Sicilija 2004

Posadka:Jure, Jaka, Neva in Aleš
In seveda on : Avtobom

V družino AD zasvojencev smo vstopili ob koncu leta 2003, ko nam je Dedek Mraz prinesel Mobilvetto Luno. Prevzem leasinga je bila za nas podložne tlačane, katerih celotna finančna konstrukcija projekta Avtodom je slonela na šibkih NSVS temeljih g.Ovna, pravzaprav idealna rešitev. Z imenom tudi nismo imeli nobenih težav. Še preden smo sedli v Arhimedovo luknjo v Syracusi in začeli kriviti možgane v stilu Vozim, torej sem, je vse dileme razrešil dveinpolletni Jure, ki ob vsaki pojavitvi avtodoma na cesti razvija svoje decibele v zvočni zapis avtobom, avtobom. Prepoznavni smo torej po napisu Avto-bom (jezdimo namreč izkušenega 1,9 TD in moj prvi stik z forumom je bil, ko je ne vem kateri strokovnjak razvijal ekspertize pod temo Nasveti izkušenih mačkov, je bil nasvet št. 1 : Kupi karkoli, samo ne Fiat Ducato 1.9 TD. Pred skokom v Ljubljanico, skupaj s starim pralnim strojem, zavezanim za gleženj, me je takrat rešila družina z rahlo drugačnimi izkušnjami.(Scenic Hvala, še enkrat, Ni pa nobenega dvoma, da bi tudi jaz rajši krotil 2.8 JTD)

Sicilija je bila torej naša prva daljša odprava. Že samo pakiranje v svetu AD je nadvse prijetna in sproščujoča zadeva. Če samo pomislim na lanske počitnice, ko sem najprej znosil vse življenjsko nujno potrebne stvari na dvorišče, potem vsaj eno uro zaskrbljeno krožil okoli Kangooja in vsak krog zaužil po en Persen. Po dveurnem razvijanju integralov ob nenehni uporabi tablic Jurija Vege sem le uspel priti do čarobne formule, katero pa je Neva takoj torpedirala z naslednjim paketkom Survival Kita. Kljub vsemu se lahko pohvalim, da je rahlo predelani Kangoo deloval kot triposteljna soba na kolesih, edina resna pomanjkljivost je bila že nadležna družba g.Vege ob vsakem odhodu iz campa. (in seveda jaz sem bil tista četrta postelja, ki je potem gostovala v naravi)

Planirani odhod v petek po službi se je tradicionalno zavlekel v večer in natančno izračunani plan premikov(spet g.Vega), se je podrl že pred Mestrami, ko je nesojeni fahrer iz Le Mansa podlegel tempu zadnjega tedna. Kot olajševalno okoliščino lahko štejemo, da je bil voznik v mislih vseskozi pri večkratnem degustiranju borovničevca zeliščarja .Kilca, letnik 2003 in da se je le stežka osredotočil na odštevanje nadvozov na relaciji Trieste - Roma. Še pomite, tovariši, kaj ste počeli 18.junija ? V prvem stiku z Cyber svetom v kavarni v Ragusi Ibli nekaj dni pozneje smo na spletni strani klocnarjev http://www.magnum.com zasledili zanimiv prispevek o avtodomarju slovanskega izvora, ki navkljub nadstandarni trdnosti Magnum klocnev uspe izvajati avtomatske nočne sestope. V nadaljevanju avtor članka povzema napore vseitaljanskega cveta plastičarjev, ki je poskušal razviti klocne s koeficientom trdnosti 2. Napori in fizikalne raziskave so bile baje zaman, so pa zbrani strokovnjaki pojav poimenovali Čudež pri Kobaridu (podobno kot njihovi nonoti l.1917), in nočni sestop pri Lazarju tudi korelacijsko povezali z nedavnim potresom v Posočju. (usodna amplituda je bila generirana na letnem avtodomarskem srečanju press) Totalen poraz je preprečila Neva, ki je prevzela volan med svoje noge in nas še pred jutrom približala vsaj do obronkov Bologne. V svežem jutru sledi BlitzKrieg do Riminija in ob navdušenju nad pomanjkanjem turistov zasedemo kar dva parkirna prostora na glavni rivi.(pošrek je zakon press) V izogib težavam s kakšno italijansko izvedbo naše ljubljanske Vike ali pa njenega klona Danice in njunih lisic nafutramo še parkirni avtomat in povsem brezbrižni uživamo prvo pravo kopanje. Ko ob prvem pregledu našega avtoboma najdemo ljubavno pismo občinskih redarjev v višini 36 EUR, (vzrok : parkiranje čez dve parkirni mesti,; Ejga Il Kretino, pa nisem jazd kriv, če mam dolzga. Če bi našel klobučarja, mu bi takoj stauhal porcijo morskih klobas in upam vsaj na dolgi rok rešil njegove depresije). Tako pa smo pospravili položnico v predal za najdene predmete. Ko le nekaj minut kasneje ob izhodu iz že rahlo osovraženega Riminija, naletim še na 2.7 m visok podvoz, so vsi nič hudega sluteči Italijani že v resni nevarnosti. Malo se pomirim šele potem, ko v retrovizorju zagledam še 36 zaporedno tablo Prepovedano za kamione, kar bi načeloma res lahko dalo slutiti, da se tam nekaj obeta. Otroka zaspita in dizel zaprede mimo Ancone do Porta S.Elpidia, kjer nas pričaka vzorno urejeno otroško igrišče.

Po dveh prav tako vzornih kapučinih sklenem premirje z Berlusconiji, kljub temu da kopljejo prenizke podvoze. Po izkušnjah iz Riminija tokrat zavzamemo prvo vzporedno ulico z glavno rivo, ki meji še na travnati pas, na kateri razstavimo našo novo Crespo Mizico, pogrni se. Barilla No.3 z Barilla Bolognese kmalu izgine v naših želodcih, plastični krožniki pa v bližnjem smetnjaku. Sledi še obvezna večerna passegiata z otroškimi kolesi, potem pa otroci v posteljo, krigla kave pa na priročno mesto na armaturi. Naklon so inženirji Fiata res natančno izračunali in meni je tudi v najbolj zavitih ovinkih Regie Calabrie(RC) ni uspelo prevrniti. Jadranska avtocesta je dobra, prometa ponoči malo in premaknemo se nekako do višine Gargana. Ko opazim počivališče z nekaj AD, se pridružim bratom, vrata zategnem z verigo(tudi to sem se naučil na forumu) in navijem budilko in jo ljubeče stisnem Nevi pod blazino. Zjutraj me zbudi neka nora budilka, vendar kmalu zatem me zvok dizla in Tamtama (z veliko začetnico če spiš na zadnji premi)po italijanskih viaduktih vrže nazaj v spanec. Dokončno se zbudim šele, ko zapustimo avtocesto in poskušamo najti S170 do Castel del Monteja. Umetniško stvaritev Federica II zavzamemo še pred prihodom uniformiranih redarjev in Avtobom zategnemo do zgornjega parkirišča. Do popolne zmage nas loči le totalen italijanski kaos pri odpiralnem času kulturno zgodovinskih objektov. V nedeljo odpirajo šele po maši ob 10.00, kar pomeni, da se morata otroka vsaj dobro uro sabljati na grajskem dvorišču. Po obilnem angleškem zajtrku nas obišče šofer avtobusa in nas nekaj prepričuje o svojih težavah pri obračanju avtobusa, skrajno motečem avtodomu, prepovedi parkiranja, karabinjerih in o spodnjem urejenem parkirišču. Še vedno prilično razkurjen z zgodbo iz Riminija se spustim do urejenega parkirišča ob vznožju vzpetine, na kateri stoji grad, mirno parkiram svoje premoženje in se pomešam v gnečo turistov, ki čaka na brezplačni prevoz do gradu. V bistvu sem kar navdušen nad organizacijo italijanskega juga, še posebej ker se obeta brezplačno parkiranje. Grad, katerega oblika nas je navdušila v Minimundusu, je v notranjosti neopremljen.

