Sanj(k)e

Zgleda, da sem še kar sanjsko bitje 😀 ; ponoči sanjam, podnevi sanjarim. OK; o nočnih ne bi 🙂 , dnevne domišljijske vaje pa so že mnogo let v veliki meri povezane s sankanjem. Ne vem sicer točno kdaj se je intenziteta povečala, a zagotovo že najmanj 20 let med sprehodi v naravi ”gradim” sankaške proge in sankam. V zadnjih sezonah so se pridružile še urbane(jše) blodnje, saj sem se norec navdušil tudi nad sankanjem s sanmi na koleščkih, torej športom, ki se izvaja na asfaltni podlagi.

Težko je govoriti o procentualnem izkoristku / realizaciji nasanjanega v vseh teh letih in težko je to primerjati z izkoristki pri ostalih idejalistih, a dejstvo je, da se mi je količinsko realizacija uresničitve sankaških sanjarjenj v 2017 podvojila. Kako? Kamot! Cirka 15 let stari oživitvi sankaške proge na Talerju in s tem organizirane(jše)ga sankanja na idrijskem, se je pridružila še izvedba tekme v sankanju na koleščkih. Pa ne kar tam ene dirke za 15 ”gelipterjev”, pač pa pravega mednarodnega tekmovanja, ki je bilo povrhu vsega izvedeno na zavidljivem nivoju. Oo, boste rekli, smo pa samozavestni…?!? A ne; pridevnika zavidljivo nismo prideli sami. So ga kar organizatorji poletnega pokala z avstrijske in slovenske sankaške zveze, potrdili tekmovalci, vodje ekip, gledalci, širša športna in manj športna javnost. Naprimer:

• Po mnenju Alberta Almerja (CH) je bila dirka v Idriji najbolj senzacionalna dirka, kar je bilo kdaj izpeljanih! Idrijčani so tekmovalce in spremljevalce sprejeli z velikim spoštovanjem ter jih ves dan vzdolž cele proge razvajali z lokalnimi dobrotami! Slovenska ekipa ima velik potencial in sankanje ima tu zagotovo lepo prihodnost.  Radi bi se srčno zahvalili organizatorjem in vsem prebivalcem Idrije za uspešen vstop na sceno enega najlepših športov na svetu!
• S strani mednarodne zveze: Tekmovalci so povedali, da je bila tekma absolutni vrhunec njihovih dosedanjih nastopov. Ljudje v Idriji so športnike sprejeli srčno in z neizmerno toplino ter tako poskrbeli za odlično vzdušje ob novi progi. Ta tekma je zagotovo najboljša popotnica za nadaljnjo organizacijo tekem v Idriji.

Ni namen mojega pisanja hvaljenje dogodka samega. Navedel bi rad razloge zakaj je bila zadeva zamišljena kot je bila in poudaril pogoje, ki so omogočili izvedbo.

Najprej pa moram našteti tistih nekaj (poglavitnih) razlik, ki so našo tekmo ločile od (večine) ostalih:

•  Potekala je po mestnih ulicah.
• Tekmovalci, ekipe, funkcionarji in prostovoljci so bili deležni brezplačnih prigrizkov in toplega obroka. Nekateri tudi brezplačne pijače. Prigrizkov je bilo napečenih toliko, da smo jih talali še gledalcem.
• Gostoljubje itak!
• Ostalo 🙂

Razlogi torej:
Združiti smo želeli dobre prakse (in se izogniti slabim) z do sedaj obiskanih tekmovanj ter ustvariti okolje v katerem bi lahko uživali tekmovalci in gledalci.

•  Nismo se ozirali na to koliko kdo od tekmovalcev uživa na hitrih, počasnih, tehničnih, lahkih, strmih, drsečih, takšnih ali drugačnih progah; progo smo le želeli narediti čim varnejšo, a vseeno atraktivno.
• Poskušali smo izločiti dejavnike, ki nas običajno motijo: pomanjkanje informacij, informacije le v jeziku organizatorja, nepotrebne prekinitve, zavlačevanje in včasih nerazumljive zamude v programu; neprimerna parkirišča, pomanjkanje sanitarij, gostinske ponudbe in kot najvažneje gledalcev! Saj ne, da na vseh tekmah vse našteto ne štima; nekje nekaj, drugje spet nekaj drugega…
• Gledalci! Ja, želeli smo gledalce. Da jim predstavimo ta atraktivni šport, da jim popestrimo sobotno popoldne, predvsem pa, da tekmovalcem ustvarimo vzdušje, ki si ga zaslužijo, vzdušje, ki si ga bodo zapomnili. Ko zdaj razmišljam za nazaj (in če sem še malo žleht 🙂 ), pa tudi zato, da občinska komisija, ki tala denar za športne prireditve, vidi, koliko ljudi se da zbrati (tudi) z njihovimi dodeljenimi 138,27€ 🙂 🙂 .
• Morda je bilo še kaj, pa se zdaj ne zmislem…

