JZ Nemčija

Glavni dopust 2015

>>Koordinate<<

Dvakrat je že bila v planu, a nas je vreme vedno splaknilo na Balkan.

Tokrat so bile napovedi ugodnejše. V soboto, 25.7. krenili iz totalnega vročinskega vala…, pripravljeni na vročino…, v relativno hladno Nemčijo 😯 .

S klikom na slikco, se le-ta (praviloma) poveča.

D1 Ni lepo videti nepreglednih kolon v nasprotni smeri, a vsekakor lepše kot v njih sodelovati. Iz čistega vraževerja nisem komentiral, a se je vseeno zgodilo. Slabo urco smo izgubili v zastoju na jugu Minhna. En tunel (al daljši podvoz) so imeli ravno za otvoriti, tako da morda kako uro kasneje za zastoj sploh vedeli ne bi… Nima veze, prvi vmesni cilj vseeno dosegli: Bad Wörishofen, ali bolje: Kurpark v tem zdraviliškem mestu. Še natančneje: pešpot, katero prehodiš bos po različnih podlagah (trava, lubje, iglice iglavcev, potok, kamenje, pa podlage različnih barv na soncu, blato, pesek različnih granulacij – ma ni da ni), skozi rožne in zeliščne vrtove, labirint, skozi Kneipp-Anlage itd. Ja, tukaj je v zrelih letih deloval Sebastian Kneipp. Kar faca tip. Potka sicer ni ne vem kako dolga, a si je zanjo potrebno (in vredno) vzeti dobro uro. Po celodnevni furanciji zelo paše.

Nadaljevali do PZA v Leutkirchu (im Allgau), z namenom preživetja nedelje ob vodi. Zgleden štelplac. Cena vsebuje tudi enkraten vstop na kopališče.

D2 Najprej malo na becikl po okoliških vaseh. Vse prepredeno s kolesarskimi in dobro označeno. Popoldan na kopanje. Voda v bajerju je kot zelo redka grahova juha, a nas ‘naravna onesnaženja’ ne motijo. Skakalnice in temperatura vode OK. Zraven še bazeni v katerih je voda po bazenskih standardih. V kopalnicah s tuši tudi topla voda (0,5€). Zgledno kopališče: garderobe, prostrane travnate planjave, lahko tudi v senci dreves, restavracija, ležalniki… Cena (če bi bil brez AD 🙂 )? Sitníca! Dnevna družinska: 6,5€!

Pod večer kratek premik do PZA v Ravensburgu (tik ob kolesarski poti Donava – Bodensko jezero). Rahel dež, zato le sprehod do centra.

D3 Gospa, ki kasira parkirnino, nam je povedala, da smo prišli ravno na krajevni praznik in s tem na večurno parado. Skozi mesto se je spravilo res marsikaj! Ker so bili vmes tudi konji in konjske vprege, so tisti bolj zadnji v karavani že kar nobl gazili. Sicer pa center mesta povsem vreden ogleda. Izstopa kup turnov različnih oblik. S puzlami se nismo obremenjevali.

Naprej mimo Bodenskega v Švico. Stein am Rhein je malo mestece z zanimivimi fasadnimi poslikavami. Pa pihal je kar konkretisch!

In do Naturbad Aachtal pri Rielasingen-Worblingen-u. Prijetno večerno kopanje na lepo urejenem naravnem kopališču. Naravno po vodi, ne po obliki. Gre za bazene brez kemije. Voda tudi zgleda naravno. Če ste navajeni klora in pogleda na dno…, pojdite kam drugam. Skakalnice so OK, imajo tudi mini restavracijo, garderobe in tuše s toplo vodo. Dnevna družinska: 7,8€. PZA je 100m naprej, CS tik ob bazenih, dodaten parking za AD pa malo naokoli, a peš čez mostiček povsem blizu.

D4 V planu je bilo kopanje, a so oblaki preplanirali. Cilj: Breisach am Rhein; z vmesnima: Titisee in francoski Colmar. Veter še kar nabijal, zato Titisee ne ‘vabljiv’ kot bi lahko bil . Ljudi vseeno cel kup. Malo sprehoda, kava s pogledom, pa nazaj naprej.

En del Colmarja je res lep. Pisane hiške ob kanalu (ponoči baje sploh za pogledat); en del pa se, zaradi nekoč le vodnega dostopa, imenuje celo Male Benetke. No ja. Prespat na PZA v Breisach. Tende in odeje omogočile večerno druženje z rahlimi padavinami.

D5 Zjutraj še malo dežja, potem bolje. Stari del mesta s katedralo na vzpetini ter peš cona spodaj OK, ni pa kakih presežkov. Vreme se je spet frnihtalo, zato po pregledu napovedi hitreje proti severu.

