Sube la copa

Doživljajski spis

Dan–386  (minus tristošestinosemdeset) Stojim na Montjuïcu , gledam Palau Sant Jordi in izjavim nekaj v stilu: »A naslednje leto bova pa tukaj svetovno v košarki gledala?« En del dvojine predstavlja starejša hči, ki se je kaj hitro odločila v projekt investirati 5 tednov počitniškega dela, pa še del ‘rojstnodnevnih prihodkov’ je morala dati na stran. Stanje na Montjuïcu je bilo ‘posledica’ >lanskoletnega potovanja<, izjava pa bazirala na zmanjšani prištevnosti, ki je bila posledica opisanega pod fotografijami 9.8. iz istega prispevka. Zdaj lahko samo rečem: “Hvala bogu za: Sube la copa de sangría!”

Začelo se je z žrebom skupin tam nekje sred zime, nadaljevalo z iskanjem ugodnih nastanitev in letalskih povezav ter nakupom vstopnic v začetku julija. Letalo, sedem dni apartmaja, 5 kart za tekme: 502€ na osebo. Nadaljevalo se je s čakanjem. Dooolgim! Ker se je iz našega konca na prvenstvo odpravljalo kar nekaj ljudi, so bile ‘špansko-kanarske’ debate kar pogosta poletna tema, ki je vnemo le še podžigala. Precejšnja gostota someščanov je bila zaznavna tudi na otoku samem. Lastnega brata sem srečal kar dvakrat . Torej sva se videla več kot doma 🙂 . Aja, dva Idrca celo živita na Gran Canariji. Eden je bil službeno odsoten, drugi nam je pa precej pomagal dvigniti izkoristek koriščenja lokalnih dobrin in znamenitosti.

Dan1 Odhod 5h15, postaja cestninska Logatec, pobranje dodatne potnice, postaja letališče Benetke, oddanje dodatne potnice; 9h25 parking letališča Bologna, polet do Madrida, prestop, polet do Gran Canarie, 19h40 naključno srečanje prvih Idrcau, bus do Las Palmasa, naključno srečanje drugih Idrcau, vlek kufrov čez plažno promenado, naključno srečanje Klobučarja in edinga Idrca v reprezentanci (Matej Likar- Liks), prijava, vlek praznih želodcev do carbonare in polnih na strešno teraso na pir v družbo celga kupa Idrcau. Uspešno smo zvrnili večer v noč. Mater je fajn! Kaj šele bo?!? Kljub temu, da sva imela plačan apartamento s ‘pogledom’ v atrij (v silos jebenti), sva dobila tacga s pogledom na ulico. Super! A k pogledu sodi tudi zvočna komponenta! Spanja željna, sva kar malo pi.dila, da sva doma pozabila čepke za u uha. Nekje vmes je štartal Dan2.

Da imajo Španci zamaknjen urnik, vem že 20 let, a me že 20 let ne moti. Po 10-i zbor v lokalu verige 100Montaditos, kjer za 1,8€ dobiš res velik café con leche ter montadito (npr. popečeno bageto s pršutom, olivnim oljem in paradižnikom). Ogromne količine časa preživetega v lokalih te verige imajo zgolj neslučajno povezavo s ceno velike točene cerveze, ki ti jo ulijejo za celega 1,5€. Pa še natakarice so znale vsak dan kako slovensko besedo več. Za lažjo orientacijo smo bazo ‘samooklicali’ kar za Slovensko hišo. Čepke sva nabavla!

Plaža je zgledala OK, morje tudi, a smo se morali že po 14h (natrpan urnik, kaj češ) počasi odpraviti proti dvorani. Počasi, a ne, saj bi brzina lahko domačinom popolnoma sfuzlala bioritem. Trolo smo tako napolnili, da je klance komaj zmagovala, kot kasneje ugotovljeno pa tudi kar prilagodila ruto do Arene. Pred dvorano pa šok! V obliki niča. Ni šotora, ni šanka, ni odra, ni NIČ! So nas lani na EB2013 očitno razvadili, saj je bilo, kar se tega tiče, fantastično porihtano! V dvorani valda samo brezalkoholno pivo. Tokrat za 5€. Sem kar vodo. Tekmo ste najbrž gledali. Če je niste, … meni se je zdelo, da smo Avstralce dokaj elegantno premagali. Po srečanju smo 12 kart prodali Rusu za 100€ (točneje: 2x po 50€). Super! Pa imamo plačano Slovensko hišo za danes. Manjša skupina se nas je odpravila na pijačo še v en lokal prej. Pri plačilu pa težave z dnarom. Gledajo, svetijo, primerjajo, vtikajo v tester itd. U mater; Rusi! Grem k šanku, vprašam po težavi, dam svojih 50€, test v trenutku OK, vrnejo Ruske, hitro spijemo in gremo; srečni, da ne nadaljujemo svetovnega na kaki kvesturi. Po stresnem dogodku naprej po našem polotoku, nekaj pojest, zatem pa v bazo sporočit slabo novico. Žeje vseeno nismo trpeli pretirane. Po zaprtju v nekaj še odprtega, po zaprtju slednjega še na teraso. Nekje vmes je štartal Dan3.

