Zgodbe in legende in miti in sorodna orodja

Enkrat ‘na stara leta’ sem bil poslan v neko šolo. Tam so nam povedali, da se da marsikaj prodati, če lepo zapakiraš, dobro spromoviraš ter še kaj obljubiš zraven. In še nekaj sorodnih pospeševalnikov prodaje so navrgli. Ker se v svojih zapisih osredotočam bolj na turizmatične teme, se bom v to sredo točil tudi tokrat.

 

Odisejeve, Dantejeve, Picassojeve, Neptunove, Titove in podobne špilje… No, Tito je v tisti na Visu dokazano bil, a lokalci pravijo, da je bil (nedokazano morda 🙂 ) več v ‘špiljah’ njihovih prednic, kot pa v svoji skalnati 🙂 .

V neki cerkvi v Istanbulu ima en steber napako v materialu, ki jo prodajajo kot udarec z mečem nekega kolerika na konju. Ker peš pač ne bi mogel ubrisati tako visoko.

V Istri je Hum, ki se ponuja kot najmanjše mesto na svetu. To je enkrat priznal tudi Guinness; definicije so seveda različne . Legenda o nastanku pa dvonivojska:

1. Ko so pridni zidarji pozidali celo Istro in se jim ostankov gradbenega materiala ni dalo nositi domov čez Učko (tunel so skopali slabega jurja let kasneje :)), so robo kar tam ponucali, in je bilo ravno za izdelavo najmanjšega mesta na svetu.
2. Taisto so storili velikani!                   No ja, če so bili res veliki, jim tudi tunel ne bi pomagal…

Primer vrhunske pakunge je vsekakor Krapina. Mislim, muzej MUZEJ! Res, da so imeli najdišče in pol, a tudi naše Divje babe niso karnekaj. Vsebina slednjih vrhunska, promocija revna, pakiranje katastrofalno!

 

Nekaj primerov sem nametal, kar tako malo, zdaj grem pa fantazirat.

Saj ne da bi sankaška proga na Talerju potrebovala pakiranje in promocijo, a jo bom pač, kot precej bizaren primer, skušal opremiti z zgodbo, polepšati z legendo in dvigniti v mitološke višave.                                                                                    Se mi pa da…

Naj se učna pot prične na startu.

Na Talerju. Ime je čista finta in zavajanje brez primere. Imenovati bi se namreč moral Kahla ali Stol. Kaj pritisnemo na kahlo ali stol? Rito, a ne? Po odtisih na tem predelu je možno nedvoumno sklepati, da jo je na Taler pritisnil velikan! Tak velk. Vrtači nikakor nista in ne moreta biti kraškega izvora. Razen, marbit, če je bilo gigantu ime Kras… Dve manjši kotanji v ustreznih proporcih in umestitvi v prostor pa dokazujeta, da je bil talerški ritonja moški. Plitvost kotanjic indicira skrb za redno obnavljanje vsebine. Ali je temu botrovala prisotnost druge osebe, ali pač manufaktura, še vedno raziskujeta neutrudni idrijski raziskovalec legend ter en upokojen zgodovinar. Dr. Hromnik pa za zadevo ne kaže zanimanja. Zanimivo.

Anitna rajda. Povsem zmotno je mišljenje, da je zloglasni ovinek dobil ime po nesrečni lastnici zlomljenih stopalnic. Ma kaki. Na tem mestu je Furlanič zaTulio, da Anita ni nikoli. Tulio je že sam po sebi legenda, zdaj pa še to!

Bar- nad Barom. Spet sprenevedanje, prikrivanje dejstev in potvarjanje zgodovine. Kam klinca so skrili besedo strip? Strip BAR! To je bilo gor nimf svoje cajte, da…, da…, amm…, da…; ma takrat sploh še niso znali do toliko šteti. Teple so se babe za mesto hostes na sankaških tekmah. Večina jih je pač morala ostati v Baru, zato je bilo na tem delu proge največ odstopov. Nekateri so še vedno pogrešani. Vsaj tako trdi Kalipso, ki nam je celo zgodbo iz prve roke povedala. To je res neverjetno!

