ŠVEDSKA (južna tretjina)

ZAKAJ? Zato, ker smo si že dolgo želeli iti na Norveško.

OSNOVNI NAMEN? Potovati in dopustovati hkrati. Pa še otrokom prijazno povrhu.

IZDELAVA NAČRTA? Lonely planet, informacije iz prve roke (Šveda, ki smo ju v Dalmaciji spoznali 2002 in Švedi ki smo jih ravno tam spoznali 2003) ter seveda internet.

POTOPIS? Napisan bolj po kavbojsko, kar pa še ne pomeni, da nismo preštudirali švedske zgodovine, bogov, hrane, umetnosti ipd., in da ne vemo nič o sto stvareh, ki jih nismo obiskali in jih mogoče ne bom omenil. Boste morali sami preštudirati, boste morali sami gor. Uporabljen je seveda kmečki jezik s slovničnimi napakami, ki so mi ga nekje očitali …..

Visit-sweden   Sverigeturism   Trotty   Trajekti- mostovi   Camping

TOREJ

_(D1) 29.8.2003- Standardni ekipi, standardni odhod takoj po šihtu, standardno tankanje tik pred mejo. Tokrat smo domovino zapustili skozi luknjo levo zgoraj (Caravanško). Nadaljevali skoraj do Münchena, prespali na parkirišču ob neki bencinski črpalki in _(D2) naslednji dan lahkotno potegnili do Rostocka. Lahko bi skočili na trajekt ob 22.45, a smo se raje 'naspali' v portu in _(D3) zapluli ob 8. uri zjutraj (Scandlines- 115 Eur). Po ca 6. urah lenarjenja izkrc v Trelleborgu in obisk turist info-ta tik ob portu, kjer so ženke nabirale prospekte, možeki pa stražili vozila, ker je bilo parkiranje prepovedano (švedske obrazložitve nismo razumeli). Še pred izhodom iz Trelleborga v smeri proti Malmu, je na levi parkirišče za avtodome, kjer lahko izpraznite kasetno stranišče, pitne vode pa ne premorejo.

Zaželeli smo si kopanja v Baltiku in mirnega spanja v kampu, zato smo v sveže pridobljenem katalogu, poiskali kamp v vasici Råå, par km južno od Helsingborga. Bi lahko tja čez, v Helsingor, k Dancem, ročno kamne metal, tako je blizu. Do kampa smo se zapeljali skozi center vasice- glavno ulico- uličico, ki je resnično pravljično idilična. Po kopanju in žar večerji, smo na večernem sprehodu arhitekturo pobliže preštudirali. Tutti frutti hišice, vrtički, trgovinice ipd., a eno z drugim izpade fantastično. Na fotografijo je take stvari nemogoče verodostojno zabeležiti. Žal! Potem smo se pa še Švedom smejali, ko so po kampu vijugali..??...! _(D4) Ob dopoldanskem odhajanju, nam je neka uslužbenka kampa nadpovprečno mahala. Ko smo že mislili, da Švedi le niso tako hladni kot pravijo, smo ugotovili, da je gospa Hrvatica. Nas je bila kar vesela, smo malo podebatirali, a morali oditi. Kosili smo ob priljubljeni Mellbystrand plaži. Nepregledno. 12 km mivke, 12 m od obale 12 cm globoka voda, 12 ljudi na 12 m². Popularno. Lepo je v plitvi vodi biti mlad, in naša mladina se je odveselila tako daleč po plitvinah, da sem moral čez pol ure do kolen 50 m v Baltik. Gremo! Pa čimveč mivke v avtodom!

Smögen priporočajo v bukvah. Zanimivo. Ribiška vasica na granitnem otočku (most). Dvakrat na teden, ali dvakrat na dan (ne vem, nismo ujeli) imajo dražbo svežih rib. Marina se vleče po ozkem fjordiču, obrobljenem z lesenim špancirgangom, na katerem smo se trli turisti. Mostovž pa je obrobljen z  lesenimi ribiškimi kolibami, v katerih se trejo trgovinice. Prav na koncu, nad fjordkom, za skalo, v skali: igrišče za MINI golf (incognito nacionalni šport).

Verjetno švedsko dejstvo: če hočeš biti IN, se v Smögen moraš iti pokazat. Barko zavezati na krmo ali vsaj na bok ob špancirgang ter vsem na očeh in ušesih piti in navijati glasbo; lahko pa za tovrstne aktivnosti najameš tudi ribiško kočico. Brez komforta sicer- si pa IN, stari. Spali in po hruškovem sladoledu bruhali, smo na parkingu pri avtobusni. Ponoči prvi švedski dež.

