Avtodomiranje

in ostale traparije

Črna gora 2011

ČRNOGORSKE DUŠE, BATINE IN BOGOVI

Nismo preverjali

Nismo preverjali

Črnogorski &

Črnogorski &

Pogost komentar, ki ga avtodomarji slišimo od neavtodomarjev je: »Ja, AD je pa fajn; se lahko kjerkoli pa kadarkoli ustaviš in spiš, pa greš kamor hočeš!«, … ipd. Ponavadi jim pritrdimo, a v resnici vemo, da tako ‘ajnfah’ pa spet ni. No, letos smo vseeno nekoliko pripomogli k potrjevanju verodostojnosti tega stereotipa. Cilj potovanja smo določili tri dni pred odhodom. Po vremenu! Crna Gora: »Pa može; sve može; kako ne može!«

Nekak se mi zdi, da bo ta potopis mal čudn, zato bolj ‘koordinatno’ usmerjeni lahko preskočite kar na >POI facts< – No ja. Skočite lahko; brali boste pa, ko bom spisal :)
Še enkrat opozarjam, da so spodaj zapisane zadeve samo moja videnja in dojemanja vsega skupaj; torej ne dejstva za katera bi obstajala zakonsko predpisana garancijska doba :)
Ajmo sada:
Neobičajen dan za odhod. Nedelja popoldan :o    Nimaš kej; pride kdaj. Do Skradina smo pridrajsali pod večer. Spanje na parkingih je zgleda preteklost. Lahko bi potegnili navzgor do Lozovca, kjer so neki kampi, a nas je v svojega zvabil g. Pero Skorić, ki ga ima v vasici Skorići nad Skradinom (1). Ker je do pristana (2) ca 2km, so v ceni kampa vključeni tudi kombi prevozi dol in nazaj. Sam se možakar ni hótel pohvaliti, ga je pa nek Amerikanac, živeč v France in potujoč z Rapido, zatožil, da dec dobiva nagrade za olivno olje. Smo kupili eno flašo. Dela ga drugače kot ‘ta stari’ Dalmatinci. Ni grenko sploh. Njegov ata pravi, da ni dobro :) Možakar dela tudi vino, pršut ipdobrote, vendar vsega nismo utegnili sprobat. Malo neke konobe za konzumiranje teh dobrin je tudi uredil.
Na tem mestu si dovolim malo odfilozofirat (naj mi filozofi ne zamerijo, da jim zlorabljam naziv njihove znanosti) med avtokampovske vrednote: lastnik kampa (ali pač osebje) in (morebitni) pavšalisti. Prvo vrsto, pa senco in sekrete, pa hrup in cene, pa še cel kup +/- dejavnikov smo na forumu že obdelali..; tudi pavšaliste in lastnike smo že obdelovali; a so mi letošnje izkušnje to dvoje pomaknile navzgor po lestvici dodeljevanja ‘zvezdic’ kampom.
Pero je bil dobrovoljen že spodaj ob cesti, ko nas je prepričeval za obisk njegovega kampa; kasneje pa se je izkazal še za solidno razgledanega človeka in prijetnega sogovornika s pozitivnim pristopom k turističnemu podjetništvu. Kampu da dušo. Kot bo kasneje ugotovljeno, pa je duh teh duš, odvisen tudi od vrste naše duše in njenega pristopa do drugih duš. (Mejduš sem zakompliciral :) ). Pravi obraz pa se pokaže šele v konfliktnih situacijah. Šef je bil torej velik plus tega kampa, nekaj dni kasneje pa smo k temu prišteli še neobstoj pavšalistov.
Idemo dalje:
Dopoldan nas je Pero dostavil dol do centra, kjer smo se naložili na barčico, ki nas je odplavila do spodnjih slapov Krke, imenovanih Skradinski buk. Pred leti smo si ogledali tudi že Visovac in Roški slap, a nam je res nekaj posebnega le Skradinski buk. Prehodili smo vse tiste potke med slapovi, obiskali foto točke ter se spodaj potem še malo skopali in posenčili.
Dovoz

Dovoz

Buk

Buk

Palček Smuk?

Je tu doma palček Smuk?

