Sankanje

Sankanje

Filter

Saj v Sloveniji obstajajo tudi sankači na umetnih progah, a ker izhajam iz bolj naravnega okolja, se bom malo razpisal o sankanju na naravnih progah, s poudarkom na sankanju s športnimi sanmi.

Tekmovalno sankanje

Tekmovalno sankanje na naravnih progah je pri nas v upadu. Če se ne motim, se je tekem  letošnjega Svetovnega pokala udeležila ena tekmovalka in dva tekmovalca. Koliko je vseh aktivnih tekmovalcev pri nas pa, roko na srce, ne vem.

Žlajf

Kaj je glavna ovira za razvoj tega športa globalno? Ni olimpijski šport! In zakaj ni? Špekuliram: Najprej mu ni uspelo zato, ker so pri mednarodni sankaški zvezi FIL premočni lobisti s strani sankanja na umetnih progah. Dobro se zavedajo, da bi imelo sankanje na naravnih progah veliko večje možnosti razvoja kot na umetnih, saj je investicija v ureditev ter vzdrževanje naravne proge veliko manjša; progo pa se da, do neke mere, pripraviti praktično na vsaki gozdni cesti. Po mnogih letih naprezanj s strani pristašev naravnega, se je pa še MOK odločil, da je olimpijskih športov preveč in bodo raje kakega odpičili, kot pa uvajali nove. Če se ne motim, so zimskim zadnje dodali curling leta 98 in snowboard ter skeleton leta 2002. Je_o te curling!

Žlajfek

Kaj je glavna ovira za razvoj tega športa pri nas? Osnova je vsekakor to, da sankanje na naravnih progah ni olimpijski šport. Iz tega izhaja pomanjkanje zanimanja tako sponzorjev kot splošne javnosti- torej potencialnih tekmovalcev in v končni fazi gledalcev. Kaj še? V poznih osemdesetih so nas dodatno ‘ubile’ mile zime. Prog v dolini praktično ni bilo možno pripravljati, množičnost je šla po gobe, delo v nekaterih klubih zamrlo. Tudi oprema je postajala vse zahtevnejša in vse dražja. Zadeva se je (recimo) dobrih 10 let nazaj nekoliko popravila, a spet usahnila…

Sankanje s športnimi sanmi

V nasprotju s tekmovalnim, je na prelomu tisočletja totalen boom v alpskih deželah doživelo rekreativno sankanje s športnimi sanmi. Po (neuradnih) podatkih slovenskih izdelovalcev športnih sani ter raznoraznih podjetij, društev in agencij, ki se ukvarjajo s trženjem sankaških prog, se boomu res lahko reče boooom!

Rekreativnemu je sledilo tekmovalno (s športnimi, a ne). Na lokalnih tekmah v Podljubelju in okolici se je zbralo tudi po 120 tekmovalcev. Leta 2006 je v novoustanovljenem *Pokalu Slovenije nastopilo 150 posameznikov (108 brez idrijske tekme). Zgledalo je obetavno! Nekaj spet na račun butastih zim, a v zadnjih par sezonah je udeležba bolj kot ne žalostna. V lanski je bilo vseh tekmovalcev skupaj 91 (58 brez naše tekme); leto poprej, ko so bile izpeljane samo tri tekme na Soriški planini, pa celo samo 48 (če ne štejemo gostov s Hrvaške)! Spet brez naše, je povprečje na tekmah v zadnjih sezonah nekaj čez 25 tekmovalcev!
*  v nadaljevanju PS

ISSU

Ker se torej pri FIL-u naravniki počutimo zapostavljene, so se zahodni kolegi odločili ustanoviti novo mednarodno zvezo, imenovano ISSU (International Sledge Sports Union). Tekmovalno sankanje s tekmovalnimi sanmi za naravne proge so sicer pustili FIL-u, zapostavljenejše športne, samotežne ter sani na koleščkih pa vzeli za svoje. In markantnega predsednika imajo (imamo, ajde): Tobias Moretti-prvi šef komisarja Rexa. Uradnih ciljev zveze so sicer nekaj nametali, končni cilj pa naj bi bil spraviti športno sankanje na Olimpijske igre. Srečno!

Kaj pa mi? Slovenci.

Stanje (opisano dva odstavka nazaj) je torej klavrno. Lansko Evropsko in letošnje Svetovno prvenstvo sta pokazala, da v športnem sankanju še bolj zaostajamo za elito kot v tekmovalnem! Razlogi? Vedno in povsod sta to čas in denar, a vseeno skušajmo konkretizirati: nimamo ustrezne opreme, (na znanje /tehniko se ne spoznam toliko, da bi upal ocenjevati), ni dovolj možnosti primernega treninga…     V tem trenutku se vrh zdi nedosegljiv! In kdo od Slovencev mu je najbližje? Eden bo letos dopolnil 29, drugi 36, tretji pa 47 let! Sledi jim član našega kluba, ki je lani praznoval 60! In prav to me osebno najbolj skrbi! V PS je najštevilčnejša kategorija starejših članov (41-55 let);  veteranov (nad 56 let) pa je običajno več kot mladine do 12. leta starosti skupaj! Želim seveda, da bi bilo starejših še več, a otrok in mladine je kapitalno premalo!

Kako se približati zahodnjakom?