_(D5) Tako kot je obala v južnem delu južne Švedske nepregledno peščena, je tukaj vse neizpodbitno granitno (obala pokrajine Bohuslan). Smejali so se mi, ko sem izjavil, da so mi zaobljene skalne oblikce tako všeč, da bi jih kar božal. Resno; več ko potuješ, manj novega vidiš (Dejvov potovalnostni zakon). Peščene plaže, sredozemske citadele, rimski amfiteatri ipd. Stvar je najlepša, ko jo vidiš prvič; drugič in tretjič že manj, ko si na plaži 'a la Mellbystrand' desetič…, je pač peščena plaža. Primerjaš lepo z lepim, veličastno z veličastnim. Tovrstno obalo sem torej videl prvič in zlepa je ne bom pozabil! Tudi Ingrid Bergman je očitno ni mogla. Redno je dopustovala v vasici Fjällbacka,kjer

Ker tradicija ni tradicija, če ni tradicionalna, smo spet odšli vsak po svoje. Tisti s starejšimi otroki, v skladu s prvotnim planom, na Norveško, mi z mlajšimi pa dopustovati po švedsko. Najprej do jezerca Lilla Le, pri kraju Ed, v kamp. Atraktivna igrala za otroke, plavajoča savna, izposoja kanujev (po sosednjem jezeru- Stora Le, lahko odveslaš dobrih 40 km na Norveško), izposoja otroških avtomobilčkov, seveda MINI golf, okrog jezera z biciklom, rolerji ali peš, plavanje in izležavanje, predvsem pa 'pašniki' malin in borovnic. Kaj bi človek še hotel več? Nič! Hotel bi manj. _(D6)

_(D7)Finska je dežela tisočerih jezer, Švedska je pa blizu. Podjetni Švedi, so med jezeri kvalitetno zakopali v zemljo in skale, zgradili zapornice, premične, vrtljive in dvižne mostove ter aquedukte. Enega smo šli gledat na Dalsland Kanal pri Håverudu. Seštevek umetnih prekopov je pri Dalsland Kanalu 10 km, skupaj z jezeri pa omogoča kar 250 km plovbe. Včasih gospodarskega pomena, danes le še turistična atrakcija. Aquedukt so pa morali zgraditi, da lahko ladjice plujejo čez reko!? Na ravnici ob spodnjem jezeru je še kar turistično: prostor za avtodome, restavracije, kioski, muzej in Dalsland center.

Trollhättan, center švedske filmske industrije (Trollywood), Saabovih fabrik in zapornic (Trollhätte Kanal). Eno od zapornic vsake toliko odprejo in oživijo slapove (Hell Falls waterfall), ki so jim nasilno vzeli vodo. Pa je spet atrakcija! Nismo videli. Ata v Saabov muzej, deca in roditeljica pa v Innovatum, kjer sta znanost in tehnika prikazana na poljuden, tudi otrokom razumljiv način. Ne boste verjeli: Saab je poleg spačkov (stvar okusa), delal tudi zelo lepe športne avtomobile (pa ne mislim tistega Blomquistovega na sliki). Bolj kot po oblikovalskih, so se mi Saabovci priljubili po inovativnih idejah, saj so k modernemu avtomobilizmu veliko pripomogli s celo paleto praktičnih izboljšav, tako s področja varnosti, kot mašinerije.

To je bil tehnični dan za celo družino, najbolj zame.





Premik do gradu z 240. sobami. Spali smo pa kar v svoji. Läckö slott, stoji na polotoku- otoku, v jezeru Vänern. Jezero, tretje največje v Evropi, s pitno vodo napaja okoli 700.000 ljudi. Bi ga kar pil. Lonely planet l. 2003 piše, da je pri gradu kamp. Bil je, a ga ni več. Gradijo moderno parkirišče s parkirnimi avtomati (ki že delujejo). Saj ne, da se ne bi dalo prespati, a smo šli pogledat še ribiški port Spiken, kjer se ukvarjajo s prekajevanjem sveže ujetih rib. Za tisti dan so že okadili kar so mislili, zaprli ribiške kolibe in odprli drago restavracijo, v katero so se trpali petični navtični turisti v večernih oblekah. Bežimo, tecimo, …. to ni za nas. Prespali smo par km nižje, kjer ti, za ca 1300 Sit, nudijo prostor na parkirišču med tremi nogometnimi igrišči, wc in kopalnico s toplo vodo. Mirno.
_(D8) Po zajtrku pa na ogled gradu. Pravljično. Grof je bil priden študent, potem veleposlanik, potem se je poročil z neko princeso, potem postal kraljev visoki pomočnik, potem izgubil nekaj bitk in kraljevo službo, potem slabo gospodaril, izgubil velik del premoženja; in umrl. Eno sobo so grof namenili tudi sovražnikom v vojni- Avstrijcem; tako je bilo mogoče na stropu videti tudi grb dežele Krajnske. Ni, kjer nas ni. Špica je bil pa doprsni nagaček neke živali*, tako velike, da še zdaj ne morem verjeti, da je tak stvor sploh lahko kdaj živel (*ne me tepst, ker ne vem, najbrž je bil kak jelen). Zadeti ga pa sigurno ni bilo težko.

