Avtodomiranje

in ostale traparije

Ignore

Ste že bili kdaj? So vas že dali kdaj? Na IGNORE?
Jaz sem ta ignore (enkrat pač, kadarkoli že) doživel v vsem njegovem veličastju!

(Malo sem priredil zgodbo, a bistvo je zajeto.)

Enkrat pač, kadarkoli že, sem na netu zasledil oglas/razpis za sodelovanje v nekem projektu. Ker se mi je zadeva zdela zanimiva, sem znanko (v nadaljevanju Z.), za katero sem vedel, da je stvari blizu, malo povprašal o tem. Svetovala mi je, naj se obrnem na drugo osebo (v nadaljevanju D.O.), ki ji tudi lahko rečem znanec. No, s slednjim sva na dolgo in široko podebatirala in predebatirala; dobil sem občutek, da mu je moje zanimanje za sodelovanje kar všeč. Povezal me je z odgovorno osebo, na e-mail sem dobil nekaj dokumentacije, kasneje tudi termin za sestanek. Le-ta je potekal v sproščenem vzdušju (prisotna D.O. in odgovorna oseba), vse skupaj mi je delovalo kooperativno in konstruktivno. Dorekli smo naslednje korake in se razšli. Še vedno sem imel dober občutek. Naslednji koraki so bili zastavljeni nekako takole: jaz zberem in odgovorni osebi posredujem nekaj ”referenc minulega dela” sorodnih vsebin, odgovorna oseba pa mi dodeli kak preizkusni projektič, da bi lažje ocenila, če sem sploh primeren za projekt projekt! Dva dni kasneje (če se ne motim) sem poslal e-mail z ”referencami”… Potem pa mrk! Nisem hotel biti vsiljiv, zato sem odgovorno osebo poklical šele dober teden dni pozneje. Nič. Kmalu vseeno SMS, da me pokliče, ko odpravijo neke težave. Nič. Čez dva dni napišem še en SMS. Nič. Mrk, tema! Ignore? Pojma nimam…
Občasno sem potem malo pisal, malo klical…, vedno najprej odgovorno osebo, šele potem Z. in/ali D.O. Odgovorna oseba neodzivna popolnoma, je pa baje ostalima vpletenima vedno zagotovila, da je vse OK in da me kmalu pokliče. Malo morgen!

Takega obnašanja ne razumem. Smatram, da si ga že človek kot človek nikakor ne sme privoščiti, sploh pa ne oseba v vlogi odgovorne osebe, ki je na takem položaju zagotovo zaradi dosežkov, rezultatov svojega dela, ustreznega intelektualnega nivoja in dokazane sposobnosti obvladovanja položaja. In vsi pravijo, da je konkretno ta oseba dejansko fajn.

Kaj sem naredil narobe? Kaj je narobe z mano? Sem se odgovorni osebi kako zameril? A res nisem vreden klica, e-maila, SMSa? Kup podobnih vprašanj človeku roji po glavi…
Saj sodelovanje v projektu sem že po prvi fazi mrka odpisal; a zgornja vprašanja me vseeno še vedno morijo!

Nazaj k naravi

V zadnjem času se v avto-moto krogih precej govori o izgradnji novega dirkališča v Sloveniji.

A veste kako bo?
Tako:
——————————————————————————————————–

Zgradili ga bomo sredi neokrnjene narave. Gozdarji, lovci, predstavniki Nature 2000 ter ljubitelji komada V dolini tihi bodo menda od navdušenja skakali in ploskali z gluteus maximusi.

O imenu dirkališča še nismo odločali, bo pa nekaj v stilu: Mi z Ano, Cel Tveg, Mu Želvo, Spat Franko Šnops, Cesto Ril, Hej Res, ali morda celo Šalami. Za potrebe prispevka mu nadevam delovno ime, ki izhaja predvsem iz izbrane lokacije: Circuito de Sredi Žbunja (CdSŽ).

Kdo bo na otvoritveni slovesnosti nosil slovensko zastavo se mende ve!

Ker smo znani kot narod, ki projekte od začetka do konca izpelje v velikem slogu, je seveda jasno, da bo preteklo le malo časa do gostovanja prve dirke MotoGP. Do takrat bo verjetno naš vrhunski sistem iskanja in nadaljnje obdelave talentov tudi že izvalil narodnega heroja tipa Jože Lorenčič, Marko Markič ali celo dr. Valentin Rožič. To (in pregovorno spravni vpliv slovenskih gozdov) zna sprožiti svojevrsten navijaški in organizacijski fenomen: objemale se bodo Viole z Dregonsi, Cerklani z Idrci, ljubitelji Planice s filharmoniki; gostinstvo bosta imela v španoviji na čez Zbor za republiko in Forum 21, družba Gašper G. d.b.o. pa bo na koncu počistila in ugasnila luč.