Fil fiš

Fil fiš

Fajht

Fajht

Z barčico spet dol, peš skozi Skradin do odcepa za Skoriće in klic Skorića. Za tren oka smo že sedeli v kombiju do kampa. Šibnemo do Splita, parkiramo na drag P (3) ob trajektni luki (AD- 21HrK/h) in gremo na ogled starega dela. Saj v Splitu sem že bil 2x po par ur med maturantskim izletom, samo spomnim se ga pa glih ne :)

Spalato- Cuore della Dalmazia

Spalato- Cuore della Dalmazia

Potem naprej do Gornje vale (4) pri Drveniku, kjer (je) obstaja(l) famozni parking Kod Dide (al nekaj takega). Nikjer nobenega AD :o Naredimo častni krog po spodnji cesti do Drvenika, pa okrog po magistrali nazaj dol. Nema ništa. Kličem Rikija nekaj čez 10 zvečer. »To je to, parkirajte in prespite.« OK. Še kar glasna muzika iz sosednjega lokala, sicer pa noč mirna. Zjutraj (dopoldan) pride duša. No ja, dušica. Je vprašal, če smo se naspali, razložil da se ne sme in zahteval 80HrK/AD. Malo sem probal barantat, pa je rekel, da mora dušo vprašat. Sva stopila dol do beach izposojevalnice, kjer je bil lociran gazda- starejši brat. Ni variante; plačat pa konc. Ja OK, pol pa ostanemo še par ur. V 10€/AD smo skonvertirali tiste kune zgoraj. Kmalu dež, zato kar v luko Gruž pri Dubrovniku (5), na podobno drag P kot v Splitu in z lokalnim busom do starega dela. Na Stradunu ništa novo.
Štradon

Štradon

Dubrovački art

Dubrovački art

Dubrovnik

Dubrovnik

Dalje smo nameravali kar v prvi kamp v ČG, da se malo spočijemo. Prvi je kmalu za Herceg Novim, a nekje v hribu nad cesto. Drugega smo našli v Bijeli (6), pri g. Urošu Zlokoviću, kot smo kasneje izvedeli, predsedniku sekcije avtokampov pri Črnogorskem Turističnem Združenju. Duša od tipa! 90% kampa pa pavšalisti :(    90% jih je najbrž OK, nekaj pa katastrofa. Njim so tako lastnik kot tudi ostali gosti popolnoma odveč. Oni bi bili bog, pa bi bili batina, pa itak da oni dajejo dušo kampu. MINUS! Pa nazaj k plusu. Uroš pravi, da sicer ne pije teh zadev, a je vseeno z nami zvrnil en idrski sadjevček…; in povabil seveda še na šilce slivovke k njemu. Ker smo bili, kot frišni v deželi tej, polni vprašanj, je bila miza kmalu pogrnjena z zemljevidom, prospekti, pa še prenosnik in mobitel je moral uporabiti, da nas je dodobra založil z uporabnimi informacijami, priporočili in nasveti. Že obisk novinarke in kamermana RTCG nam je dal slutiti, da dec ni kar tam en, klic z Radia Budva pa je to še potrdil. Če je kdo v kaki turistični oddaji na RTCG videl (in slišal) izjavo postavnega slovenskega turista, naj si kupi očala. Jest namreč nisem postaven :( :)   Vprašanja sama so bila bolj v smeri avtodomarstva: kako se odločamo za destinacije, kaj potrebujemo, kaj pričakujemo ipd. Le malo sem jim utegnil pihniti na dušu sokolju turističku. Pa nazaj k plusu. G. Zloković se zaveda, da večina kampov v Črni gori ne dosega ‘nekih standardov’ zato se po svojih močeh trudi dvigniti nivo le-teh. Ne vem, če je ravno njegova zasluga, ma gre na bolje. Na listku s priporočilom so se znašli trije kampi: Maslina v Buljarici, Oliva v uvali Utjeha pod Barom in Safari na Veliki plaži pod Ulcinjem.
Sokoli