Ob povratku do avtodoma nas nekako pričakovano prestreže prijazni redar, se opravičuje zaradi svoje odsotnosti in neumorno turi parkirni listek za pet eurov. Zahtevana vsota je občutno previsoka in v napadu Karitas razpoloženja, mu podarimo tri evre. Njegov nasmeh nas prepriča, da je z izkupičkom več kot zadovoljen. Naslednji cilj je mesto Alberobello, ki je znan kot središče dežele trulijev. Vasica, katere glavno jedro je povsem sestavljeno iz prebivališč stožčaste oblike, je natrpana s turisti. Hišice so v večini urejene kot galerije ali pa trgovinice in začetno navdušenje nekoliko splahni, ko se prebijemo do cerkvice, ki je seveda zgrajena v slogu ostalih hišic, vendar pa so jo izdelali šele v 20.stoletju.

Visoke junijske temperature nas prisilijo, da naslednji etapi podelimo delovni naziv Iskanje Lida. Nekaj deset kilometrov po obvoznici iz Taranta(krasen kraj za počitnice) v smeri RC naletimo na iskano tablo z oznakami valov(Lido di Metaponto). V drugem poskusu se parknemo povsem na plaži v družbi nekaj nedeljskih avtodomarjev-domačinov. Temperatura morja je ob standardno visokih popoldanskih valovih osvežujoča in rahlo moteči veter in vetru primerne peščene zavese so edina ovira modri zastavi. Naporen dan je pustil pozitivne posledice pri otrocih, ki sta se pogreznila v spanec, sam pa sem trdno odločen popraviti vmesne čase in zaključiti etapo na Siciliji. Žal je štiripasovna avtocesta samo še lep spomin in nekaj odsekov me močno spominja na jadransko magistralo med

Karlobagom in Senjom. Situacija ostane enaka tudi po priključku na glavno cesto med Salermom in RC, saj je sicer zgrajena avtocesta zaradi večne rekonstrukcije večinoma preurejena v dvopasovnico. Vendar pa nas ta podatek jezdece 1.9 TD niti ne obremenjuje preveč, ker smo tako in tako večinoma prvi v koloni. Kljub vsemu je vožnja po nartu Italjanskega škornja predvsem psihični pritisk in med nočno vožnjo sem večkrat pomislil na globino svojega IQ potenciala, saj si nisem niti pošteno ogledal, kako priplezam do rezervnega kolesa, ki ga imam skoraj na geografski sredini avtodoma. Skratka, tistim, ki niste z glavo povsem zakopani v kredite, ali pa ste neizmerni oboževalec Tropheje(Ali je sploh še kje na tem planetu tak primerek ??), skoraj priporočam lagodno vožnjo s trajektom iz Neaplja ob obvezni študiji Napovedi za pomorščake. Povratna vozovnica za trajekt Villa San Giovani – Messina zmanjša družinski proračun za 48 Eurov, vožnja pa traja dobrih 20 minut. Ob pogledu na družbo kakšnih 10 kamionov na našem trajektu in na polurne intervale med trajekti se lahko ob misli na vrste pri hrvaških trajektnih linijah samo nasmejem.

Naša naslednja postaja je Taormina, ki ima med fani epskega filma Big Blue-ja posebno mesto.(spomnite se na legendarni pristop Enzotove mame z Etno v ozadju, če bi takrat videla, da si je Enzo privoščil špagete v gostilni, bi Etna sigurno izbruhnila) Medtem, ko je izhod iz Messine na avtocesto potekal povsem gladko, mi je ob prihodu v Letojanni skisalo možgane in preveč optimistično sem pričakoval camp ob obali. Tako sem suvereno zavil iz glavne ceste preko nivojskega križanja z železniško progo naravnost v mestno jedro s vsem svojim šestmestrskim premoženjem. Nekaj litrov servo tekočine je izpuhtelo ob motanju na glavno ulico, ki zahteva obrat za meni ljubih 270 stopinj. Razen, da je nekaj Siciljancev zamudilo na delo, ni bilo večje škode, mina presenečenja pa je čakala šele za ovinkom. Tokrat je križanje z železniško progo izvedeno preko podvoza. Nekaj centimetrov je ločilo turiste na taorminski rivieri, pa bi ostali brez oskrbe s pitno vodo. Torej zmagovalno pravilo je : Izvoz Taormina iz avtoceste, priključitev na magistralo S114 v smeri nazaj proti Messini in gas do prvega semaforja, kjer pred manjšim podvozom zavijete levo v Brda in po nekaj metrih še enkrat ostro levo navzdol in v trenutku ste v nasadu limonovcev EuroCampinga Marmaruce. Izmučeni šofer potrebuje hladnega piva, topli hladilnik 220V in C200 urgentnega praznjenja. Po dnevu počitka in kopanja v presenetljivo toplem in čistem morju se naslednji dan odpravimo na kolesarski potep po Taormini. Neprijazni prodajalec kart(edini na Siciliji) za gondolsko žičnico, ki ne pusti kolesa na gondolo, pogled na Isolo Bello, z ograjo varovan PZA pred vhodom v galerijo za 10 Eurov na dan z vodo in izpustom, pomaranče ob cesti, klanec, boganvilije, pa spet Isolla Bella tokrat v globini in že smo na promenadi.

Presenetljivo malo turistov, obvezna poročna slovesnost v Duomu, starogrško gledališče, ki zaradi večerne sopare ne nudi veličastnega razgleda na Etno in na koncu še otroško igrišče v lepo vzdrževanem botaničnem vrtu nam zapolnijo dan.