Odprtega duha kot smo, bo tudi odnos do obiskovalcev zelo liberalen. (Od tu dalje bom pisal kar v sedanjiku, a ne pozabite, da govorim o skorajšnji prihodnosti! ) Ker gre v tem primeru za motociklistično dirko, morajo avtomobilisti parkirati izven ograjenega območja CdSŽ. V notranjost imajo vstop pešci, motoristi in gledalci z avtodomi. Za slednje so označena mesta, kjer jim je dovoljeno parkirati / kampirati. Pod pogojem, da ne ovirajo prehodnosti poti, ki povezujejo travnike in parkirišča, pa lahko konec koncev parkirajo kjerkoli. Isto velja za šotorjenje. Maksimalni naklon, ki še omogoča bivanje v camping objektih, je nepredstavljiv. Ne vem. Morda spijo privezani. Nekateri zagotovo prbiti. Če si s količki in trakom okrog 1,5m2 velikega šotorčka ogradiš 50m2 veliko parcelo…, … si pač prvi prišel in melješ. Če ti tega slučajno ne uspe zgraditi na mestu, ki dovoljuje direkten pogled na dirkalno stezo, si pač nekaj podobnega zakoličiš še na brežini po lastni izbiri. Če si na volji, si lahko izkoplješ mesto za stolček. Če je volje več, odkoplješ pol kubika rodne grude za namestitev cele sedežne, baldahina, motorke, agregata ter kompresorja za pogon sirene z odslužene lokomotive. Zadnji omenjeni inštrument je sicer uporaben tudi za odganjanje nepoznanih, neotesanih navijačev s tvoje parcele in bližnje okolice. Če slučajno pozabiš čepke za v ušesa, je dobro imeti v družbi kadilca, ki ti renta odslužene filtre. Zvok sirene gre sicer dobro v uho, še bolj pa gre nekaterim v nos. Zato s seboj prinesejo motorke s posebnimi izpušnimi cevmi, motorna kolesa skoraj brez izpušnih cevi, mašine motornih koles brez motornih koles in z zelo posebnimi izpušnimi cevmi; da agregat ponoči ne laufa v prazno, pa še za 50 diskotek ozvočenj. Izvor občasnih izjemnih detonacij na raznih koncih, mi ostaja neodkrit. Točne definicije besede vendetta ne bom googlal, a neke sorodne interakcije (brezkontaktne sicer :) ) trajajo najmanj tri dni! Ker v bencinski meki pešačenje ni smiselno, je gibanje pretežno oktansko. Pretežno na dveh kolesih. V objemu med zunanjo ograjo in ograditvijo steze same, je v povezavi z dvokolesnimi premiki dovoljeno vse! Hitrost je poljubna, izbira vožnje po prednjem ali zadnjem kolesu tudi, število potnikov in njihova smer sedenja prav tako, čelade je škoda, ker se te ne vidi; k dodatnemu dvigu pozornosti pripomore burn-out zadnje gume, maska iz Scary movie, dekolte, umetna nagačena mačka na glavi ali občasen padec. Vse to ti očitno priskrbi tudi mačji nočni vid, saj na cross motor res nima smisla lampe montirat; da se pa zaradi tega ob 2h45 zjutraj ne bi še na en điro spustil, bi bilo pa čisto nesprejemljivo. Če se ti vse skupaj sfiži in te noben ne šmirgla sploh, flikneš skuter u kanal in ga zakuriš. Ultimate burnout! Zmaga čista! In kaj na to poreče oblast? Nič! Redarji, varnostniki, policisti, gasilci in reševalci se umirjeno vozakajo in šetajo naokoli, opazujejo dogajanje, žgejo selfije in sodelavke v službenih kombinezonih (mislim, slikajo jih; da ne bo nesporazumov). Atraktivnih ozadij res ne manjka.

Zavoljo promocije je dobro naštudirati en tak udaren MOTO, ki ga lahko za povrh natisneš še na majice za prodajo. Npr.: Sredi Žbunja se ne spi! Roko na srce, saj se res ne kaj dosti. Vsaj ne najkvalitetneje. Če ti spanje ni primarni cilj, a ti ni uspelo zakoličiti v družbi ustreznih (zgoraj naštetih) ‘nosilcev’ zvoka, obstajajo seveda tudi prireditveni šotori, kjer nočni mir preprečujejo kar organizatorji. Pa ponovimo, da se ‘usede': Sredi Žbunja se ne spi!

——————————————————————————————————

Če se vam zdi, da sem napisal eno veliko laž, ste se zmotili. Napisal sem najmanj tri:
-ne gre namreč za prihodnost,
-ne gre za Slovenijo,
-ne gre za Circuito de Sredi Žbunja!

Gre za čisto običajen podaljšan vikend v času dirke MotoGP v Mugellu, v srcu opevane italijanske Toskane!!! (No ja, bolj pri rebrih :) .)

Toscana ljubezen moja

Toscana ljubezen moja

Drugi del

Drugi del

Pokljuka, Bloke, Logarska morda?

Pokljuka, Bloke, Logarska morda?

Naš fevd

Naš fevd (foto by Aleš)

Cliffhanger-ji

Cliffhanger-ji (foto z net-a)

Arheološko najdišče

Arheološko najdišče (foto z net-a)

Parcelacija (foto z net-a)

Parcelacija (foto z net-a)

Še malo izkopanin

Še malo izkopanin

Avdio hardware

Avdio hardware

Rožičevi

Rožičevi

Zdrav duh...

Zdrav duh…

... v zdravem črevesu

… v zdravem črevesu

Moto (z net-a foto)

Moto (z net-a foto)

Slika gorečega skuterja ni uspela. Ker kljub veri, da sem…, očitno sploh nisem slikal. Dekoncentracija pozne ure in antidehidracijske kure.