Sokoli

Pa da spet malo odtavam. Glede na večino dosedanjih forumskih pisanj, sem od obmorske Črne gore zelo malo pričakoval. Tako od kampov, kot od gužve, čistoče, cen, prijaznosti itd. To mi je zelo prav prišlo, saj sem od vsega skupaj potem dobil več kot sem mislil. Obstaja nekaj solidnih in en dober kamp; dobijo se koščki plaž brez gužve (Črnogorcem se pač ne da daleč peš ali z biciklom) in 12-13km dolge Velike plaže se tudi ne da kar tako napolniti; ima pa le-ta modro zastavo, zato MORA imeti tudi ogromno smetnjakov in nekaj smetarjev, v sanitarijah Safari kampa živi ena družina, ki jih non-stop čisti; za štiri odrasle in štiri otroke (5,6,11 in 15 let) smo za občasna kosila/večerje plačevali od 52 do 77€, parkirnine in vstopnine so 3x nižje kot v CRO, kampi od 15 do 22€; neprijaznosti se (razen pavšalistične) ne spomnim. Skratka: može se, kako ne bi moglo, sve se može.
Pa dalje:
Zvečer v Herceg Novi na špancir in večerjo. Iznad kampa (OK, malo desno) pelje lokalni bus do avtobusne postaje nad Herceg Novim. Za nazaj čakajte tistega za Kamenare tukaj (7).
Spodnji trg

Spodnji trg

HercegNovski art

HercegNovski art

Ena večerna z mize

Ena večerna z mize

Naslednji postanek: Perast v Boki Kotorski (7), od koder vozijo barčice na otoček Gospa od Škrpjela. Umetni otoček nasut okrog čeri, cerkvica in muzejček. Pa legenda itak. Po povratku še malo kopanja in opazovanje križarke med ‘izvlačenjem’ iz Boke Kotorske. Enkrat tedensko spustijo ‘na pašo’ ca 3000 turistov.
Zraslo na legendi

Zraslo na legendi

Nas3

Nas3

I feel free

I feel free

Počasi in ..

Počasi in ..

.. brez valov

.. brez valov

P v Kotorju (8) in ogled starega dela. Rečejo mu tudi mali Dubrovnik. Kar se mene tiče…, je lepši Kotor.
Mali Dubrovnik

Mali Dubrovnik

S planom dopoldanskega juriša na Lovčen smo se nastanili v ‘kao kampu’ ob plaži Jaz (9). Plaža sama je res lepa, granulacija idealna :) , travnik za kampiranje prebavljiv, kamp sanitarije pa sanitarne ravno niso. Ob lepem vremenu je najbrž čez dan krepko pretirana gužva, nam pa je jutranji dež plan spremenil v ogled Budve (P ob Slovanski plaži (10)) in premik do kampa Safari (11) v Doni Štoj na Veliki plaži pod Ulcinjem. Moram pa se najprej vrniti dan nazaj in še par duš obdelati. Zgodnji večer nam je popestril možak, ki živi in dela v Budvi, po rodu iz BiH, ima tudi AD, pa brata v Kranju, delal je na popotresni obnovi v Breginju in Posočju po letu 1976, pozna valda tudi Idrijo… i miris one rakije slovenske. Že ob prvi nismo prišli do besede, po drugi se je pa še razgovoril :) Dal sem mu nekaj naslovov naših kamp štacun, da mu bo brat en bicikltreger kupu, pa mogoče enkrat še tendo. In kontaktne podatke od naročniške službe As-Press je tudi z veseljem zapisal. Zanimiva duša. No, potem se je pa kombinacija parkirišča in kampa že toliko spraznila, da smo se preparkirali na bolj ugodno lokacijo, v L formacijo (oni ji pravijo G). Pride nočni čuvaj (po moji oceni čez 55let) in nas naslovi s Slovaki. Ma ne, mi smo Slovenci, ne bi vi nas tako razumeli, če bi bili Slovaki. Pravi on, da Slovake čisto lepo razumejo. Sem zatrdil, da prvič ko pridejo, zagotovo ne. Potem pa vpraša koliko kilometrov je od Emone do Ljubljane :o ? OK, to smo hitro rešili. Koliko je visok Jalovec? Mater, smo se kar gledal. Pa površina Velike planine? Bruka. Pa dolžina obale? Evo Dejva: 43km. Jok brate; 13; ostalo ide na Haški sud. Smeh na obeh straneh, led prebit. Tip je kot nek zgodovinar al geograf, al ne vem kaj že, diplomiral iz Slovenije. Zdaj pa čuvar plaže u nočno doba :( A bi en kozarc rdečga? Bi. Al pa mogoče eno pivo? Laško? Laško! Sede človek in steče debata. Veliko je vedel možakar, malo nas je tudi prcal vmes, najbrž kaj tudi naložil, bil pa je vsekakor načitan človek s smislom za humor. Koliko pa zaslužite? Ja i šef 1000€. Ja, to je pa kar dobro :o Skupa. On 800, ja 200 :)    Težko bi ga označil za popolnega pozitivca, saj mu očitno kar nekaj stvari leži na duši, všeč pa mi je bilo njegovo razmišljanje o turizmu in turistih: »Mi smo tu, da združujemo turiste ne glede na to od kod prihajajo.« Tu nas je našel! Saj ne, da ravno silimo v ljudi, zelo radi pa navezujemo stike tako s turisti, kot z domačini. Pravi tudi, da piše knjigo. V 15 letih ‘dela s turisti’, se je nabralo materiala. Vsekakor je bil tip plus kampa na Jazu, minus pa si nekateri pavšalisti zaslužijo za totalne svinjake v katerih živijo. Žal; ostre, a povsem ustrezne besede.
Ovo je Balkan, Balkan; kam on