Naslednji etapni cilj je Arhimedova Syracusa. Najprej se po opoldanski vožnji spočijemo na mestni plaži Lido Aranelli. Plaža, do katere sicer pripelje mestni avtobus in je temu primerno polna, je čista, s krasnim mivkastim zalivom in velikimi špari, ki ti na veliko veselje otrok povsem udomačeno krožijo med koleni. Prenočimo na plaži v Fontane Bianche, kjer idilično uživamo v samoti nekaj metrov oddaljeni od morja. Idila počasi bledi, ko se siciljanski loverji s svojimi vespami, ki seveda niso prazne pripodijo na večerno in nočno gruljenje. Kljub veseli družbi, ki je svoje glasilke pridno tudi zalivala z alkoholnimi substancami, pa nismo imeli prav nobenih težav s siciljanskimi najstniki.

Naslednji dan se po jutranjem kopanju odpravimo do Fonte Ciane, kjer se začenjajo rečni rokavi, ob katerih že stoletja neumorno uspevajo palme papirusa ob družbi trstičja. Parkiramo v globoki evkaliptusovi senci točno pred vhodom v eno izmed siciljanskih graščin, ki se po čudnem naključju imenujejo Agriturismo. Kolesarsko pot okoli teh rokavov toplo priporočam vsem, ki imate vsaj malo občutka za orientacijo in vas ne moti preveč, če je potrebno kolo tudi malo ponesti preko katerega mostička. Učne ure biologije nam je popestril še napol udomačen gož, ki se kar ni pustil pregnati iz svojega rezerviranega mesta za sončenje.

Za ogled Syracuse smo zavestno izbrali pozno popoldne, parkiranje na vstopu na otok Ortygia( 1 euro na uro), za ogled katere je kolo zelo primerno, saj prometa po ozkih mestnih ulicah pravzaprav ni. Rečni rokavi v okolici Syracuse so znani kot edino rastišče papirusa v Evropi in temu primerno je tudi število trgovinic s poslikanimi papirusi. Možakar nam nazorno pokaže postopek izdelave papirusa in ostane zelo prijazen tudi po trenutku, ko postane jasno, da kupčije tokrat ne bo. V katedrali, ki je nastala na osnovi dorskega templja, posvečenega boginji modrosti Ateni, je ponovno poročna slovesnost.
 

Noč preživimo kar na parkirišču pred vhodom v Neapolis. Ne pomaga tudi moje otožno spogledovanje s tablo, na kateri se oglaša PZA z vodo in elektriko na Via Von Platen, niti kasnejši mimohod prijateljic noči. Zjutraj sem potem odkril večje, na momente celo senčno parkirišče ob južnem robu Neapolisa na Viale Paolo Orsi, kjer je bilo pod bogate krošnje dreves stisnjenih kar nekaj avtodomov. V kolikor se bo kasneje izkazalo, da so to le ordinacije prej omenjenih prijateljic noči, potem se vsem zapeljanim zakoncem že vnaprej opravičujem, medtem ko od zapriseženih samcev seveda rad poberem prostovoljne prispevke.
Neapolis se kljub popularnim temperaturam splača ogledati, vsaj na nas je slovito Dionizijevo uho naredilo kar močan vtis. Močno pregreti se hitro uskladimo okoli naslednjega cilja. Plaža Avola. Spotoma kupimo še že dolgo obljubljene nogometne majice za naša mlada nadebudneža. Zaradi nočnega slovesa azzurov iz EP na Portugalskem cene na borzi nogometnim junakov seveda drastično padejo, še posebej božanskem Tottiju. To, da so bile najmanjše majice, ki že tako sežejo Jakatu do kolena , Juretu pa še čez koleno, posvečene ravno zvezdam italjanskega calcia, je zgolj slučajnost. V Avoli zopet naletimo na za nas sanjski prosotr. Parkirišče ob lepo urejenem otroškem igrišču, umaknjeno nekaj deset metrov od glavne rive, na drugi strani romantičen peščeni zaliv in za grand finale še tuš na obali. Žal tako misli potem še nekaj sto večernih sprehajalcev, ki povsem nevzgojno pripeljejo otroke na igrišče po deseti uri zvečer in potem vse generacije neizmerno čebljajo in čebljajo in sploh ne razumejo, kako so lahko izpadli na EP že v 1.krogu in vtis imam, da še stare none tisti trenutek vedo o nogometu veliko več kot sinjor Trapattoni. Poučeni z izkušnjo iz Fontane Bianche segrejemo dizla in se premaknemo do bližnjega Nota, kjer prespimo na parkirišču veleblagovnice. Noto, v vodnikih imenovan tudi baročni biser Sicilije (žal je ta biser dobro skrit za zidarskimi odri, saj ga temeljito prenavljajo), smo po stari navadi napadli s kolesi. Ko sem zelo temeljito preiskoval v zidarske odre oblečeno katedralo in na vsak način poskušal najti vhod v božji hram, mi je eden izmed delavcev, katere sem poražen prosil za nasvet suvereno dejal : Ni problema, vhod je na južni strani. Vrni se leta 2006. Nasploh so Siciljanci zelo prijazni in še posebej radi se pogovarjajo, tako da si vzamejo za turista res veliko svojega časa. Je pa Noto poleg baroka znan še po svojih slaščicah.(ricotta, cassata, ki je BTW izpeljanka iz ricotte, pa granita in permutacije sladolednih okusov, skratka doktor Vaga samo zavija z očmi in kliče na pomoč sestro Liposukcijo). Tako obloženi se lahko premaknemo samo do samotnega skrajnega jugovzhodnega rta Sicilije, ki sliši na ime Capo delle Correnti.
Po treh dneh spanja zunaj si posebej naš hladilnik zaželi 220V inekcije in Camp Captain sploh ni slaba izbira. V neposredni bližini campa je za vse, ki imamo avtodom na kredo, sicer povsem spodobno parkirišče, katerega so zavzeli naši prijatelji iz Benetk. Ne vem, če imate tudi vi podobne izkušnje, kajti Bossijevi padanisti, kamor poleg Tržačanov in Benečanov štejem še vsaj Milančane, nas imajo Slovence kar za svoje, ko se skupaj znajdemo na daljni Siciliji. Captain sicer ni posebno bogat s senco in stari receptor, ko ga v svoji izbrani italijanščini povprašam za senco, za katero izberem nadvse posrečeni izraz bosque, me pošlje kar nazaj na Etno (dejansko so humoristi tile Corleonoti). Plaža je ne boste verjeli mivka, z dolgim sprehodom do solidno globokega morja, skratka toplice. Navkljub podatku, da je bilo že ob desetih dopoldne preko 30 stopinj, me italijanske gospodinje, konkretno prepojene z Barrillo na nedeljskem izletu, ki pomočijo gležnje v segreto morje in ob tem poskakujejo in vzdihujejo Fredissimo, fredissimo, nekako navdajo z občutkom, da še ni tisto pravo siciljansko poletje. Miren zaliv in otoček s svetilnikom nas prepričata, da raztovorimo kajaka in naredimo krajši popoldanski izlet.