Nekaj podobnega najbrž:

Ultimate (foto z net-a)

Ultimate (foto z net-a)

Pa še malo ‘javnega dobra’ za lažjo predstavo:

Predvidevam sicer, da reševalci in ostale uradne osebe niso bile povsem brez dela, a osebno v treh dneh nisem videl slabe volje, kaj šele nasilja, prekomerne opitosti, padcev s poškodbami (no ja, baje si je Cal Crutchlow zvil gleženj, neroda :) ); skratka sploh neke pi.darije, ki bi jo človek pričakoval kot posledico opisane anarhije. Po uradnih podatkih je bilo dol v času dogodka ca. 140.000 obiskovalcev, samo v nedeljo ca. 90.000! Seveda vsakega posebej nisem ‘pregledal’, in têrmin prekomerna opitost je tudi relativen, a dejansko nisem videl opotekajoče, ležeče ali podobno odbite osebe! Poznavajoč mentaliteto lastnega naroda predpostavljam, da bi bila črna kronika v primeru take ‘organiziranosti’ na CdSŽ, precej obsežnejša in žalostnejša kot v Mugellu; vseeno pa bi si želel, da bi ta dežela uspela vzgojiti nekaj več čuta za sobivanje človeka ( v tem primeru športa in športnih navdušencev) z naravo. No ja,  v Mugellu so ga tudi za moj občutek vzgojili malo preveč  :) .

»Nazaj k naravi!« je dejal Jean-Jacques Rousseau slabih 300 let nazaj. Poudarjal je vrednost čustev!

Sankanje

Sankanje

Na Taler

Na Taler

Filter

Saj v Sloveniji obstajajo tudi sankači na umetnih progah, a ker izhajam iz bolj naravnega okolja, se bom malo razpisal o sankanju na naravnih progah, s poudarkom na sankanju s športnimi sanmi.

Danej Navrboc

Danej Navrboc na umetni

Tekmovalno sankanje

Tekmovalno sankanje na naravnih progah je pri nas v upadu. Če se ne motim, se je tekem  letošnjega Svetovnega pokala udeležila ena tekmovalka in dva tekmovalca. Koliko je vseh aktivnih tekmovalcev pri nas pa, roko na srce, ne vem.

Borut Kralj- edini Slo zmagovalec tekme svetovnega pokala

Borut Kralj- edini Slo zmagovalec tekme svetovnega pokala

Žlajf

Kaj je glavna ovira za razvoj tega športa globalno? Ni olimpijski šport! In zakaj ni? Špekuliram: Najprej mu ni uspelo zato, ker so pri mednarodni sankaški zvezi FIL premočni lobisti s strani sankanja na umetnih progah. Dobro se zavedajo, da bi imelo sankanje na naravnih progah veliko večje možnosti razvoja kot na umetnih, saj je investicija v ureditev ter vzdrževanje naravne proge veliko manjša; progo pa se da, do neke mere, pripraviti praktično na vsaki gozdni cesti. Po mnogih letih naprezanj s strani pristašev naravnega, se je pa še MOK odločil, da je olimpijskih športov preveč in bodo raje kakega odpičili, kot pa uvajali nove. Če se ne motim, so zimskim zadnje dodali curling leta 98 in snowboard ter skeleton leta 2002. Je_o te curling!

Anže Šetina- skeleton

Anže Šetina- skeleton

Žlajfek

Kaj je glavna ovira za razvoj tega športa pri nas? Osnova je vsekakor to, da sankanje na naravnih progah ni olimpijski šport. Iz tega izhaja pomanjkanje zanimanja tako sponzorjev kot splošne javnosti- torej potencialnih tekmovalcev in v končni fazi gledalcev. Kaj še? V poznih osemdesetih so nas dodatno ‘ubile’ mile zime. Prog v dolini praktično ni bilo možno pripravljati, množičnost je šla po gobe, delo v nekaterih klubih zamrlo. Tudi oprema je postajala vse zahtevnejša in vse dražja. Zadeva se je (recimo) dobrih 10 let nazaj nekoliko popravila, a spet usahnila…

Idrci pred startom na Hlevišah

Idrci pred startom na Hlevišah

Sankanje s športnimi sanmi

V nasprotju s tekmovalnim, je na prelomu tisočletja totalen boom v alpskih deželah doživelo rekreativno sankanje s športnimi sanmi. Po (neuradnih) podatkih slovenskih izdelovalcev športnih sani ter raznoraznih podjetij, društev in agencij, ki se ukvarjajo s trženjem sankaških prog, se boomu res lahko reče boooom!

Z Mangartskega sedla

Z Mangrtskega sedla

Rekreativnemu je sledilo tekmovalno (s športnimi, a ne). Na lokalnih tekmah v Podljubelju in okolici se je zbralo tudi po 120 tekmovalcev. Leta 2006 je v novoustanovljenem *Pokalu Slovenije nastopilo 150 posameznikov (108 brez idrijske tekme). Zgledalo je obetavno! Nekaj spet na račun butastih zim, a v zadnjih par sezonah je udeležba bolj kot ne žalostna. V lanski je bilo vseh tekmovalcev skupaj 91 (58 brez naše tekme); leto poprej, ko so bile izpeljane samo tri tekme na Soriški planini, pa celo samo 48 (če ne štejemo gostov s Hrvaške)! Spet brez naše, je povprečje na tekmah v zadnjih sezonah nekaj čez 25 tekmovalcev!
*  v nadaljevanju PS