Namenili smo se pogledati center Bad Bergzaberna, a se po kratkem posvetu na PZAju, odpravili naprej na PZA v Neustadt am Weinstrasse. Zakoračili do centra, malo pogledali, malo posedeli, malo poslikali in spat. Center OK, a brez presežkov.

D6 Premik do parkirišča pred zabaviščem Holiday park. Otrokom smo enega obljubili, pa je najbolje to storiti čim prej, da je potem mir, a ne. Park je sicer nekaj malega pod nivojem Gardalanda in Mirabilandije (sploh pa Evropa parka), a so čakalne vrste precej precej krajše in ga lahko v enem dnevu zares znucaš. Mini predstave izvaja ena babica, ki bi res že lahko šla v penzijo, pomagata ji pa mini dvojčici…, ki naj pa kar ostaneta 🙂 . Glavna predstava poteka na vodi, z gliserji, precej smučanja, vejkbordanja, nekaj eksplozijami in preveč šprehanja. Je za pogledat. Kot tudi dolina Rena med Bingnom in Koblenzem, saj se ji v tem delu res lahko reče dolina. Mimo Mišjega turna na otočku pri Bingnu in gradiča Pfalzgrafenstein na sorodni podlagi pri Kaubu.

Želeli smo si pogledati kip legende Loreley (Lorelei), zato kar do Sankt Goarja. Podatki o legalnih možnostih spanja nekoliko zastareli, a smo vseeno, še kar srečno, pristali na PZA bio kmetije nad dolino, v mestnem predelu Biebernheim. Fajn plac. Naprej po obronkih levega brega gorvodno se odpro lepi razgledi dol na Ren ter vzpetino Loreley na nasprotnem bregu. Slednja precej zoži reko in ustvari zavoj. Najbrž so zato tipi nekdaj na skalah razbijali barkače in se potem zgovarjali na ubogo dečvo, ki naj bi jih s pesmijo (in stasom) zmrkala. Včasih so na osnovi takih izgovorov nastajale nesmrtne legende in pesmice , dandanašnji bi te sorodno izmotavanje pripeljalo kvečjemu v Idrijo .

D7 Med mestoma Bingen in Koblenz, čez Ren ni mostov, so pa trajekti. Tudi med Sankt Goarjem in Sankt Goarhousnom. Na drugi strani najprej vzpon na Loreley. Neobičajno veliko enih usmerjevalcev prometa nas je usmerjalo naprej in naprej mimo prostranih travnatih parkirišč (in kampa Loreleyblick), da bi na koncu pristali na enem majhnem tik za hotelom povsem na robu nad dolino. Še bolje. Razlog usmerjanja je bilo odprto koncertno prizorišče, ki je prav ta dan gostilo en grande končerto. Od nastopajočih so mi ostali v spominu samo Red hot chilli pipers, ki znane rock komade izvajajo v krilih / na dude. So imeli ravno tonsko probo. Ni bil koncert naš cilj, zato le malo pošpancirali po potkah in razglediščih tam okrog. Tudi do razgledne terase pred gostilnico pod centrom za obiskovalce. Slednjega ne obiskali. Je pa naša profesorca na terasi zdeklamirala SLO in DE verzijo legendarne pesmice o legendi; s tem dodala težo in dodatno osmislila naš obisk. Dol se lahko kar peš odpravite proti Renu in pridete (skor) direkt na mesto kjer se obale dotika umetni polotok na katerega rtu se nahaja kip opevane pevke. Mi kar po cesti naokrog. Kakih 700m pešaka (ali bicikla) je od parkinga do kipa. Nekje na sredi polotoka sem storil napako, ki mi je v določeni meri pokvarila preostanek dopusta, avgusta in delček septembra 🙁 .

Nadaljevali navzdol ob reki. Lepa dolina. Mimo Koblenza do kampa ob jezeru Laacher See. Malo počitka po tednu dni norenja. Za znoret je tudi ob prijavi. Tri receptorke delajo po sistemu… ; … ne vem no…; samozadostnosti, recimo. Pri njih je pač tako, gost se prilagodi ali pač produži… Ne bi v podrobnosti; kamp je na nivoju, če plačaš mal več- s pogledom na jezero, ki je tudi OK, cena primerljivo z Jadranom primerljiva, primerljivo s PZA-ji pa v dveh nočeh več kot za cel ostali dopust skupaj!? Ponoči se je bolečina iz križa oplemenitila v išias 🙁 🙁 .

D8 Izležavanje, kopanje, roštiljanje, skratka: dopust! Razen išiatika, vsi na kolo. In kmalu nazaj, presenečeni nad neobstojem kolesarskih stez. Edini še funkcionalni dec 🙂 , je prekolesaril kar pošteno razdaljo, da je našel spodobno trgovino, saj tista v kampu nima skoraj nič.

