanje je trajalo do podhladitve.

Amsterdam

Amsterdam

Ampak smo preživeli

Ampak smo preživeli

29. in 30. 4. Zjutraj na bližnji trajekt in v mesto.  Potem se je uscalo. Mesto je bilo grdo, zoprno, polno naroda, mrzlo, drago, vrste vsepovsod za popi.dit, narod neprijazen, voda v kanalih umazana, ljudje na turističnih barčicah niso videli nič, mi pa utrujeni in vsega siti. Popoldne je posijalo sonce. Mestece je bilo zelo lepo, prijazno, navdušeni turisti z vseh vetrov so vnašali pridih ‘svetovnosti’; sedli smo pred nek spomenik in užili utrip prekrasne okolice, vsi so bili razigrani, prijazni in ustrežljivi, topli sončni žarki so se poigravali na gladini… še naprej umazane vode v kanalih in vse je bilo še vedno drago. Malo pivo + veliko pivo + koka kola = 19,5€ 😮   Tegobo z vrstami se da delno omiliti. V cel kup štacunc Tours & Tickets si lahko vnaprej kupite vstopnice za večino muzejev in atrakcij (ne za hišo Ane Frank), ki so večinoma cenejše kot na kasah samih in s katerimi greste v ‘pre paid’ vrsto, ki je večinoma krajša ali pa je sploh ni. Za Rijksmuseum npr., je bila prvi dan tudi s karto vrsta dolga ca. 60m, naslednji dan slabih 10. Za Ančko Frančko obakrat ca. 150m, zato ne šli.

V vsakem primeru je na izbor ogledanih zadev močno vplivala prisotnost otrok.

Izplutje

Izplutje

Dež in ...

Dež in …

... mokrota

… mokrota

Iz madame

Iz madame, …

 ... Tussauds

… Madame Tussauds

Lance has no chance

Lance has no f….. chance

Trave toliko, da jo še med tlakovci kosijo, ...

Trave toliko, da jo še med tlakovci kosijo, …

... potem pa tole

… potem pa tole

Potem pa sonce

Potem pa sonce

Sonce ...

Sonce …

... in kanali

… in kanali

Midva levo, najstnici desno

Midva levo, najstnici desno

Najstnici

Najstnici

Razgled (pa tak)

Razgled (pa tak)

Kolesarska transverzala:

1

1

2

2

3

3

4

4

Vondel park

Vondel park

Ptica na veji

Ptica na veji

Ptica na kandelabru

Ptica na kandelabru

Deca na mostu

Deca na mostu

Mame pa v Rijksmuseumu

Mami v Rijksmuseumu

I love you

I love you

Očkati pa v betuli

Očkata pa v betuli …

.. in v pivovarni

.. in v pivovarni

Prvi

Prvi

Prva

Ena prvih

 

!!!Tukaj čakam še slike drugih obiskanih zadevšn!!!

 

Dost je tega

Dost je tega

Zvečer do mesta Kampen, na PZA. Dobrodošla je bila topla kopalnica s toplo vodo, da je ženski del odprave na komot poservisiral čupe.

1.5. PZA je od mestnih vrat oddaljen par 100m, stari del (ca. 300m naprej) pa čisto lep za malo pošpancirat. In kavo spiješ že za ceno ljubljanske ali portoroške.

Skozi park ...

Skozi park …

... in mestna vrata ...

… in mestna vrata …

... ura hitro pozna rata

… ura hitro pozna rata

Eno pročelje

Eno pročelje

En trg

En trg

In še eno pročelje

In še eno pročelje

Ker nas je zajel duh shopping turizma, smo se do Giethoorna privlekli šele pozno popoldan. Najeli accu čoln za vse hkrati in odbrneli po kanalih med hiškami in vrtički. Vse zrihtano u nulo. Večino teh zadev si lahko ogledaš tudi peš, a je malo drugačna perspektiva zanimiva, pa še vožnja s čolničkom za otroke…

Vodne steze

Vodne steze

Hiške v Giethoornu

Hiške in vrtički

Urejeno

Urejeno

Zeleno

Zeleno

Tudi peščeno

Tudi peščeno

A ne?

A ne?

Je treba delat

Je treba delat

Peš dostopi

Peš dostopi

V raj

V raj

In nazaj :(

In nazaj 🙁

Potem v Zwolle, spet malo po starem mestnem jedru, po štacunah in kaj spit. To zadnje je odpadlo, ker je prvorojenka klicala, da nas podijo s parkirišča. Pa smo pršparal 🙂 . Spat na Cvetovo koordinato pred konjsko dvorano v Apeldoorn. Ogromen P in popolnoma mirna noč.

Zwolle

Zwolle

Na hitro

Na hitro

2.5. Dopoldan do nacionalnega parka De Hoge Velluwe. Kolesarit in gledat divje živali. Ki jih ni 🙁 . Zdej; al jih ni nikoli, al pa jih je pregnal požar, ki je moral žareti ne dolgo tega. Je bilo še vse namočeno. Park ima vstopnino, asfaltirane potke in zelo raznoliko pokrajino na relativno majhnem območju.

Trava

Trava

Voda

Voda

Pesek

Pesek

Iglavci

Iglavci

Listavci in borovnice

Listavci in borovnice

Potke

Poti

Mostovi

Mostovi

Suškoti

Suškoti

Konjenica

Konjenica

Svinjina

Svinjina

In pogorišče :(

In pogorišče 🙁

Popoldan še do Doetinchema, spet malo po starem delu, štacunah in gostilnah.

Doetinchem

Doetinchem

Ulica

Ulica

In trg

In trg

Nekaj po 18:00 smo zapustili NL in vozili do PZA am Festplatz pri Hungen-Inheidenu v Nemčiji. Gasilske sirene so popestrile pozni večer in pomenile uvod v povsem mirno noč.

3.5. Po navigaciji še 888km do doma.

888km od doma

Prvič v sonce prebujeni

Pred Tauerntunelom je med dežjem snežilo. Ob 20h že doma.

Pišuka, najmanj en teden več bi rabili za tole Nizozemsko!!!

Olè!

Del severne in severovzhodne Španije

(ker nismo leteli, je zraven še malo I in F)

>>Koordinate<<

Prejšnja leta smo (zaradi vremena) par dni pred odhodom popolnoma spremenili cilj potovanja, tokrat pa iz povsem drugega razloga le smer rotacije. Drug razlog: družba v prvem delu poti.

(Slikce se s klikom na le-te povečajo)

Francoski del poti

Francoski del poti

Španski del poti

Španski del poti

26.7.- Prvi večer (s 6h zamude za družbo) le do preizkušenega parkinga pri Canevi ob Gardskem jezeru. Tokrat smo (nenamerno) preizkusili še free varianto. Prišli 15 čez 23, vstopili čez izhodno rampo (vhodne so zaprte) ter odšli pred osmo zjutraj. Vahtar je sicer tam od 9h do 23h. BP. Po povratku domov, sem na netu prebral, da imajo tudi oskrbno postajo, torej gre že kar za PZA, ne samo P.

27.7.- Odpeljali s ciljem na Alpe d’Huezu. Dvignili smo se na Montgenevre (1854mnv), kjer imajo PZA za 220 AD. Parkirali na P nasproti vhoda, kjer je v zimski sezoni prepovedano. Sicer pa okolica kar lepa; golf igrišče in jezerce s peščeno plažo 😯 . Na prelazu Col du Lautaret (2058mnv) se AD zbirajo na P malo stran od ceste. Lepi kraji!

Montgenevre

Montgenevre

Čez Lautaret

Čez Lautaret

Alpe d’Huez (1850mnv) je za kolesarje trofeja! Naš Raam-ovc jo je mimogrede osvojil. Ko smo s fičkom okrog 16h prisopihali do gor, je bil Dame že pripravljen na popoldanski sprehod po okoliških snežeteh in večernega po vasici. Mater se znajo iti turizem! Pohodništvo, planinarjenje, alpinizem, konjeništvo, downhillanje (gor s potegulo, za dol vse prepredeno z različnimi spusti), posebej plac za spuščanje aero modelčkov, jadralno padalstvo, bazeni, golf, tenis, celo majhno letališče, pa bohvet kaj še vse… Mirno prespali kar na P ob cilju Tour de France etape, imajo pa malo nižje tudi PZA, ki je v zimskem času najbrž edina izbira. Aja, pred vzponom smo ob vznožju srečali edini Slo AD na letošnjem potovanju! Cesta tja gor ni v stilu dolomitskih orto prelazičev; je sicer strma, a vseskozi dvopasovna. Ja, lepi kraji!

Ski & more

Ski & more. Much more!

Hotelčk

Hotelčk

Božič forever

Božič forever

28.7.- Zjutraj se spustimo do PZA z namenom praznjenja kaset. Ravno takrat uleti nek ‘komunalni uslužbenec’, ki najprej omenja plačilo, po razlagi o ne-potrebi po vodi, pa dovoli praznjenje kaset. Merci!

Jebenti, tud za dol je klanc! Sicer pa zgledi vlečejo. Ceste tam okrog so polne kolesarjev, a kljub silnim klancem ne gorskih, temveč cestnih. Tour naredi svoje! Fajn. Prometni znaki opozarjajo, da moraš pri prehitevanju kolesarje obvoziti z 1,5m bočne varnostne razdalje. In vozniki to upoštevajo! V glavnem tudi v Španiji, saj je, med drugim, Pirinejski del tudi kolesarski, mar ne… Navigacijam smo prepovedali uporabo plačljivih cest in zato prevozili nekaj nižjih prelazov, (pozno)zajtrkovali pod akvaduktom na P ob vodi v kraju Saint Nazaire an Royans, nekje ubodli 5kg odličnih zrelih marelic za 5€; in kosili ob umetnem jezeru Naussac pri kraju Langogne, na P za AD. V glavnem lovijo ribe, se pa da malo tudi pokopati. Jest sm se, ostalim je preprečil dežek. Premik do Villefranche de Rouergue, kjer imajo eno katedralo (pa najbrž še kaj) in rezerviranih nekaj P za AD blizu centra. Mirno prespali.

