Nazaj k naravi
V zadnjem času se v avto-moto krogih precej govori o izgradnji novega dirkališča v Sloveniji.
A veste kako bo?
Tako:
——————————————————————————————————–
Zgradili ga bomo sredi neokrnjene narave. Gozdarji, lovci, predstavniki Nature 2000 ter ljubitelji komada V dolini tihi bodo menda od navdušenja skakali in ploskali z gluteus maximusi.
O imenu dirkališča še nismo odločali, bo pa nekaj v stilu: Mi z Ano, Cel Tveg, Mu Želvo, Spat Franko Šnops, Cesto Ril, Hej Res, ali morda celo Šalami. Za potrebe prispevka mu nadevam delovno ime, ki izhaja predvsem iz izbrane lokacije: Circuito de Sredi Žbunja (CdSŽ).
Kdo bo na otvoritveni slovesnosti nosil slovensko zastavo se mende ve!
Ker smo znani kot narod, ki projekte od začetka do konca izpelje v velikem slogu, je seveda jasno, da bo preteklo le malo časa do gostovanja prve dirke MotoGP. Do takrat bo verjetno naš vrhunski sistem iskanja in nadaljnje obdelave talentov tudi že izvalil narodnega heroja tipa Jože Lorenčič, Marko Markič ali celo dr. Valentin Rožič. To (in pregovorno spravni vpliv slovenskih gozdov) zna sprožiti svojevrsten navijaški in organizacijski fenomen: objemale se bodo Viole z Dregonsi, Cerklani z Idrci, ljubitelji Planice s filharmoniki; gostinstvo bosta imela v španoviji na čez Zbor za republiko in Forum 21, družba Gašper G. d.b.o. pa bo na koncu počistila in ugasnila luč.
Odprtega duha kot smo, bo tudi odnos do obiskovalcev zelo liberalen. (Od tu dalje bom pisal kar v sedanjiku, a ne pozabite, da govorim o skorajšnji prihodnosti! ) Ker gre v tem primeru za motociklistično dirko, morajo avtomobilisti parkirati izven ograjenega območja CdSŽ. V notranjost imajo vstop pešci, motoristi in gledalci z avtodomi. Za slednje so označena mesta, kjer jim je dovoljeno parkirati / kampirati. Pod pogojem, da ne ovirajo prehodnosti poti, ki povezujejo travnike in parkirišča, pa lahko konec koncev parkirajo kjerkoli. Isto velja za šotorjenje. Maksimalni naklon, ki še omogoča bivanje v camping objektih, je nepredstavljiv. Ne vem. Morda spijo privezani. Nekateri zagotovo prbiti. Če si s količki in trakom okrog 1,5m2 velikega šotorčka ogradiš 50m2 veliko parcelo…, … si pač prvi prišel in melješ. Če ti tega slučajno ne uspe zgraditi na mestu, ki dovoljuje direkten pogled na dirkalno stezo, si pač nekaj podobnega zakoličiš še na brežini po lastni izbiri. Če si na volji, si lahko izkoplješ mesto za stolček. Če je volje več, odkoplješ pol kubika rodne grude za namestitev cele sedežne, baldahina, motorke, agregata ter kompresorja za pogon sirene z odslužene lokomotive. Zadnji omenjeni inštrument je sicer uporaben tudi za odganjanje nepoznanih, neotesanih navijačev s tvoje parcele in bližnje okolice. Če slučajno pozabiš čepke za v ušesa, je dobro imeti v družbi kadilca, ki ti renta odslužene filtre. Zvok sirene gre sicer dobro v uho, še bolj pa gre nekaterim v nos. Zato s seboj prinesejo motorke s posebnimi izpušnimi cevmi, motorna kolesa skoraj brez izpušnih cevi, mašine motornih koles brez motornih koles in z zelo posebnimi izpušnimi cevmi; da agregat ponoči ne laufa v prazno, pa še za 50 diskotek ozvočenj. Izvor občasnih izjemnih detonacij na raznih koncih, mi ostaja neodkrit. Točne definicije besede vendetta ne bom googlal, a neke sorodne interakcije (brezkontaktne sicer 🙂 ) trajajo najmanj tri dni! Ker v bencinski meki pešačenje ni smiselno, je gibanje pretežno oktansko. Pretežno na dveh kolesih. V objemu med zunanjo ograjo in ograditvijo steze same, je v povezavi z dvokolesnimi premiki dovoljeno vse! Hitrost je poljubna, izbira vožnje po prednjem ali zadnjem kolesu tudi, število potnikov in njihova smer sedenja prav tako, čelade je škoda, ker se te ne vidi; k dodatnemu dvigu pozornosti pripomore burn-out zadnje gume, maska iz Scary movie, dekolte, umetna nagačena mačka na glavi ali občasen padec. Vse to ti očitno priskrbi tudi mačji nočni vid, saj na cross motor res nima smisla lampe montirat; da se pa zaradi tega ob 2h45 zjutraj ne bi še na en điro spustil, bi bilo pa čisto nesprejemljivo. Če se ti vse skupaj sfiži in te noben ne šmirgla sploh, flikneš skuter u kanal in ga zakuriš. Ultimate burnout! Zmaga čista! In kaj na to poreče oblast? Nič! Redarji, varnostniki, policisti, gasilci in reševalci se umirjeno vozakajo in šetajo naokoli, opazujejo dogajanje, žgejo selfije in sodelavke v službenih kombinezonih (mislim, slikajo jih; da ne bo nesporazumov). Atraktivnih ozadij res ne manjka.
Zavoljo promocije je dobro naštudirati en tak udaren MOTO, ki ga lahko za povrh natisneš še na majice za prodajo. Npr.: Sredi Žbunja se ne spi! Roko na srce, saj se res ne kaj dosti. Vsaj ne najkvalitetneje. Če ti spanje ni primarni cilj, a ti ni uspelo zakoličiti v družbi ustreznih (zgoraj naštetih) ‘nosilcev’ zvoka, obstajajo seveda tudi prireditveni šotori, kjer nočni mir preprečujejo kar organizatorji. Pa ponovimo, da se ‘usede’: Sredi Žbunja se ne spi!
——————————————————————————————————
Če se vam zdi, da sem napisal eno veliko laž, ste se zmotili. Napisal sem najmanj tri:
-ne gre namreč za prihodnost,
-ne gre za Slovenijo,
-ne gre za Circuito de Sredi Žbunja!
Gre za čisto običajen podaljšan vikend v času dirke MotoGP v Mugellu, v srcu opevane italijanske Toskane!!! (No ja, bolj pri rebrih 🙂 .)
Slika gorečega skuterja ni uspela. Ker kljub veri, da sem…, očitno sploh nisem slikal. Dekoncentracija pozne ure in antidehidracijske kure.
Nekaj podobnega najbrž:
Pa še malo ‘javnega dobra’ za lažjo predstavo:
Predvidevam sicer, da reševalci in ostale uradne osebe niso bile povsem brez dela, a osebno v treh dneh nisem videl slabe volje, kaj šele nasilja, prekomerne opitosti, padcev s poškodbami (no ja, baje si je Cal Crutchlow zvil gleženj, neroda 🙂 ); skratka sploh neke pi.darije, ki bi jo človek pričakoval kot posledico opisane anarhije. Po uradnih podatkih je bilo dol v času dogodka ca. 140.000 obiskovalcev, samo v nedeljo ca. 90.000! Seveda vsakega posebej nisem ‘pregledal’, in têrmin prekomerna opitost je tudi relativen, a dejansko nisem videl opotekajoče, ležeče ali podobno odbite osebe! Poznavajoč mentaliteto lastnega naroda predpostavljam, da bi bila črna kronika v primeru take ‘organiziranosti’ na CdSŽ, precej obsežnejša in žalostnejša kot v Mugellu; vseeno pa bi si želel, da bi ta dežela uspela vzgojiti nekaj več čuta za sobivanje človeka ( v tem primeru športa in športnih navdušencev) z naravo. No ja, v Mugellu so ga tudi za moj občutek vzgojili malo preveč 🙂 .
»Nazaj k naravi!« je dejal Jean-Jacques Rousseau slabih 300 let nazaj. Poudarjal je vrednost čustev!