Olè!

Del severne in severovzhodne Španije

(ker nismo leteli, je zraven še malo I in F)

>>Koordinate<<

Prejšnja leta smo (zaradi vremena) par dni pred odhodom popolnoma spremenili cilj potovanja, tokrat pa iz povsem drugega razloga le smer rotacije. Drug razlog: družba v prvem delu poti.

(Slikce se s klikom na le-te povečajo)

26.7.- Prvi večer (s 6h zamude za družbo) le do preizkušenega parkinga pri Canevi ob Gardskem jezeru. Tokrat smo (nenamerno) preizkusili še free varianto. Prišli 15 čez 23, vstopili čez izhodno rampo (vhodne so zaprte) ter odšli pred osmo zjutraj. Vahtar je sicer tam od 9h do 23h. BP. Po povratku domov, sem na netu prebral, da imajo tudi oskrbno postajo, torej gre že kar za PZA, ne samo P.

27.7.- Odpeljali s ciljem na Alpe d’Huezu. Dvignili smo se na Montgenevre (1854mnv), kjer imajo PZA za 220 AD. Parkirali na P nasproti vhoda, kjer je v zimski sezoni prepovedano. Sicer pa okolica kar lepa; golf igrišče in jezerce s peščeno plažo 😯 . Na prelazu Col du Lautaret (2058mnv) se AD zbirajo na P malo stran od ceste. Lepi kraji!

Alpe d’Huez (1850mnv) je za kolesarje trofeja! Naš Raam-ovc jo je mimogrede osvojil. Ko smo s fičkom okrog 16h prisopihali do gor, je bil Dame že pripravljen na popoldanski sprehod po okoliških snežeteh in večernega po vasici. Mater se znajo iti turizem! Pohodništvo, planinarjenje, alpinizem, konjeništvo, downhillanje (gor s potegulo, za dol vse prepredeno z različnimi spusti), posebej plac za spuščanje aero modelčkov, jadralno padalstvo, bazeni, golf, tenis, celo majhno letališče, pa bohvet kaj še vse… Mirno prespali kar na P ob cilju Tour de France etape, imajo pa malo nižje tudi PZA, ki je v zimskem času najbrž edina izbira. Aja, pred vzponom smo ob vznožju srečali edini Slo AD na letošnjem potovanju! Cesta tja gor ni v stilu dolomitskih orto prelazičev; je sicer strma, a vseskozi dvopasovna. Ja, lepi kraji!

28.7.- Zjutraj se spustimo do PZA z namenom praznjenja kaset. Ravno takrat uleti nek ‘komunalni uslužbenec’, ki najprej omenja plačilo, po razlagi o ne-potrebi po vodi, pa dovoli praznjenje kaset. Merci!

Jebenti, tud za dol je klanc! Sicer pa zgledi vlečejo. Ceste tam okrog so polne kolesarjev, a kljub silnim klancem ne gorskih, temveč cestnih. Tour naredi svoje! Fajn. Prometni znaki opozarjajo, da moraš pri prehitevanju kolesarje obvoziti z 1,5m bočne varnostne razdalje. In vozniki to upoštevajo! V glavnem tudi v Španiji, saj je, med drugim, Pirinejski del tudi kolesarski, mar ne… Navigacijam smo prepovedali uporabo plačljivih cest in zato prevozili nekaj nižjih prelazov, (pozno)zajtrkovali pod akvaduktom na P ob vodi v kraju Saint Nazaire an Royans, nekje ubodli 5kg odličnih zrelih marelic za 5€; in kosili ob umetnem jezeru Naussac pri kraju Langogne, na P za AD. V glavnem lovijo ribe, se pa da malo tudi pokopati. Jest sm se, ostalim je preprečil dežek. Premik do Villefranche de Rouergue, kjer imajo eno katedralo (pa najbrž še kaj) in rezerviranih nekaj P za AD blizu centra. Mirno prespali.