Pogoji za izvedbo:

• Formalno gledano za izvedbo rabiš: dodelitev tekmovanja s strani organizatorja pokala ter vsa ustrezna dovoljenja lokalne skupnosti.
• Naslednja zadeva so potrebna sredstva; najsibo finančna, materialna ali v obliki storitve. Sankaški zvezi Slovenije ter vsem sponzorjem in donatorjem iskrena hvala za pomoč in podporo!!!
• Ulična dirka pomeni prebivalce. Velika večina je bila navdušena, nekateri so se le strinjali, približno dva sta pa nekaj nergala 🙂 . Hvala za vsa parkirišča, stopnišča, vrtove, dovoze, kevdre, dvorišča, balkone, garaže, elektriko, luknje v škarpe, pomečkane trajnice, travo in ostalo cvetje (pa če je bilo še kaj…)
• PROSTOVOLJCI. Ulična dirka pomeni tudi ogromno dela! Ogromno več kot ga zahteva izvedba dirke med ”travniki”. In zato rabiš ljudi. Prostovoljce! Kako v okolišu (Grapa in malo Riž) kjer živi približno 100 približno odraslih ljudi, zbereš več kot 100 prostovoljcev? Ena možnost je, da jih šteješ tako kot so Miloševičeve glasove v Srbiji 🙂 ; realnejša pa ta, da se jim ob približno 50% udeležbi pridruži še en toliko žlahtnikov in prijateljev iz drugih becirkov. Teh 100 levjesrčnežev pa je pogoj, ki ga noben dnar ne more kupiti ali nadomestiti! Človeške vrednote se počasi spreminjajo, večinoma na slabše, a v tem okolju jih nekako uspevamo ohranjati na nivoju, ki nam ga marsikdo zavida… (Če bi bil to rokopis, bi se lepo videlo, da se malo tresem. Če kaj, potem ta dobrovoljni entuziazem, neprisiljena pripravljenost pomagati, pozitivna odkurjenost teh tipov (in tipic, seveda), prikliče na plano tisto nekaj ”babe v meni” 🙂 (kurjo polt, več vlage na zunanjo stran roženice, tresavico 🙂 ipd.) )

 

---

POINT PRISPEVKA:
SANKE
gor al pa dol, takih sto ljudi s takimi vrednotami,
to so v današnjem času v marsikaterem okolju res lahko samo
SANJE!

---

 

Zdaj pa lahko v miru naprej nakladam 🙂

In kaj vse je potrebno prostovoljno postoriti? Zbrati dovoljenja, privoljenja, finance, material in usluge, izdelati varnostni načrt in urediti ostale dokumente za birokratski del dirke, poskrbeti za interno komunikacijo, za promocijo, za obveščanje prebivalcev, zagotoviti prenočišča, parkirišča, štrom, ozvočenje, muziko, komentatorja (ga založiti s podatki, podrobnostmi, preteklimi uvrstitvami, rezultati in dosežki), časomerilce, startne številke, kolajne, startno rampo, zastave občine, zvez in držav udeleženk, prijavno službo, stopničke za podelitev, WC-je, zdravstveno, redarsko in sodniško službo, klopi, mize, baldahine, gostinstvo za obiskovalce ter hrano in pijačo za tekmovalce, ekipe in organizatorje, postaviti fizične zapore in obvestila o zaporah, obvozih itd… In zagotovo še kaj.

Glavni zalogaj in največja težava ulične dirke pa je zaščita: avtomobilske gume, bale, blazine in predvsem planke! 450 tekočih metrov smo jih namestili! Nekaj izdelali na novo, nekaj pobrali na Talerju, nekaj izposodili pri lokalnih podjetjih…  Natuhtati postavitve, spajanje in pritrditve, saj jih je kar nekaj ‘stalo’ sredi vozišča in je bil potreben ‘Blitzkrieg’ sistem namestitve in odstranitve. Izdelati nekaj čez 100 kotnih ‘kavalet’, pripeljati približno toliko protipoplavnih vreč za obtežitev…; skratka zalogaj, ki zahteva sistematičen in resen pristop lepega števila ljudi! In zagotovo še kaj.

Na koncu je potrebno pa še pospraviti, počistiti, vrniti vse izposojeno in najeto, plačati račune, se zahvaliti stanovalcem ob progi, sponzorjem in donatorjem ter seveda prostovoljcem! In zagotovo še kaj.

 

Nekaj slikovnega gradiva za lažjo predstavo:

Malo smo se potem še poveselili, vsem zahvalili in nekaj kolajn podelili:

Hvala vsem! Kar taki ostanite 😀

Najava in domača stran taistega dogodka.