Dan je bil vetroven in zato prvi švedski brez plavanja. Šibamo na Kinnekulle, kjer obetajo enega lepših razgledov v nordijskih deželah. Nekakšen 306 mnv visok plato, ki ga narava zaradi trdne sestave, ni mogla zravnati z ostalo pokrajino. Na vrhu stoji lesen razgledni stolp s katerega se resda daleč vidi (celo  Läckö slott), a imajo nordijci gotovo tudi kaj več pokazati. Vzhodno pobočje so izkoristili za smučišče, zaraščenost pa je dala slutiti, da tod že par let ni tekla smučka. In Pentax nam je crknil. Na poti proti Hjoju smo ga nesli na servis, kjer so zajamrali in nam prodali Kodaka za enkratno uporabo.

Hjo- leseno mesto, se hvali s celo vrsto izredno dobro ohranjenih gorljivih objektov. Posebej pritegne serija vil, ki so zasedle prestižne parcele vzdolž obale jezera Vättern. Ima pa mestece, natančneje avtokamp, še eno zanimivost: festival harmonikarjev. In glej ga zlomka, uleteli mi ravno na predvečer tega festivala. Že pred recepcijo nas je presenetila V tihem gozdu ob tabornem ognju. Receptor nas je prijazno, dvakrat do trikrat, opozoril, da pri njih poteka festival harmonikarjev. Saj prihajamo iz dežele harmonik, sem ga potolažil. Nocoj bodo igrali do 23h, naslednje dni pa non-stop. Žur, a?

Ne samo harmonike, celi ansambli so ustvarjali vsepovprek po kampu in si delili zares številno poslušalstvo. Ja, človeku kar žal postane, da so ga pri deljenju posluha na daleč obšli. Kljub kroničnemu pomanjkanju glasbenega čuta, pa so, po moje, slovenski harmonikarji za švedske še vedno profesorji.
_(D9)Naslednji dan smo malo po mestecu pošpancirali, lesene hiške pogledali, hčerkam mestni bazen komaj ubranili in okajene ribe s prilogami jedli. Specialiteta: ujamejo, okadijo, prodajo, pojemo. V ceno obroka je vračunana tudi pijača: cola, oranžada ali voda. Paše, ne?

Ker je bila temperatura jezerske vode v času naše prisotnosti za kopanje neuporabna, pa še kanu smo hoteli najeti, smo se po nasvetu info-tabel odpravili do bližnjega jezerca Mullsjön. Pri zapuščanju avtokampa malo pred 14. uro, smo šele dobro videli, kaj se pravi harmonikarijada po švedsko. Na nekaj 10 m² je bilo naloženo toliko tovrstnih rekvizitov, kot jih v življenju skupaj še nisem videl (pač nisem bil v Planici). Ko je to zaigralo…, kakorkoli že, mi smo prej odšli. Lepo počasi, zelo počasi, hitreje se ni dalo, ker se je od recepcije daleč proti glavni cesti, kot harmonika raztegovala karavana prihajajočih harmonikarjev. Polnilnico in praznilnico rezervoarjev imajo tukaj tudi izven kampa in je javno uporabna. Potem pa na lov za jezercem. Ni bila lahka. Vodo smo že zagledali, eno plažico tudi, tiste 'glavne', z izposojevalnico kanujev, pa kar ni hotelo biti. In je tudi ni! Izposojevalnice. Označenega dostopa do plaže tudi ne; zato smo jo pač ubrali po makadamu, med njivami. Nisem čisto zihr, da je dovoljeno. Smo se kar Švede naredili in smo kar šli in nam kar ni bilo žal. Preživeli smo prav lepo popoldne: mirno, odpočito, ob in v jezeru z nizko oranžno vodo, račkah, ki ti skoraj z roke jejo čips in palčke, na drevesu kjer bi se prav udobno dalo tudi s.x…, govejih zrezkih v omaki in pire krompirju. Smo se že kar za prenočevanje odločili, a se je neki lokalni lovec na race tolikokrat pripeljal mimo, grdo gledal malo nas, malo race, malo ostale turiste (Švede), da smo kar spokali. Nič ne bo z drevesom…