Sportrodler

Sportrodler

Na Talerju- PS v dežju leta 2006

Na Talerju- PS v dežju leta 2006

ISSU

Ker se torej pri FIL-u naravniki počutimo zapostavljene, so se zahodni kolegi odločili ustanoviti novo mednarodno zvezo, imenovano ISSU (International Sledge Sports Union). Tekmovalno sankanje s tekmovalnimi sanmi za naravne proge so sicer pustili FIL-u, zapostavljenejše športne, samotežne ter sani na koleščkih pa vzeli za svoje. In markantnega predsednika imajo (imamo, ajde): Tobias Moretti-prvi šef komisarja Rexa. Uradnih ciljev zveze so sicer nekaj nametali, končni cilj pa naj bi bil spraviti športno sankanje na Olimpijske igre. Srečno!

Il presidente Rex

Presidente Rex

Samotežne- ekipa Dolenje vasi

Samotežne- ekipa Dolenje vasi

Na koleščkih- Dragičevič Petra (se mi zdi)

Na koleščkih- Dragičevič Petra (se mi zdi)

Kaj pa mi? Slovenci.

Stanje (opisano dva odstavka nazaj) je torej klavrno. Lansko Evropsko in letošnje Svetovno prvenstvo sta pokazala, da v športnem sankanju še bolj zaostajamo za elito kot v tekmovalnem! Razlogi? Vedno in povsod sta to čas in denar, a vseeno skušajmo konkretizirati: nimamo ustrezne opreme, (na znanje /tehniko se ne spoznam toliko, da bi upal ocenjevati), ni dovolj možnosti primernega treninga…     V tem trenutku se vrh zdi nedosegljiv! In kdo od Slovencev mu je najbližje? Eden bo letos dopolnil 29, drugi 36, tretji pa 47 let! Sledi jim član našega kluba, ki je lani praznoval 60! In prav to me osebno najbolj skrbi! V PS je najštevilčnejša kategorija starejših članov (41-55 let);  veteranov (nad 56 let) pa je običajno več kot mladine do 12. leta starosti skupaj! Želim seveda, da bi bilo starejših še več, a otrok in mladine je kapitalno premalo!

Stanko Koler na VN Evrope in Evropskem prvenstvu

Stanko Koler na VN Evrope in Evropskem prvenstvu

Kako se približati zahodnjakom?

Razmišljam… Treba je imeti široko bazo in treba je narediti kvaliteten vrh. Rekreativno gledano je baza ogromna. To je dobro. Večina jih niti približno ne sanka pravilno. To je slabo. Včasih rekreativci pridejo na tekmo PS. To je dobro. Največkrat jih potem ni nikoli več. To je slabo. Imamo sankaško progo na kateri je možno trenirati za v vrh. To je dobro. Prav na tekmovanjih na tej progi je udeležba najmanjša. To je slabo.                       Bom kar nehal. Več kot očitno je, da nimam pojma!

Kaj pa mi? Idrijčani.

Zastavili smo povsem rekreativno. Kadar je le mogoče pripravimo sankaško progo Na Talerju. Pripravimo pa jo, če se le da, tako, da je primerna za vse kategorije in starosti sankačev. Polivamo jo samo v primeru, če je sneg tako suh, da ga sicer ni mogoče utrditi. Pa za kakšne luknje poflikat. Sodelujemo pri športnih dnevih osnovnih in srednjih šol: predstavimo jim sankanje na naravnih progah, učimo jih tehnike ter posodimo nekaj športnih sani, s katerimi lahko doživijo tisto ‘nekaj več’ kot jim sicer nudijo navadne sani na bregu za hišo. Občasno kaj podobnega izvedemo tudi za druge interesne skupine. Organiziramo brezplačne tečaje sankanja s športnimi sanmi, prirejamo družabna rekreativna tekmovanja, z brezplačnimi napitki in prigrizki obiskovalcem lajšamo tegobe :) mrzlih popoldnevov v izteku sankaške proge. Ne branimo se prostovoljnih prispevkov. Organiziramo tudi tekme PS, če le zima to omogoča. Lahko torej zaključimo, da delamo na široki bazi. Kaj pa vrh? Glede na rezultate PS zadnjih let bi lahko rekli, da je kar nekaj naših tekmovalcev v vrhu le-tega, a roko na srce, le eden zadevi posveča večjo količino časa in denarja. Ostali bi bili (na žalost, a realnost) na preteklem svetovnem prvenstvu povsem na repu uvrstitev v svojih kategorijah :(

Na enem izmed tečajev

Na enem izmed tečajev (ne bi pa vedel kaj za en lik izvajam :) )

Moj (ne)prispevek

Osebno sem imel možnost tvorno sodelovati pri kreiranju prihodnosti športnega sankanja na nivoju Sankaške zveze Slovenije. Parkrat so me povabili k članstvu v Svetu za rekreativno sankanje (si mi zdi, da se tako reče). Zakaj sem vedno zavrnil? Najlažje je funkcijo sprejeti, težje jo je ustrezno izvajati. Nisem se čutil (in se še ne) sposobnega, da bi se funkciji dejansko lahko posvetil v meri, ki si jo le-ta zasluži. Ne bi bilo odgovorno! In zakaj se ne čutim sposobnega? Zato, ker dokazano nisem! Kot tajnik Sankaškega kluba Idrija se trudim premikati zadeve lokalno. Načrtov je ogromno, izvedba pa, tako bolj, za silo. V veliki meri po moji krivdi! A zdaj naj to svojo pomanjkljivo vnemo (in diktatorski pristop) naprtim še Sankaški zvezi? Svoje poglede in predloge sem vseeno zbral v pismu in na zvezo poslal. Kakšnega hudo tvornega prispevka očitno tudi s tem nisem nudil :) .