Ovo je Balkan, Balkan; kam on

Jaz............    pa ti, pa židana volja

Jaz............ pa ti, pa židana volja

Budva kot Budva. Dopoldanska podeževna plaža se je počasi polnila, neskončna štant promenada tudi, stari del je klasika, kosilo je bilo dobro, brat je začel pa zbolevati :(    Sv. Štefana smo le s ceste pofotkali, kraljičine plaže sploh videli ne… in pozno popoldan prispeli do Safari kampa.
Štefuc

Štefuc

Brat je bil že čist fertik. Visoka vročina in bruhanje :( Kamp sam je res OK. Ravno, tik od plaži, tretjina proti notranjosti v borovi senci, vse v travici (ajde, ni Vimbldon), topla voda, čiste sanitarije, mirna restavracija, plaža do kampa. Vseeno pa 50m do morja, pa mivka, pa nizka voda. Za otroke super, za resne plavalce popolnoma neuporabno. Vrv s plovci za omejitev varne uporabe morja je zelo blizu obali, takoj za to omejitvijo pa brez omejitev norijo skuteraši in ostala plovila. Glavni plus kampa: ni pavšalistov!
Kaj pa duše? Z glavno sem govoril le par minut. Podjeten fant. Precejšnja investicija v kamp. Fajn se mu je zdelo, da ga je priporočil Zloković. Deklica na recepciji prijetna. Nas je kar sama vprašala, če smo se že kaj dogovarjali za ceno. Nismo; ma ni problema, se že še bomo. Potem pa Andrej. Kot neka šefova desna roka. Prijazen, ustrežljiv, dobrovoljen…, potem pa … mina! Nekoliko nerodno smo se lotili pogovora o ceni, je pa dec čist ven padel in razburjen odšel. Opravičila smo še pošiljali za njim in ga mirili. Po pogovoru z receptorko se je že nekoliko pomiril, čez par ur pa očitno ujel še šefa in popust je bil odobren. Opravičevali smo se eden drugemu, on pravi, da poskuša biti fer; nam pa kar nekoliko nerodno, da smo se tako nespretno lotili ‘barantanja’. Ob plačilu smo nato izkoristili le 2/3 popusta, da še mi pokažemo nekaj fer pleja. No, bolezen se je začela seliti s člana na člana, zato smo boravak na Safariju malo produžili. Kakor me je jezil tisti dež na Jazu, tako sem mu bil zdaj hvaležen. Saj je Jaz OK; ampak 3 dni…
Kar nekaj Slovencev je bivalo v Safariju. S šotori, kombiji, pa VAN AD-ji, klasičnimi AD-ji… S foruma Lemi2 in BoštjanB z ex Hribijevim AD.