Frušk

Frušk

Južna

Južna

Wečirje

Wečirje

29.7.- Če gre tja 5Mio ljudi letno, zakaj ne bi mi? Lurd! Lourdes! Bernardka, pa to. Ponedeljek se je izkazal za izredno primeren dan za obisk, saj smo se skozi in čez vse sprehodili brez kakršnegakoli čakanja. Vrste so bile le za tiste posebne prostore z ‘zdravilno’ vodo. Sicer smo najprej naredili častni krog skozi zaparkirane ulice in čez oddaljena parkirišča, nazadnje pa parkirali povsem blizu. Je vhod slabo viden in malo serpentinski, pa morda zato parking skoraj prazen (v ponedeljek, a ne!). Ko elektronika zanavigira v ozke ulice te kar malo stisne, a ko izletiš iz ožine in direkt pred sabo zagledaš cerkev, zlahka spregledaš vhod na P pred mostom levo dol. Vera je vera; najizraziteje jo je izkazala skupina ljudi, ki je po ulici navzdol (slab km od cerkve, recimo) kar na bolniški postelji proti svetišču peljala mlado dekle.

Vera-direkt.fr

vera-direkt.fr

Bazilike

Bazilike ena na drugi

Nazaj čez plac

Nazaj čez plac

Prikazovalnica

Prikazovalnica

Naprej proti Španiji smo se namenili skozi Pirineje. Pozno kosili v parku ob cesti (Trebons), nakupovali v eni večji štacuni ob cesti pred Saint Lary Soulan, oskrbno postajo pa koristili na PZA v istem kraju. Gor do tunela smo se zvlekli brez težav s kamioni, luknja sama pa hecna. Spuščajo enosmerno na 12 minut, rov pa strm ko hudič dol v Španijo. V primeru požara bi imel kar ornh vlek… Morda zato enosmerno; širok je sicer dovolj. Na drugi strani precej drug svet. Na sončni strani Pirinejev, bi lahko rekli 🙂 . Parkirišče za gradom v Ainsi je blagoslov za utrujenega avtodomarja (ki ima v rezervoarju vodo, v kaseti pa zrak 🙂 ). Na platoju dvignjenem nad mesto je ful placa, ful AD, pa mir, pa razgled na gore, pa grad, pa starodaven trg obkrožen z gostilnicami, pa… fajn je, no.

Na hribu nad Ainso

Na hribu nad Ainso

Plac

Plac

Za gradom

Za gradom

30.7.- Dolga zima, sneg v gorah, visok vodostaj rek in jezer ter zato mrzla voda, so nam spremenili plane. Namesto zadrževanja v Pirinejih, smo zategnili do Atlantika. Najprej do plaže v Getariji (tuši), nato do PZA v Zumaji. Zvečer na špancir do mestne plaže in oštarije, kjer narod masovno opazuje sončni zahod. Mi smo ga malce zamudili.

Čez hribe...

Čez hribe…

... in ravnine

… in ravnine…

... do modre 'slanine'

… do modre ‘slanine’

Atlantik

Atlantik

31.7.- Zjutraj premik na P bližje plaže Santiago pred Zumajo. Precej AD je tam tudi spalo, a je večino en redar dopoldan spodil, ker da je P samo za turismos (to niso turisti, ampak osebni avtomobili). Sam sem se nekako dogovoril, da lahko ostanemo, a sem mu moral obljubiti, da samo čez dan in samo en dan. Na plaži je Beach bar in so tuši. Aja, pa ‘bivalni’ kontejner s prvo pomočjo. Naš kolesarski izviđač je preveril situacijo skoraj do Francije, zato pod večer premik na PZA v San Sebastian- Donostio. Ko sva že skoraj diplomirala ob stebričku za plačilo, naju je rešil španski avtodomar. Vtipkati je potrebno registrsko številko vozila, angleški prevod navodil pa gre približno takole: »Do mess on about with matriculation.« Esperanto jebote 😯 . Zvečer pohod do obalne promenade. Že do dol je skoraj 2km,… in še promenade en tolko,… in smo že pred koncem obupali. Kakšnega posebno živega utripa ni bilo zaznati. Lahko pa, da smo ga zgrešili?! Lokacijsko.

Santiago v Zumai

Santiago v Zumai

Sveta Klara

Sveta Klara

San sebastian Donostia

San sebastian Donostia

1.8.- Ločitev. Mi na vzhod, družba na zahod. Ajd! Vtipkam v GPS >kamp< in malo gledam kateri je bližje morju. Izberem enega in se odpeljemo. V Francijo! Jao majko, jesam navigator 🙁 . V kraju Hendaye je kar nekaj kampov, naj bi bil tudi PZA, dolga obljudena plaža (ki jo prekine en kanal) se nadaljuje v Španijo. Dan (in noč) počitka…

Gužva

Gužva..

A se da počivat

.. a se da počivat

2.8.-…potem pa skozi Pirineje proti Kataloniji. Šoping v Pamploni, nato postanek za ogled kanjona Lumbier. Kar lepo, predvsem navduši ogromna količina jastrebov, ki prebiva v/na pečinah. Voda še posebej mrzla. Zunaj vroče za požvint, ena tetka se je not zabrisala, sem se pa še jest. Ven me je zabrisalo kar samo, se mi zdi!

Hudičev most

Hudičev most

Včasih železnica

Včasih železnica

Beloglavi

Beloglavi

Jastrebi

Jastrebi

Kopalno mrzlišče

Kopalno mrzlišče

Še mal grape

Še mal grape

Skok

Skok

Nadaljevanje do umetnega jezera Yesa, kjer je voda, zaradi neke prhke kamnine tam okrog, kar malo mlečna. Ker je tudi mlačna, smo se kopali. Precej ljudi dnevno piknikira, kar nekaj pa tudi noči v AD.

Ob jezeru Jesa

Ob jezeru Yesa

Našim se ni zdelo, pa še zgodaj je bilo, pa še starejša prvič ni šla skozi grad in na trg v Ainsi, pa smo se odločili za premik na preverjeno lokacijo. Malo me je jezilo, da bom spet gulil gorskih 54km, med Lanave in Boltano, a me je že malo pod Sabinanigom presenetila tabla za Park Ordesa in Ainso. Gledam zemljevid… – steza; gledam navigacijo… – steza; upoštevam tablo… – in zapeljem na precej novo tripasovnico s tunelom na najvišji točki, ki to pot precej skrajša, predvsem pa olajša. Pa kak lep pogled je še spotoma dol po dolini reke Ara. Tokrat smo ponudbo tistih obtržnih gostilnic sprobali. Dobro je. Drago je. Je pa lepo 🙂 .

Rio Ara nad SZ od Ainse

Rio Ara SZ od Ainse

3.8.- Ker naslednici dolgo spita, sva imela dovolj časa za lov na toplejšo vodo.

Liguere de Cinca

Liguere de Cinca. Mraz.

Mraz

Mraz

Liguerre de Cinca

Liguerre de Cinca

Po nekaj neuspelih poizkusih in nekaj vseeno zanimivih punktih, sva le našla željeno. Urejeno kopališče s travnato plažo, restavracijo, mini golfom, pomolom, splavom s toboganom, gliserjem z banano, izposojo kajakov in kanujev, pedolinov, otroških kartov na nožni pogon, predvsem pa čistost in urejenost vsega skupaj, je bilo kar presenečenje (vsaj v primerjavi z do tedaj videnim okrog teh jezer). Aja, pa še voda topla (pravzaprav smo iskali le to, zgornje komoditete ne bi bile nujne). Ko smo, tam nekje pred pol dvanajsto, parkirali, je bilo vse skupaj še povsem prazno; zato sem fanta, ki je grabil listje, kar malo prestrašeno vprašal kaj to je. Ja nič, je rekel, pridite in fajn se imejte. Je pa lepo, če v barčku vsaj kaj popijete. Bomo! Še jedli smo! In pedolin rentali; nism jest uStrel-jen, da bom plaval do unga splava 🙂 . No, okrog 12h se je le začelo polniti in kaj kmalu tudi precej napolnilo. Prestižna posledica bujne krošnje je bila seveda okupirana že od ‘zgodnjega jutra’ 🙂 .

IMG_3965

Urejeno

?

Toplo

IMG_3973

Tudi v senci

Zgodnji večer nas je poslal naprej. Še en kanjon s še enim rimskim mostom, cilj pa nad še enim globjim kanjonom (in rimskimi mostovi): parkirišče nad Alquezarjem. Drekule pekule 🙁 , prepoved spanja! Ker so se ostali potencialni kršitelji kar pridno pobirali, smo se še mi. Kamp Rio Vero spodaj ob Rio Vero, nam je za fair deal nudil zatočišče do naslednjega poldneva.

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Most

IMG_3994

Kenjon

IMG_4003

Alquezar..

IMG_4005

..zvečer

4.8.- Uro sva nastavila na prezgodaj, saj se še dobro zdanilo ni; malo kasneje pa le na kolo do Alquezarja in peš v kanjon. Vasica je super, spust dol po eni grapi (obloženi s figami) je super, kanjon pa tudi. Super. Meni seveda; zapriseženemu grapologu. Ker je bila ura zgodnja (hudo prezgodnja za tamkajšnjo normalo), res ni imelo smisla močiti kopalk (pa sicer nismo nudisti). Če bi človek imel čas, bi bilo tukaj treba na soteskanje. Ko sva po drugi poti lezla gor, sva srečala dva francoska čudaka, ki sta se navsezgodaj spuščala v kanjon 🙂 . Prisopihava do vrha; vesel, da so kolesa še, vprašam: A samo pometate, al je že odprto? Kavico bi! So postregli. Dekleti sta še spali, ko sva pridownhillallala nazaj v kamp. Servis bujnih frizur in AD, premik v senco nasproti kampa, kopanje pod mostom. Temperatura tega Verota tut ni bla glih za prehvalt. 300m nižje spet en rimski most, pod katerim se spet kopajo, zraven pa, ponoči in do njihovega zajtrka/našega kosila, spet kampirajo.

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Spust

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

..v grapo

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Rupe

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Sila skalo lomi

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Žoumf

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Levo jez stare elektrarne

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Urejena pot

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Vzpon proti Alquezarju

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Uličke

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Okna

Polkna

Duri

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Rimski most

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Španski most

Smer morje. Zaenkrat le smer, saj bi starci še malo hribčkali. Zlezli smo v park Els Ports. Z glavne ceste dobro zgledajo izstopajoče skalne oblike Roques de Benet. Iz doline (reka Estrets) na koncu jih pa ne vidiš več. Čisto presenečenje je namestitev tam gor ‘bogu izza nogu’. Zgleda kot kamp, ima celo sanitarije in tuše (bolj uboge sicer), piše da je plačljivo, a ni komu plačat. Pa itak bi bilo 10€ po ceniku. Kak km naprej gor imajo en približek Idrijske bele (La Franqueta). Zajezitev na reki, igrala, piknik placi, dovolj parkirišč in prepoved kampiranja.  V nedeljo je kar precej naroda pod večer odhajalo. Med kampom in tem placom se pa tudi parkrat da do dol reke in skopat v tolmunih. Bolje kot tuši v kampu.

