PROVANSA EXPRES
Provansa je lepa in 'velika'. Veliko je za videti. Prvomajski prazniki so pa
kratki. Prekratki za videti vse. (Expres)
Start v torek po šihtu. Vrtojba Mestre Brescia Genova do počivališča Rinovo nord (bojda edino med Genovo in Ventimiglio v to smer, ki ima sani štacjon). Parkirali smo malo pred polnoči, po desetih minutah pa je nadobudni 'poslovnež' že testiral zaprtost vrat pri kolegu in privezanost biciklov na naši kočiji. Panika v obeh domovih ga je očitno odgnala. Takoj smo se preselili direkt pred štacuno, pod luči in do jutra spali skoraj nič. Klinc pa tak začetek.
Ker smo slišali, da je na nekaterih pumpah v Franciji nafta cenejša kot v Italiji smo poskušali potegniti čez mejo. Sam sem ucvikal in dolil nekaj malega že v Italiji, sosed pa je po števcu pričakoval, da bo šlo, a ni. V tunelu, tik pod vrhom vzpončka se je čudno pokadilo, a hvala bogu zdržalo čez vrh, do počivališča za tunelom. Ker ima fant kondicijo, je zadevo urno rešil s sprehodom do bencinske- nazaj skozi tunel. Ostali smo izkoristili pit-stop za zajtrk. Klinc pa tako nadaljevanje.
Po enem zemljevidu je treba v Nici za Grasse zaviti z avtoceste na določenem izhodu. Malo morgen, naslednji je pravi. Mi smo zavili na napačnem in si malo ogledali 'mondena' obrobna naselja. Vseeno smo Grasse- svetovno prestolnico parfumarstva našli. Težje je bilo najti parkplac. Pred Fragonarjevo parfumerijo ni šans, pred Molinarjevo pa je na spodnjem vhodu na parkirišče izostala višinska omejitev in smo z obvladovanjem terenske vožnje nekako parkirali. (Zdaj je pa že skrajni čas, da neham s tem cinizmom in pesimizmom, sicer nihče več ne bo hotel v Provanso.) Ženski del odprave je bil nad dišečimi produkti navdušen, moški del pa sva ogled nekoliko hitreje zaključila in se posvetila ogledovanju avtodomov, ki jim je uspelo najti parking ob cesti, tik pod Molinarjem. Svašta. V Grasseju imajo sicer še eno parfumerijo ter muzej s sorodno tematiko, ki pa si ga nismo ogledali. (Expres)
Nadaljevali smo proti Castellanu, kjer je prav lep vstop v Verdon- največji evropski kanjon. Table so nas poskušale prepričati, naj zavijemo levo proti kanjonu že nekoliko prej, a se nismo dali. Vreme nam ni bilo prav naklonjeno, zato smo izpustili krožno pot iz kraja La Palud, na kateri, baje, sam kanjon zares doživiš. Vseeno smo se nekajkrat ustavili, z dežniki malo popešačili in bili navdušeni. Zanimiv je tudi (en) konec kanjona pri jezeru Lac de Sainte Croix. Predstavljajte si, da bi iz kakega vintgarja prišli direkt na morje. A ste? OK, le da ni morje, ampak jezero. Krasno, vam povem.
Kanjon Verdon v sredini in z jezera v 'konec'
Potem pa v regijski naravni park Luberon čez nepregledna polja sivke (Route de la lavande) proti Manosqueu. Sivka (lavanda) pomeni nadmorsko višino nad 500m. Tisto kar raste nižje, je pa lavandin, sivkin hibrid. Nismo vedeli. (Da mi ne bi kdo dalmatinske lavande prodajal!) Avtodom je podobna reč kot jadrnica, le z enim hudim minusom: nima avtopilota. Če bi ga imel, bi bil tukaj zelo zaposlen. Nobena razglednica, prospekt ali slika še tako znanega francoskega slikarja, ti ne more pričarati razgledov, ki jih zamudiš, tudi če voziš čisto počasi in cesto le malo 'tipaš'. Pod večer smo prijadrali v Roussillon, kjer naj bi, po podatkih italijanskih internetnih strani, avtodomarji počivali na parkirišču 1 km pred vasjo. Nekam sumljivo prazno je bilo, zato smo pokukali do vasi in odkrili lepo, novo parkirišče, že solidno pokampirano. Spali smo kot dojenčki. Vasica je super; na gričku, na skalcah. Na spodnjem trgu tržnica, na srednjem 'ta prave' kavarnice in tako naprej. Ogledati si je seveda treba rudnik 'ocre', kot Francozi pravijo rdečemu prahu iz katerega izdelujejo vse sorte enih stvari. Malo rudarji, malo narava in nastale so res neverjetne tvorbe. Vstopnina zanemarljiva. Eni redkih Slovencev, ki smo jih srečali, so bili zelo veseli domače besede, pa čeprav samo 'dober dan'.