Drugo dejanje Dneva3 je bilo hudo mučno. Fizično sem bil rahlejši od najrahlejšega francoskega peciva, prvorojenka mi jih je ukladala, da mi jih še Barbi (hvalabogu) ne tako, zajtrk in kosilo preskočil, pred tekmo pa v izpostavi Slovenske hiše (v nakupovalnem centru v bližini dvorane) že nekaj malega zaužil. Najprej smo seveda naskočili Rusa, ki je hitro dobil še dva kolega dvojne kilaže. Še kar flegma tipi. 2m pred dvorano kupujejo karte in jih 5m pred kaso prodajajo naprej. Pred očmi organizatorjev in policije. Denarnica na debelo polna bankovcev po 50€. Samo po 50 in nič drugega! To nam je sume le še potrdilo, zmenili se nismo pa nič. Vpletanje policije se ni zdelo smiselno, saj konec koncev nismo bili oškodovani. Tekmo ste najbrž gledali. Če je niste, … namučili smo se u trikrasne. Po koncu muk premik v lokal Tao Garden, na srečanje z reprezentanti. Zanimivo. (slikce telefonske in uradne) Nekje vmes je štartal Dan4. In teraso so nam zaklenili. Se je pa to noč odklenilo Litvancem, ki so popestrili noč stanovalcem s pogledom v silos. Kričanje, razbijanje, živalski s_x in bruhanje v atrij (tudi po sušečih se cunjah v slovenski lasti).

Kar se basketa tiče, ponedeljek prost. Zgodnejša vstaja, najem avta in premik do Palmitos parka. Za moj okus ambient u nulo: skale, kaktusi, skale, palme in skale. Predstava z delfini je zelo dobra, ostale pa tudi kar v redu. Kot živalski vrt nič posebnega, vstopnina še kar navita. Se splača kupit in sprintat z net-a.

Potem v puščavo. Ob Maspalomas. Gazimo kot beduini z orientirjem bele (bar) barake na obali; … in zagazimo direkt med kožice in dokolenke. Postregli so nam tudi oblečenim. Z računom pa olupili, banda saharska. Ker so stopalca čez peščenine kar zažigala, smo do tekstil plaže prebežali po vodni liniji. Vodil nas je pogled na nežno moško ritko, ki jo je (kmalu po našem komentarju, da je že malo roza) nežna moška ročica nežno namazala, čeprav našega komentarja lastnika omenjenih okončin nista slišala. Maspalomas (več golobov) je baje znan po tovrstnih ‘družinskih zvezah’. Mavrične zastave na vseh vogalih pritrjujejo. Je bil pa že čas, da sprobamo to morje kanarsko. Tam nek 22, 23. Čisto OK. Večerjali kar v prisipinski betuli. Čisto OK. Veranda še kar zaklenjena, bazo pa ob ponedeljkih zgodaj zapirajo. Vseeno je nekje vmes štartal Dan5.

Po zajtrku ‘jutranja’ kava v baznem taboru in takoj zatem popoldansko kopanje (končno na ‘matični’ plaži) pred odhodom na tekmo. Zbor pri Montaditosih v šoping centru, potem še četrtino in pol za Boomerse navijat. Skupaj smo premagali Litvo. Našo tekmo ste najbrž gledali. Če je niste, … spet muke. Malo smo potem še (tako, za razvedrilo) mučili ruske podjetnike pred dvorano. Večerni program izredno kakovosten, torej povsem običajen. Dan6. Nadstrešje so spet ofnali, Litva je pa abstinirala.

Ker so jo zdražili z nizkimi cenami v bližini Santa Cataline, je hija (izg: iha) zapravila ca. 30€ za kavbojke in dve majici v Benetonu ter dvoje kopalke v Blanku. Za vse skupaj 😮 . Ponovno popoldanska tekma in ponovno muke. Kak djela kaljega, gdje maji djengi? Ker je bila baza zasedena, smo zasedli sosednji park in segli po napitkih iz ‘domačih’ hladilnikov. Mimo je prišpanciral del reprezentance in lepo prosil, če se lahko slika z nami 😉 . Naj vam bo. E, če smo včeraj šli spat danes, bomo pa še danes šli jutri. Dan 7. Režima zapiralnih časov nismo čisto zapopadli, a nas je spet rešila terasa.