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Rio Ebro

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Roques de Benet

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Namestitev

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Back up bath

5.8.- Zjutraj spet mal hajkat. La Franqueta je izhodišče za 3 al 4 označene poti. Izbrala sva eno krajših, na kateri naj bi šla mimo Pikasojeve jame (La Cova de Picasso ali pač Cova Picasso). V primerjavi s prejšnjim dnem precejšnje razočaranje. Laziš po eni šumi in ne vidiš skoraj nič. Morda bi bila kaka druga tura boljša izbira… Jama je pač ena jama (bolj dnevni kop 🙂 ), potem pa še en outdoor muzej kamnoseštva. Nazaj grede v tolmune. Voda je dopoldan sicer hladnejša; a nekaterih funkcij človeškega telesa se vseeno ne da kar tako ohromiti…

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Slab približek Idrijske Bele

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Picasso

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Rasti mi rasti

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Kamnoseštvo

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Še

Twice

Osvežitev

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Proti soncu

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Proti dol

Medtem so se deca tudi že ‘odtajala’, tako da smo se po poznem zajtrku le odpravili proti morju (in GSM signalu, ki sta ga najstnici najbrž pogrešali bolj kot morje). V Tortosi smo pred HiperSimply marketom (40.818195° 0.514757°) še poceni tankali, nato pa v delto reke Ebro. Tole tankanje je v Španiji že itak milina proti našemu, pred štacunami pa še precej ugodneje kot na ostalih pumpah.

Reka, pa še delta = komarji, valda. Sicer pa čisto fajn. Prvi plus je tolerirano kampiranje. Dva nemška AD ruskih zdomcev sta bila konkretno ‘vraščena’, pa še agregat so zagonili nekje tam v močvirju čez dan. Drugi fajn je en rokav reke, ki se izliva, bolje rečeno- združuje z morjem tam zraven. Zakaj plus? Zato ker v njem ni valov in meduz, voda pa toplejša in manj slana. Meduze smo sicer v morju videli samo drugi večer, ko je en čudn vetr pihal. Tu je Costa Dorada, lovijo pa ne orad, pač pa ene druge, ‘občasno’ precej velike, ribe. Za resne ribolovce torej tudi plus. Imajo potem še velike smetnjake, žare za javno uporabo, mize in klopce v umetni senci ter Beach Bar z WCjem za stranke. Minusi? Ne vem; a vse skupaj le ni tako romantično kot se sliši 🙂 . Dvakrat prespali.

IMG_4010

Plaža

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Parking

IMG_4011

Senca

IMG_4009

Žari

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Kanal

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Bujno rastje

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Good night

7.8.- Potem v en kamp mal cunje prat. Izbrali smo na podlagi lege nekoliko bližje Barceloni, da bi se potem naslednji dan ob neki normalni uri spravili do mesta. V restavraciji kampa Platja Vilanova smo povsem spodobno kosili, bazen je luštkan, do plaže je pa mal več. Če bi lahko šel ven na spodnji strani kampa, bi še šlo, tako pa moraš naokoli čez glavni vhod ter nadvoz nad železnico. Zanimive so umetne lagunice. Valobrani zadržujejo/razbijajo večje valove, ki potem oblikujejo te zalivčke.  Popoldan celo nekaj dežja, zvečer že OK za plažno promenado. Dolgčas. Morda bi morali do starega dela Cubellesa. Brez veze, saj bomo zdaj dva dni po Barceloni harali.

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Njam njam

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Čof čof

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Cubelles

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Lagune

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Palme

8.8- Na netu smo poiskali varovana parkirišča za AD v Barceloni in izbrali Llacuna parking. Obstaja tudi PZA, a je hrupnejši in dražji. Za muvanje po mestu smo uporabljali le metro in noge. Če bi tudi mestne avtobuse, bi lahko noge manj. Na prvi metro postaji smo nabavili karte za nevemkolikovoženjže. To karto potem vtikaš v tisto rampo, dokler ni cela družina skozi. Prime tudi za ‘gorsko železnico’ na Montjuic (s postaje Parallel).  Pogledali smo Sagrado familio,  Placo Catalunya, Ramblo, Kolumbov spomenik, tržnico, Montjuic in La Pedrero (Casa Milá). Preveč za en dan.  Tudi sangrie je bilo toliko. Spanje na parkirišču je bilo relativno mirno.

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Sveta družina

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Katalonski trg

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Rambla

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Anglni

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Krištofo

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Akvariji

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Lance & Co.

Olimpijski stadion

Olimpijski stadion

1994 - Mal pa je razlike

1994 – Mal pa je razlike

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Finale: ESP-SLO, Sept 2014

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

A smo korenine?

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Korejc je zihr bil

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Pijaca

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Market

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Šrimps & šels etc.

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Frut

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Casa Milá

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

La Pedrera

9.8.- Pogledali smo Camp Nou, Park Güell, še enkrat Ramblo in tržnico, zvečer pa Ramblo Poublenu v neposredni bližini parkirišča. Ravno prav za en dan…; če bi bil prvi! Tako pa spet preveč.

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Več kot klub (pravijo)

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Massi 🙂 .

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

V boj..

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

..za grb (in mal gnara 🙂 )

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Prostor za tiskovne

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Erazem

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Rambla

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Južna

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Park

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Skozi vhod

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Stebri..

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

..in arkade

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Pogledi..

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

.. in razgledi ..

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

.. in razgledi

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Hišca

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Poslovna zgradba, zvana Dildo

Kaj naj rečem? Starša sva v Barceloni že bila (ko še starša bila nisva), pa še bova šla. Samo v Barcelono; in za več dni. Con calma! Meni osebno se dopade večalmanj vse v zvezi z Dalijem, Mirojem in Gaudijem. Pa kljub špica sezoni in ‘lokaciji’ se da za spodoben denar zelo dobro jesti. S pijačo je pa za bit previden. S količino in s ceno! Po svojem in ¾ ženinega akvarija sangrije sem bil ravno prav razpoložen, da sem brez problema odkartal ‘kup dnara’… Čez Ramblo se je seveda treba sprehodit, a me je (po 19h letih), kar malo razočarala. Amerikanizira se! McDonalds, Dunkin ne vem kaj, T.G.I. Friday’s in podobna navlaka se je razpasla. Zagotovo se najdejo bolj španski deli Barcelone! Že zgoraj omenjena Rambla Poublenu je, za večerni sprehod, pijačico in morda večerjo, bolj primerna. Stvar okusa seveda! Ali pač mojega neokusa 🙂 .

10.8.- Po bezljanju seveda paše odmor. Našli smo en manjši družinski kamp med Arenys de mar in Canet de mar na Costa de Maresme. Camping Marcos! Zanimiva druščina se zbira tam. Če mi je bilo kjerkoli žal pomanjkanja znanja Španščine, je bilo to pa tu. Se mi zdi, da bi se zlahka vključil. In z deci vrgel kako petanko. In spil kak deci. Dva morda. Kamp ima izhod na plažo in podhod pod železnico. Plaža je ogromna, a se tik ob vodi kar zagužva. Ker smo, kot rečeno, prišli počivat, je bil izlet do bližnjega Caneta kar kolesarski. Merjeno v minutkah. Imajo ca. 100m dolgo ‘Ramblo’.

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Končno pesek

IMG_20130811_200149

Ramblica

12.8.- Ker se je drugorojenki že doma skoraj obljubljalo obisk kakega vodnega parka, smo spotoma obiskali tistega v Lloretu, ki se reklamira kot No.1 in Europe! Ni slab, je pa drag 🙂 . Vrste so tudi še kar. Dva tobogana sta v stilu vlakcev smrti; pospešujejo te kar z vodnim curkom od zadaj. Si pa na/v šlaufu. Spet na nekih drugih ti merijo brzino. Kr gre 🙂 . Na prostopadne zadeve je pa moja drobovina alergična. Kljub premagani precejšnji višinski razliki, je zapiralni čas prišel kar prekmalu. Čez cesto je malo večja štacuna, kjer smo obnovili zaloge pred spustom proti Triglavu. Želeli smo si tudi mirnega spanca, zato nam ne Lloret ne Banyoles nista odgovarjala; zelo pa Besalu. Slednji tudi zaradi precej slikovitega mesteca.

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Plaža

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Speed

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Na teh sem se pa že pred 19. leti

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Novo novo, nej slabu

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Natura 2000 🙂 .

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Besalu baj najt

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Še

13.8.-In še Besalu.

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Baj dej

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Betula

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Hotel Pri treh obokih

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Art

Dalijev muzej sva enkrat že videla. In najbrž ga bova še kdaj v prihodnosti. Tokrat pač ne, saj je bila kilometrinska prihodnost naslednjih dveh dni tudi svojevrstna umetnost. Če vam je ostalo še kaj denarja, se ga vaše investitorice z lahkoto znebijo v eni izmed tisočih trgovin v La Jonqueri tik pred mejo s Francijo. Wikipedia piše, da so leta 2010 tam odprli enega največjih bordelov v Evropi; torej denarja res ne bo treba nositi domov :). Ker je bila vstopna postaja na avtocesto popolnoma zabita, smo nadaljevali po stari cesti skozi Le Perthus. Tik pred mestom (in mejo) pa gužva. »Ja klinc, pasaporte ven!«, ukažem. Japajade; ni bila kriva meja, pač pa ‘povračilni ukrepi’ 🙂 Le Pertuških trgovcev. Zagotovo je bilo vse zastonj, ali pa so še kaj za povrh dali, saj je bila (skoraj stoječa) kolona s francoske strani dolga najmanj 10km (potem so pa 4 ceste naprej). S Španske, gracias a Dios, le kak km skozi center. Nato je kar en cajt šlo lepo, potem je pa nehalo. Neki čudni zvoki izpod AD. Zapeljem med prostitutke in druge turiste na en obcestni parking ter ležem na hrbet. Pod AD. Razgnalo mi ga je 😯 . Auspuh. Kot nalašč niti ene normalne trde žice s seboj, pa vedno se kaj valja po boxu. Hvala bogu za Vitrancove objemke, s katerimi sem za silo pokrpal. Za sila je zdržala ca. 5km, ravno do Iveco servisa, kjer mi je mehankar gratis (no, za 10€ napitnine) zvezal s primerno žico, pa še 2m rezervnega dela mi je dal za s sabo. Eden izmed potencialnih ciljev dne je bil Saintes Maries de la Mer; a ker je šlo, kljub težavam, precej tekoče, smo se še čez hrib zapeljali mimo dirkališča Paul Richard vse do ‘Udijeve plaže’ malo naprej od Hyeresa. Vmes naleteli še na PZA v La Londe les Maures, spraznili kaseto in odskrbeli dalje. Skrbeli, če je plaža še AD gostoljubna. Je. Če bi imeli komplet sanitarije, bi bilo kot v kampu.