29.7.- Če gre tja 5Mio ljudi letno, zakaj ne bi mi? Lurd! Lourdes! Bernardka, pa to. Ponedeljek se je izkazal za izredno primeren dan za obisk, saj smo se skozi in čez vse sprehodili brez kakršnegakoli čakanja. Vrste so bile le za tiste posebne prostore z ‘zdravilno’ vodo. Sicer smo najprej naredili častni krog skozi zaparkirane ulice in čez oddaljena parkirišča, nazadnje pa parkirali povsem blizu. Je vhod slabo viden in malo serpentinski, pa morda zato parking skoraj prazen (v ponedeljek, a ne!). Ko elektronika zanavigira v ozke ulice te kar malo stisne, a ko izletiš iz ožine in direkt pred sabo zagledaš cerkev, zlahka spregledaš vhod na P pred mostom levo dol. Vera je vera; najizraziteje jo je izkazala skupina ljudi, ki je po ulici navzdol (slab km od cerkve, recimo) kar na bolniški postelji proti svetišču peljala mlado dekle.

Naprej proti Španiji smo se namenili skozi Pirineje. Pozno kosili v parku ob cesti (Trebons), nakupovali v eni večji štacuni ob cesti pred Saint Lary Soulan, oskrbno postajo pa koristili na PZA v istem kraju. Gor do tunela smo se zvlekli brez težav s kamioni, luknja sama pa hecna. Spuščajo enosmerno na 12 minut, rov pa strm ko hudič dol v Španijo. V primeru požara bi imel kar ornh vlek… Morda zato enosmerno; širok je sicer dovolj. Na drugi strani precej drug svet. Na sončni strani Pirinejev, bi lahko rekli 🙂 . Parkirišče za gradom v Ainsi je blagoslov za utrujenega avtodomarja (ki ima v rezervoarju vodo, v kaseti pa zrak 🙂 ). Na platoju dvignjenem nad mesto je ful placa, ful AD, pa mir, pa razgled na gore, pa grad, pa starodaven trg obkrožen z gostilnicami, pa… fajn je, no.

30.7.- Dolga zima, sneg v gorah, visok vodostaj rek in jezer ter zato mrzla voda, so nam spremenili plane. Namesto zadrževanja v Pirinejih, smo zategnili do Atlantika. Najprej do plaže v Getariji (tuši), nato do PZA v Zumaji. Zvečer na špancir do mestne plaže in oštarije, kjer narod masovno opazuje sončni zahod. Mi smo ga malce zamudili.

31.7.- Zjutraj premik na P bližje plaže Santiago pred Zumajo. Precej AD je tam tudi spalo, a je večino en redar dopoldan spodil, ker da je P samo za turismos (to niso turisti, ampak osebni avtomobili). Sam sem se nekako dogovoril, da lahko ostanemo, a sem mu moral obljubiti, da samo čez dan in samo en dan. Na plaži je Beach bar in so tuši. Aja, pa ‘bivalni’ kontejner s prvo pomočjo. Naš kolesarski izviđač je preveril situacijo skoraj do Francije, zato pod večer premik na PZA v San Sebastian- Donostio. Ko sva že skoraj diplomirala ob stebričku za plačilo, naju je rešil španski avtodomar. Vtipkati je potrebno registrsko številko vozila, angleški prevod navodil pa gre približno takole: »Do mess on about with matriculation.« Esperanto jebote 😯 . Zvečer pohod do obalne promenade. Že do dol je skoraj 2km,… in še promenade en tolko,… in smo že pred koncem obupali. Kakšnega posebno živega utripa ni bilo zaznati. Lahko pa, da smo ga zgrešili?! Lokacijsko.