Večerna tekma je omogočila nekoliko daljše plažiranje. ¾ smo jih gonili, potem so se pa roke začele tresti. Litva zmaga tudi v navijačih. By far! V Las Palmasu je četrtek dan za metek. V starem mestnem jedru, Vegueti, se zberejo. Večina lokalov nudi vsaj nekaj za 1€, večinoma pa pivo, vino, rum in prigrizke. Baje, da je brezposelnost 40%, zdaj pa ne vem, a je prišlo teh 40 al ostalih 60%, ma gužva je bila nepopisna. Kljub porazu vzdušje prešerno. Kako šele bi, če bi… Dan8. Taxi do Santa Cataline. Fan cona je bila sicer čisti promašaj, tokrat pa je zgledalo obetavneje. Rock koncert, … a nihče ni hotel z mano 🙁  . Saj prav, itak že čez nekaj ur ustajenje.

Spet rent. Še prej pakiranje in odjava. Pa v hribe. V Arucasu smo pogledali katedralo, dna kavnih skodelic, destilerijo ruma in od zunaj en botanični vrt. V Firgasu smo pogledali izvire in ‘stopnišče’ nad njimi.

Višje gor razgledna točka Mirador El Balcón de Zamora. Poslovno zamišljeno: če hočeš kaj videti, moraš čez teraso gostišča. Jaz bi spet kavo. Od mize v senci smo splašili 5 al 6 kelnarjev. Ker 5 al 6 minut ni bilo nobenega nazaj vprašat po potrebah, smo pač šli. Zapeljali v ‘Geoss’ Gran Canarije: Cruz de Tejeda. Petelini, kure, piščanci, osel, križ, a ne; in Parador. Gostišče- hotel iz verige, ki ima izpostave na ‘prestižnih’ lokacijah. Ta je grajen v tradicionalnem lokalnem slogu (se mi zdi). Se pa že od tu vidi znameniti monolit: Roque Nublo. Najvišji je sicer vrh Pico de las Nieves s 1.949 mnv. Aja, vidi se tudi Tenerife.

Okrog skalnega izrastka in po najbližji proti Puerto de Mogán. Ceste so 95% super zrihtane. Baje, da je pomagala Vuelta, ki je bila ali naj bi bila enkrat dol. Najbolj so me navdušile ožje cestice, ki po eni strani sledijo liniji prepada, po drugi pa se ožijo in širijo v odvisnosti od obcestnih skal in korenin. Kot bi se vozil po mini-golf igrišču. Slikal pa te zanimivosti žal nisem 🙁 . Pridemo na rob neke strmine, zagledamo Mogán, na navigaciji pa 10km. WTF? Ja kaj; špageti, a ne… Ampak spet urejeni u nulo!

Vroč dan je bil, zato smo v Puerto de Mogán bolj iskali senco in hladne napitke, kot pa kaj bomo pogledali in kaj slikali. Še eden od krajev sicer, ki ga kličejo Male Benetke. No ja. Nadaljevanje skozi Puerto Rico do plaže Anfi del Mar. Skrita pod hoteli, vse urejeno, a ne najprijazneje dnevnim gostom. Samo en tuš čisto na koncu, WC-ji za plačat, itd; a res urihtano in lepo. Vseeno imam raje bolj divje in manj poštirkane zalive.

Ja nič. Bo treba vstati, slovo jemati. Še sendvič z bencinske in avion do Madrida. Dan9. Spanje blizu letališča, popoldan flug do Bologne. Ker vrli zahodni sosedje radi malo poštrajkajo, smo najprej 40min na pisti sedeli v letalu, pa potem še 15 panoramirali nad Bolonjo. Vseeno sva ujela četrtino in pol tekme z Dominikanci.

A veste kako je bilo na Gran Kanariji? Kot na maturantskem izletu 🙂 🙂 🙂 .

Pa še doma dobra novica: na NKBM so rekli, da je ruski gnar OK, torej sledi še piknik »Las Grapas po Las Palmasu« 🙂 .

Ta je bila pa na fasadi tam kjer so nam Evre testirali:

Še o naslovu prispevka. Sube la copa je naslov uradne pesmi prvenstva. V dvorani v Las Palmasu je nisem slišal niti enkrat!?!?!? Samo dvakrat bežno iz Fan cone med mimohodom. Huecno.

Se vidimo v Zagrebu 😉 .