14.8.- Po jutranjem kopanju domov.

dd

Speglana plaža

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Privat otok

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Kan

Montič

Montič

Doma pa žalost 🙁 . Dva dni nazaj nam je mlado mačko zgazilo pred hišo.

Po vsakem takem potovanju me kar zmrazi, ko pomislim, da bi tako majhno področje (mislim že samo španski del) lahko raziskoval cele mesece…; ne le par tednov… Vsekakor se je bilo treba prilagajati najstnicama, ki jima je itak večalimanj vse bedno, brezvezno, dolgočasno in podobna stanja; pa tudi nama paše malo poležati ob morju, jezeru, reki. Po števcu je cel krog trajal 4601 km.

Opažam, da nekateri v potopisih zadeve tudi podrobneje opisujete, razlagate zgodovino, razloge, avtorje itd. Morda to v mojih manjka, a bo več ali manj manjkalo še naprej. V glavnem  vse piše v knjigah, brošurah in prospektih, pa drugje na internetu, pa običajno tudi na tablah na ličnici mesta.

Adios!

Črna gora 2011

ČRNOGORSKE DUŠE, BATINE IN BOGOVI

Nismo preverjali

Nismo preverjali

Črnogorski &

Črnogorski &

Pogost komentar, ki ga avtodomarji slišimo od neavtodomarjev je: »Ja, AD je pa fajn; se lahko kjerkoli pa kadarkoli ustaviš in spiš, pa greš kamor hočeš!«, … ipd. Ponavadi jim pritrdimo, a v resnici vemo, da tako ‘ajnfah’ pa spet ni. No, letos smo vseeno nekoliko pripomogli k potrjevanju verodostojnosti tega stereotipa. Cilj potovanja smo določili tri dni pred odhodom. Po vremenu! Crna Gora: »Pa može; sve može; kako ne može!

Nekak se mi zdi, da bo ta potopis mal čudn, zato bolj ‘koordinatno’ usmerjeni lahko preskočite kar na >POI facts< – No ja. Skočite lahko; brali boste pa, ko bom spisal 🙂 (Opomba 2019: Če do zdaj nisem končal, potem tudi ne bom. Kdo vse kaj vse se je spremenilo v tem času.)

Še enkrat opozarjam, da so spodaj zapisane zadeve samo moja videnja in dojemanja vsega skupaj; torej ne dejstva za katera bi obstajala zakonsko predpisana garancijska doba 🙂

Ajmo sada:
Neobičajen dan za odhod. Nedelja popoldan 😮    Nimaš kej; pride kdaj. Do Skradina smo pridrajsali pod večer. Spanje na parkingih je zgleda preteklost. Lahko bi potegnili navzgor do Lozovca, kjer so neki kampi, a nas je v svojega zvabil g. Pero Skorić, ki ga ima v vasici Skorići nad Skradinom (1). Ker je do pristana (2) ca 2km, so v ceni kampa vključeni tudi kombi prevozi dol in nazaj. Sam se možakar ni hótel pohvaliti, ga je pa nek Amerikanac, živeč v France in potujoč z Rapido, zatožil, da dec dobiva nagrade za olivno olje. Smo kupili eno flašo. Dela ga drugače kot ‘ta stari’ Dalmatinci. Ni grenko sploh. Njegov ata pravi, da ni dobro 🙂 Možakar dela tudi vino, pršut ipDobrote, vendar vsega nismo utegnili sprobat. Malo neke konobe za konzumiranje teh dobrin je tudi uredil.

Na tem mestu si dovolim malo odfilozofirat (naj mi filozofi ne zamerijo, da jim zlorabljam naziv njihove znanosti) med avtokampovske vrednote: lastnik kampa (ali pač osebje) in pavšalisti. Prvo vrsto, pa senco in sekrete, pa hrup in cene, pa še cel kup +/- dejavnikov smo na forumu že obdelali..; tudi pavšaliste in lastnike smo že obdelovali; a so mi letošnje izkušnje to dvoje pomaknile navzgor po lestvici dodeljevanja ‘zvezdic’ kampom.

Pero je bil dobrovoljen že spodaj ob cesti, ko nas je prepričeval za obisk njegovega kampa; kasneje pa se je izkazal še za solidno razgledanega človeka in prijetnega sogovornika s pozitivnim pristopom k turističnemu podjetništvu. Kampu da dušo. Kot bo kasneje ugotovljeno, pa je duh teh duš, odvisen tudi od vrste naše duše in njenega pristopa do drugih duš. (Mejduš sem zakompliciral 🙂 ). Pravi obraz pa se pokaže šele v konfliktnih situacijah. Šef je bil torej velik plus tega kampa, nekaj dni kasneje pa smo k temu prišteli še neobstoj pavšalistov.

Idemo dalje:
Dopoldan nas je Pero dostavil dol do centra, kjer smo se naložili na barčico, ki nas je odplavila do spodnjih slapov Krke, imenovanih Skradinski buk. Pred leti smo si ogledali tudi že Visovac in Roški slap, a nam je res nekaj posebnega le Skradinski buk. Prehodili smo vse tiste potke med slapovi, obiskali foto točke ter se spodaj potem še malo skopali in posenčili.

Dovoz

Dovoz

Buk

Buk

Palček Smuk?

Je tu doma palček Smuk?

Fil fiš

Fil fiš

Fajht

Fajht

Z barčico spet dol, peš skozi Skradin do odcepa za Skoriće in klic Skorića. Za tren oka smo že sedeli v kombiju do kampa. Šibnemo do Splita, parkiramo na drag P (3) ob trajektni luki (AD- 21HrK/h) in gremo na ogled starega dela. Saj v Splitu sem že bil 2x po par ur med maturantskim izletom, samo spomnim se ga pa glih ne 🙂

Spalato- Cuore della Dalmazia

Spalato- Cuore della Dalmazia

Potem naprej do Gornje vale (4) pri Drveniku, kjer (je) obstaja(l) famozni parking Kod Dide (al nekaj takega). Nikjer nobenega AD 😮 Naredimo častni krog po spodnji cesti do Drvenika, pa okrog po magistrali nazaj dol. Nema ništa. Kličem Rikija nekaj čez 10 zvečer. »To je to, parkirajte in prespite. OK. Še kar glasna muzika iz sosednjega lokala, sicer pa noč mirna. Zjutraj (dopoldan) pride duša. No ja, dušica. Je vprašal, če smo se naspali, razložil da se ne sme in zahteval 80HrK/AD. Malo sem probal barantat, pa je rekel, da mora dušo vprašat. Sva stopila dol do beach izposojevalnice, kjer je bil lociran gazda- starejši brat. Ni variante; plačat pa konc. Ja OK, pol pa ostanemo še par ur. V 10€/AD smo skonvertirali tiste kune zgoraj. Kmalu dež, zato kar v luko Gruž pri Dubrovniku (5), na podobno drag P kot v Splitu in z lokalnim busom do starega dela. Na Stradunu ništa novo.

Štradon

Štradon

Dubrovački art

Dubrovački art

Dubrovnik

Dubrovnik

Dalje smo nameravali kar v prvi kamp v ČG, da se malo spočijemo. Prvi je kmalu za Herceg Novim, a nekje v hribu nad cesto. Drugega smo našli v Bijeli (6), pri g. Urošu Zlokoviću, kot smo kasneje izvedeli, predsedniku sekcije avtokampov pri Črnogorskem Turističnem Združenju. Duša od tipa! 90% kampa pa pavšalisti 🙁    90% jih je najbrž OK, nekaj pa katastrofa. Njim so tako lastnik kot tudi ostali gosti popolnoma odveč. Oni bi bili bog, pa bi bili batina, pa itak da oni dajejo dušo kampu. MINUS! Pa nazaj k plusu. Uroš pravi, da sicer ne pije teh zadev, a je vseeno z nami zvrnil en idrski sadjevček…; in povabil seveda še na šilce slivovke k njemu. Ker smo bili, kot frišni v deželi tej, polni vprašanj, je bila miza kmalu pogrnjena z zemljevidom, prospekti, pa še prenosnik in mobitel je moral uporabiti, da nas je dodobra založil z uporabnimi informacijami, priporočili in nasveti. Že obisk novinarke in kamermana RTCG nam je dal slutiti, da dec ni kar tam en, klic z Radia Budva pa je to še potrdil. Če je kdo v kaki turistični oddaji na RTCG videl (in slišal) izjavo postavnega slovenskega turista, naj si kupi očala. Jest namreč nisem postaven 🙁 🙂   Vprašanja sama so bila bolj v smeri avtodomarstva: kako se odločamo za destinacije, kaj potrebujemo, kaj pričakujemo ipd. Le malo sem jim utegnil pihniti na dušu sokolju turističku. Pa nazaj k plusu. G. Zloković se zaveda, da večina kampov v Črni gori ne dosega ‘nekih standardov’ zato se po svojih močeh trudi dvigniti nivo le-teh. Ne vem, če je ravno njegova zasluga, ma gre na bolje. Na listku s priporočilom so se znašli trije kampi: Maslina v Buljarici, Oliva v uvali Utjeha pod Barom in Safari na Veliki plaži pod Ulcinjem.

Sokoli

Sokoli

Pa da spet malo odtavam. Glede na večino dosedanjih forumskih pisanj, sem od obmorske Črne gore zelo malo pričakoval. Tako od kampov, kot od gužve, čistoče, cen, prijaznosti itd. To mi je zelo prav prišlo, saj sem od vsega skupaj potem dobil več kot sem mislil. Obstaja nekaj solidnih in en dober kamp; dobijo se koščki plaž brez gužve (Črnogorcem se pač ne da daleč peš ali z biciklom) in 12-13km dolge Velike plaže se tudi ne da kar tako napolniti; ima pa le-ta modro zastavo, zato MORA imeti tudi ogromno smetnjakov in nekaj smetarjev, v sanitarijah Safari kampa živi ena družina, ki jih non-stop čisti; za štiri odrasle in štiri otroke (5,6,11 in 15 let) smo za občasna kosila/večerje plačevali od 52 do 77€, parkirnine in vstopnine so 3x nižje kot v CRO, kampi od 15 do 22€; neprijaznosti se (razen pavšalistične) ne spomnim. Skratka: može se, kako ne bi moglo, sve se može.