Lavande in ocre
Zaradi (Expres)-a smo izpustili Gordes in Gorbio ter se zapeljali do Vauclusške fontane. Spominjala je na Divje jezero pri Idriji, kot smo kasneje izvedeli pa je idrijski izvir Vauclusškega tipa. Hecno, ne? Popoldan pa skozi papeški Avignon do Pont du garda, največjega še stoječega akvedukta. Rimljane je res morala žeja hudo matrati in umivali so se verjetno tudi radi, da so terali vodo naokoli skoraj 'po luftu'. Veličastno. Brez vstopnine. Parkirnina pa.
Voda v tleh, voda v zraku
Navzdol proti jugu v močvirje Camargue, ki ga domačini niso najbolj marali, so ga pa za svojega vzeli cigani in iz njega naredili eno od 'svetskih' provansalskih zanimivosti. Redijo hude bike, pol divje konje, flamingosi in ostali tiči se pa sami. Center vsega skupaj je Saintes-Maries-de-la-Mer, kjer cigani vsako leto priredijo mega žur, saj se jih zbere malo morje s celega sveta. Ko smo se prvega maja zvečer bližali temu obmorskemu mestu, smo mislili, da je žura ravno konec, saj se je proti notranjosti dežele vila brezkončna kolona pločevine. Ne vem kam so se čez dan vsi dali, saj je bil kraj zvečer še vedno nabasan turistov. Imajo urejena dva placa za avtodome, ogromna; vseeno pa so bila polna tudi parkirišča z zgovornimi tablami o prepovedi nočenja. Po moji oceni je to noč prebilo na ožjem območju mesta toliko kamperjev, kot jih je v Sloveniji registriranih. Na večernem sprehodu začutiš temperament, ki s Francijo nima nobene zveze. Muzika! Pečenje! Cigansko! Super! Tudi sopotnika z dolenjske in Goriških brd (cviček in merlot) sta bila super. Spali smo kot dojenčki (Parking plage est). Za šest Eurov, zjutraj pa še odLili in doLili. Katere Lili?
Cigani, njihovi konji, njihovi biki
Iz močvare smo odpotovali prek Domain de Mejanes, ciganskega ranča, kjer so nas proti doplačilu zapeljali na krožno vožnjo z vlakcem po posestvu. Ni vredno. Bike, konje in flamingose tako ali tako vidiš prostopasoče in leteče vsepovsod naokoli. Prva vas izven močvirja ima bencinsko črpalko z nafto po 0,99 Eur. Hvala lepa! S trajektom čez Rono v Port St. Louis po nafto za 0,83 Eur, takoj v naslednjem naselju jo imajo pa po 0,72, a je nismo imeli kam natočiti. Namenili smo se bili v Aix en provence, mesto fontan, slikarjev in še nekaterih zanimivosti. Tokrat kar po avtocesti, ki je na tem odseku brezplačna. Aix smo bežno videli, fraj parkirišč niti slučajno, (Expres) je zahteval svoje in že smo se bližali Azurni obali. Italijanski internetarji so nam ukradli kar nekaj časa in kilometrov, z obljubami o 'area di sosta- stellplatz-ih'. Na enem višinske omejitve, drugi v centru mesta ob glavni prometnici, tretji je pa izgleda izpuhtel. S trdo temo smo izprosili prenočevanje pred nekim kampom zaprtega tipa v Frejusu. Tudi dojenčki ne spijo vedno najbolje.