1.8.- Ločitev. Mi na vzhod, družba na zahod. Ajd! Vtipkam v GPS >kamp< in malo gledam kateri je bližje morju. Izberem enega in se odpeljemo. V Francijo! Jao majko, jesam navigator 🙁 . V kraju Hendaye je kar nekaj kampov, naj bi bil tudi PZA, dolga obljudena plaža (ki jo prekine en kanal) se nadaljuje v Španijo. Dan (in noč) počitka…

2.8.-…potem pa skozi Pirineje proti Kataloniji. Šoping v Pamploni, nato postanek za ogled kanjona Lumbier. Kar lepo, predvsem navduši ogromna količina jastrebov, ki prebiva v/na pečinah. Voda še posebej mrzla. Zunaj vroče za požvint, ena tetka se je not zabrisala, sem se pa še jest. Ven me je zabrisalo kar samo, se mi zdi!

Nadaljevanje do umetnega jezera Yesa, kjer je voda, zaradi neke prhke kamnine tam okrog, kar malo mlečna. Ker je tudi mlačna, smo se kopali. Precej ljudi dnevno piknikira, kar nekaj pa tudi noči v AD.

Našim se ni zdelo, pa še zgodaj je bilo, pa še starejša prvič ni šla skozi grad in na trg v Ainsi, pa smo se odločili za premik na preverjeno lokacijo. Malo me je jezilo, da bom spet gulil gorskih 54km, med Lanave in Boltano, a me je že malo pod Sabinanigom presenetila tabla za Park Ordesa in Ainso. Gledam zemljevid… – steza; gledam navigacijo… – steza; upoštevam tablo… – in zapeljem na precej novo tripasovnico s tunelom na najvišji točki, ki to pot precej skrajša, predvsem pa olajša. Pa kak lep pogled je še spotoma dol po dolini reke Ara. Tokrat smo ponudbo tistih obtržnih gostilnic sprobali. Dobro je. Drago je. Je pa lepo 🙂 .

3.8.- Ker naslednici dolgo spita, sva imela dovolj časa za lov na toplejšo vodo.

Po nekaj neuspelih poizkusih in nekaj vseeno zanimivih punktih, sva le našla željeno. Urejeno kopališče s travnato plažo, restavracijo, mini golfom, pomolom, splavom s toboganom, gliserjem z banano, izposojo kajakov in kanujev, pedolinov, otroških kartov na nožni pogon, predvsem pa čistost in urejenost vsega skupaj, je bilo kar presenečenje (vsaj v primerjavi z do tedaj videnim okrog teh jezer). Aja, pa še voda topla (pravzaprav smo iskali le to, zgornje komoditete ne bi bile nujne). Ko smo, tam nekje pred pol dvanajsto, parkirali, je bilo vse skupaj še povsem prazno; zato sem fanta, ki je grabil listje, kar malo prestrašeno vprašal kaj to je. Ja nič, je rekel, pridite in fajn se imejte. Je pa lepo, če v barčku vsaj kaj popijete. Bomo! Še jedli smo! In pedolin rentali; nism jest uStrel-jen, da bom plaval do unga splava 🙂 . No, okrog 12h se je le začelo polniti in kaj kmalu tudi precej napolnilo. Prestižna posledica bujne krošnje je bila seveda okupirana že od ‘zgodnjega jutra’ 🙂 .

Zgodnji večer nas je poslal naprej. Še en kanjon s še enim rimskim mostom, cilj pa nad še enim globjim kanjonom (in rimskimi mostovi): parkirišče nad Alquezarjem. Drekule pekule 🙁 , prepoved spanja! Ker so se ostali potencialni kršitelji kar pridno pobirali, smo se še mi. Kamp Rio Vero spodaj ob Rio Vero, nam je za fair deal nudil zatočišče do naslednjega poldneva.