Kaj pa prihodnost? Idrijska.

Pišem lahko le o svojih osebnih željah in načrtih. Ni rečeno, da ima, bi imel ali bo imel Sankaški klub Idrija enake. Kot že zgoraj zapisano se v politiko in delo Sankaške zveze ne mislim vtikati, bom pač poskušal lokalno furati svojo vizijo in s tem (upam) narediti kaj za ta šport in obliko rekreacije . Želim si predvsem povečanja množičnosti med otroki in mladino. Najmanj kar je, moramo nadaljevati s športnimi dnevi in organiziranjem brezplačnih tečajev sankanja. Kako priti do morebitne izvedbe osnovnošolskega ali celo Občinskega osnovnošolskega prvenstva mi ni čisto jasno… Ne samo, da ima vsaka šola v občini športne dneve na različne datume, celo posamezni razredi se razdelijo preko celega tedna. Izvedba ‘čez vikend’  je hudo vprašljiva… Ko so Jeseničani poskušali izpeljati nekaj podobnega na dan sobote, ni prišel nihče (se mi zdi)! Vsekakor bom preko poznanih učiteljev poskušal narediti korak v tej smeri.

Člani društva so sodelovali na skupnih predstavitvah športov na nekaterih prireditvah; Športna zveza Idrija je izdala neko brošuro…; vse OK, tudi s tem je treba nadaljevati, a v praksi se je pokazalo, da otroke zares pritegne šele sankanje samo. Otroci potem pritegnejo še starše. Na žalost smo redki primerki, ki smo pritegovanje izvedli v obratni smeri :) .

Predpogoj za bilo-kakšen razvoj je vsekakor povečanje varnosti na sankaški progi. Torej namestitev dodatnih in popravilo obstoječih zaščitnih ograd. V ta namen smo že nabavili nekaj kubikov desk. Glede na posledice trenutnega žledoloma (Feb. 2014), smo jih vsekakor nabavili premalo. Projekt zalaufamo spomladi!

Da bi le bile še zime!!!

A ne take! Žledolom

A ne take!

Malo mešano

Soriška planina

Soriška planina

Masaža

Masaža

Sonja z nasmehom

Sonja z nasmehom

Pred tekmo

Pred tekmo

Pravljica

Pravljica

Karmen v Dolenji vasi

Karmen v Dolenji vasi

Priprava

Priprava

Na meji

Na meji

Stari mački

Stari mački

Eč v Savskih jamah

Eč v Savskih jamah

Dvosed

Dvosed

Tina na Talerju

Tina na Talerju

Njami

Njami

Zdaj gre zares

Zdaj gre zares

Po tekmi, pred podelitvijo, med obedom

Po tekmi, pred podelitvijo, med obedom

En malo čuden zapis, ki se malo dotakne tudi sankanja pa >tukaj<.

 

Zgodbe in legende in miti in sorodna orodja

Enkrat ‘na stara leta’ sem bil poslan v neko šolo. Tam so nam povedali, da se da marsikaj prodati, če lepo zapakiraš, dobro spromoviraš ter še kaj obljubiš zraven. In še nekaj sorodnih pospeševalnikov prodaje so navrgli. Ker se v svojih zapisih osredotočam bolj na turizmatične teme, se bom v to sredo točil tudi tokrat.

 

Odisejeve, Dantejeve, Picassojeve, Neptunove, Titove in podobne špilje… No, Tito je v tisti na Visu dokazano bil, a lokalci pravijo, da je bil (nedokazano morda :) ) več v ‘špiljah’ njihovih prednic, kot pa v svoji skalnati :) .

V neki cerkvi v Istanbulu ima en steber napako v materialu, ki jo prodajajo kot udarec z mečem nekega kolerika na konju. Ker peš pač ne bi mogel ubrisati tako visoko.

V Istri je Hum, ki se ponuja kot najmanjše mesto na svetu. To je enkrat priznal tudi Guinness; definicije so seveda različne . Legenda o nastanku pa dvonivojska:

  1. Ko so pridni zidarji pozidali celo Istro in se jim ostankov gradbenega materiala ni dalo nositi domov čez Učko (tunel so skopali slabega jurja let kasneje :)), so robo kar tam ponucali, in je bilo ravno za izdelavo najmanjšega mesta na svetu.
  2. Taisto so storili velikani!                   No ja, če so bili res veliki, jim tudi tunel ne bi pomagal…

Primer vrhunske pakunge je vsekakor Krapina. Mislim, muzej MUZEJ! Res, da so imeli najdišče in pol, a tudi naše Divje babe niso karnekaj. Vsebina slednjih vrhunska, promocija revna, pakiranje katastrofalno!

 

Nekaj primerov sem nametal, kar tako malo, zdaj grem pa fantazirat.

Saj ne da bi sankaška proga na Talerju potrebovala pakiranje in promocijo, a jo bom pač, kot precej bizaren primer, skušal opremiti z zgodbo, polepšati z legendo in dvigniti v mitološke višave.                                                                                    Se mi pa da…

Naj se učna pot prične na startu.