Razmišljam… Treba je imeti široko bazo in treba je narediti kvaliteten vrh. Rekreativno gledano je baza ogromna. To je dobro. Večina jih niti približno ne sanka pravilno. To je slabo. Včasih rekreativci pridejo na tekmo PS. To je dobro. Največkrat jih potem ni nikoli več. To je slabo. Imamo sankaško progo na kateri je možno trenirati za v vrh. To je dobro. Prav na tekmovanjih na tej progi je udeležba najmanjša. To je slabo.                       Bom kar nehal. Več kot očitno je, da nimam pojma!

Kaj pa mi? Idrijčani.

Zastavili smo povsem rekreativno. Kadar je le mogoče pripravimo sankaško progo Na Talerju. Pripravimo pa jo, če se le da, tako, da je primerna za vse kategorije in starosti sankačev. Polivamo jo samo v primeru, če je sneg tako suh, da ga sicer ni mogoče utrditi. Pa za kakšne luknje poflikat. Sodelujemo pri športnih dnevih osnovnih in srednjih šol: predstavimo jim sankanje na naravnih progah, učimo jih tehnike ter posodimo nekaj športnih sani, s katerimi lahko doživijo tisto ‘nekaj več’ kot jim sicer nudijo navadne sani na bregu za hišo. Občasno kaj podobnega izvedemo tudi za druge interesne skupine. Organiziramo brezplačne tečaje sankanja s športnimi sanmi, prirejamo družabna rekreativna tekmovanja, z brezplačnimi napitki in prigrizki obiskovalcem lajšamo tegobe 🙂 mrzlih popoldnevov v izteku sankaške proge. Ne branimo se prostovoljnih prispevkov. Organiziramo tudi tekme PS, če le zima to omogoča. Lahko torej zaključimo, da delamo na široki bazi. Kaj pa vrh? Glede na rezultate PS zadnjih let bi lahko rekli, da je kar nekaj naših tekmovalcev v vrhu le-tega, a roko na srce, le eden zadevi posveča večjo količino časa in denarja. Ostali bi bili (na žalost, a realnost) na preteklem svetovnem prvenstvu povsem na repu uvrstitev v svojih kategorijah 🙁

Moj (ne)prispevek

Osebno sem imel možnost tvorno sodelovati pri kreiranju prihodnosti športnega sankanja na nivoju Sankaške zveze Slovenije. Parkrat so me povabili k članstvu v Svetu za rekreativno sankanje (si mi zdi, da se tako reče). Zakaj sem vedno zavrnil? Najlažje je funkcijo sprejeti, težje jo je ustrezno izvajati. Nisem se čutil (in se še ne) sposobnega, da bi se funkciji dejansko lahko posvetil v meri, ki si jo le-ta zasluži. Ne bi bilo odgovorno! In zakaj se ne čutim sposobnega? Zato, ker dokazano nisem! Kot tajnik Sankaškega kluba Idrija se trudim premikati zadeve lokalno. Načrtov je ogromno, izvedba pa, tako bolj, za silo. V veliki meri po moji krivdi! A zdaj naj to svojo pomanjkljivo vnemo (in diktatorski pristop) naprtim še Sankaški zvezi? Svoje poglede in predloge sem vseeno zbral v pismu in na zvezo poslal. Kakšnega hudo tvornega prispevka očitno tudi s tem nisem nudil 🙂 .

Kaj pa prihodnost? Idrijska.

Pišem lahko le o svojih osebnih željah in načrtih. Ni rečeno, da ima, bi imel ali bo imel Sankaški klub Idrija enake. Kot že zgoraj zapisano se v politiko in delo Sankaške zveze ne mislim vtikati, bom pač poskušal lokalno furati svojo vizijo in s tem (upam) narediti kaj za ta šport in obliko rekreacije . Želim si predvsem povečanja množičnosti med otroki in mladino. Najmanj kar je, moramo nadaljevati s športnimi dnevi in organiziranjem brezplačnih tečajev sankanja. Kako priti do morebitne izvedbe osnovnošolskega ali celo Občinskega osnovnošolskega prvenstva mi ni čisto jasno… Ne samo, da ima vsaka šola v občini športne dneve na različne datume, celo posamezni razredi se razdelijo preko celega tedna. Izvedba ‘čez vikend’  je hudo vprašljiva… Ko so Jeseničani poskušali izpeljati nekaj podobnega na dan sobote, ni prišel nihče (se mi zdi)! Vsekakor bom preko poznanih učiteljev poskušal narediti korak v tej smeri.

Člani društva so sodelovali na skupnih predstavitvah športov na nekaterih prireditvah; Športna zveza Idrija je izdala neko brošuro…; vse OK, tudi s tem je treba nadaljevati, a v praksi se je pokazalo, da otroke zares pritegne šele sankanje samo. Otroci potem pritegnejo še starše. Na žalost smo redki primerki, ki smo pritegovanje izvedli v obratni smeri 🙂 .

Predpogoj za bilo-kakšen razvoj je vsekakor povečanje varnosti na sankaški progi. Torej namestitev dodatnih in popravilo obstoječih zaščitnih ograd. V ta namen smo že nabavili nekaj kubikov desk. Glede na posledice trenutnega žledoloma (Feb. 2014), smo jih vsekakor nabavili premalo. Projekt zalaufamo spomladi!

Da bi le bile še zime!!!

Malo mešano

En malo čuden zapis, ki se malo dotakne tudi sankanja pa >tukaj<.