4.8.- Uro sva nastavila na prezgodaj, saj se še dobro zdanilo ni; malo kasneje pa le na kolo do Alquezarja in peš v kanjon. Vasica je super, spust dol po eni grapi (obloženi s figami) je super, kanjon pa tudi. Super. Meni seveda; zapriseženemu grapologu. Ker je bila ura zgodnja (hudo prezgodnja za tamkajšnjo normalo), res ni imelo smisla močiti kopalk (pa sicer nismo nudisti). Če bi človek imel čas, bi bilo tukaj treba na soteskanje. Ko sva po drugi poti lezla gor, sva srečala dva francoska čudaka, ki sta se navsezgodaj spuščala v kanjon 🙂 . Prisopihava do vrha; vesel, da so kolesa še, vprašam: A samo pometate, al je že odprto? Kavico bi! So postregli. Dekleti sta še spali, ko sva pridownhillallala nazaj v kamp. Servis bujnih frizur in AD, premik v senco nasproti kampa, kopanje pod mostom. Temperatura tega Verota tut ni bla glih za prehvalt. 300m nižje spet en rimski most, pod katerim se spet kopajo, zraven pa, ponoči in do njihovega zajtrka/našega kosila, spet kampirajo.

Smer morje. Zaenkrat le smer, saj bi starci še malo hribčkali. Zlezli smo v park Els Ports. Z glavne ceste dobro zgledajo izstopajoče skalne oblike Roques de Benet. Iz doline (reka Estrets) na koncu jih pa ne vidiš več. Čisto presenečenje je namestitev tam gor ‘bogu izza nogu’. Zgleda kot kamp, ima celo sanitarije in tuše (bolj uboge sicer), piše da je plačljivo, a ni komu plačat. Pa itak bi bilo 10€ po ceniku. Kak km naprej gor imajo en približek Idrijske bele (La Franqueta). Zajezitev na reki, igrala, piknik placi, dovolj parkirišč in prepoved kampiranja.  V nedeljo je kar precej naroda pod večer odhajalo. Med kampom in tem placom se pa tudi parkrat da do dol reke in skopat v tolmunih. Bolje kot tuši v kampu.

5.8.- Zjutraj spet mal hajkat. La Franqueta je izhodišče za 3 al 4 označene poti. Izbrala sva eno krajših, na kateri naj bi šla mimo Pikasojeve jame (La Cova de Picasso ali pač Cova Picasso). V primerjavi s prejšnjim dnem precejšnje razočaranje. Laziš po eni šumi in ne vidiš skoraj nič. Morda bi bila kaka druga tura boljša izbira… Jama je pač ena jama (bolj dnevni kop 🙂 ), potem pa še en outdoor muzej kamnoseštva. Nazaj grede v tolmune. Voda je dopoldan sicer hladnejša; a nekaterih funkcij človeškega telesa se vseeno ne da kar tako ohromiti…

Medtem so se deca tudi že ‘odtajala’, tako da smo se po poznem zajtrku le odpravili proti morju (in GSM signalu, ki sta ga najstnici najbrž pogrešali bolj kot morje). V Tortosi smo pred HiperSimply marketom (40.818195° 0.514757°) še poceni tankali, nato pa v delto reke Ebro. Tole tankanje je v Španiji že itak milina proti našemu, pred štacunami pa še precej ugodneje kot na ostalih pumpah.

Reka, pa še delta = komarji, valda. Sicer pa čisto fajn. Prvi plus je tolerirano kampiranje. Dva nemška AD ruskih zdomcev sta bila konkretno ‘vraščena’, pa še agregat so zagonili nekje tam v močvirju čez dan. Drugi fajn je en rokav reke, ki se izliva, bolje rečeno- združuje z morjem tam zraven. Zakaj plus? Zato ker v njem ni valov in meduz, voda pa toplejša in manj slana. Meduze smo sicer v morju videli samo drugi večer, ko je en čudn vetr pihal. Tu je Costa Dorada, lovijo pa ne orad, pač pa ene druge, ‘občasno’ precej velike, ribe. Za resne ribolovce torej tudi plus. Imajo potem še velike smetnjake, žare za javno uporabo, mize in klopce v umetni senci ter Beach Bar z WCjem za stranke. Minusi? Ne vem; a vse skupaj le ni tako romantično kot se sliši 🙂 . Dvakrat prespali.