Pa dalje:
Zvečer v Herceg Novi na špancir in večerjo. Iznad kampa (OK, malo desno) pelje lokalni bus do avtobusne postaje nad Herceg Novim. Za nazaj čakajte tistega za Kamenare tukaj (7).

Spodnji trg

Spodnji trg

HercegNovski art

HercegNovski art

Ena večerna z mize

Ena večerna z mize

Naslednji postanek Perast v Boki Kotorski (6), od koder vozijo barčice na otoček Gospa od Škrpjela. Umetni otoček nasut okrog čeri, cerkvica in muzejček. Pa legenda itak. Po povratku še malo kopanja in opazovanje križarke med ‘izvlačenjem’ iz Boke Kotorske. Enkrat tedensko spustijo ‘na pašo’ ca 3000 turistov.

Zraslo na legendi

Zraslo na legendi

Nas3

Nas3

I feel free

I feel free

Počasi in ..

Počasi in ..

.. brez valov

.. brez valov

P v Kotorju (8) in ogled starega dela. Rečejo mu tudi mali Dubrovnik. Kar se mene tiče…, je lepši Kotor.

Mali Dubrovnik

Mali Dubrovnik

S planom dopoldanskega juriša na Lovčen smo se nastanili v ‘kao kampu’ ob plaži Jaz (8). Plaža sama je res lepa, granulacija idealna, travnik za kampiranje prebavljiv, kamp sanitarije pa sanitarne ravno niso. Ob lepem vremenu je najbrž čez dan krepko pretirana gužva, nam pa je jutranji dež plan spremenil v ogled Budve (P ob Slovanski plaži (7)) in premik do kampa Safari (9) v Doni Štoj na Veliki plaži pod Ulcinjem. Moram pa se najprej vrniti dan nazaj in še par duš obdelati. Zgodnji večer nam je popestril možak, ki živi in dela v Budvi, po rodu iz BiH, ima tudi AD, pa brata v Kranju, delal je na popotresni obnovi v Breginju in Posočju po letu 1976, pozna valda tudi Idrijo… i miris one rakije slovenske. Že ob prvi nismo prišli do besede, po drugi se je pa še razgovoril 🙂 Dal sem mu nekaj naslovov naših kamp štacun, da mu bo brat en bicikltreger kupu, pa mogoče enkrat še tendo. In kontaktne podatke od naročniške službe As-Press je tudi z veseljem zapisal. Zanimiva duša. No, potem se je pa kombinacija parkirišča in kampa že toliko spraznila, da smo se preparkirali na bolj ugodno lokacijo, v L formacijo (oni ji pravijo G). Pride nočni čuvaj (po moji oceni čez 55let) in nas naslovi s Slovaki. Ma ne, mi smo Slovenci, ne bi vi nas tako razumeli, če bi bili Slovaki. Pravi on, da Slovake čisto lepo razumejo. Sem zatrdil, da prvič ko pridejo, zagotovo ne. Potem pa vpraša koliko kilometrov je od Emone do Ljubljane 😮 ? OK, to smo hitro rešili. Koliko je visok Jalovec? Mater, smo se kar gledal. Pa površina Velike planine? Bruka. Pa dolžina obale? Evo Dejva: 43km. Jok brate; 13; ostalo ide na Haški sud. Smeh na obeh straneh, led prebit. Tip je kot nek zgodovinar al geograf, al ne vem kaj že, diplomiral iz Slovenije. Zdaj pa čuvar plaže u nočno doba 🙁 A bi en kozarc rdečga? Bi. Al pa mogoče eno pivo? Laško? Laško! Sede človek in steče debata. Veliko je vedel možakar, malo nas je tudi prcal vmes, najbrž kaj tudi naložil, bil pa je vsekakor načitan človek s smislom za humor. Koliko pa zaslužite? Ja i šef 1000€. Ja, to je pa kar dobro 😮                                                         Skupa. On 800, ja 200 🙂 . Težko bi ga označil za popolnega pozitivca, saj mu očitno kar nekaj stvari leži na duši, všeč pa mi je bilo njegovo razmišljanje o turizmu in turistih: “Mi smo tu, da združujemo turiste ne glede na to od kod prihajajo.” Tu nas je našel! Saj ne, da ravno silimo v ljudi, zelo radi pa navezujemo stike tako s turisti, kot z domačini. Pravi tudi, da piše knjigo. V 15 letih ‘dela s turisti’, se je nabralo materiala. Vsekakor je bil tip plus kampa na Jazu, minus pa si, poleg sekretov, nekateri pavšalisti zaslužijo za totalne svinjake v katerih živijo. Žal; ostre, a povsem ustrezne besede.

Ovo je Balkan, Balkan; kam on

Ovo je Balkan, Balkan; kam on

Jaz............    pa ti, pa židana volja

Jaz………… pa ti, pa židana volja

Budva kot Budva. Dopoldanska podeževna plaža se je počasi polnila, neskončna štant promenada tudi, stari del je klasika, kosilo je bilo dobro, brat je začel pa zbolevati 🙁    Sv. Štefana smo le s ceste pofotkali, kraljičine plaže sploh videli ne… in pozno popoldan prispeli do Safari kampa.

Štefuc

Štefuc

Brat je bil že čist fertik. Visoka vročina in bruhanje:( Kamp sam je res OK. Ravno, tik od plaži, tretjina proti notranjosti v borovi senci, vse v travici (ajde, ni Vimbldon), topla voda, čiste sanitarije, mirna restavracija, plaža do kampa. Vseeno pa 50m do morja, pa mivka, pa nizka voda. Za otroke super, za resne plavalce popolnoma neuporabno. Vrv s plovci za omejitev varne uporabe morja je zelo blizu obali, takoj za to omejitvijo pa brez omejitev norijo skuteraši in ostala plovila. Glavni plus kampa: ni pavšalistov!
Kaj pa duše? Z glavno sem govoril le par minut. Podjeten fant. Precejšnja investicija v kamp. Fajn se mu je zdelo, da ga je priporočil Zloković. Deklica na recepciji prijetna. Nas je kar sama vprašala, če smo se že kaj dogovarjali za ceno. Nismo; ma ni problema, se že še bomo. Potem pa Andrej. Kot neka šefova desna roka. Prijazen, ustrežljiv, dobrovoljen…, potem pa … mina! Nekoliko nerodno smo se lotili pogovora o ceni, je pa dec čist ven padel in razburjen odšel. Opravičila smo še pošiljali za njim in ga mirili. Po pogovoru z receptorko se je že nekoliko pomiril, čez par ur pa očitno ujel še šefa in popust je bil odobren. Opravičevali smo se eden drugemu, on pravi, da poskuša biti fer; nam pa kar nekoliko nerodno, da smo se tako nespretno lotili ‘barantanja’. Ob plačilu smo nato izkoristili le 2/3 popusta, da še mi pokažemo nekaj fer pleja. No, bolezen se je začela seliti s člana na člana, zato smo boravak na Safariju malo produžili. Kakor me je jezil tisti dež na Jazu, tako sem mu bil zdaj hvaležen. Saj je Jaz OK; ampak 3 dni…
Kar nekaj Slovencev je bivalo v Safariju. S šotori, kombiji, pa VAN AD-ji, klasičnimi AD-ji… S foruma Lemi2 in BoštjanB z ex Hribijevim AD.

Safari

Safari

Velika

Velika…

...plaža

…plaža

Ulcinj smo še šli pogledat en večer. U mater! Štala! Pod krožnim križiščem na koncu glavne vpadnice, se prične promenada. Kak km dol do Male plaže pa potem še ob obali levo. 100.000 ljudi (ajde), trgovinice in štanti na nivoju ‘sve za 1€’, svinjarija, smrad. Mi desno ob obali do starega dela, ki je skoraj prazen, ker ni ‘top-shop’ trgovinic, pač pa le gostilne, katerih (ne visoke) cene, vseeno sfiltrirajo povprečne ulcinjske turiste na ne popolno zasedenost sicer prijetnih gostilnic. Stari del je rahlo atipičen: v hribu, manjše hišice, manjši kompleksi, manj gladek kamen. Tako na hitro rečeno, po res bežnem obisku mesta: edina stvar vredna ogleda. Izjava petletnika ob pešačenju navzgor po promenadi: »Tako bednega mesta pa še ne!«

Mala plaža

Mala plaža

V notranjost nas je vleklo, zato premik do Buljarice v kamp Maslina (12). Pač nismo najbolj jutranji tipi in je treba bazne tabore postavljati bližje goram 🙂 Za prvo dušo se je ponudil kar en pavšalist, ki nam je potem (z odobritvijo starejše receptorke) še razkazal prosta mesta in priklopil štrom. On da je profesor filozofije, pa v istanbulskem zaporu si je želel ven in samo leči na pločnik, pa v MonteKarlu se je družil z Rođerjem Murom (in nekim šejkom), pa celo igral je z Rođerjem, pa na svojo prikolico napisal Đejms Bond… U ti mater; komaj smo se ga rešili. Ker smo se v Maslino še vrnili, se do drugih duš in pavšalistov še vrnem. Na plaži 258m dol od kampa je gužva. Ker pa je zaliv precej daljši od ceste ob njem, komot pridete (peš ali z biciklom) do prazne plaže, ali pa še malo naprej do free FKK. Granulacija ‘grobejša’ kot na Jazu, a še vedno OK. Čistoča minus, kante pa so.

