15. junija 2012 at 5:58 pop
(drugi weekend junija 2012)
Po spletu okoliščin sem se znašel na eni barki z eno dobro družbo enega večera.
Tribunj
V nebo vzetje?
Partymaker 🙂
Zjutraj že v Komiži na Visu. Komiža (mi) je fajn. Četrtkovo jutranje prebujanje malega mesteca je lepo doživetje. Najprej skoraj nikjer nikogar, potem počasi oživi. Tudi živi potem počasi. Zbiranje ljudi, prevoznih sredstev (od kufra na kolesih prek samokolnice do gasilskega kamiončka) ob barčici redne linije Komiža- Biševo, pa potem nakladanje in izplutje, je ob matinejnem kafetu na rivi res 3D doživetje. Da barčica na rikverc rukne zadaj parkiran čolnič, je pa zgleda unikatni bonus. Četrta dimenzija. (Srčni) utrip zmotijo le madžarske navtičarke na poti v štacuno. Če rabite zmrznjeno hobotnico, vprašajte kar prvega kelnarja, saj zgleda vsak pozna nekoga, ki vam jo čez deset minut prinese. Ni pa povedal deset minut čez kaj. Ima vrimena, ima hobotnice.
Zbud se
Evo; je že
Play of the day (zaenkrat)
Ker sonce naredi Modro špiljo modro šele po matineji, sta tudi nočna ‘šoferja’ do našega izplutja že naspana. Predsezona, zaliv pred špiljo pa poln plovil v gibanju. Globina pregloboka za sidranje. Jugo je gladino tudi že kar gibal. Z gumenjačkom v vrsto pred jamo, pa 40HrK po glavi. Je vredno. To zadevo sem (v živo) videl prvič in mi je bila všeč. V ne-živo sem jo namreč videl tudi že v filmu, ko je Goran Višnjič v njej mečkal Alison Heruth-Waterbury.
Ulaz
Deep blue
Very deep very blue
Zahodni del južne obale Visa je nasploh precej špiljast. Tako na nivoju vode, kot višje gor nad pečinami. Malo spominja na sardinski orosejski zaliv. Le na hitro smo se mislili zapeljati v zaliv Stiniva, a se je ponovno izkazalo, da ‘na hitro’ tam dol ne obstaja. Sidranja zaradi globoke vode tudi v tem zalivu ne priporočajo, a je prav na koncu zaliva vseeno možno. Če si med prvimi, jasno. Malo sem čuden morda, a zaliv Stiniva na Visu je zame ena najlepših stvari, ki sem jih v zvezi z morjem do sedaj videl. Res pa mi do ‘videti vse’ še veliko manjka. Procentualno gledano še v promilih ne moremo govoriti. Zaliv je dostopen tudi po stezi od zgoraj, zato je poleti sardinija. Tudi tukaj je Goran Alison peglal. Takrat v filmu sem samo bulu; saj mi ni bilo jasno, da imajo Hrvati tak zaliv, jest pa ne vem kje je!!! No; zdaj vem!
Sama jama
Simpli d best
Foto vir
Zmaga
Ta leva je šla prej po kruh
In še kar ni bilo konec! Gremo, na hitro, še v sosednji zaliv (Mala Travna), Senkota pozdravit, če je slučajno doma. Ni ga bilo; a nas je kruljenje in skoraj 23 morskih °C, zadržalo vse do njegovega prihoda… in še fajn čez. Tip je čisti presežek! Posebnež, pisatelj, filozof, vinar, kuhar in človek z nam všečnim smislom za humor. Do solz- eden drugega. Pa jebenti, a ni teh presežkov za en dan že kar preveč? Ma ja, bomo že potrpeli. Prva buteljka njegovega vina s 14,2 na števcu, je še malo dvignila razpoloženje. Druge sploh nismo imeli namena naročiti, a nam je Senko zaupal tri najpogostejše ‘fraze’ hrvaškega jezika: >Kurac<, >100 Eura< (1:1 iz 100 maraka) ter >Samo još jednu pa idemo<. Tretjo flaško smo seveda naročili: ,Ma ku.ac, daj još jednu, pa makar koštala i 100 Eura, a onda idemo!’ Spekter tem, ki smo jih detajlno obdelali, je bil zavidljiv. Pozna možakar tudi naše pisce idrske. 21. in 22. 6. je skupaj s kolegi gostoval v Literarni hiši v Mariboru, če www ne laže. Senko Karuza is the one to google!