7.8.- Potem v en kamp mal cunje prat. Izbrali smo na podlagi lege nekoliko bližje Barceloni, da bi se potem naslednji dan ob neki normalni uri spravili do mesta. V restavraciji kampa Platja Vilanova smo povsem spodobno kosili, bazen je luštkan, do plaže je pa mal več. Če bi lahko šel ven na spodnji strani kampa, bi še šlo, tako pa moraš naokoli čez glavni vhod ter nadvoz nad železnico. Zanimive so umetne lagunice. Valobrani zadržujejo/razbijajo večje valove, ki potem oblikujejo te zalivčke.  Popoldan celo nekaj dežja, zvečer že OK za plažno promenado. Dolgčas. Morda bi morali do starega dela Cubellesa. Brez veze, saj bomo zdaj dva dni po Barceloni harali.

8.8- Na netu smo poiskali varovana parkirišča za AD v Barceloni in izbrali Llacuna parking. Obstaja tudi PZA, a je hrupnejši in dražji. Za muvanje po mestu smo uporabljali le metro in noge. Če bi tudi mestne avtobuse, bi lahko noge manj. Na prvi metro postaji smo nabavili karte za nevemkolikovoženjže. To karto potem vtikaš v tisto rampo, dokler ni cela družina skozi. Prime tudi za ‘gorsko železnico’ na Montjuic (s postaje Parallel).  Pogledali smo Sagrado familio,  Placo Catalunya, Ramblo, Kolumbov spomenik, tržnico, Montjuic in La Pedrero (Casa Milá). Preveč za en dan.  Tudi sangrie je bilo toliko. Spanje na parkirišču je bilo relativno mirno.

9.8.- Pogledali smo Camp Nou, Park Güell, še enkrat Ramblo in tržnico, zvečer pa Ramblo Poublenu v neposredni bližini parkirišča. Ravno prav za en dan…; če bi bil prvi! Tako pa spet preveč.

Kaj naj rečem? Starša sva v Barceloni že bila (ko še starša bila nisva), pa še bova šla. Samo v Barcelono; in za več dni. Con calma! Meni osebno se dopade večalmanj vse v zvezi z Dalijem, Mirojem in Gaudijem. Pa kljub špica sezoni in ‘lokaciji’ se da za spodoben denar zelo dobro jesti. S pijačo je pa za bit previden. S količino in s ceno! Po svojem in ¾ ženinega akvarija sangrije sem bil ravno prav razpoložen, da sem brez problema odkartal ‘kup dnara’… Čez Ramblo se je seveda treba sprehodit, a me je (po 19h letih), kar malo razočarala. Amerikanizira se! McDonalds, Dunkin ne vem kaj, T.G.I. Friday’s in podobna navlaka se je razpasla. Zagotovo se najdejo bolj španski deli Barcelone! Že zgoraj omenjena Rambla Poublenu je, za večerni sprehod, pijačico in morda večerjo, bolj primerna. Stvar okusa seveda! Ali pač mojega neokusa 🙂 .

10.8.- Po bezljanju seveda paše odmor. Našli smo en manjši družinski kamp med Arenys de mar in Canet de mar na Costa de Maresme. Camping Marcos! Zanimiva druščina se zbira tam. Če mi je bilo kjerkoli žal pomanjkanja znanja Španščine, je bilo to pa tu. Se mi zdi, da bi se zlahka vključil. In z deci vrgel kako petanko. In spil kak deci. Dva morda. Kamp ima izhod na plažo in podhod pod železnico. Plaža je ogromna, a se tik ob vodi kar zagužva. Ker smo, kot rečeno, prišli počivat, je bil izlet do bližnjega Caneta kar kolesarski. Merjeno v minutkah. Imajo ca. 100m dolgo ‘Ramblo’.