Mi se imamo radi

Mi se imamo radi

Na grič

Na grič

Juriš na Lovčen. Odcep v Cetinju je označen (13), cesta je OK, za vstop v NP se nekaj malega plača, brez kakih omejitev (razen zaparkiranosti), se privlečeš povsem do stopnic… in potem rikvercaš. Modreje bi bilo parkirati na parkingu za buse par 100m nižje, ali pa v serpentini nad njim. Ker je na GE megla, koordinat tukaj ne bo 🙂 Cela reč je OK. Črnogorci res dajo nekaj na svojega vladiko in zadeve povezane z njim. Spodaj na sedlu (križišče za Njeguše, Cetinje) se da tudi kampirati. En madžarski speleološki kamp je bil kar obsežen. Te pa že ob vstopu v NP vprašajo, če boš gor spal. Ker smo rekli, da ne, … je to vse kar vemo. Na sedlu so tudi stojnice kjer lahko kupite njeguške ‘specialitete’. Ker je bilo proti Kotorju vse v megli, se ni imelo smisla voziti na razgledno točko 4km proti Njegušem, zato smo se kar vrnili po najbližji nazaj v Cetinje. Čez Njeguše je ca 10km dalj. Je pa fant na sliki poskušal doklicati kolega na omenjenem foto punktu, da bi preveril vidljivost, a na žalost ni uspel. Pršut je dober, močan, slan. Ena šnitka na frišnem kruhu je povsem dovolj. Sicer pa tega pršuta baje prodajo toliko, da surovina baje prihaja tudi iz Argentine in z Madžarske. Kraj (planotica) Ivanova Korita s sedla nazaj proti Cetinju, tudi zgleda OK. Hud naliv in celo par kroglic sodre. Cetinje v smeri proti Podgorici ima Petrol (14); Podgorica pa ima obvoznico, ki je v bolj novih navigacijskih programih.

Dostop

Dostop

V miru?

V miru?

Vidikovac

Vidikovac

(

Pa megla 🙁

Njam, njam

Njam, njam

Dolina in kanjon Morače v njej sta (tako, spotoma) zanimiva, prelaz do Tare visok ca 1000m n.m., najbolj pogost napis v Črni gori pa: Šlep služba + telefonski broj.

Baci u ....

Baci u ….

NP Biogradska gora z Biogradskim jezerom (15) sta bila naš naslednji cilj. Vstop (16) v NP se nekaj malega plača (dvomim, da tudi ponoči), se pa lahko gor tudi spi. Še celo na štrom se lahko konektaš. Nekje do teme je bilo kar živo zaradi piknikov, nato pa nekje do 11h30 zaradi ‘pomol party-ja’ nekih mladincev. Pol pa mir do jutra. Bled je zgleda jezerski pojem v ex-YU 🙂    Zjutraj 2,8km okrog jezera. Prašuma. Pa Eko zemlja! Japajade! Že lapuhi zgledajo kot na dopingu 🙂    Hrana v betuli OK, voda v jezeru ca 18°.

Biogradsko jezero

Biogradsko jezero

Po jezeru, bliz ??, Polak plava sem ter tja

Po jezeru, bliz ??, Polak plava sem ter tja

Jest pa papež

Jest pa za papeža

Sve eko, sve bio

Sve eko, sve bio

Pa z druzga brega

Pa z druzga brega

Mimo, z Idrijo pobratenega, Mojkovca navzdol po dolini Tare do znamenitega mostu (17). Tukaj je Tara še dolina, naprej dol pa postane drugi najgloblji na svetu- kanjon.

Đurđeviča Tara

Djurdjevića Tara

Kanjonćić

Kanjonćić

Neke podatke o kampih na Durmitorju smo sicer imeli a kar na slepo odbluzili proti Črnemu jezeru. Tik pred rampo gor se lahko zapelješ do kampa Ivan Do (18), kjer pa ni bilo nikogar, ki bi nas prepričal v obstanek, normalnega placa pa takrat tudi ne. Hvala bogu! Nazaj dol na cesto, 500m nazaj in gor do kampa Mlinski potok (19) k durmitorski legendi Mini Šamšalu. Cela familija je pridirjala v dobrodošlico. Pride Tina iz AD, stari pa takoj v akcijo: »Nóvica, sine, stigla snajka!« Pol pa bosanska rakija, pa kava, pa debate, PA !!!, … jebenti se je Mina grdo drl na mulca!?! 🙁 To mu je definitvno odneslo naziv ‘Duša kempova Crne Gore 2011’. Škoda. Tip je ‘svaštarac’: turistični delavec, smučar (ex tekmovalec), dimnikar, vodovodar, kanalizacijonist, delavec na žičnici, ribič; po potrebi priskoči na pomoč tudi pri požarih in ostalih naravnih nesrečah, osamljenih ženskah ter podobnih težavah. Celo dokumentarec so posneli o njem. Pa možakar skoraj nič od tega ni povedal sam! Šele internet po povratku domov. Guglnte Mina Šamšal, pa berte. Že to je bilo čudno, da je cel dan nekaj delal 🙂    Presežek kampa je večerna logorska vatra. Nemška družina, Bosanci, ki zidajo nekemu Angležu, pa tadomači, pa 4. Američani, pa 4. Poljaki, pa 2. Nizozemki, pa francoski par, pa ??; smo se (ga) nabrali in izpeljali prav zanimiv večer. Oblekli skoraj vse, saj na ca 1350m n.m. zvečer ni bilo kake vročine. Dež nam je skrajšal bivanje na tej lepi planoti, zato bo treba še nazaj! Kaj pa lahko delaš gor? Hodiš, kolesariš, plavaš (Crno jezero ca 20° ob našem obisku), ležiš in gledaš v grič, plačaš in te vlečejo dol v Taro na rafting, se pelješ gor do Crne gore (20), pa še pol ure peš in gledaš dober km navzdol v reko. Baje. Mi smo namenoma odšli okrog riti (21) v Šavnik, da smo malo pokukali še na manj pozidan del planote. Jebenti, samo bizonov nikjer.

Nagazio Mina na minu

Nagazio Mina na minu

Mlinski potok

Mlinski potok

Je Crno, ni crno

Je Crno, ni crno

Fajn

Fajn

Na vrhu so Rusi

Na vrhu so Rusi

Kolesarski vzpon (sem prespal)

Kolesarski vzpon (sem prespal)

Detour

Detour

Mal nazaj, potem pa po novi, široki cesti skozi tunel in navzdol proti Šavniku. Nekaj km pred Šavnikom desno gor in dol do začetka kanjona Nevidio (22) na reki (potoku) Komarnica. Zadnji raziskan kanjon v Evropi, do tada ga ni bog NiVidio. I like grapa 🙂   Voda ca 13°, zato po kamnih ca 100m v kanjon, v neoprenskih nogavicah po vodi pa morda še nadaljnjih 100. Samemu in brez čelade se mi je kar mudilo nazaj! Soliden spalni punkt.

Do jaja

Do jaja

v špranjo

v špranjo

Mlinarca?

Mlinarca?

Skozi Nikšič do samostana Ostrog (s ceste tukaj 23) ob 16h30, ko gredo vsi dol. Kaskaderji. Kamion smo srečali na ugodnem mestu, busa k sreči nobenega. Može se, kako ne može! Tale Ostrog in njegov religiozno/čudežno/zdravilni pomen zgleda kar resno jemljejo. Ker (poleg turistov ala mi) prihajajo tudi pripadniki različnih ver od vsepovsod, ki verjamejo v moč tega kraja, bi cerkev lahko izkoristila in vse skupaj zaračunala, pa ne pobirajo ne parkirnine, ne vstopnine! (Lahko sicer prostovoljno pustiš, al pa kaj kupiš v trgovinicah zraven, itd., mus pa ni.) Ostrog pusti vtis; meni močnejšega kot Lovčen, pa nisem veren. Zanimivo je vlaganje v dostop. Lotili so se od zgoraj navzdol. Pametno. Kdor se pripelje čez tiste prepadne steze spodaj, bo že prišel do vrha, obratno pa bi morda kdo vmes obupal.

Majhen, a močan

Majhen, a močan

Samostan Ostrog

Samostan Ostrog

Balkon view

Balkon view

Za gor sploh slikat nista upali

Za gor sploh slikat nista upali

Spet mimo Podgorice (tudi tabla za Titograd nam je pomagala 🙂 ), do Skadarskega jezera. Zloković je priporočal restavracijo pred mostom (24), a nam res ni šla v prehrambeno časovni koncept. Tunel v smeri Sutomora je nekaj za plačat, si pa hitro ‘na morju’.

Prestolnica

Prestolnica

Skadarsko jezero

Skadarsko jezero

Par dni ležanja v Maslini, preden jo navežemo proti domu. Mlada duša z recepcije se je spomnila našega čudnega priimka, nikakor pa kam naj nas da. Nekam za čez noč potem pa se bo že kaj spraznilo. OK. Nameče nas okrog neke prikolice, kjer trenutno ni bilo stanovalcev (izlazak u grad, pa to). U mater! Sukob! Pride tip in zahteva, da premaknemo AD, ker da tam on stalno parkira. Ni pomagalo niti prepričevanje, da nas je tako postavil receptor, pa da samo za čez noč, pa da ima na drugi strani prikolice še več placa itd. On mirno: »Spostiraj!« Ni verjel, da nam je dovolil receptor. Pizda (sam pri sebi seveda), laže pa Dejv ne! Hvala bogu prinese dušico naokoli, da opere madežev brezmadežnega 🙂   Premaknili smo pa že prej. Dopoldan 50m stran na ugodnejšo lokacijo. Tako je to s temi dušami, jebenti. Lahko živiš v raju, pa je sosed kreten; lahko pa v vukojebini kot je Idrija, a imaš srečo, da ravno v Grapi 🙂    Ni še konec ‘hobi (psiho)analiz’ 🙂    Ob odhodu starejši receptor. Že po parih napisanih črkah ga brat ‘opredeli’: »Oo, tehničar!«. Ja, strojni inženir, pred leti delal tudi v JEK. Zdaj pa receptor.

Boka Kotorska je s trajektom (25) 22km krajša. Duša trajekta je vrtec obiskoval v Šoštanju, kjer je ata termoelektrarno gradil.

Kapetan kratke plovbe

Kapetan kratke plovbe

Hrvati so za ca 30 avtov rabili 45 minut. Nam so seveda samo pomahali. V Molunat, pa ne v Moniko, smo se namenili. Ker sem slabo pogledal smerokaz (in še slabše forumska navodila bral), smo se znašli v kampu za katerega sem šele zvečer ugotovil, da je Monika (26). Trije mini kampi pa so prav v vasi (27). Hči kampa nas je smestila na zadnja dva spota v kampu. Oboje je bilo bolj pogojno, saj je moral za bratov pristanek en nejevoljnež odstraniti avto iz sence, moja tenda pa se je bratila z eno nemško; in Nemka je zgornji del kopalk namestila. Got saj dank 🙂    Žena kampa je zanimiva priženjena Nemka, ki ji je kar malo nerodno, da se o njej in njihovem kampu piše tudi v Sloveniji, ker jo skrbi, da bi gostje potem preveč pričakovali. Mož kampa je pa dvojnik križanca med Clive-om Owen-om in Bill-om Murray-em in si ga kar predstavljam McGaleba kako je pred leti izvajal ‘desant na Moniko’ 🙂   Ker je morala hči po opravkih, žena pa v nabavo, nam je kar Clive Murray delal račun. Ker tega ponavadi ne dela, je bilo vse bolj čez prst. Bratu je naračunal 160HrK. »Ja, kako, a ni 150?« Pogleda Bill proti ceniku: »Ma šta ja znam, ima tamo nekih taksi…« Ker bi tega naneslo 16HrK, se je brat z matematičarjem strinjal. Pošteni Dejv pa seveda razlagat, da ima malo starejše otroke. »Ma daj 160 kuna i sretan vam put.« Srečno Kekec (i Monika).