Safari

Safari

Velika

Velika...

...plaža

...plaža

Ulcinj smo še šli pogledat en večer. U mater! Štala! Pod krožnim križiščem na koncu glavne vpadnice, se prične promenada. Kak km dol do Male plaže pa potem še ob obali levo. 100.000 ljudi (ajde), trgovinice in štanti na nivoju ‘sve za 1€’, svinjarija, smrad. Mi desno ob obali do starega dela, ki je skoraj prazen, ker ni ‘top-shop’ trgovinic, pač pa le gostilne, katerih (ne visoke) cene, vseeno sfiltrirajo povprečne ulcinjske turiste na ne popolno zasedenost sicer prijetnih gostilnic. Stari del je rahlo atipičen: v hribu, manjše hišice, manjši kompleksi, manj gladek kamen. Tako na hitro rečeno, po res bežnem obisku mesta: edina stvar vredna ogleda. Izjava petletnika ob pešačenju navzgor po promenadi: »Tako bednega mesta pa še ne!«
Mala plaža

Mala plaža

V notranjost nas je vleklo, zato premik do Buljarice v kamp Maslina (12). Pač nismo najbolj jutranji tipi in je treba bazne tabore postavljati bližje goram :) Za prvo dušo se je ponudil kar en pavšalist, ki nam je potem (z odobritvijo starejše receptorke) še razkazal prosta mesta in priklopil štrom. On da je profesor filozofije, pa v istanbulskem zaporu si je želel ven in samo leči na pločnik, pa v MonteKarlu se je družil z Rođerjem Murom (in nekim šejkom), pa celo igral je z Rođerjem, pa na svojo prikolico napisal Đejms Bond… U ti mater; komaj smo se ga rešili. Ker smo se v Maslino še vrnili, se do drugih duš in pavšalistov še vrnem. Na plaži 258m dol od kampa je gužva. Ker pa je zaliv precej daljši od ceste ob njem, komot pridete (peš ali z biciklom) do prazne plaže, ali pa še malo naprej do free FKK. Granulacija ‘grobejša’ kot na Jazu, a še vedno OK. Čistoča minus, kante pa so.
Mi se imamo radi

Mi se imamo radi

Na grič

Na grič

Juriš na Lovčen. Odcep v Cetinju je označen (13), cesta je OK, za vstop v NP se nekaj malega plača, brez kakih omejitev (razen zaparkiranosti), se privlečeš povsem do stopnic… in potem rikvercaš. Modreje bi bilo parkirati na parkingu za buse par 100m nižje, ali pa v serpentini nad njim. Ker je na GE megla, koordinat tukaj ne bo :) Cela reč je OK. Črnogorci res dajo nekaj na svojega vladiko in zadeve povezane z njim. Spodaj na sedlu (križišče za Njeguše, Cetinje) se da tudi kampirati. En madžarski speleološki kamp je bil kar obsežen. Te pa že ob vstopu v NP vprašajo, če boš gor spal. Ker smo rekli, da ne, … je to vse kar vemo. Na sedlu so tudi stojnice kjer lahko kupite njeguške ‘specialitete’. Ker je bilo proti Kotorju vse v megli, se ni imelo smisla voziti na razgledno točko 4km proti Njegušem, zato smo se kar vrnili po najbližji nazaj v Cetinje. Čez Njeguše je ca 10km dalj. Je pa fant na sliki poskušal doklicati kolega na omenjenem foto punktu, da bi preveril vidljivost, a na žalost ni uspel. Pršut je dober, močan, slan. Ena šnitka na frišnem kruhu je povsem dovolj. Sicer pa tega pršuta baje prodajo toliko, da surovina baje prihaja tudi iz Argentine in z Madžarske. Kraj (planotica) Ivanova Korita s sedla nazaj proti Cetinju, tudi zgleda OK. Hud naliv in celo par kroglic sodre. Cetinje v smeri proti Podgorici ima Petrol (14); Podgorica pa ima obvoznico, ki je v bolj novih navigacijskih programih.
Dostop

Dostop

V miru?