Na Talerju. Ime je čista finta in zavajanje brez primere. Imenovati bi se namreč moral Kahla ali Stol. Kaj pritisnemo na kahlo ali stol? Rito, a ne? Po odtisih na tem predelu je možno nedvoumno sklepati, da jo je na Taler pritisnil velikan! Tak velk. Vrtači nikakor nista in ne moreta biti kraškega izvora. Razen, marbit, če je bilo gigantu ime Kras… Dve manjši kotanji v ustreznih proporcih in umestitvi v prostor pa dokazujeta, da je bil talerški ritonja moški. Plitvost kotanjic indicira skrb za redno obnavljanje vsebine. Ali je temu botrovala prisotnost druge osebe, ali pač manufaktura, še vedno raziskujeta neutrudni idrijski raziskovalec legend ter en upokojen zgodovinar. Dr. Hromnik pa za zadevo ne kaže zanimanja. Zanimivo.

Anitna rajda. Povsem zmotno je mišljenje, da je zloglasni ovinek dobil ime po nesrečni lastnici zlomljenih stopalnic. Ma kaki. Na tem mestu je Furlanič zaTulio, da Anita ni nikoli. Tulio je že sam po sebi legenda, zdaj pa še to!

Bar- nad Barom. Spet sprenevedanje, prikrivanje dejstev in potvarjanje zgodovine. Kam klinca so skrili besedo strip? Strip BAR! To je bilo gor nimf svoje cajte, da…, da…, amm…, da…; ma takrat sploh še niso znali do toliko šteti. Teple so se babe za mesto hostes na sankaških tekmah. Večina jih je pač morala ostati v Baru, zato je bilo na tem delu proge največ odstopov. Nekateri so še vedno pogrešani. Vsaj tako trdi Kalipso, ki nam je celo zgodbo iz prve roke povedala. To je res neverjetno!

Sunčana uvala.Tukaj pa vsi miti, vse zgodbe in legende, Jules Verne, Walt Disney in Svetlana, ponižno pokleknejo, prosijo za kozarec morne vode in ležejo k popoldanskemu počitku (no, Juletu se prej še mal kolcne). Tukaj, dragi moji, tukaj se je rodilo sonce!                Pa kar po vrsti lepo. Nekega lepega deževnega popoldneva sta mama Sončnica in ata Sončnik nekaj šarila drug po drugem. Sončne kreme je že počasi zmanjkovalo, ko je mamco nenadoma nekaj speklo, v Baru je za trenutek zmanjkalo štroma, Tuljota so pohopsali neki kuščarji iz Kopra, velikanu pa se je posvetilo, da po dežju vedno pride sonce. Kratko, jedrnato in točno tako!

Cilj je pa na Pringlnu. Ta ni nič posebnega. Ime je dobil že leta 1069, in sicer po znani kirurginji Dr. Pringl Miller, ki še vedno živi in dela v Ameriki.

Še nekaj o športu samem. Skupina ortopedov, doktorjev anatomije, en forenzik in dva slučajno mimoidoča so po dolgotrajnih in temeljitih raziskavah dokazali, da tehnika športnega sankanja, torej specifični sankalni gibi, ter poseben model ženskih sank, ki jih izdeluje samo priseljeni Grapar z bradico, izoblikuje žensko zadnjico do popolnosti. In ob redni vadbi popolno tudi ohranja.  Količina in razporejenost maščobnih blazinic ter s tem skladnost oblin, posrečena prečnost progastih mišic, homogenost kostnih mineralov ter optimalno mazanje kolčnega sklepa…; skratka perfekcija, ki je dosegljiva zgolj in samo na ta način! Je torej čudno, da je seznam redno vadečih talerških lepotic podoben popisu prebivalk Hollywooda in telefonskemu imeniku Rue Blondel- najlepše ulice v Parizu? Ni, ne?

 

Samo primer

Samo primer

Ali dva

Ali dva

Zakaj imamo sankači v žepu pesek in na glavi klobuk s širokimi krajci, vemo le redki. Naj tako tudi ostane; sicer bi morali v prispevek dodati spodnji znak in uvesti starševski nadzor internetne strani.

programske vsebine

»Trst je naš!« je rekel Gojc in dodal: »Jutri gremo pa na Istro!« Torej, mi smo Taler rešili, ko bo 6 minut časa, gremo še na Geopark, Unescove zadeve, FIČ in čipke same; pa na žlikrofe, zeljševko, smukavc in geruš. No, na žlikrofe grem večkrat, zeljševke in smukavca ne maram, geruš je pa težko dobiti.

Za Divje jezero in Ravbarsko jamo celo že imam rešitev. Naš največji pesnik je bil moder možak z vizijo. Recimo. Predvidel je globalizacijo, jasni so mu bili ciljni trgi in ciljne skupine. Seveda je moral vplesti Ljubljano, Savo in Donavo; kdo bo pa bral zgodbo, ki se dogaja na nekih zakotnih lokacijah… V resnici ples ni bil na Starem trgu, pa ruknila se tudi nista v Ljubljanico.

Tistih par verzov bi moralo iti takole:

Na Lajštu v Beli za vodo zeleno,
trobente in gosli, in Putrauke pele,
..

in

..
Je blizo, je blizo do bele Idríje,
kjer v Idr’co  Jezern’ca se bistra izlije,
..