Iz Monike

Iz Monike

Molunat

Molunat

Galeb

Galeb

Neretva nas je založila s sadjem, začimbami, svežimi sadnimi sirupi in malo manj svežimi destilati, Sveti Filip i Jakov pa pričakal s polnimi kampi. Sosednji Turanj bi v kategoriji (mini) kampov na prebivalca, najbrž zasedel visoko mesto. Vsaka druga bajta ima vrt za 4 do 10 enot, pa še kak večji se najde vmes. Praška Trojska se skrije. No, tisti dol proti plaži so bili bolj polni, nam pa zelo všeč ogromen plac v skoraj praznem kampu Nive (se mi zdi) z eno zvezdico, zgoraj ob cesti (28). Za eno noč je itak vseeno. Precej stari duši ga vodita. Že sprejem je bil malo čuden; bolj kot kaj drugega je tipa zanimalo od kje prihajamo in kam gremo… Kasneje ju je z ženo parkrat prineslo mimo in smo prav lepo podebatirali. Fig imajo toliko, da jih sploh pobirat ne utegnejo, zato smo se dodobra napasli in jih nekaj ‘nahrčkali’ še za domov. Poleg nas so bili edini gosti pavšalisti. Kake 4 ekipe v ca 10. enotah. Vsi prijazni. Gremo dopoldan še malo na plažo, pa za svaki slučaj pobaram deca o pravilih v zvezi z odjavo in odhodom iz kampa. »Bi morali že iti, tam nekje do 9ih 10ih; ena noč je le ena noč!« O porkamadona, kaj takega pa še ne! Nekako sem zbarantal, da se bomo do 12h spokali. Ceno nam je pa tako naračunal, da smo samo zevali. Brat je prosil za cenik, zračunal po svoje…, pa se je nekako pošlo. S pomočjo dežurnega forumskega prognostika (še enkrat hvala Udiju), se je pošlo tudi z burjo. Do Sv. Roka je še zibalo, potem pa mirno domov.

Šljiva to go

Šljiva to go

Pi.da stari; kam si zginu?

Pi.da stari; kam si zginu?

Starejši potopisi

 

Sardinija 2007

Škotska 2006

LUDvikovi gradovi in Europa park 2005

Švedska 2003

Provansa 2003

Avstrijska Štajerska 2002

Korzika 1999

Sicilija 2009 Mini PoPis

 

 

Če ne boste prej prebrali ostalih potopisov in forum zapisov v zvezi s Sicilijo, vam ne bo veliko jasno:

Sorelina, Goran, Udi, ErnestRosanajsuRTana, Gorazd in NovakM.

 

Za nami pa so (zaenkrat) pisal še: Koči, Uroš, Mare1, Franko,   . Ta je pa prej šel, bolj slikal 🙂 , a kasnej objavil: Icko 1. del in Icko 2. del.

 

Če se komu da, lahko gre pa eno izmed tem s foruma brat. Se marsikaj not najde.

 

AC Salerno – Reggio di Calabria je sicer đabe, ampak hudo u k…. Prva trajektna firma v Villa San Giovanni levo je BluVia. Klinc jih gleda. 2 ure so nucal, da so nas spravl čez na enmu železju za vlake prevažat. Pejte raj s Caronte&Tourist in vzemite povratno. V Letojanniju so meduze zgleda pogost pojav. Bazen v Paradisu so nardil, stane 2,5€ dopoldan, 2€ popoldan, pa še kapco bi moral nataknt. Nism jest nek vaterpolist 🙂 . Taormina je fajn za pošpancirat.

 

 

 

Sotesk kot je Alcantara (al pa boljših) je pri nas kar nekaj, ker pa sem mahnjen na bantovje, mi je bilo všeč tud to.

 

 

 

 

 

 

 

  

Če nadaljujete po Rosini proti Etni, se ne ustrašit znaka za višinskih 2,6m, ker je v sredini vsaj 3,5m. Lava je že itak impozantna zadeva….; se pa zna tud lupčkat (vroče) 🙂 , in lepe rožce rastejo iz nje. Edin sankat se pa ne sme 🙁 . Zvečer balinčkanje, kuhano vinčkanje in dobrih 8st C na slabih 2000. 

 

 

 

 

 

  Tist zaliv pred policijo v Ognini je za silo rešt, PZA v Fontane Bianche nam je bolj sedel.

  Marzamemi? Kaj pa vem no…

 Ob plažah v Pozzalu bi se dalo spat, je pa še kar bliz ceste. Pri Punta Braccetto smo se sem nekam 36.824368, 14.460091 privlekli po enmu skalnatmu makadamu. Kopal smo se, bi se pa dal tut spat.

Templji in vulkančki so OK, TomTomica še vedno vozi po kolovozu, ker mu manjka 20m ceste. Zavijte z glavne za Aragono in že takoj v Zorbi sledite majhnim tablicam za Maccalube (nekako proti JZ).

Turške stopnice so tud lepe. 

 TTomica je želel skozi Realmonte (rdeče pike), pa je bolje prej desno in naokoli (zelene pike).

 Vas Eraclea Minoa sama je čista katastrofa: neka predpotopna mini Barbariga. Zaliv sam je pa fajn: bel klif z grškimi ostanki on top, borovga gozda še pa še, plaža sicer mivkasta, tri beach oštarije, ena štacuna in kamp z oštarijo in štacuno. Prihod priporočljiv zjutraj ali zvečer, sicer zna bit mal ozko. Zadnji oštir pred kampom dol na plaži ti prijazno umakne svoj avtek, da lahko kljun nasloniš na Novakovo ograjo in razloži, da je peč za pice že zakurjena. Ni pa to pogoj za prespat. Pice so dobre in stanejo tolk kot naše.

 

 

 

Marsala za silo je, ima pa tukaj nekje 37.794810, 12.432501 free vodo in izpust.

 

 

 

 

 V Erice grejo zgodaj spat, je pa lepo. In kanoli so dobri.

 

 

 

 

 

 

 

Zaliv med Castelluzzom in Macarijem je čisti teksas. AD kar češ, čez vikend pa še šotori, tende, agregati, frižiderji… Gorate kulise so zame zakon, v vodo se na nekaterih delih da zelo lepo, na nekaterih pa raj ne. Kampiranje očitno tolerirano. Bližnji kamp El Bahira ima baje vodo in izpust izven kampa…, pol pa nazaj na ‘divje’…

 

 

 

 

 

San Vito Lo Capo je za sardine; nad zono pedonale pa so se naše dečve navduševale. ‘Reciklažo’ piksn si pa tudi malo po svoje predstavljajo 🙂 .

 

 

 

Scopello je v hribu in tako majhen, da je groza. Kljub temu zvečer zelo živahno. Spite lahko na par plačljivih P 2km prej dol ob plaži Guidaloca (tudi med najsuR-jevimi figami), na plačljivem PZA 200m pred vasico ali na plačljivem P 2m pred vasico, pa še kje. Stara tonara in skale direkt dol pod Scopellom so meni všeč.

 

 

  

 

 

 

 

Monreale nam je bil, razen katedrale (ki je bila pod večer itak že zaprta) in dveh trgov tam zraven, čisti šit. Palermska norišnica in bedne štacune. Sem se pa šel strič k Super Barba Salvotu. Huda komedija in ne glih po zadnji modi frizura.

 

 

 

 

 

Na spanje v marini Cefalu ne preveč resno računat. Prepoved dostopa za AD, tudi sicer bogato sankcionirano parkiranje izven označenih P boksov (čez 300€, 105 če plačaš takoj), skuter hrup do poznih in ribiško ‘tišlarjenje’ od zgodnjih. Ob mestni plaži so P za AD (dragi sicer), pa tudi navadni za 1€/h, od 24h do 8h free. Cefalu nam eno boljših.

 

 

 

 

 Naprej ob severni so plaže praznejše in dostopi težavnejši. Med Gioioso Mareo in Calavo je bila obalna cesta zaprta, obvoz čez asfaltirano kalvarijo pa prepovedan za buse, kamione, prikolice in AD. Upravičeno! Ampak šlo je vseeno. Pa Eole se vidi. Milazzo je odpadel zaradi napovedane stavke pumparjev.

 

 

 

 

 

 

 

Neplanirani obisk Tropee nas je zadovoljil, upoštevajte Rosino koordinato ‘križišče za Tropeo’, izhod označen z 2,6m pa zna imet tam nek 3,05 do 3,09m. Spite lahko od zastonj pri marini ali ob obalni cesti, prek 15€ na varovanem P (al dveh), do seveda kampov, ki v sezoni niso samo 15€.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

106ka po podplatu je že skor cela 4pasovna, Jadranska AC pa milost napram oni ‘Rimski’. Vozil do doma. V izogib pribitju na križ ne povem koliko časa. Teti na mitnici v Vilezeju najbrž še nista videli listka iz Taranta 🙂 .

 

Ciao,

Don Dejvone della Grappa

Danska 2008

Nekaj pojasnil:
koordinate in opise dostopov najdete tukaj,
– v potopisu poskušam podati koristne informacije in čim manj nakladati,
– fotke so zraven zaradi naduvavanja kolk je blo le fajn Smiley . Nekaj je Sorelininih. TNX

Še nekaj pojasnil:
– Vreme je bilo za en klinc,
– Danska je zelo mirna dežela z zelo mirnimi ljudmi in nam tako ljubimi mirnimi nočmi. Po moje je rokomet najagresivnejša varianta novodobnih Dancev (aja, pa neke kite tud koljejo Sad),
– zakone imajo zgleda napisane za poštene (kar v glavnem so); saj ‘modrecev’ prvi teden sploh videli nismo, tisti samopostrežni štand spodaj nekje, bi pri nas ukradli z zelenjavo in priloženo kasico vred, gor pa jih je na pretek,
– za mirno spanje in brezskrbno oskrbo ni potrebno zapraviti beliča.