Usmerili smo se proti Kristinehamnu, dogovorjeni točki ponovnega snidenja z 'norveško' ekipo. Še prej pa seveda Göta Kanal. Kamp na samem bregu kanala imajo v Vassbackenu. Imajo tudi kafič, youth hostel, most, ki se kar zapelje po cesti, obnovljeno zelo staro poštno poslopje, pester zabavni program in nepogrešljivi MINI golf. Prišli smo ravno na dan brez pestrega programa in za en dan zgrešili glasbenega ustvarjalca po imenu Peder Sveder. Bi ga pa hotel videti tipa. Ponoči drugi švedski dež.

_(D10)Dopoldan še nekoliko oblačno, za kosilo je pa že sonce svetilo. Pet km vzhodno, doseže Göta kanal svojo najvišjo točko, jezero Viken (91,8 mnv)Zapornice v kraju Tåtorp, izravnavajo le kakih 30 cm razlike v nivoju vode med jezerom in kanalom ter so ene od dveh (skupaj 58) na celem kanalu, ki se še na roke odpirajo. Med čakanjem na kosilo, sem fantu, ki v rešilnem jopiču opravlja počitniško delo, pomagal pri kanaliziranju treh plovil. Fant mi je bil hvaležen, ker je pet minut samo na pol švical, jaz pa sem se počutil zgodovinsko. Večini se najbrž zdi brez veze, mene pa še vedno obide neke vrste vzhičenost, ko se spomnim.

Po obedu smo si v lokalnem lokalu izposodili kanu in po kanalu odveslali do jezera. Prav hecne obale imajo ta jezera: skoraj neuporabne. Kjer je breg vsaj malo normalen stojijo vikendice, parcele pa so pogosto okrašene s tablami: 'PRIVAT'. Kopali smo se, zategadelj, ob nekakšni kombinaciji skal in pašnika. Nič ne de, voda je ista. Po dveh urah kanuiranja, smo spet zaveslali v kanal, prav do zapornic, katere bi moj 'kolega' zaporničar, odprl tudi samo za nas. To mu je šiht. Nismo ga hoteli mučiti, pa tudi čas najema se je že iztekal. Kar nekako se nisem mogel posloviti od Göta Kanala, zato smo se ob njem odpeljali prav do  Sjötorpa, kjer kanal začne (ali konča) svojo pot. Med jezeroma Viken in Vänern, se spusti za ca 40 m, ki jih seveda premaga z zapornicami (vodno stopnišče).

Drugače pa je na ravnini: ko pelješ po cesti, kakih sto metrov od kanala, vidiš samo nepregledna polja, po katerih se vsake toliko priziba kaka barkača. Bizarno. Skupaj s Trollhätte Kanalom, nekaj jezeri in rekami, lahko torej preplujete švedsko od Göteborga do Mema. Verjemite mi, zadeva je prometna kot Metro Parisien. Od morja do morja so deželo pred ca 200 leti prerezali, da ni bilo treba pluti vse okrog juga Švedske in še plačevati Dancem za plovbo skozi ožino. Kanal pa pravega gospodarskega namena ni uspel izpolniti, saj se je v tistem času vse hitreje uveljavljal železniški transport.

SE NADALJUJEM…                                                  Dave

Sem si zamislil, da bi plavali v eni tretjini švedske sladke vode (največjem švedskem jezeru). Pod večer smo pristali v kampu Revsand malo pod Kristinehamnom in si željo izpolnili. Nekaj čez osmo je na severu zagrmelo, iz črne oblačne gmote se je iztrgal oblak (en sam samcat), se pripeljal nad nas in tri do štiri minute zalival. Prva švedska ploha torej. Prvič je resno zagrmelo tudi v upravi avtodoma.