V miru?

Vidikovac

Vidikovac

(

Pa megla :(

Njam, njam

Njam, njam

Dolina in kanjon Morače v njej sta (tako, spotoma) zanimiva, prelaz do Tare visok ca 1000m n.m., najbolj pogost napis v Črni gori pa: Šlep služba + telefonski broj.

Baci u ....

Baci u ....

NP Biogradska gora z Biogradskim jezerom (15) sta bila naš naslednji cilj. Vstop (16) v NP se nekaj malega plača (dvomim, da tudi ponoči), se pa lahko gor tudi spi. Še celo na štrom se lahko konektaš. Nekje do teme je bilo kar živo zaradi piknikov, nato pa nekje do 11h30 zaradi ‘pomol party-ja’ nekih mladincev. Pol pa mir do jutra. Bled je zgleda jezerski pojem v ex-YU :)    Zjutraj 2,8km okrog jezera. Prašuma. Pa Eko zemlja! Japajade! Že lapuhi zgledajo kot na dopingu :)    Hrana v betuli OK, voda v jezeru ca 18°.
Biogradsko jezero

Biogradsko jezero

Po jezeru, bliz ??, Polak plava sem ter tja

Po jezeru, bliz ??, Polak plava sem ter tja

Jest pa papež

Jest pa za papeža

Sve eko, sve bio

Sve eko, sve bio

Pa z druzga brega

Pa z druzga brega

Mimo, z Idrijo pobratenega, Mojkovca navzdol po dolini Tare do znamenitega mostu (17). Tukaj je Tara še dolina, naprej dol pa postane drugi najgloblji na svetu- kanjon.
Đurđeviča Tara

Djurdjevića Tara

Kanjonćić

Kanjonćić

Neke podatke o kampih na Durmitorju smo sicer imeli a kar na slepo odbluzili proti Črnemu jezeru. Tik pred rampo gor se lahko zapelješ do kampa Ivan Do (18), kjer pa ni bilo nikogar, ki bi nas prepričal v obstanek, normalnega placa pa takrat tudi ne. Hvala bogu! Nazaj dol na cesto, 500m nazaj in gor do kampa Mlinski potok (19) k durmitorski legendi Mini Šamšalu. Cela familija je pridirjala v dobrodošlico. Pride Tina iz AD, stari pa takoj v akcijo: »Nóvica, sine, stigla snajka!« Pol pa bosanska rakija, pa kava, pa debate, PA !!!, … jebenti se je Mina grdo drl na mulca!?! :( To mu je definitvno odneslo naziv ‘Duša kempova Crne Gore 2011′. Škoda. Tip je ‘svaštarac': turistični delavec, smučar (ex tekmovalec), dimnikar, vodovodar, kanalizacijonist, delavec na žičnici, ribič; po potrebi priskoči na pomoč tudi pri požarih in ostalih naravnih nesrečah, osamljenih ženskah ter podobnih težavah. Celo dokumentarec so posneli o njem. Pa možakar skoraj nič od tega ni povedal sam! Šele internet po povratku domov. Guglnte Mina Šamšal, pa berte. Že to je bilo čudno, da je cel dan nekaj delal :)    Presežek kampa je večerna logorska vatra. Nemška družina, Bosanci, ki zidajo nekemu Angležu, pa tadomači, pa 4. Američani, pa 4. Poljaki, pa 2. Nizozemki, pa francoski par, pa ??; smo se (ga) nabrali in izpeljali prav zanimiv večer. Oblekli skoraj vse, saj na ca 1350m n.m. zvečer ni bilo kake vročine. Dež nam je skrajšal bivanje na tej lepi planoti, zato bo treba še nazaj! Kaj pa lahko delaš gor? Hodiš, kolesariš, plavaš (Crno jezero ca 20° ob našem obisku), ležiš in gledaš v grič, plačaš in te vlečejo dol v Taro na rafting, se pelješ gor do Crne gore (20), pa še pol ure peš in gledaš dober km navzdol v reko. Baje. Mi smo namenoma odšli okrog riti (21) v Šavnik, da smo malo pokukali še na manj pozidan del planote. Jebenti, samo bizonov nikjer.
Nagazio Mina na minu