Otroka z navdušenjem nabirata sol, ki se je nabrala v skalnih ponvicah, še bolj navdušeno pa se zapodita na večerno partijo mini golfa.. Ponoči zvezde, Juri Muri v Afriki in nočno kopanje. Na izhodu iz campa na plažo stoji varnostnik še ob desetih zvečer in opreza za razpoznavnimi zapestnicami, ki jih hočeš nočeš pridobi vsak gost campa. Tako tudi čisto pomirjen pustim kajaka kar daleč od avtodoma. Naslednji dan je mirno nedeljsko dopoldne popestril Jure, ki si je ob igranju minigolfa uspel prebiti glavo. V trenutku sva bila oba popolnoma oblita s krvjo in prizor je res moral malo spominjati na bitko za Neretvo, saj smo do umivalnice in tekoče vode skupaj pritekli midva in vsaj še nekaj italijanskih gostov, vsak opremljen s svojim kompletom prve pomoči. Na splošno presenečenje je Jure kljub precej grdi rani popolnoma prenehal z jokom še pred prenehanjem krvavitve in pomirjeno zvečil svoj kilski čigumi. Na srečo šivanje ni bilo potrebno in mama, za katero še danes ne veva, ali je bila zdravnica, medicinska sestra ali samo žena zdravnika ali pa je samo spremljala 130 nadaljevanj mehiške telenovele Zgodbe iz ordinacije, je Jureta zelo pozorno pregledala.
Naslednji dan nas prebudi manjša vremenska katastrofa v obliki popolnega brezvetrja. Povsem neobičajno in predvsem neprimerno, če se nahajaš na skrajnem JV Sicilije. Tudi domačinkam se je obraz na plaži raztegnil v nasmeh, nekatere so celo odložile zgornje dele svojih kopalk, kar pomeni verjetno nov udarec rimsko-katoliški veri v njenem samem jedru. Ko je to poleg mamice iz Catanie storila še njena mlajša prijateljica iz Syracuse, je palermski podškof že kurblal svojega Tipota, da stopi v akcijo.( mi se običajno kopamo kot nudisti, ampak na Siciliji ni niti najmanjše možnosti za ta šport).Primerno temperaturam je zaukazan premik proti notranjosti otoka. Mimo Ispice in nato Modice(E45) vse bolj pogosto in nestrpno pogledujem proti nadležni oranžni lučki, ki vztrajno nakazuje žejo našega dizla. Problem je v tem, da imam nadvse slabe izkušnje z samoplačniškimi pumpami, proti Ragusi pa napredujemo ravno v času popoldanske sieste. Dodaten razlog je še v pomanjkanju Euro bankovcev in zato z veseljem turim kartico povsod, kjer jo želijo sprejeti. Ragusa Ibla se povsem nepričakovano razvije v Top Highlights na tem delu otoka. Urejeno brezplačno parkirišče, vandranje po ozkih ulicah(tokrat brez kolesa), obvezen je postanek v slaščičarni na Piazzi del Duomo, počitek v razkošni senci Giardina Iblea. Katedrala San Giorgio je po opažanjih avtorja vodnika skupaj s katedralo v Notu (tisti zaprto) najlepši primerek baroka na Siciliji, po mojih strokovnih merilih pa je predvsem velika. V Top Highlights pa jo je nedvomno uvrstila nekakšna idealna mešanica vonja po karakterju starega mestnega jedra in prijetnega vala svežine, ki ga v mesto prinašajo novi stanovalci z adaptacijo starih hiš.

Večerno etapo potegnemo do Caltagironeja, kjer nas gosto posejani smerokazi že v nočnih urah pripeljejo do urejenega parkirišča San Giovanni (odtok + voda). Po nekem čudnem naključju je tudi to mesto razdeljeno na Zgornji in spodnji del in poglavje umetnostne zgodovine Barok se še kar nadaljuje. Razlog postanka so predvsem znamenite stopnice Scalinate di Sante Marie del Monte, ki omenjeno cerkev povezujejo z glavnim trgom. Vseh 142 stopnic je obloženo s keramičnimi ploščicami z različnimi motivi, med katerimi prevladujejo slike iz življenja v srednjem veku, čeprav so bile ploščice položene v 50 letih 20.stoletja. Utrujeni osvajalci stopnic seveda lahko odvečen tovor v svojih denarnicah v številnih trgovinicah pretopijo v unikatne keramične izdelke.

Popoldanski spanec otrok izkoristiva za premik v Piazzo Armerino, kjer preskočimo tisočletje in kusur stoletij v zgodovini v čas rimskega cesarstva. Rimska vila, zgrajena v 4.stoletju, v 12.stoletju prekrita z The zemeljskim plazom, in potem v 20.stoletju začnejo z obilnim odmetavanjem blata. V letu 1991 se zgodba ponovi z novim zemeljskim plazom in rezultat obnovitvenih del je najgrša konstrukcija pod UNESCO zaščito.

Sami mozaiki so res izredno dobro ohranjeni, tudi motivi so zanimivi (plesalke v bikiniju, erotične scene, termalne kopeli v vinu, ki nakazujejo pravi namen odročne vile rimskega mogotca in nekaj lovskih motivov, ki pričajo o težkem življenju rimskih vladarjev med eno in drugo ljubezensko seanso). Totalna abstinenca sence in primerni plastični nadstreški brez ene same misli na kakršnokoli obliko prezračevanja, seveda pozitivno vplivajo na obiskovalce, da se v bližnjih stojnicah napokajo s mrzlimi pijačami in sladoledi, meni pa je vseeno ostal majčkeno grenak priokus.