(D11) Zjutraj smo se odpravili malo v mesto- v šoping. Darilca, spominki in podobna, po meni, nepotrebna šara. Vse za mir v hiši! Na forumu me je nekdo spraševal o maltretiranju s strani otrok. Pri kosilu smo pobirali rižoto tudi z zaves v zgornji spalnici. Drugo interno grmenje torej. Sreča, da se čez kako uro dobimo z drugo ekipo. V kampu Kvarndammens mi je lepa mladenka na recepciji dovolila, da sem spraznil. Kamperjeve rezervoarje. 'Norveška' družina je sicer prispela v solidnem mentalnem stanju, a sta boljši polovici, v odsotnosti Persena, na brzino skurili nekaj čikov (drugače smo vsi nekadilci). Malo smo premešali naraščaj in zagrabili proti Stockholmu, pod večer našli Bredäng Camping v predmestju ter parknili na parkirišču pred njim. Med iskanjem nas je v enem izmed (dražjih) kampov, gazda pričakal kar z: ,Dobro veče, dobro nam došli'. Smo došli in odšli, ker skoraj ni bilo dovolj prostora, bilo pa je daleč od centra in lokalnih prevozov. Prestolnica, ki se sicer hvali kot najčistejša v Evropi, je v predmestju prav nečista. Razbiti in izropani avtomobili na klocnah niso redek prizor. Parkirišča so posuta z delčki razbitih avtomobilskih stekel, ki dajejo slutiti, kako se tukaj vstopa v prevozna sredstva. Prebivalci predmestja po tenu kože in barvi las tudi ne izgledajo Švedi; niti Evropejci. So pa bolje izgledali štirje mladi Postojnčani (2+2), ki so, po njihovih besedah, vzeli vsak 40 jurjev, Rio mare in Kekec pašteto (tisto o noni s taljansko penzijo v strešnem kovčku, bom raje zamolčal), sedli v znižano 206-ico in se odpeljali na 'šnel kurs' Švedsko. Snidenje je izgledalo nekako takole: mi smo parkirali kar na zunanji strani mreže, tik ob kampu in upali na mirno noč, ko se je z druge strani ograde začelo nekaj oseb prebivati skozi živo mejo, dokler jih ni zaustavila mreža. Kuhani smo, sterali nas bodo, smo si mislili, pa se je fant s klobučkom smeje razgovoril prav po notranjsko: 'Ste edini u celmi kampi, k' se vas čjeznčjez sliš', nas je obvestil. 'Ja pa pridte na en glaš', smo se branili. So prišli, sodelovali pri uničevanju zaloge 'Vipavca in Brica', se nas je verjetno slišalo čez dva kampa; smeha še pa še. Osvežujoče! Drugi švedski dan brez plavanja.

(D12) Zjutraj smo se premaknili do enga placa za avtodome bližje centru Stockholma. Otok Långholmen (kjer so bili včasih zapori - zdaj hotel in hostel) smo kar nekaj časa iskali, saj smo računali da bo pot do 'kampa' označena kot ponavadi. K sreči promet v prestolnici ni nič kaj 'prestolniški' in smo zadevo, s postanki ob info tablah s karto mesta, nekako razrešili. Na omenjenem otoku sta dve postajališči za kamperje (če ni eno kar kamp?). Mi smo postali na tistem, ki je bližje centru in se tja odpravili peš. Najprej do Gamla stana (starega mestnega jedra) s kraljevo palačo in flegmatično kraljevo stražo. Njihovo stražarjenje je daleč od tistih znamenitih 'kip' stražarjev, ki niti z očesom ne trenejo, če se že ne vem kaj ne zgodi. Špancirajo, debatirajo ipd.; edini, ki je mimo primaširal, je v eni roki nosil 5 litrski bidonček vode, kar spet ni delovalo najbolj kraljevsko. Nam so se zdeli totalne face. (Menjave straže pa v času našega mimohoda niso uprizorili.) Nadaljevali smo mimo parlamenta proti Djurgårdnu. Tako se imenuje kar cel otok, kljub temu da je živalski vrt (Djurpark) le en del tega, več kot zanimivega predela Stockholma (štiri izmed Stockholmskih Top ten atrakcij so na Djurgårdnu). Mislim, da je bil otok včasih nekakšen kraljevski park, kjer so se živali prosto pasle??!! Lahko da mislim narobe. Elegantno bi se dalo pripeljati (most) in parkirati tudi z AD, saj je parkirišč dovolj. Najprej smo seveda navalili v Vasa muzej. Notri so Švedi v primerno temo in vlago na ogled postavili 'ponos' švedskega ladjevja iz leta 1628- ladjo Vasa. Ponosni so bili le par minut, potem pa je nekaj zaporednih sunkov vetra ladjo zamajalo, odprtine za topove so zajele vodo in ponos je bil kar 333 let na dnu morja. Vzrok? Najcenejši del ladje: balast. Za držati pokonci izredno višino ladje, so v podpalubje vgradili premalo KAMENJA. Se zgodi…; enkrat na zgodovino. Butnskala!