D1– 1. avgust 14h00- Gas, gas…, do Baara, kjer smo ob jezeru prespali… Sliši se lepo. Pa ni glih. Vprašamo oštirja, če lahko. Ja, ja; kajn problem. Namesti nas pod ogroomno drevo. Odide in se kmalu vrne z Mihaelom iz Murske, ki že devet let dela za Audi; pove da mora domov, ker ga bo žena sicer ubila; še pol ure naklada… in… se vrne v oštarijo. Ponoči smo na seznam ‘kaj mi ne da spati’, dodali še parkiranje pod visokimi drevesi v slabem vremenu. Pok, POK, pok, POK, POK, pok, pok, itd. pok, pokpok Shocked . Nekaj pada z drevesa! Sem se že videl zasutega pod kotom 35° (kot nestrojniku, mi je iz strojniškega priročnika ostal v spominu samo nasipni kot fižola Smiley ). Pa ni bil fižol, ampak voda. Ogroomne kaplje z visookih vej. Niso neumni oni, ki dizajnirajo nove zvokoodporne strehe (Revija AD Avgust 08). Glava pod pouštrom je rešila noč. Naslednji na spisku je bil PZA nekaj km naprej, v Manchingu (1). Ta bi bil pravi.

D2– Celodnevna do danskega Tønderja. Lepo mestece, vodni stolp z muzejem, žur na placu, stara uličica z majhnimi hiškami, P za mestno hišo (2) in še en P malo naprej. Ponoči sem se utekočinil. Pelerina in dodatna kaseta sta prišli prav med kratko pavzo ob 4h zjutraj.

D3– Naslednji cilj: mlin na veter v bližnjem Højerju (3). Največji v holandskem stilu v severni Evropi. V vrtu smo se skrivali pred zoprnim vetrom, v mlinu pa je malo enga muzeja.

Potem do morja. Ni da bi ga hvalil. Voda nizka in motna, vidiš popularni Rømø, P je Ok (4), spati se ne sme. Nedaleč stran je na glavni cesti počivališče z WC-jem.

V Ribe se gre lahko gledat stare, na pol lesene hiške v lepih uličicah, katedralo, PZA (5) , štorklje; lahko pa tudi kaj drugega.

D4– V Esbjerg se gre lahko gledat Muzej ribištva in pomorstva z akvarijem (6), ene velike kipe (7); lahko pa tudi kaj drugega. Mi smo šli 500m (al pa mal več) nazaj v ribiški port kupit ribe.

Proti Z se odpelješ na Blavands Huk- skrajni Z kopenske Danske (8 ). S svetilnika se vidi daleč. Če fajn piha, se na privetrni strani ne da dihat. Posrečeno je naselje precej novih, s slamo kritih hiš, skritih med sipince.

Dilemo med nadaljevanjem po Z obali in obiskom Legolanda so rešili vremenski napotki dežurnega forumskega meteorologa. Billund sam se nam ni zdel, spali smo pa na obcestnem počivališču, ki premore tudi WC (9).

D5– Legoland se po atrakcijah ne more primerjati z Gardalandom ali Mirabilandijo; vsa priznanja pa jim izrekam, ker so iz milijonov kock sestavili skoraj ‘cel svet’. S pomočjo AMZS-jeve Show your card, smo prišli do dvodnevnih vstopnic za ceno enodnevnih. Tudi otroci so bili mnenja, da še enega dne pa res nima smisla zabiti tam notri.

Slika od slike:

 

Zvečer kar direkt proti S, prespati v Glyngøre. Peščen P z WC ob marini in portu (10).

D6– Zjutraj čez otok Mors proti SZ. Obala pri kraju Vigsø je prekrita z bunkerji (11). Nekaj bunkerjev bo kmalu prekritih z vodo. Morsko vodo. Blizu plaže je WC z vodo. Pitno vodo. Spet sipine. Klinc jih gleda. Ruski ašovčič, mal dračja in nekaj dilc…, pa smo se izkopal. Smo se pa otroci tudi kopal. Komaj čakaš, da prideš iz vode in se na hladnem vetru malo pogreješ. Lep piknik dan.

Popoldan nadaljevanje proti SV. Spet mivka. Kupi mivke. Rabjerg knude s svetilnikom (12) in Rabjerg Mile s P in WC (13). Zanimivo.

Pa noge oprat:

D7– Spali pri puščavi, nato pa na skrajni SV, skozi Skagen do rta Grenen (14), kjer se morja mešajo. Kar bučno se mešajo. Tjulenj je zgledal nekam švoh.

Naslednja postaja naše posadke: vikinška vas pri kraju Hobro na koncu Mariager fjorda. Z vstopnico lahko obiščete restavrirano vikinško vas s prebivalci (15), njihovo utrdbo kak km naprej (16) in muzej v mestu (ki ga mi nismo).


Mudilo se nam je še v Mariager v muzej soli (17), kjer se lahko tudi okopate v zelo gosti zelo slani vodi. Prespat smo šli pred dvorec Gammel Estrup (18) z vrtom (tudi zelenjavnim). Edinkrat, da je ponoči prav treskalo.

D8– Mi zjutraj do Kattegat centra (19) v kraju Grenå. Fajn akvarij s še kar velikimi morskimi psi. Na recepciji gospa iz Bosne.

Na kosilo do jezera Knudsø (20) pri kraju Ry. Na prvem P (če prideš iz smeri SV) imajo WC in tuše s toplo vodo. Na drugem P je manj ljudi. Jezero primerno za kopanje. Zatem smo osvojili še danski triglav: 176m visoki (po moje s stolpom vred) Himmelbjerget (21), 173 metrski (brezvezni) Yding Skovhøj (22) in 2m nižji (a baje najvišji naravni?) Ejer Bavnehøj (23). Te višinske podatke sem pobral s table na Ejer Bavnehøju. Na prvem in zadnjem imajo WC. Z malo iznajdljivosti tudi vodo. Na tej klopci je baje posedal Andersen. Je pa v bližini vrha prve ‘gore’.

Na poti proti Odense smo že na otoku Fyn spali na P izven AC (24) in se edinkrat v dveh tednih ponoči zbudili iz ‘človeškega’ razloga. Eni mladci so se nekaj pred peto zjutraj presedali iz kombija v avte (ali obratno), se malo pogovarjali in smejali ter za slovo še potrobili (mogoče so bili rokometaši Cool ) Ni trajalo 10min.

D9– Na/v Fyn Bazar-ju (25) lahko kupite tudi Tuzlansko so, Jaffa piškote, Krasove mesnine, Fructalove sokove, Vegeto, makedonske…, srbske…; vse v prodajalni Djerdap. Sicer pa še vsegaboga, v glavnem z vzhodnega sveta. Shawarma je kebab. Mi smo probali libanonskega

Andersenova rojstna hiška in pripadajoč muzej (26):

Ta Egeskov (27) mi zna kdo (ki še ni bil tam) očitat kot copy/paste prejšnjih izletnikov. Pa je prav fajn. Dobil sem občutek, da je kar nekaj domačinov z letnimi kartami. Dvorec z muzejem, pa en kup muzejev zraven (Bistra na potenco), vrtovi, labirinti, igrala, jeleni, piknik placi… Tista lesena škatla spodaj je palača Titania. Ena Gvendolinca si jo je zaželela, iz 3000 koščkov so jo delali 15 let; kasneje je šla malo po svetu, obtičala v GB, od koder jo je odkupil Legoland in pred kratkim dostavil na dom.

Spanje na prvih P pri gradu je prepovedano (pa niso nobenega pregnali), po kakih 50 do 100m pa tabel zmanjka in število spečih AD drastično naraste.

D10,11– Most med Fynom in Zealandom je kao najdaljši. Kar se mene tiče to ni en most, ampak dva, saj se vmes pelješ po enem otočku. Je pa zanimiv. V vetru komaj čakaš, da si čez. Če jih prepričaš, da si do 6m in 3,5t, plačaš tretjino manj. OdLili in doLili pred mostom (28).

Mimo Kopenhagna do Helsingøra (29) in gradu Kronborg kjer je dogajal Hamlet.

Nato do plaže (30) pred krajem Hornabaek, dvakrat prespat. Spet smo samo otroci plavali. Ko imam čas, gradim. ABUP I. je odplul v švedske teritorialne.

D12– Prestolnice smo se hitro naveličali. Na majhnem brezplačnem P (31) 50m od morske deklice je parkiranje čez dan omejeno na 3h, prespati bi se elegantno dalo.


Smo kar odkurili proti JV. Do cerkvice (32) na klifu Stevns pri kraju Højerup. P ima rampo, ki se za 20DKK odpre. Kadarkoli. WC je za oštarijo. Imajo tudi muzejček. 600 let so si Danci vztrajno manjšali državo z rezanjem kamnitih blokov. In sankal sem. No ja…

D13– Naprej proti JV na kolesarski Møn. K bolj peščeno-apnenim klifom. Parknili pred hostl (33) in naredili 3h krog. Malo po klifih, pa malo po štengah, pa malo pod klifi, pa po drugih štengah, pa skozi gozd nazaj do AD. S parkiranjem na osrednjem parkirišču (34) se ogled lahko precej skrajša.

Spat v Klintholm havn pod najboljše drevo na Danskem (35). Konkretna pihica, štacuna pri kadilnici rib (Klintholm røgeri- ribje kugle so čisti gravž, solata z imenom vasi pa nam je bila zelo všeč), ribarnica, Spar, PZA v marini (36- do tja, čez orto zdrsane orto ležeče policaje jest ne bi upal).

D14– V zoprnem vetru smo odzibali čez Bogø in Farø na AC.

Na Farø je Lili tik pod AC (37). Taširoka pripelje direkt na trajekt. Mitničarko sem prepričal, da smo do 6 in do 3,5; biciklov pa nisem uspel zamolčati (Sorelina je pripomnila, da sem jih najbrž samo zato vzel s sabo Sad ). +25% torej. Potegnili do Bockenema. Spanje na P za AD am Freibad (38).

D15– Neki ogledi in spet spanje am Bad. Tokrat PZA Bad Aibling (39). Pi.da- spet fižol.

D16– Pa čez Kicbil mim snega na Visokih Turah damu gledat mrk.

Koordinate in opisi dostopov: http://caravaning.si/dave/?p=136