 

Na poti do središča otoka, ki ga je s svojim stolpom zaznamoval Federico II, nas pričaka še nekaj gozda, ujetega med žitne planjave, ki so tako očarale Goetheja na njegovem turističnem popotovanju po Siciliji z lojtrnikom v17 stoletju. V Enno (urejeno parkirišče z odtokom in vodo, brezplačno na vhodu v zgornji del mesta, nasproti manjše Agip pumpe, ni ravno najbolj romantičen spot, poleg tega pa sledi še gorski kronometer do Vie Rome, ki se vije po grebenu, na katerem stoji Enna) pridemo ravno v večernem mraku. Grajski stolp nam zaprejo takorekoč pred nosom (preveč trenirani Cunego se je po dolgem sedenju v AD zapodil kar do televizijskih stolpov in spregledal manjši grajski stolp), tako da nam je ostala samo še varianta B. To pomeni, žena odsolira 3,5m visok zid, se vsede na vrh zidu in se fiksira na oleander, mož dvigne otroka na rame in stopi na prste, nakar žena zahakla z bingljajočo nogo otroka in ga skupaj z nogo dvigne do vrha. Vajo ponovimo dvakrat, na koncu odsolira še mož, vseskozi pa nas opazuje stara mama na bližnjem oknu. Ko sem trdno prepričan, da bo začela z huronskim vpitjem s sproščenimi decibeli, kar bi se zgodilo v vsakem mestu od Ankarana do Dubrovnika, se mama samo nasmehne in dvigne palec. Tako se kljub vsemu prišvercamo do stolpa, ki je sicer zaprt, vendar pa ima otroško igrišče s plezalno steno, kar je v našem primeru čisti dobitek. Ne bom omenjal, da je bil spust v temi po zidu še veliko bolj napojen s adrenalinom. V planu je bil še kolesarski izlet po celem grebenu do Lombardijskega gradu, ki pa je bil nasilno prekinjen z 1500 meščani, ki so se s svojimi avtomobili zapodili na večerno paseggiato. Ne verjameš, če ne doživiš. Smisel življenja je v nekajurnem urejanju Mr.Perfect videza, hopla v svojega novega Stilota, spoliranega v nulo, klima je še vedno out, saj mora biti komolec v rahlo odročenem položaju, bežno priprti pogled lovca in neusmiljeno spremljanje vsake primerne ritke do njenega padca čez horizont oziroma nestrpnega trobljenja lovca v koloni za njim, ki je že primerno ogrel svoj plen na sovozniškem sedežu. S kolesom sem sam (za otroke je bilo prenevarno, bolje 10x čez zid) potreboval kakšnih 20 minut za krožno pot, z avtomobilom pa si potreboval brez pretiravanja uro in več. Jaka in Jure sta se na mestnem trgu zabavala z Federico, ki je prišla na večerni sprehod skupaj z mamo, očetom in babico. Zapletemo se v krajši pogovor, oče dela na železnici in pozna Sežano in tudi Ljubljano in povabijo nas na praznovanje mestnega praznika, ki ga počastijo s povorko po mestnih ulicah. Naslednji dan zapustimo nadugodne temperature v Enni (zvečer je 19 stopinj) in pravac Dolina Templjev. Premik izvedem ob zori, tako da se otroka zbudita že na parkirišču pred templji. Kar nekaj AD je prespalo na samem parkirišču. Tukaj plačam prispevek dveh Eurov proti vandalskemu napadu, saj Don Sergio pobira parkirnino brez kakšnegakoli papirnatega dokazila. Pojma nimam, zakaj se kraj imenuje dolina templjev, kajti vsi stojijo na grebenu. Čeprav smo imeli zelo dober namen ogleda templjev v jutranjih urah, žal ob devetih že neusmiljeno pripeka. Naredimo še taktično napako, da ne vzamemo koles.Templji večinoma izvirajo iz 5.stoletja B.C in so bolj ali manj uspešno restavrirani. Vsekakor je najboljši čas ogleda v večernih urah (je pa takrat tudi daleč največ gneče, saj to počno domala vsi vodeni izleti).

Časi odprtja znamenitosti so ena večjih dram na Siciliji, saj večinoma vse zapirajo že ob sedmi uri zvečer. (takrat organizem turistu šele začne pravilno delovati, medtem ko se morajo uslužbenci posvetiti že prej omenjenemu Mr.Perfect videzu). Med templji nas preseneti tudi klic moje mame, ki se je v silnem dolgočasju brez svojih vnukov odločila za izlet na Sicilijo z Intelekto. Potrebno epsko dimenzijo doda s poslanstvom, da bo otrokom dostavila nujno potrebne zlate kroglice, ki so nam zmanjkale že prvi teden, nam pa se odpre vprašanje mesta srečanja. Sightseeing bolj ali manj starih kamnov je pri koncu, odpira se poglavje Plaže. Pred tem v vodniku(Lonely Planet) preberemo tudi odstavek o zelo zanimivih blatnih vrelcih. Kraj, imenovane Macalube(Vulcanelli di Macalube), je sicer malo težje najti, vendar s pravo dozo vztrajnosti se izide. (po glavni ulici skozi Aragono, potem pa smerokaz za Macalube(žal edini), ki na nas usmeri levo. Na naslednjem orto križišču zavijemo spet levo proti jugu in se držimo leve. Ko pridemo na čisto polje, samo še po asfaltu do konca, kjer je veliko obračališče. Potem se držimo rahle desne in preko verige peš do vulkančkov)

Prva je na vrsti plaža Eraclea Minoa, ki se nahaja na poti med Agrigentom in Selinuntejem. Tukaj je sicer kar nekaj bungalovov in kamp, ampak mi se v družbi dveh starejših Rimljanov in Milančana parkiramo povsem ob robu mivkaste plaže. Pogled na snežno beli klif v ozadju je sanjski, borov gozdiček nudi primerno senco, bližnji bife nudi Pezito sladolede in ima namizni fuzbal, kar pomeni manjši udar na družinski proračun. Zvečer sledi ogled nogometne tekme, na katero se iz svojih jazbin privlečejo tudi Nemci, katerih je na Siciliji približno toliko kot medvedov na Gorenjskem. Brez pretiravanja se morda nižje od Napolija videl mogoče dvajset avtomobilov z nemško registracijo in pa nobenega AD. Očitno gredo vsi na Korziko.

Po Eraclei pride na vrsto Selinunte oziroma Marinella, ki prav tako leži ob obali in ob naravnem rezervatu, ki vsaj po imenu obljublja celo peščene sipine. Obala, predvsem pa morska vegetacija sta tukaj nadvse zanimiva. V prvem trenutku je občutek malo nelagoden, ko riješ v morje med bujnimi primerki morskih trav, potem pa ko ugotoviš, da ni pekočih posledic, ti zadeva počasi postane zanimiva.

V popoldanskih urah se poučeni z izkušnjo iz Agrigenta zapodimo na ogled starogrške naselbine Selinunte. V dobro voljo nas spravijo že takoj na vhodu, ko se izkaže, da je ogled ruševin možen z električnimi golf vozički. Cena je 5 Eurov na odraslo osebo. Selinunte je bil na svoj višku res ogromna naselbina, saj je v njem živelo več kot 100.000 ljudi. Žalosten konec je mesto doživelo z napadom Hannibalovih čet, ki je v skladu s tradicijo ohranilo življenja le tistih, ki so se uspeli zateči v templje. Danes sta ohranjena akropola s svojim naborom templjev, od katerih je najstarejši iz 6.stoletja BC, in pa vzhodni templji, od katerih je eden skoraj povsem restavriran.
 