Ja. Ravno tako je bilo. Francl je svoje dni vedril v Ravbarski, iz varnega zavetja opazoval dogajanje, zadevo stipkal in faksiral Matičku v licej. Je pa kar visoko gor nad Divjim jezerom Prešernova jama; ali pač je doktorju kaj drugega meglilo pogled? Burjevc namreč zatrjuje, da Urška ni bila nič kaj za pogledat. Itak; saj še sankala ni!

Divje jezero

Izpred jame na Divje jezero

Iz Prešernove jame

Iz Prešernove jame

 >Zapis<, ki obdeluje sorodno tematiko. Pa še eden o >sankanju<.

Išče se!

Če ne gre dec k Unescu, pride pa Unesek k njemu
(tri tedne po vpisu Idrije na seznam svetovne dediščine)

Res je sicer, da sem po bežnem preletu seznama dotične dediščine ugotovil, da sem že kar precej teh zadev obiskal; a nikoli tega nisem delal načrtno. Torej lahko trdim, da k Unescu hodil nisem! Pa ga tipa k meni prinese 8O . V Idrijo, porkafix 8O ! In se ga odpravim iskat. V imenu kolegov turistov, ki baje trumoma ‘padajo’ na zgornji seznam. Gre torej za popolnoma dobronamerno, empatično dejanje; preprosto rečeno: za oponašanje povprečnega turista, ki ga je v naš kraj prinesla informacija, da smo mi zdej unešeni v Uneskota. Popolnoma nepristranski pri tem seveda ne bom uspel biti, saj bi se moral prej resetirat. Predvidevam, da se Unescofani na obisk nove trofeje prej ustrezno pripravijo. No, meni je uspelo odkriti 858 strani dolg dosje, s katerim bi se bilo mogoče več kot dostojno pripraviti. Če bi človek imel čas! Da pa bi ta sprintan 50 kilski špeh, 45 kilska Japonka tovorila po Idriji, si pa tudi ne morem predstavljati. No ja, pravzaprav, če se že gremo empatijo, si to prav lahko predstavljam. Bo vsaj vedela dečva, kaj vse je moral knap pretrpet za našo titulo!

V živosrebrovo kotlino sicer lahko prituristkate po več poteh, nekako pa največje ‘prilive’ pričakujemo iz smeri prestolnice; zato sem *Nessy-a in njegove otroke začel iskati tam (* Unesco- Unesko- Nesko- Nessy). Malo pred izhodom iz soteske Zala, se že pojavijo neke table, ki niso klasični prometni smerokazi, zato bi vsaj delno predpripravljen turist z vsaj delnim znanjem slovenščine morda z njih že znal kaj razbrati. Pa zelo počasi bi moral voziti.

Sramežljiv začetek

Sramežljiv začetek

Malo naprej je ob obcestnem počivališču malo večja tabla, ki sporoča, da je Idrija Evropska destinacija odličnosti 2011.

Odlično! Dvojezično!

Odlično! Dvojezično!

A o Nessy-u še nič!

Za ovinkom na smerokazu piše Bela 7. Da se tukaj že zavije za prve sestavne dele omenjenega dosjeja…, še kar nič. 200m prej na prej omenjenih tablah je sicer pisalo kam da se tukaj gre, a brez ‘špeha’ boste povezavo z Neskotom težko našli.

JeBela da res

JeBela da res

Ker sem naprej proti Idriji rinil v poznem popoldnevu, sem se zaman trudil prebrati kaj piše na nadcestnem ‘slavoloku’ kak km od krajevne table. Vem, da piše nekaj o Unescu, a turist bo moral imeti več sreče z uro prihoda, ali pa vsaj z vremenom.

Krajevna tabla se v senci dobro počuti

Krajevna tabla se v senci dobro počuti

Kot tudi reklama za Unesco

Kot tudi reklama za Unesco

Ker je Turist office vedno in povsod rešilna bilka raztresenemu turistu, sta seveda zelo dobrodošla dva izmed naslednjih dvajsetih kandelabrov, ki poleg javne razsvetljave javno nosita tudi črko i v krogcu. Zraven seveda še neke puščice in metri. Zbirka tabl, ki se med kandelabri držijo bolj pri tleh, je vsekakor zavidljiva. In zavidljivo raznovrstna. Za enkrat še nič v žlahti z Nessy-em! Tistega i-ja v krogcu se bom držal, pa bo.

Uzrt v zadnjem trenutku

Uzrt v zadnjem trenutku

Kapacitete

Kapacitete

Prva pomoč

Prva pomoč

Počasi ga bomo že skidali

Počasi ga bomo že skidali

Glavna vpadnica iz centralne Slovenije nas tako pripelje do glavnega križišča. Na isto mesto pa pridete tudi iz smeri dežele Kminske in Žerovske. Tem ga šele skrivamo skrivNeskota! Res pa, tako kot prej v podrasti med kandelabri, tudi tu izvemo, da je Idrija Alpsko mesto 2011.

Ševečjezično

Ševečjezično

Pa nazaj na križišče, na lov za i-jem. Nagonsko zavijte za Center. Res bi moral biti fajn raztresen al pa slep, da ne bi našel idrijskega TIC-a. Mal je skrit; ampak vsega vam pa tudi ne moremo na pladnu servirat. Med tednom delajo do 17h, čez vikend do 15h. Pozimi ganze Woche do 15h. Ja ne boš v temi Unescota osvajal!