Sunčana uvala.Tukaj pa vsi miti, vse zgodbe in legende, Jules Verne, Walt Disney in Svetlana, ponižno pokleknejo, prosijo za kozarec morne vode in ležejo k popoldanskemu počitku (no, Juletu se prej še mal kolcne). Tukaj, dragi moji, tukaj se je rodilo sonce!                Pa kar po vrsti lepo. Nekega lepega deževnega popoldneva sta mama Sončnica in ata Sončnik nekaj šarila drug po drugem. Sončne kreme je že počasi zmanjkovalo, ko je mamco nenadoma nekaj speklo, v Baru je za trenutek zmanjkalo štroma, Tuljota so pohopsali neki kuščarji iz Kopra, velikanu pa se je posvetilo, da po dežju vedno pride sonce. Kratko, jedrnato in točno tako!

Cilj je pa na Pringlnu. Ta ni nič posebnega. Ime je dobil že leta 1069, in sicer po znani kirurginji Dr. Pringl Miller, ki še vedno živi in dela v Ameriki.

Še nekaj o športu samem. Skupina ortopedov, doktorjev anatomije, en forenzik in dva slučajno mimoidoča so po dolgotrajnih in temeljitih raziskavah dokazali, da tehnika športnega sankanja, torej specifični sankalni gibi, ter poseben model ženskih sank, ki jih izdeluje samo priseljeni Grapar z bradico, izoblikuje žensko zadnjico do popolnosti. In ob redni vadbi popolno tudi ohranja.  Količina in razporejenost maščobnih blazinic ter s tem skladnost oblin, posrečena prečnost progastih mišic, homogenost kostnih mineralov ter optimalno mazanje kolčnega sklepa…; skratka perfekcija, ki je dosegljiva zgolj in samo na ta način! Je torej čudno, da je seznam redno vadečih talerških lepotic podoben popisu prebivalk Hollywooda in telefonskemu imeniku Rue Blondel- najlepše ulice v Parizu? Ni, ne?

 

Zakaj imamo sankači v žepu pesek in na glavi klobuk s širokimi krajci, vemo le redki. Naj tako tudi ostane; sicer bi morali v prispevek dodati spodnji znak in uvesti starševski nadzor internetne strani.

»Trst je naš!« je rekel Gojc in dodal: »Jutri gremo pa na Istro!« Torej, mi smo Taler rešili, ko bo 6 minut časa, gremo še na Geopark, Unescove zadeve, FIČ in čipke same; pa na žlikrofe, zeljševko, smukavc in geruš. No, na žlikrofe grem večkrat, zeljševke in smukavca ne maram, geruš je pa težko dobiti.

Za Divje jezero in Ravbarsko jamo celo že imam rešitev. Naš največji pesnik je bil moder možak z vizijo. Recimo. Predvidel je globalizacijo, jasni so mu bili ciljni trgi in ciljne skupine. Seveda je moral vplesti Ljubljano, Savo in Donavo; kdo bo pa bral zgodbo, ki se dogaja na nekih zakotnih lokacijah… V resnici ples ni bil na Starem trgu, pa ruknila se tudi nista v Ljubljanico.

Tistih par verzov bi moralo iti takole:

Na Lajštu v Beli za vodo zeleno,

trobente in gosli, in Putrauke pele,

..

in

..

Je blizo, je blizo do bele Idríje,

kjer v Idr’co  Jezern’ca se bistra izlije,

..

Ja. Ravno tako je bilo. Francl je svoje dni vedril v Ravbarski, iz varnega zavetja opazoval dogajanje, zadevo stipkal in faksiral Matičku v licej. Je pa kar visoko gor nad Divjim jezerom Prešernova jama; ali pač je doktorju kaj drugega meglilo pogled? Burjevc namreč zatrjuje, da Urška ni bila nič kaj za pogledat. Itak; saj še sankala ni!

 >Zapis<, ki obdeluje sorodno tematiko. Pa še eden o >sankanju<.