Zvečer je v Marinelli ribja borza. Ribe so sploh poglavje zase. Kupiš jih lahko direktno na ribji tržnici v pristaniščih(običajno zvečer, zelo verjetno tudi zgodaj zjutraj, v našem primeru nikoli preverjeno), ali pa posredno potem na mobilnih ribjih prodajalnah, ki operirajo v večjih mestih zjutraj, v pristaniščih pa popoldne. Lepa novica je tudi, da ima popolen nevednež veliko možnosti za zmago, saj je teh potujočih ribarnic res veliko. Cene se gibljejo od kvalitete rib, npr.orade so od 5-7 Eurov za kilo, mečarica(očiščena in brez kosti) pa tudi 15 Eurov. Običajno moraš čiščenje posebej plačati, torej kupiš all inclusive z drekom, potem pa tip pred teboj vse očisti. Še eno zlato pravilo, ki mi je bilo nadvse všeč : Ko srečaš ribarnico, kamion lubenic, pekarno, samo ustaviš, pritisneš utripalke in med nakupom povsem sproščeno gledaš v stoječi promet, ki si ga ustvaril. Popolnoma normalen pojav, testiran tudi na Polizia Municipio.




 

Noč v Marinelli je bila čista katastrofa, saj je tam očitno zelo vlažno področje. Ob 4 zjutraj sem imel terapije v turški savni dovolj in sem pognal AD v smeri proti Zahodu. Totalna megla, policijska kontrola v Marsali, do katere se pripeljem v samih gatah, potem se uspem še prvič malo bolj radikalno zgubiti, in s težavo se pripuzam do Mozie. Boljše volje postanem, ko najdem pred gostilno celo električni priključek, ki deluje in mi drastično popravi zmogljivost hladilnika. Mozia je bila Etruščanska naselbina in sedaj je celoten otok, ki je last angleškega zbiratelja Whitakerja oziroma njegovih potomcev, preurejen v muzej. Ker je morje relativno mirno, raztovorim kajake(imela sva jih predvsem za primer mrzlega morja zaradi kao kilave pomladi) in otok osvojimo v stilu Etruščanov. Običajno pridejo turisti z ladjico, pri kateri skupaj v vožnjo plačajo tudi vstop v muzej. Mi smo se tako v muzej malo prišvercali, pa niti nismo imeli tako slabe vesti, saj so Giovenetta (mali etruščanski fantek) deportirali v Atene, kjer so imeli v čast Olimpijskih iger veliko razstav. Sam sem v kajaku zaradi neprimernega razmerja med velikostjo stopala in premca običajno bos, medtem ko papuče običajno prevažam v gepacku. Tukaj pa sem jih neobičajno pozabil in zaradi tega je imel domači ribič mišične krče v trebušni preponi, ko sem običajno pohodil redko vrsto etruščanskega pritlikavega kaktusa, ki ga je rodbina Whitaker prenesla iz svojih kolonialnih posestev in mi je žena neobičajno boleče vadila bodico za bodico. Mislim,da tisti ribič tistega dneva ni več lovil, jaz pa sem bolečine tešil z alkoholnimi substancami.

Zaradi Misije dostave zlatih kroglic se vrnemo nazaj do Selinuneteja, kjer se na srečanju z mamo oziroma taščo oziroma babico prikažemo v odličnem stanju : očka šepa zaradi že omenjenih bodic, Jure je kot izvedba iz Rocky IV po 15 rundah fajta, na čelu ima lepo vidno rano iz minigolfa in desno oko zaradi neznanega pika skoraj zaprto, Jaka je ravno tako pošteno olepšan s piki komarjev, oba pa sta v nogometnih majicah, ki jih nista slekla še iz Syracuse. Kljub vsemu smo nadzadovoljni, srečanje in uspelo operacijo zlate kroglice zalijemo s šampanjcem. Ker imamo turške savne definitivno dovolj(megla se je že spustila), se preventivno prestavimo proti Segesti. Ker sem spet na oranžni lučki, na autostradah na Siciliji pa ni bencinskih črpalk (to velja za tiste, ki so zastonj torej preverjeno Marsala – Palermo, Trappani – Palermo in Palermo – Catania), se tokrat spopadem z avtomatom na Euro bankovce. Do Segeste pridemo v ritmu zmagovalcev, potem pa čisti Zajeb, saj so vrata parkirišča radikalno zaklenjena. Ker je tempelj v čistih brdih( v bistvu na sedlu), tudi nikjer nobenega ravnega prostora. Od obeh možnosti izberemo slabšo in spustimo se kakšnih 5 km v dolino. Za ritko našega Avtoboma se je parkiral še en vaški posebnež z nekim Pick-Upom, ki je imel na strehi in prečnih drogovih več luksov razsvetljave kot Bežigrajski stadion. Namerno sem peljal v stilu Davida Coultharda, torej najpočasneje, vendar tip ni kazal nobene želje po prehitevanju. Finale je dogodek dosegel, ko sem zavil v največjo siciljansko vukojebino, tip pa brez premisleka za menoj. Takrat pa sem res imel debelo črevesje ready za izstrelitev vsebine na Luno. Na vso srečo sem se pripeljal do železniške postaje (tako kot v Istri, kjer so postaje izven mest), ki je imela lepo razsvetljeno parkirišče in sem se ga tokrat razveselil kot majhen otrok. Tip je mirno odpeljal naprej, verjetno do naselja na zaslužen počitek, vse prej pa je bila moja bujna mašta in vpliv televizije. Ko naslednji dan prisopiham že poznanih 5 km gorske etape, je parkirišče že polno turističnih avtobusov in tudi kar nekaj avtodomov (prevladujejo vsaj 80% rentani Italijani). Segesto je ustvarilo neko lokalno siciljansko pleme, ki naj bi se domnevno preselilo iz Anatolije. Stalno v vojni z Selinuntami sklenejo pakt s Kartežani in po uničenju Selinunt s pomočjo Kartežanov vladajo zahodnemu delu otoka. Nam so zapustili za ogled Dorski tempelj iz 4.stoletja in pa helenistično gledališče na vrhu hriba. Do gledališča turiste dostavi avtobus, vendar pa cela procedura traja skoraj uro.