12.8.- Ker se je drugorojenki že doma skoraj obljubljalo obisk kakega vodnega parka, smo spotoma obiskali tistega v Lloretu, ki se reklamira kot No.1 in Europe! Ni slab, je pa drag 🙂 . Vrste so tudi še kar. Dva tobogana sta v stilu vlakcev smrti; pospešujejo te kar z vodnim curkom od zadaj. Si pa na/v šlaufu. Spet na nekih drugih ti merijo brzino. Kr gre 🙂 . Na prostopadne zadeve je pa moja drobovina alergična. Kljub premagani precejšnji višinski razliki, je zapiralni čas prišel kar prekmalu. Čez cesto je malo večja štacuna, kjer smo obnovili zaloge pred spustom proti Triglavu. Želeli smo si tudi mirnega spanca, zato nam ne Lloret ne Banyoles nista odgovarjala; zelo pa Besalu. Slednji tudi zaradi precej slikovitega mesteca.

13.8.-In še Besalu.

Dalijev muzej sva enkrat že videla. In najbrž ga bova še kdaj v prihodnosti. Tokrat pač ne, saj je bila kilometrinska prihodnost naslednjih dveh dni tudi svojevrstna umetnost. Če vam je ostalo še kaj denarja, se ga vaše investitorice z lahkoto znebijo v eni izmed tisočih trgovin v La Jonqueri tik pred mejo s Francijo. Wikipedia piše, da so leta 2010 tam odprli enega največjih bordelov v Evropi; torej denarja res ne bo treba nositi domov :). Ker je bila vstopna postaja na avtocesto popolnoma zabita, smo nadaljevali po stari cesti skozi Le Perthus. Tik pred mestom (in mejo) pa gužva. »Ja klinc, pasaporte ven!«, ukažem. Japajade; ni bila kriva meja, pač pa ‘povračilni ukrepi’ 🙂 Le Pertuških trgovcev. Zagotovo je bilo vse zastonj, ali pa so še kaj za povrh dali, saj je bila (skoraj stoječa) kolona s francoske strani dolga najmanj 10km (potem so pa 4 ceste naprej). S Španske, gracias a Dios, le kak km skozi center. Nato je kar en cajt šlo lepo, potem je pa nehalo. Neki čudni zvoki izpod AD. Zapeljem med prostitutke in druge turiste na en obcestni parking ter ležem na hrbet. Pod AD. Razgnalo mi ga je 😯 . Auspuh. Kot nalašč niti ene normalne trde žice s seboj, pa vedno se kaj valja po boxu. Hvala bogu za Vitrancove objemke, s katerimi sem za silo pokrpal. Za sila je zdržala ca. 5km, ravno do Iveco servisa, kjer mi je mehankar gratis (no, za 10€ napitnine) zvezal s primerno žico, pa še 2m rezervnega dela mi je dal za s sabo. Eden izmed potencialnih ciljev dne je bil Saintes Maries de la Mer; a ker je šlo, kljub težavam, precej tekoče, smo se še čez hrib zapeljali mimo dirkališča Paul Richard vse do ‘Udijeve plaže’ malo naprej od Hyeresa. Vmes naleteli še na PZA v La Londe les Maures, spraznili kaseto in odskrbeli dalje. Skrbeli, če je plaža še AD gostoljubna. Je. Če bi imeli komplet sanitarije, bi bilo kot v kampu.

14.8.- Po jutranjem kopanju domov.

Doma pa žalost 🙁 . Dva dni nazaj nam je mlado mačko zgazilo pred hišo.

Po vsakem takem potovanju me kar zmrazi, ko pomislim, da bi tako majhno področje (mislim že samo španski del) lahko raziskoval cele mesece…; ne le par tednov… Vsekakor se je bilo treba prilagajati najstnicama, ki jima je itak večalimanj vse bedno, brezvezno, dolgočasno in podobna stanja; pa tudi nama paše malo poležati ob morju, jezeru, reki. Po števcu je cel krog trajal 4601 km.

Opažam, da nekateri v potopisih zadeve tudi podrobneje opisujete, razlagate zgodovino, razloge, avtorje itd. Morda to v mojih manjka, a bo več ali manj manjkalo še naprej. V glavnem  vse piše v knjigah, brošurah in prospektih, pa drugje na internetu, pa običajno tudi na tablah na ličnici mesta.

Adios!