So pa Švedi lahko več kot ponosni na muzej. Najprej seveda mogočna ladja, pa multivizije, makete, modeli, prerezi, ohranjeni- restavrirani predmeti, rekonstrukcije dogodkov ipd. itd. in še in še. Veličastno! Pa tisti polmrak- čarobno! Dan po našem obisku je bila 375. obletnica splavitve- potopitve.
Na otoku smo obiskali še Junibacken, Skansen, in akvarij; zabaviščni park Tivoli pa, hvala bogu, videli le od zunaj. Otroški pritisk je bil enormen, a smo zdržali. Junibacken- otroški svet švedskih pravljic, so obiskale 'ta male' punce z mamico. Peljale so se z vlakcem, ki jih je vodil med junaki pravljic različnih švedskih avtorjev (prevladuje seveda Astrid), se udeležile delavnic, obiskale največjo švedsko knjigarno z otroškimi knjigami, itd. Skansen- prvi 'muzej na prostem' na svetu, si je ogledala družina s starejšimi otroki. Muzej vsebuje okrog 150 stavb, ki so jih preselili iz različnih delov Švedske, stavbe pa vsebujejo prebivalce- igralce, ki vam skušajo prikazati življenje in delo v 18. in 19. stoletju. Imajo tudi živalski vrt, ki bazira v glavnem na nordijski fauni- domači in divji.

Spodaj podpisani, sem bil medtem prost. Dobro sem preštudiral vozni red in cenik ladjic 'a la mestni avtobus', dokazal, da te tudi skandinavsko sonce lahko opeče, postal 'uradni prevajalec' nekim Rusinjam in 'fotograf' skupini Japoncev. Če bi hitro tekel, bi prišel do zelo dobrega fotoaparata in spominskih slik njegovega lastnika, če ne pa do bušk in najmanj sodnika za prekrške. Sem ga raje kar vrnil in ostal pri tistem za enkratno uporabo.
Obiskali smo samo še akvarij, ker za kaj drugega pač ni bilo več časa. Se z ladjico vrnili do Gamla stana in na manjšem trgu pod nakupovalno uličico Västerlanggatan, sedeli na izložbenih policah (zunanjih okenskih policah izložb) ter opazovali slikarje, glasbenike, maserje in poljubovalca. Lizali smo drag sladoled in pili švoh pivo iz štacune (eni eno, drugi drugo). Že pošteno bolečih nog, smo odpešačili še tista 2 km do doma ter si zrihtali večerjo. In tuš je full pasal… Tretji švedski dan brez plavanja. Da smo avtodomarji res pisana druščina, nas je prepričala skupina mladih Švedov, ki se je na postajališče pripeljala z avtobusom v stilu 'Ko to tamo peva', predelanim v avtodom, s poudarkom na DOM. Pohištvo je bilo večinoma kar tisto hišno, od doma; ozvočenje pa najbrž iz kake diskoteke.

(D13) Ko si se ponoči zbudil, so te nežne strune Motorheadov zazibale nazaj v spanec, ob mojem jutranjem (4h30) obisku sanitarij, pa so bili v glasbeni skrinjici pokonci samo še AC/DC, vse ostalo je že spalo, natančneje- komiralo. Dopoldan smo se odpravili proti JZ- cilj: Gränna. Med potjo nas je prihitel en znižan P 206 s postojnsko registracijo in nekaj trobil!? Prehitel, bolje rečeno prehitelo, nas je tudi nekaj avtomobilu podobnega, ki je imelo celo registrske tablice (pri nas mu jih zagotovo ne bi uspelo pridobiti). Gränna torej, mestece znano po hruškah, znanem balonarju in predvsem po polkagris- pepermintovih sladkarijah, leži na vzhodni obali že prej omenjenega jezera Vättern. Imajo ducat pekarij, v katerih vam pred očmi mešajo, valjajo, zvijajo, pretegujejo, gnetejo, pečejo in prodajajo vse sorte enih sladkarij. Otroci so kar tekmovali, kdo bo prej obdelal celo sladkorno transverzalo, mi smo pa kar tekmovali kako jih ne izgubiti izpred oči. Precej spominkov minljivega značaja se je znašlo v naših nakupovalnih vrečkah. Na izhodu iz mesteca spet srečanje z udeleženci 'šnel kurs' Švedske. Mirno dopustno popoldne smo preživeli par km vzhodno, pri jezeru Bunnsjön.

Pod večer premik do Vimmerbya in stop med počivajoče avtodome na enormnem parkirišču pred Astrid Lindgren Värld- om. Nočni Quick stop naj bi stal 80 Sek, a ga nam ni nihče zaračunal. V neposredni bližini je sicer tudi kamp. Razsežnosti parkinga so dale slutiti, da se tukaj dogaja nekaj zanimivega. Pokrajina Småland je zanimiva tudi po enormnih količinah enormnih komarjev.