V tem času ni praktično nobene sence in nobene vode, tako da sva midva uspešno pregrela otroka. Naslednja postaja je gorski Erice, še pred tem pa je v planu kopanje na zahodni obali.  Zahodna obala Sicilije je bistveno bolj razgibana, mivka je le še nadležni spomin iz kopalk, privoščiš si lahko celo skok v morje. Erice naskočimo že v poznih popoldanskih urah, predvsem zaradi 1.9 TD, za katerega sem pričakoval, da si bo izboril kakšen počitek. Vendar pa ob nasvetu prekaljenih velebitskih mačkov, ki so svoje čase gonili svoje Julke s škodami 1100, nabijem v kriznih trenutkih gretje v kabini do fula in temperatura motorja ostaja zabetonirana  na 110 stopinjah. Prav neverjetno je, kakšna klimatska sprememba se zgodi na dobrih 750m višine. Občutek imaš, ko da si se pripeljal na Vršič, mrzel veter in

meglice, za konec pa še imena penzionov v stilu Edelweiss in podobno. Mesto močno spominja na kakšno istrsko gorsko utrdbo, AD v mesto in na zahodna mestna vrata (Porta Trapani) ne spustijo. Mi smo vsi skupaj (kakšnih sedem AD) spali na dostopu do Porte Spade in zadnjemu v vrsti so baje bejbe ponoči trkale na vrata, pa jih ni spustil med rjuhe. Glede cene parkiranja pa je tako : vsaka ura je 1.5 Eura, s tem da se od 19.00 – 8.00 zjutraj ne šteje. (prav tako ne šteje tiste pol ure temeljitega študiranja parkomata, da skapiraš kako in kaj). Idealna varianta za Erice je vzpon s kolesom (žena pelje AD), potem s priporočili dr.Vage lahko napadeš po številnih pasticerijah, zjutraj pa sledi še adrenalinski spust navzdol. Jaz sem propadel na vseh treh točkah.

Ker že celo večnost nismo bili v campu in pogled na izlazno garderobo ni bil ničkaj spodbuden, smo občutili neznansko potrebo po centrifugi. Ampak skladno z Murphyem smo ponovno potegnili najslabšo možno potezo : Camp El Bahira v Capu San Vito. Evo mojega priljubljenega citata iz Asia Lonely Planeta pod rubriko Places to Stay za mejo med Iranom in Packistanom :Don't even think about it ! (to velja tudi za El Bahiro, način življenja v tem campu je preprosto obratnosorazmeren z načinom življenja povprečnega AD)

Torej dejstva : camp ima blizu 1000 mest in je No.1 med elito Palermčanov. Ima svoja dva bazena, ki pa med 11.00 in 13.00 nista na voljo kopalcem. Kao menjajo vodo, očitno s posebnim Invisible postopkom. Plaže nimajo, oziroma so skale tako ostre, da te dolgi in dokaj močni valovi fino akopunktirajo med dostavo na obalo. Imajo blazno ekipo animatorjev in animatork, tako da greš še srat težko izven programa. Pobrali so nam 36 Eurov, poleg tega pa še cela diplomatska pogajanja, ker smo sceno zapustili predčasno in brez daljšega prispevka v rubriko Pohvale. Povsem v bližini v srcu zaliva pa krasen raven prostor, ko lahko kar izpod tende skočiš direktno na glavo v res kristalno morje(vendar pa ti po izkušnjah prijateljev Rimljanov, lahko kar fino nabija veter in ti odprtine v AD napolni z mivko). Skoraj na nivoju Tropheje, vsekakor najbolj kristalna voda na Siciliji. Jebena centrifuga je terjala kar visok davek. Tudi gradska plaža v Capo San Vitu je zelo na nivoju, edini problem spet postane parkiranje. Mi smo potem potegnili kar salamonsko rešitev in se parkirali na PZA, ki pa ti razen vode in odtoka ne nudi ničesar. Cena za 24 ur je bila zbita na 10 Eurov. Popeljali smo se še do Torre dell Impiso v iskanju kakšne malo bolj intimne plaže, kjer se začne narodni park dello Zingaro, vendar brez uspeha. Relativna bližina Palerma in mesec julij že terjata svoj davek. Naslednji dan je v planu obisk Palerma in lutkovne predstave. Priprave so bile temeljite kot Bushev napad na Irak. Najprej je gospa iz Rima (s katero smo se srečali na vsaj šestih mestih) poklicala na upravo gledališča in nam posredovala urnik. Potem sta nam ista Rimljana temeljito opisala camp v Isola della Femini in nam v materinskem stilu posredovala pravila obnašanja v leglu mafije. Camp smo našli iz prve (z avtoceste A29 zavijete takoj za spomenikom sodniku Giovanni Falconeju, ki ga je na tem mestu pred desetimi leti dvignilo v stratosfero, potem pa čez železniško progo mimo bencinske črpalke do morja in desno drito v camp, ki je kot Out of the Box. Sanitarije sterilno čiste, prijazno osebje, popust na AMZS kartico. Po kosilu pa tek na dolge proge do avtobusne postaje, potem pa je šlo vse narobe (tako kot Bushu). Prva strela je bila generalna stavka javnih prevoznikov. Pri odločitvi med taksijem ali AD prevlada slednji in proti vsem pravilom italijanskega kodeksa avtodomarjev, se zapodimo v sam center. Izkaže se, da stavka ni bila povsem generalna in da mestni promet veselo vozi, tako da parkiramo na enem izmed N urejenih parkirišč. Celo mesto je letos proslavljalo uspeh FC Palermo in njegovo vrnitev v Serie A po 32 letih. (Enako je uspelo tudi Messini, tako da ima Sicilija kar dva prvoligaša v nogometni ligi). Prijazna domačinka nam podari svoje avtobusne karte, ker jo lahko kupiš le predhodno na označenih mestih. Žal ta isti prijazen osebek spregleda izstopno postajo za gledališče, zato se peljemo n+1 postaj predaleč. Ker je do predstave le še nekaj minut, prestavimo v sedmo brzino in v slogu Ben Hura (Jure v vozičku, Jaka stoji za vozičkom kot Ben Hur, očka poganja kot 12 vpreženih vrancev) podimo po ulicah Palerma. Čudežno pridrvimo 52 sekund pred pričetkom predstave v zakotno ulico(Vicolo Ragusi), kjer je eno izmed N lutkovnih gledališč(Theatro Nino Cuticchio) (predstava je za 30 otrok sočasno), vendar gledališče ravno ta edini dan v mesecu gostuje. Izbira med bližjo katedralo in bolj oddaljenim lutkovnim muzejem, spet navidez ni težka. Vendar pa toliko bolj napačna, saj se je kasneje izkazalo, da generalna stavka velja za vse javne uslužbence, torej tudi muzej. Stvar postane tragična, ko kasneje ob naslednjem napadu na katedralo ugotovimo, da je le nekaj vzporednih ulic proč še eno gledališče, ki pa je seveda imelo predstavo. Uganili ste, da smo od katedrale videli le relief na vhodnih vratih iz zunanje strani, kapelo Palatino pa nam je itak že dostavila babi na razglednici. Avtobom, oziroma naše parkirišče pa smo čudežno našli in seveda ni bilo nobenega neplaniranega obiska. Nasploh se mi je zdelo (vse se je odvijalo precej hitro) mesto varno, morda je le v samem centru nekoliko več brezdomcev in določene stavbe ravno okoli katedrale so v izrazito slabem stanju(pazte, da vam cegla ne pade na glavo).