Kljub morda negativnemu prizvoku zgornjega pisanja, povsem pozitivno preživet konec tedna.

D9 Odjava potekala normalno. Čeprav smo se nahajali na vulkanskem območju Eifel, nas nekako ni k ogledu teh zadev pritegnilo nič drugega kot bojda svetovno najvišje špricajoči hladnovodni gejzir. Tržijo ga v Andernachu. Ni mi uspelo priti do podatka, da bi se gejzir lahko obiskalo v lastni režiji, pa tudi na GE nekako tako zgleda. Skratka, naslikati se moraš v centru za obiskovalce, kjer pogledaš predstavitev, malo poeksperimentiraš itd., potem se naložiš na barko, ki te po Renu dostavi v bližino naravne fontane. Na vsaki dve uri se iz brbotalnika palčka Smuka brbotanje razvije v brizg zavidljivih razsežnosti. Po kake četrt ure spet usahne. Brizga po sistemu sveže odprte razplankane flaše mineralne vode. Al pa penine, da si boste lažje predstavljali 🙂 . Osebno se zaradi višje gor opisanih tegob ogleda nisem udeležil, zato vseh podrobnosti ne poznam. Pa tudi če bi se ga udeležil, jih ne bi 🙂 .

Klikni za predvajanje GIF-a:

Udeležencem ogleda erupcije je bilo vroče, zato mikro cilj Freibad v makro cilju doline reke Mosel. Naciljali smo tistega v Treis-Kardnu, saj ni predaleč od gradu Burg Eltz, ki je bil naslednji na vrsti. Bazeni s toboganom povsem OK. Spat smo se odpravili kar do parkirišča v bližini gradu. Malo nazaj dol po dolini, pa gor skozi Wierschem. Table vabijo do drugih parkirišč že spodaj v dolini, a je potem hoje več. Z ‘našega’ vozi tudi shuttle-bus (večji kombi), praktično do grajskega mostu.

D10 Grad je OK. Zanimiva lokacija- na vzpetini, a v dolini. Tipi, ki so živeli v njem, so bili res prefrigani. Zanimive zgodbe. Kar dobro so v enem prostoru zastopani nekateri teritoriji naše bivše države. Slavonija, Vukovar itd. Grof Jakob Eltz Vukovarski je bil med 1992 in 1999 celo član Sabora; sinko Georg se pa s Hrvati veselo tožari za nacionalizirane parcelce. Grad Eltz obstaja tudi v Vukovarju, a je precej drugačen od tega. Po zadnji vojni je bil pa sploh čisto drugačen 🙁 .

Morda celo najtoplejši dan na tem potovanju se je razvil, zato smo bili ob iskanju prehranjevalnih kapacitet v Cochemu že kar fajn sitni. Najprej hrana, potem kavica na prijetnem trgu, nato še popoldansko zvončkljanje ‘bajte’ nad nami, je zadeve spravilo v red. Cochemski grad zgleda dobro, a smo imeli enega za tekoči (in pekoči) dan povsem dovolj.

Vročina pogojila naslednji cilj: Freibad. Prvi, a žal zaprt je (bil?) v Alfu. Naslednji v bližnjem Zell-u zaprt ob ponedeljkih! Ki je bil! Čofot v reki torej. Ker je kopališče v Zellu bolj pokrito kot pa Frei, je šlo kar dobro v koncept slabe vremenske napovedi naslednjega dne. Pod večer je na PZA pripiskal en kombi, v katerem en Taljan iz bližine Taranta prodaja kar dober sladoled. Živi pa možak že 20+ v Nemčiji. Zgoraj v Barlu imajo slaščičarno. V Zellu za pogledat kip črne mačke in vodnjak z manjšim kipom črne mačke. Aja, če se ne motim, je na PZA enkrat pripiskal tudi svež kruh.

D11 Išiatik spet za dežurnega gasilca, žene in deca na namakanje v bazene, brat se je pa kar na kolesu in dežju. Tudi mimo razglednega stolpa nad Alfom, od kjer je prav lep razgled. Popoldan se je vreme zrihtalo.

Bernkastel-Kues je znan tudi po Cusanusu- Nikolaju Kuzanskem. Raznorazne dotedanje teorije, filozofije, razumevanja in trditve je postavljal ‘na laž’; med drugim je tudi trdil tip, da se zemlja suče in da ni ravna, a ga zgleda niso jemali tako resno kot njegove naslednike, zato ni imel večjih težav in vseeno postal škof. Se pa s tem možakom nismo ukvarjali sploh, in raje pogledali hecen trg na desnem bregu. Kar malo domišljijsko je nekdo zastavil nekaj hiš in hišk. V eni je vinoteka. Raznorazne vinčke se da dobiti, a znajo v glavnem povedati, da so Rizlingi tista njihova ‘prava stvar’. Čep izvlekli na prijetnem PZA v prijetnem okolju z lepim razgledom na reko in vinograde v kraju Wehlen.