TIC

TIC

Tudi v hladu

Tudi v hladu

Aja, še (kot naročen) naključni dogodek današnjega popoldneva. Uzrem pomoči potrebnega turista in se že pripravim na recitacijo dosjeja…, ko tip vpraša: ,Sorry, where can I buy kebab?’ Ja no; to pa moraš biti raztresen in slep hkrati, da spregledaš HongKongMarketingStyle kebab pročelje. Kako klinca bo možakar Nessy-a našel, če še kebabnice ni?!?! Ma se mi je vseeno zdelo mega, da sem vsaj nekomu pomagal zapraviti 3€ . Pa da nekdo žanje (morebitne) prve posledice vpisa na seznam. Pa magari je s Kosova.

Brez nadaljnjega, po zaprtju TIC-a in brez dosjeja, ste z Uneskotom zaključili  za tekoči dan. Če pomagamo najti kebab, ni hudiča, da vam ne najdemo tudi kake sobe, apartmaja ali hotela za prespat. Zaenkrat! V kratkem bo naš odgovor seveda:,Sorry, everything is full, occupato, zënë, optaget, 忙しい, zauzeto, occupé, besetzt!’ Še Nessy-a najdemo, pa smo tam!

Zjutraj se v miru naspite, pofruškajte, potem pa počasi po turistične informacije. Med tednom ne hodite pred deveto, čez vikende lahko še urco več podrnohate.

Ampak turist se ne dam. Ratam avanturist in nadaljujem brez dosjeja in TIC podpore.

Slabih 100m naprej že naslednje sledi

Slabih 100m naprej že naslednje sledi

Pa evo ih opet še dobrih 100m naprej

Pa evo ih opet še dobrih 100m naprej

Ker je Idrija majhna, promet okrog starega centra pa, bolj kot ne, enosmeren, boste Antonijev rov (leva stavba na zgornji sliki) in grad z lahkoto našli. Če slučajno veste, da je to to kar iščete! V rov lahko greste po naročilu, ali pa ob določenih urah 3x na dan.

Gewerkenegg

Gewerkenegg

Aha; beseda muzej je pa ja vsem jasna

Aha; beseda muzej je pa ja vsem jasna

Potem pa končno!

Nasmeh na obrazu!

Indiana Jones strikes again!

Najdu!

Viš ga!

Evo ga!

Končno, mater!

Vidi ti njega!

Veselja do Celja!

Čist frišn; na lepem belem papirju:

UNESKO!

Dobr sm jo Unesu

Dobr sm jo Unesu

In kaj naj zdaj z njim? Pojma nimam. Bom šel enkrat na TIC vprašat.

Sicer pa muzej vse dni v letu od 9h do 18h. Tudi to sem zamudil.

Zdaj pa tako.
To zgoraj lahko vzamete kot popis zatečenega stanja, lahko pa tudi kot kritiko. Seveda bumbar, kot ponavadi, prehitevam. Tudi Neskota je prineslo zlodja čisto nepričakovano. Šest let smo delali na dosjeju, zdej ga pa imamo. Unesco!

Pa če se spet malo empatiram. Nisem kak hiperturist, ma se mi zdi, da nekako še kar nekaj prepotujem. Bolj kot nad cerkvami, muzeji, ajfelovimi stolpi ipd. zadevami, se navdušujem nad naravo. Za najti kakšno zakotno grapo, slap, hecno skalo, zaliv na Visu :) …, moram velikokrat iznajti precej iznajdljivosti, pa še srečo imeti zraven. Seveda me jezi vsako križišče brez oznak, vsaka zaraščena steza, nečitljiva tabla, zaprta turistična pisarna, pomanjkljiva ali napačna informacija…

Ampak zabogamilega. Unesca pa ne smemo skrivat! Čim prej na dan in plan z njim. TAKOJ! Turisti so že tukaj. Japonci, porkafix! Unesco je hiter in močan!

Unesco sam po sebi ni nagrada!
Nekaterim se zdi izziv in priložnost. Zame je Unesco dejstvo, obveznost, odgovornost! Odgovornost do turista! Ne moreš na vrata napisat, da si Unesco, potem pa: ‘Pridem kmalu’! Zadovoljen turist je nagrada. Zadovoljni turisti so pa potem nagradni sklad; recimo.

Slišal sem, da nekatere občane skrbi, da ne bomo znali izkoristiti kar nam vpis ponuja. Kar se mene tiče:

SAMO ZASRATI NE SMEMO!

3.12.2013- No, po ca. letu in pol s(m)o le namestili nekaj tabl: Obzorje (stran 14 in 15). Tu notri lahko tudi preberete, da postopki, ki bodo omogočili postavitev po mojem mnenju NAJVAŽNEJŠIH tabl, pa še potekajo (in da bo tabl premalo)! Lahko, da menim narobe, a sam sem npr. Pécs, Verono in Dubrovnik brez problema našel, potem pa sem rabil table ali pač papirnat zemljevid! Do tega papirja ni vedno lahko priti, zato table na ‘vsakem vogalu’ pridejo še kako prav.

Take npr.:

Zgub se mi...,

Zgub se mi…,

.. če se moreš

… če se moreš

 >Zapis<, ki obdeluje sorodno tematiko.