(D14) Se mi zdi, da je bil ponedeljek, parkirišče pa že dobro uro pred odprtjem 'zabavišča' do polovice zaparkirano. Upravičeno! Zadeva je več kot le zabavišče*; je pravi spomenik pisateljici, njenemu delu in junakom. Pika, Lota, Ronja, Emil, Erazem, Kljukec s strehe in še in še. Na poletnem delu je tu več kot štirideset, tako profesionalnih, kot ljubiteljskih igralcev, ki like upodabljajo vsepovprek po prizoriščih. Ob določenih urah v vili Čira čara, pa na Ronjinem gradu, Erazmovem skednju, Emilovi kmetiji itd.; in spet naokoli. Večina nastopajočih se vmes zbere na velikem odru, kjer družno izvedejo zanimivo gledališko- pevsko- plesno predstavo ob spremljavi orkestra (musical, a ne?). Pika v glavni vlogi!

Brez težav smo za otroške užitke porabili skoraj cel dan. Na izhodu iz pravljičnega sveta je nekajkrat močno zagrmelo in se v nekaj sekundah tako ulilo, da smo komaj privedrili do kočice kjer prodajajo vstopnice. Nadel sem si PVC pelerino in se z avtodomom vrnil po družino. Ker je hitro odlilo, smo šli pogledat še posestvo Näs, kjer se je Astrid med drugim tudi rodila. Pogledali le od zunaj, ker od bližje ni mogoče (pisateljičini žlahtniki imajo radi mir).

Med vožnjo proti jugu se je odlivanje nadaljevalo; počasi celo dopolnilo v odmetavanje (prvo švedsko neurje s točo). Po zgledu drugih prometnih udeležencev, sem za nekaj trenutkov ustavil ob cestišču, a se, vsega hudega vajen, kar hitro, počasi odpravil naprej. »Oo družinica, danes pa ne bomo v jezeru plavali; in večerja bo tudi italijanska,« sem 'realno' razmišljal v tistem trenutku. Realnost me je, hvalabogu, pustila na cedilu. Naši sopotovalci, ki niso šli k Piki Nogavički, so se zjutraj odpravili iskati kak dober kamp ob kakem dobrem jezeru, in se znašli dobri dve uri južneje v kampu Evedals ob jezeru Helagsjön v bližini kraja Växjö. O neurju tam ne duha ne sluha. Vseeno torej plavanje in večerja brez vode (a hkrati zadnja z domačim vinom). Ponoči tretji švedski dež (tako rahel, da sem ga prespal).

(D15) Napetost se je stopnjevala. Bližal se je namreč trenutek srečanja z našimi znanci z 'letošnje' Dalmacije. Po SMS (če nimaš GPS) navodilu, smo se napotili proti vasici Tosteberga, kjer so nas, na najeti kmetiji sredi polj, pričakali naši 'Švedi'. Zakaj Švedi v navednicah? Zato, ker je mati s svojimi tremi otroki Švedinja, oče s svojimi tremi pa Anglež. Stisk rok je pri njih bolj uradna zadeva; objem pa je tisti pravi- prijateljski pozdrav. Nas osem, njih tudi, objemov torej = ?? (v silni vzhičenosti sem še svojo zagrabil, he, he, he- sej ne). Še na popoldansko kopanje smo skočili do morja (2km) in govorili, govorili, govorili (pogovarjali).Večer je prehitro minil. Tam ob morju se jim je, kar tako, sam od sebe, zaredil PZA. Pa ne tisti klasični- uradni. Vasica je sicer 'bogu za hrbtom', a prostor romantičen; in so se tam pač ustavljali redki turisti z AD ter PK. Domačini so začeli nekaj malega zaračunavati, da lahko financirajo WC, vodo, štrom in urejanje okolice. Tisti, ki si želijo miru in počitka (a nimajo alergije na veter) se ustavijo kar za več dni. Niso več tako redki.

(D16) Prav zgodaj nismo vstali, a pred kosilom še ujeli kopanje v jezeru Ivösjön pri kraju Bromölla , ne pa tudi v nekem, za Švede, 'gorskem' jezercu, kamor so nas mislili peljati. Ob povratku še obisk dvorca Trolle Ljungby, v katerem prebiva ostareli grof, ki je, razen tega, da je lastnik največ ozemlja v južni švedski, tudi lastnik kmetije naših gostiteljev. Je pa baje tako pasji, da se bojijo, da ne bo nikoli umrl. Kmetije po nekih starih kraljevskih zakonih ne sme prodati, jo bo pa njegov dedič (nečak) lahko. K dvorcu spada tudi ena huda pravljično- zgodovinska legenda. Ne bi zdaj na dolgo: lepo hčerko ugrabijo trolli, hlapec jo gre rešit itd. itd. Materialni dokazi (rog in piščalka) so na ogled v dvorcu, skala pod katero so žurali trolli, je pa nedaleč stran.
Po kosilu so nas gostitelji peljali še na peščeno plažo (mivka) Ålakust- obalo jegulj, kjer si lahko pogledaš, kako bi v enem kosu zgledala celotna dolžina slovenske obale. Gradove smo gradili, pivo pili in govorili, govorili, govorili. Nazaj grede smo v mestecu Åhus, znanem po proizvodnji Absolut Vodke, obiskali sladoledno ladjo. Njami!

Zvečer pa cray fish party. Njami! Tradicionalna švedska zadeva, ki jo priredijo sredi avgusta. Vsebuje: kuhane rake, sir, šnops in ostale priloge, okrasitev mize in udeležencev, petje (švedskih) pesmic rakom v čast in govorili, govorili, govorili. Večer je prehitro minil.

(D17) Spet prav zgodaj nismo vstali (predvsem 'ta domači' se nikakor niso znali pobrati). Družno smo se nato odpravili proti Malmöju, natančneje proti vikinški vasi Foteviken v bližini Höllvikena. V še kar avtentični kopiji vikinške naselbine smo imeli namen imeti piknik, imeli smo pa neugoden veter. Vseeno smo videli in izvedeli mnogo zanimivosti o življenju in zgodovini teh svojevrstnih 'trgovcev'. Mnogo tega nam je povedala naša gostiteljica, ki je izobraženo dekle, nekaj pa tudi vodič, ki nas je o stvareh informiral v neki verziji islandske angleščine pomešane z močnim vetrom. Branje z ustnic, skritih pot vikinško brado, ni prišlo v poštev.

Pogledat smo šli še do enga možakarja, ki se precej intenzivno ukvarja z jantarjem. Tako intenzivno, da ima že kar muzej in prodajalno; ter tako intenzivno, da so ga ustvarjalci filma Jurski park pobarali za nasvet, kako spraviti tistega komarja z dinozavrovim DNK v to oranžno-rumeno-rjavkasto snov. Mi smo morali sebe počasi proti trajektu spraviti, zato le še ena gasilska, vsi objemi in nekaj obljub. Plavali pa šele četrtič nismo.

• BIS:
  Presežki po Dejvovem potovalnostnem zakonu (VEČ KO POTUJEŠ, MANJ NOVEGA VIDIŠ): granit v pokrajini Bohuslan, OGROMNA nagačena žival v Läckö slottu, Göta Kanal, Vasa muzej in naši Švedi; za ženske ¾ naše družine pa vse v zvezi z Astrid.

• Največjo skrb pred odhodom nam je povzročalo nepredvidljivo vreme (julij '03 je bil na švedskem deževen). Očitno smo imeli srečo, saj nam razen piknika zadnji dan, vreme ni 'pokvarilo' ničesar. Kdo bi si mislil, da greš na švedsko plavat?

• Zaradi losov se gor zgodi precej prometnih nesreč (do 40 letno s smrtnih izzidom). Edinega losa je bilo videti v Skansenu.

• Tudi v raju se je začelo fižiti. V pokrajinah Skåne in Småland so že dejavni 'cestni razbojniki' z uspavalnim plinom. Mi jih nismo srečali.

• Alkohol nesite s seboj.

• Priporočam obisk prvega turist infota, kjer bo najuporabnejša zadeva, ki jo boste dobili, katalog kampov na švedskem. Vrisani so kar na zemljevidih, ki so v posrečenem merilu in zato zelo uporabni za neelektronsko navigacijo. Kamping kartico si naročite pravočasno, saj vstop v kampe brez nje ni mogoč, omogoča pa številne popuste. Na licu mesta (v prvem kampu) sicer lahko pridobite začasno, a ta uradno ne velja za popuste. Neuradno pa so nam Postojnčani povedali, da so povsod dobili popust tudi z začasno kartico. Povedali so nam pa šele takrat, ko smo jo lahko izkoristili samo še za popust na trajektu (ker pa sem še na to pozabil, sem bil gladko ob dodatne 3 jurje).

• Pri branju potopisa ne pozabite na palčke (proti koncu sem zato začel izpuščati pridevnike kot npr.: lepo, pravljično, čarobno, vredno ogleda).

• Internetne povezave so povečini nastavljene na angleške izvedbe, ker mi je ta jezik pač bližji kot švedski ali nemški.

• Moji potopisi so predolgi zato, ker jih pišem predvsem zase! Pa brez zamere!