Nagazio Mina na minu

Mlinski potok

Mlinski potok

Je Crno, ni crno

Je Crno, ni crno

Fajn

Fajn

Na vrhu so Rusi

Na vrhu so Rusi

Kolesarski vzpon (sem prespal)

Kolesarski vzpon (sem prespal)

Detour

Detour

Mal nazaj, potem pa po novi, široki cesti skozi tunel in navzdol proti Šavniku. Nekaj km pred Šavnikom desno gor in dol do začetka kanjona Nevidio (22) na reki (potoku) Komarnica. Zadnji raziskan kanjon v Evropi, do tada ga ni bog NiVidio. I like grapa :)   Voda ca 13°, zato po kamnih ca 100m v kanjon, v neoprenskih nogavicah po vodi pa morda še nadaljnjih 100. Samemu in brez čelade se mi je kar mudilo nazaj! Soliden spalni punkt.
Do jaja

Do jaja

v špranjo

v špranjo

Mlinarca?

Mlinarca?

Skozi Nikšič do samostana Ostrog (s ceste tukaj 23) ob 16h30, ko gredo vsi dol. Kaskaderji. Kamion smo srečali na ugodnem mestu, busa k sreči nobenega. Može se, kako ne može! Tale Ostrog in njegov religiozno/čudežno/zdravilni pomen zgleda kar resno jemljejo. Ker (poleg turistov ala mi) prihajajo tudi pripadniki različnih ver od vsepovsod, ki verjamejo v moč tega kraja, bi cerkev lahko izkoristila in vse skupaj zaračunala, pa ne pobirajo ne parkirnine, ne vstopnine! (Lahko sicer prostovoljno pustiš, al pa kaj kupiš v trgovinicah zraven, itd., mus pa ni.) Ostrog pusti vtis; meni močnejšega kot Lovčen, pa nisem veren. Zanimivo je vlaganje v dostop. Lotili so se od zgoraj navzdol. Pametno. Kdor se pripelje čez tiste prepadne steze spodaj, bo že prišel do vrha, obratno pa bi morda kdo vmes obupal.
Majhen, a močan

Majhen, a močan

Samostan Ostrog

Samostan Ostrog

Balkon view

Balkon view

Za gor sploh slikat nista upali

Za gor sploh slikat nista upali

Spet mimo Podgorice (tudi tabla za Titograd nam je pomagala :) ), do Skadarskega jezera. Zloković je priporočal restavracijo pred mostom (24), a nam res ni šla v prehrambeno časovni koncept. Tunel v smeri Sutomora je nekaj za plačat, si pa hitro ‘na morju’.
Prestolnica

Prestolnica

Skadarsko jezero

Skadarsko jezero

Par dni ležanja v Maslini, preden jo navežemo proti domu. Mlada duša z recepcije se je spomnila našega čudnega priimka, nikakor pa kam naj nas da. Nekam za čez noč potem pa se bo že kaj spraznilo. OK. Nameče nas okrog neke prikolice, kjer trenutno ni bilo stanovalcev (izlazak u grad, pa to). U mater! Sukob! Pride tip in zahteva, da premaknemo AD, ker da tam on stalno parkira. Ni pomagalo niti prepričevanje, da nas je tako postavil receptor, pa da samo za čez noč, pa da ima na drugi strani prikolice še več placa itd. On mirno: »Spostiraj!« Ni verjel, da nam je dovolil receptor. Pizda (sam pri sebi seveda), laže pa Dejv ne! Hvala bogu prinese dušico naokoli, da opere madežev brezmadežnega :)   Premaknili smo pa že prej. Dopoldan 50m stran na ugodnejšo lokacijo. Tako je to s temi dušami, jebenti. Lahko živiš v raju, pa je sosed kreten; lahko pa v vukojebini kot je Idrija, a imaš srečo, da ravno v Grapi :)    Ni še konec ‘hobi (psiho)analiz’ :)    Ob odhodu starejši receptor. Že po parih napisanih črkah ga brat ‘opredeli': »Oo, tehničar!«. Ja, strojni inženir, pred leti delal tudi v JEK. Zdaj pa receptor.
Boka Kotorska je s trajektom (25) 22km krajša. Duša trajekta je vrtec obiskoval v Šoštanju, kjer je ata termoelektrarno gradil.
Kapetan kratke plovbe

Kapetan kratke plovbe

Hrvati so za ca 30 avtov rabili 45 minut. Nam so seveda samo pomahali. V Molunat, pa ne v Moniko, smo se namenili. Ker sem slabo pogledal smerokaz (in še slabše forumska navodila bral), smo se znašli v kampu za katerega sem šele zvečer ugotovil, da je Monika (26). Trije mini kampi pa so prav v vasi (27). Hči kampa nas je smestila na zadnja dva spota v kampu. Oboje je bilo bolj pogojno, saj je moral za bratov pristanek en nejevoljnež odstraniti avto iz sence, moja tenda pa se je bratila z eno nemško; in Nemka je zgornji del kopalk namestila. Got saj dank :)    Žena kampa je zanimiva priženjena Nemka, ki ji je kar malo nerodno, da se o njej in njihovem kampu piše tudi v Sloveniji, ker jo skrbi, da bi gostje potem preveč pričakovali. Mož kampa je pa dvojnik križanca med Clive-om Owen-om in Bill-om Murray-em in si ga kar predstavljam McGaleba kako je pred leti izvajal ‘desant na Moniko’ :)   Ker je morala hči po opravkih, žena pa v nabavo, nam je kar Clive Murray delal račun. Ker tega ponavadi ne dela, je bilo vse bolj čez prst. Bratu je naračunal 160HrK. »Ja, kako, a ni 150?« Pogleda Bill proti ceniku: »Ma šta ja znam, ima tamo nekih taksi…« Ker bi tega naneslo 16HrK, se je brat z matematičarjem strinjal. Pošteni Dejv pa seveda razlagat, da ima malo starejše otroke. »Ma daj 160 kuna i sretan vam put.« Srečno Kekec (i Monika).
Iz Monike

Iz Monike

Molunat

Molunat

Galeb

Galeb

Neretva nas je založila s sadjem, začimbami, svežimi sadnimi sirupi in malo manj svežimi destilati, Sveti Filip i Jakov pa pričakal s polnimi kampi. Sosednji Turanj bi v kategoriji (mini) kampov na prebivalca, najbrž zasedel visoko mesto. Vsaka druga bajta ima vrt za 4 do 10 enot, pa še kak večji se najde vmes. Praška Trojska se skrije. No, tisti dol proti plaži so bili bolj polni, nam pa zelo všeč ogromen plac v skoraj praznem kampu Nive (se mi zdi) z eno zvezdico, zgoraj ob cesti (28). Za eno noč je itak vseeno. Precej stari duši ga vodita. Že sprejem je bil malo čuden; bolj kot kaj drugega je tipa zanimalo od kje prihajamo in kam gremo… Kasneje ju je z ženo parkrat prineslo mimo in smo prav lepo podebatirali. Fig imajo toliko, da jih sploh pobirat ne utegnejo, zato smo se dodobra napasli in jih nekaj ‘nahrčkali’ še za domov. Poleg nas so bili edini gosti pavšalisti. Kake 4 ekipe v ca 10. enotah. Vsi prijazni. Gremo dopoldan še malo na plažo, pa za svaki slučaj pobaram deca o pravilih v zvezi z odjavo in odhodom iz kampa. »Bi morali že iti, tam nekje do 9ih 10ih; ena noč je le ena noč!« O porkamadona, kaj takega pa še ne! Nekako sem zbarantal, da se bomo do 12h spokali. Ceno nam je pa tako naračunal, da smo samo zevali. Brat je prosil za cenik, zračunal po svoje…, pa se je nekako pošlo. S pomočjo dežurnega forumskega prognostika (še enkrat hvala Udiju), se je pošlo tudi z burjo. Do Sv. Roka je še zibalo, potem pa mirno domov.
Šljiva to go

Šljiva to go

Pi.da stari; kam si zginu?

Pi.da stari; kam si zginu?

Categories
Potopisi