Z namenom počitka na plaži smo odrinili že po šesti zjutraj (zame je to sredi noči) in jo hudo pogruntali. Skozi tri milijone krožnih in milijon ostalih križišč, bi kako uro kasneje porabili 'večnost', tako pa je kar letelo. Na lepi panoramski cesti (corniche- Route de l'Esterel) proti Cannesu smo dobili lep parkirišček nad lepim zalivčkom, lepo zajtrkovali s pogledom na lepo morje, v katerega smo se nekateri kasneje tudi zelo malo namočili. Zimsko, a higijena zahteva svoje!
Zajtrk s pogledom, Massif de l'Esterel
Popoldan pa ena ekipa v Oceanografski muzej v Monte carlo, druga pa po gorskih cesticah (znamenitih corniche) v gorske vasice nad njim. V Ezeju smo obiskali še eno parfumerijo, kjer smo si brezplačno ogledali tudi del proizvodnje, plačno pa prodajalno, iz katere sem pobegnil gospodinji in hčerkama pustivši omejeno količino denarja, a sem se zunaj vseeno pošteno načakal. Če bi v strme skale uklesali več parkirišč, bi si bilo zanimivo pobliže ogledati tudi slikovito vasico na skali. Pred parfumerijo je sicer morje prostora, a so mi vsaj petkrat povedali, da lahko taborim samo v času obiska pri njih. Smo bili fair, jih ubogali in se odpeljali malo višje do La Turbie, kjer je slučaj nanesel en prostor za pristanek v celi vasi. Super razgled na Azurno obalo in tudi sicer prisrčna vasica. Kljub dejstvu, da smo bili že tik pod avtocesto, je sledil še spust do kneževine, obujat spomine. Na končnem vzponu proti avtocesti nas je prehitel en van z LJ registracijo. Pi- bip! O, pi- bip! Po poročanju druge ekipe je Oceanografski muzej z akvarijem full carski. Parkirali so pred mestom in se dol odpeljali z avtobusom.
Eze
Dobili smo se spet na avtocesti, že v Italiji, na prvi pumpi, ki ima sani postajo. Lepo, dovolj prostora za parkiranje, lesene klopce, mizice, večerjica ipd. Vseeno smo potegnili še nekaj ur proti domu, kot zlateničarji prespali pod lučmi in v nedeljo že kosili 'doma'.
NASVETI
Z lopovi ni bilo težav (razen 'podjetnika' v Italiji), a previdnost ni odveč, držite se v tropih, tankajte kjer je poceni (ne vem sicer kako je s kvaliteto nafte) in odtankajte kjer se da, tudi če ni nujno. Večina kampov ima odtoke, marsikje vas pripustijo tudi brezplačno, sicer pa zna biti tak izlet drag tudi brez uradnega kampiranja. V slučaju potrebe po hitrih premikih, na internetu prej preštudirajte cene posameznih delov avtocest, ki so, zaradi razbremenitve mestnih in ,navadnih' cest, lahko tudi zastonj. Sicer pa so Francozi res francoski. Ko sem bil že čisto prepričan, da sem totalen butelj za ceste, table in zemljevide, mi je nekaj križišč, njihovih označb in izgubljenih Francozov dokazalo nasprotno. Primer: V Nici je za Eze v križišču tabla za levo. K sreči se ni dalo, ker je bila enosmerna- kontra! Zaviti pa je bilo treba v drugi polovici naslednjega križišča in sicer rahlo desno, vendar še vedno bolj levo od neke druge, čisto desne smeri. Komplicirana a najpreprostejša razlaga. In še nekaj blažjih primerov bi se našlo. Skratka: neelektronski navigator ima polno dela.
REZIME:
Ne vem ali bi bil za tak izlet primernejši naziv zgoščenka ali izpuščenka (Expres). V tako kratkem času smo več izpustili, kot pa videli; tistih zidanih stvari v glavnem, narava pa nam je postregla z vso svojo raznolikostjo na relativno majhnem območju. Upam, da je bila to le izvidnica za en pravi dopust. Na sami Azurni obali je za turiste kamperiste sicer več prepovedano, kot dovoljeno, je pa ostali del Provanse toliko bolj gostoljuben. Francoski avtoromarji vsi po vrsti zelo lepo pozdravljajo, za razliko od Italijanov in večine Nemcev. Tudi sam zdaj to redno prakticiram, a je izkoristek odzdravljanja manj kot petdeset odstoten (Dalmatinci so verjetno mislili, da lovim komarje, ko sem mahal v prazno).
Au-revoir.
Dave