Kjer je dim je Senko
THE place- levo
Power team
Nič nas ni strah, ....
Sama forca, smrt za Primorca. Bo treba vstati, slovo jemati. Dežurni ‘za krmilo odgovorni’, je že ogreval dizla. Dvigajoč jugo, prav na ta veter občutljiv zaliv in rezervacija pri Zokiju v Pojodi sta nas rešila potopa pri Karuzi. Zelena špilja na sosednjem Ravniku je baje tudi lepa, a smo si jo pustili za drugič. Takoj naprej sta Budikovca, Mali in Veliki, ki med sabo skrivata plitvino zelo lepe turkizne barve. Hop Marinka (v turkizno), potem pa v Vis na Vis, v stari del, ki ga kličejo Kut. Kuhar v restavraciji Pojoda slovi kot najboljši pek rib na Jadranu. Rekla- kazala seveda. Ampak 2,8 kg težak gof (Seriola dumerili) je bil res v nulo. Prav tako predjedi in deserti. Cena, začuda, povsem normalna. Www pravi, da tudi takemu mojstru vedno ne uspe vse.
Marinka
Vis. Spodaj Kut
Zoki
Špilja tour smo nadaljevali v Titovi, pod vrhom Visa, Hum poimenovanem. Vis in Komižo povezujeta dve poti. Direktna ca. 10km in južna ca. 18km s katere se v vasi Podšpilje odcepi odcep proti Titovi špilji. Še enkrat levo in enkrat desno, pa s ceste potem 365 stopnic do apartmaja. Sejna soba je nekoliko nižje. Jami sami sta brez veze, napis na spominski plošči pa me je presenetil in po svoje tudi navdušil. Veliki vojskovodja je na višku borbenega udejstvovanja skočil še malo na višku obalu. Na boravak! Karuza pa ob poti v svojem vinogradu. Pi-biip!
Šef je šef, mar ne
Zgornji luknji
Štab
Peklenski otoki in preliv/plaža Ždrilca (ali Ždrilica) ter potem Stomorska na Šolti so naslednje pozitivne točke tokratne odisejade. Sireni pa dve, jebenti. Enaki! Dvojčici iz Splita na poletnem delu v restoranu O la la, v lasti zdomca Jožata iz okolice Murske. Stomorska premore kamp. Stran od morja z rahlo problematičnim dostopom za večje AD. Pa majhen je tudi.
Plaža
Preliv in tepih viden s satelita
arkod.hr
Stomorska
Idrijščina? Odgovor: bam 🙂
Naprej nazaj proti domu še postanek za uničenje domačih klobas v zalivu Mala luka na Velikem Drveniku ter precej valovit teren do Zlarina na Zlarinu. Za uglajene goste kot smo 🙂 , je najprimernejša Konoba kod Vunenog, ki seveda izpolnjuje tudi vse standarde in predpise modernega gostinstva. Seveda se tudi hecam. Na žalost odpre šele ‘next week’. Tudi odprti kino za spremljanje nogometa nam je bil pisan na kožo. Pisana mednarodna zasedba, TV stolp trden kot dravski most, cene čez prst, prst v glaž, po račun pa baje lahko pridemo po 1.7. Jest bi.
Tudi sosedje ne upajo na ful
Vuneni
Foto vir
Futbal über gajbes
Kratek postanek ob otočku Logorun nas je obogatil s podatkom, da na njem obstaja prvi svjetski rezervat za zaštitu magaraca. Roko na srce, tukaj se pa nismo upali kaj dosti zadrževati. Potem pa domov vsak k svoji špilji.