PZA pripada vinogradniški kmetiji Studert-Prüm, zato je bil v planu tudi obisk vinske kleti in nakup kake flaške. Vedno ne gre vse po planu.

Zanimivo: ko mi je brat doma razlagal kako naj bi zgledala ta dolina, se mi je v glavi ustvarila slika. Taka:

In taka:

Če malo potegnem vzporednico s tem prispevkom. V ta raj vinogradniški Nemci brez problema vsako leto spustijo WRC prvenstvo. Kubica (Poljak, ki veliko vozi po poljih 🙂 ) in podobni patroni pogosto uničijo kak litrček rujnega (ko je le-ta še pripet na trte), a se prireditelji zgleda vseeno lahko zmenijo za naprej. Pri nas, tudi če se ne uniči nič, je vsako leto znova kup problemov s sorodnimi prireditvami. Če se že uspeš zmeniti z oblastjo, se pa najde kak element, ki  bi ravno tisti dan moral nujno v štacuno in bi ga zapora ceste zategadelj izjemno pretresla 🙄 .

Bandima:

D12 PZA ima na spodnji strani izhod neposredno na kolesarsko stezo neposredno ob reki. Neposredno se lahko obilno najeste robidnic. Še kar nekaj so odkolesarili in moji ‘kar neki’ najstnici sta ob povratku z obrazi ponazarjali vse tegobe, ki bi znale zajeti Pro Tour, če ne bi bilo dopinga 🙂 . Gasilc je medtem kuhal 🙁 .

Ja nič, še zadnje poglavje te lepe doline gor-vodno do Mehringa, potem pa kar po bližnjici do AC. Pelješ mimo dostopa do še enega razglednega stolpa, a tudi tega nismo obiskali. Na poti do umetnega jezera Stausee Losheim nas je navigacija peljala po eni singlci skozi res lep gozd (se ne spomnim točno kje, na GE pa tudi ne najdem). Take singlce so na Škotskem povsem običajne, tukaj so me pa kar malo presenetile. Ta niti ni tako dolga; daljša je npr. med Scheibenhardom in Steinfeldom (ca. 12km), ki smo jo tudi prevozili. En kos slednje predstavlja en kos kolesarske poti Pamina.

Pod večer še na kopanje v jezero pod kampom.

D13 Kamp je večinoma pavšalističen. Prehodnim gostom namenijo nekaj neparceliranih poljan. Od sreče in iznajdljivosti je potem odvisno ‘kako si posteljete’. Najprej smo se gledali in poslušali z nemškimi Turki in Rusi, po odhodu slednjih in zasuku naše bajte za 90°, pa pomirjeni ostali dodatno noč. Dan vmes preživeli na urejenem kopališču nekaj 100m stran. Drevesa imajo, bife in okrepčevalnico tudi, kopalna voda sprejemljiva. Vstop na kopališče s kartico, ki jo dobite v kampu.

D14 Nekaj potencialnih zanimivosti v tem delu Nemčije smo še imeli med opcijami, a nas je odločitev, da želimo biti zu Hause že v soboto zvečer, usmerila proti domu. Danes malo manj, jutri malo več, pa še kopanje vmes. Kljub rahlemu odklonu z idealne linije, smo se odločili za koriščenje preizkušenega PZA in kopališča: Leutkirch im Allgau (D2). Zadnjič vikend s pogojnim vremenom in temperaturami, tokrat ravno obratno; a posledično precej več ljudi. Še vedno OK.

D15 Radio podatki o zastojih od Minhna do Slovenije so izbrali pot: Füssen, Innsbruck, Brener, Brunik, Ziljska dolina, Trbiž, Kranjska itd… Ker so bili zastoji tudi v Lienzu, smo šli kar čez grič… U mater! Dobrih 50km motanja po večinoma zelo slabi cesti od Silliana do Kötschacha… In še upralo se je. Napaka! Res je, da sem to cesto itak želel enkrat prevoziti. No, zdaj je pa nočem več 🙂 .

 

Misli.

Nemčija je v naših glavah turistično podcenjena. Pa imajo kaj pokazati in ponuditi; večinoma veš kaj in zakaj si plačal; avtodomarje lahko veseli dejstvo, da z malo truda vedno najdeš mesto za mirno spanje. Cene so na običajnem, srednjeevropskem nivoju. Marsikaj ceneje kot pri nas in južnih sosedih. Odvisneži od morja in prve vrste pa naj grejo kam drugam 😆 😉 .