Drugače pa je posebej v okolici stadiona na parkiriščih videti veliko domačih AD in verjetno ne bi bila nobena večja težava prespati tudi tam. Ker nas je čas že pošteno priganjal, nismo obiska Palerma nič podaljšali in smo se naslednji dan z AD odpeljali do Monreala.(posebna zgodba so izvozi iz mestnih vpadnic. Če nisi čisti flegmatik , in spoštuješ prometne predpise, znaš do konca življenja krožiti po Palermu) Normanska katedrala iz 12.stoletja, znana predvsem po svojih mozaikih, in pripadajoči benediktanski samostan so vsekakor vredni ogleda, čeprav morate vedeti, da tako misli vsak, ki pride v Palermo.

Popoldne se premaknemo do Cefaluja, najprej kopanje, zvečer pa nočni obisk mesta s kolesom. Cefalu je po mojem mnenju nedvomno zmagovalec v spopadu s Taormino za najbolj romantičen kraj otoka. Za spanje ni večjega problema, saj je povsem ob obalni cesti veliko varovanih parkirišč, kjer se cena 3-urnega in 24-urnega parkiranja praktično ujameta. Za povsem brezplačno spanje pa bi se morali odpeljati še kakšen kilometer ali dva proč. Nevo je popadla nora potreba po obisku Etne in posledica je nočno prečenje otoka po avtocesti Palermo – Catania mimo že znane Enne. V Nicolosiju namenim sebi in avtobomu nekaj ur počitka, zjutraj pa naslednja etapa do Rifugia Sapienza na južni strani vulkana. Jure se je zbudil dovolj zgodaj, da smo imeli še razgled do južnega kraterja, ki vseskozi puha kar zajeten kupček plinov. Posledica tega izleta je, da se parkirani oblak na Kočni ali Grintovcu sedaj spremeni v vulkan. Pogled na tone lave, ki so se nedavno valile proti Nicolesiju je dejansko impozanten. Še sedaj, mislim da tri leta po zadnji erupciji, je cesta na nekaterih delih dejansko prekop preko lave (na vsaki strani 5 m lave). Žičnico popravljalo in ko bo spet delovala, je potrebno priti na Sicilijo še kakšen spomladanski mesec in vključiti v ogled tudi turno smučanje.

Spustimo se do Zafferane, popoldansko kopanje v Letojanniju in večerni prehod Messinskega preliva. Nasvidenje Sicilija do naslednjič. Test vzdržljivosti za Fiat Ducato pa se kar nadaljuje. (po prečenju otoka, vzponu na Etno , je na vrsti še zadnja epizoda do Tropheje, ki pa ima tudi kar lep vzpon iz Ville San Giovanni. V Tropheji se parkiramo lepo na zadnje parkirišče, sicer je nadvroče (čez dan tudi 36 stopinj), soparno, jazd crknjen zlezem na posteljo in isti trenutek že spim, medtem ko se v Nevini glavi začne odvijat kriminalka. Takole je bilo: Spali smo v družbi starejših avtodomov, ki nedvomno nimajo klime. Ker so bili tudi v posadki starejši(saj veste penziči gredo ob 8 zvečer med rjuheJ), hipoteza o nočnem obisku lokala odpade in vsi so bili nedvomno v AD. Vendar pa kljub neznosni vročini niso imeli nobenega okna odprtega. Razlog je nedvomno strah pred serijskim morilcem, ki se že nekaj mesecev potika ravno okoli Tropheje. Potem opazi še starejšega moškega, ki je pokadil zadnjo cigareto v parku za našim AD, potem pa pristopil k izvedbi strašnega četvornega umora(baje gre za isto osebo kot v Tekačevem in niti slučajno ne velja hipoteza, da je v starejši možakar imel težave s spanjem zaradi nemogočih klimatskih pogojev). V tem trenutku me vsa preplašena hvalabogu zbudi s klici Hočem v camp, hočem v camp. Ob treh zjutraj tako prismrdim z dizlom direktno pred Luigija, ki na polomljenem stolčku drema svojo zgodbo. Ko ga tako nepripravljenega vržem iz kakšne Sabrine, me valjda ne bo pustil v camp, čeprav je bil točno za njegovim stolčkom prazen prostor. Pravila so pravila in odpre mi železna vrata za prehod do prostora za goste. Napol zbujen nanišanim rikverc vstop v prostor za goste, potem pa strašen resk. Prva misel je, da se je ganz nova tenda odločila za avtomatski sestop, vendar pogled v retrovizor mi prikaže spokojno tendo na svojem mestu. Tudi Luigi je kar spokojen, torej nisem povozil niti njega. Potem pa znana zgodba : Najprej telečji pogled med voznikom in kamero v stilu zadnje vožnje goveda s tekočim traku v klavnico. Kdo gre pogledat ven, kakšna štala se je zgodila. Oba sva namreč v samih gatah, Luigi pa je sanjal Sabrino. Luigi se je lahko spet udobno zleknil v svoj polomljen stolček, kajti začela se je predstava Vojna zakoncev Rose, II. Del. Sledi argumetirana izmenjava mnenj, ki bi lahko tale potopis še opazno napihnila, potem se le oblečem in opazim zgornje Saitzovo okno v Alkovnu, razstavljeno na prafaktorje. Kamera zanika kakršnokoli korelacijo z nastežaj odprtim oknom, tako da ga je verjetno odprl serijski morilec tik preden je nameraval skozenj zlesti v notranjost vozila. Hvala bogu takrat nisem imel pojma, koliko ta linca stane. Neva po tem dogodku mirno zaspi, jaz pa napišem osnutek ločitvene pogodbe in jo pošljem g.Čeferinu po SMS v pregled. Naslednji dan me isti Luigi opazno jeznega le spusti na tisti prostor in za kazen se še trikrat preparkiram, da še malo bolj posmrdim. Sicer pa je Tropheja dejansko to, za kar se jo promovira. Tudi mi smo bili navdušeni praktično nad vsem.

Ostala nam je le še zadnja etapa do doma. Vzela sva polovičko, tako da sem jaz prevzel rodeo etapo od Tropheje do priključka na A1 (lepa avtocesta se začne že kakšnih 50 km pred Salernom), Neva pa potem od začetka A1 do Firenc. Šele pri neizpodbitnih dokazih (s polnim tankom je naredila 100 km manj) je priznala, da se je vmes lovila še z enim dostavljalcem Coca-Cole. V Firencah smo samo še veselo zatulili Končno doma in zažingali tisto »Mama, prihajam domov in jokam od sreče…«

Povzetek: