CRO WRC
Berem knjigo Samo jedna je mladost, hrvaškega avtorja, prijatelja Guštin Janka. Kako lahko nekomu, ki sem ga praktično samo dvakrat videl, rečem prijatelj? Včasih je to dovolj! Z nekom se lahko družiš 100x, a je še vedno le znanec. Zakaj tako, lepo opisuje prav ta knjiga. Na preprost način, kot ljudje v tistih koncih so. In s še kar nekaj pozitivnih pridevnikov bi lahko opisal njihove karakterje, vrednote, način razmišljanja in, ja, življenja.

Povsem slučajno nas je obisk rallya za Svetovno prvenstvo leta 2021 ob približno 6. uri zjutraj ‘odložil’ na njihovem travniku.


Nekoliko s strahom smo vprašali prvoprišlega, če lahko tam parkiramo in spremljamo dirko, dve leti kasneje smo se ob srečanju objemali. Sprejeli so nas takrat kot svoje, dva dni gostili, ponudili prenočišče v ‘totalnem’ mlinu za naslednja leta; … bilo je i piti i jesti, bilo je muzike i veselja! Skratka, bili smo navdušeni in prepričani, da ne bi moglo biti bolje. Zmota! Bilo je že leto dni kasneje, in ko smo se domov vrnili z enakim prepričanjem…, spet zmota.




Ata Guštin guštira:



Z muziko:



Vivodinci moji dragi ostanite taki še naprej! Vam knjige ni treba prebrati, vi ste jo ustvarili. Knjiga opisuje, kaj in kako je ustvarjalo vas, da ste taki kot ste. Prebrati bi jo morali ljudje iz drugačnih okolij, ljudje, ki sta jim sodelovanje in med-soseska pomoč tuja. Da o gostoljubju sploh ne govorimo! Ta knjiga je sicer dokument neke preteklosti, a je hkrati lahko tudi učbenik in recimo ‘guide book’ nekomu, ki bi želel vrednote tistega časa obujati v sedanjost.
Zraven smo pa še WRC gledali!

ISKRENO UPAMO, DA ŠE KDAJ NA VIVODINI!
Zgornje sem napisal preden sem v knjigi prišel do tega: ,,…tako da su Vivodinu stoljećima izbjegavali svi koji su dolazili sa zlim namjerima, a svi koji su došli dobrom voljom i radošću u srcu uvijek su bili lijepo primljeni i pogošćeni vrlo ljubazno te im je Vivodina ostala u lijepom sjećanju…”
Vse povedano!
Tistih par minut
A se splača za tistih par minut, ko zdrvijo mimo?
Ne, seveda ne. Za tistih par minut zihr ne. Skupaj z vsem ostalim… je pa druga zgodba.
Pelješ (še na bencin) skozi kraje na ali ob trasi, vse roza: baloni, pentlje, bicikli itd. na kandelabrih, balkonih, ograjah; plakati, stojnice, transparenti…, ma ni da ni. Že malo požgečka po športni duši.
Parkiraš potem nekam ob progo, itak nisi prvi. Čehi, Nemci, Naši itd., specialke, ‘grevli’, bajki in seveda štromarji. Nas slednjih skoraj nihče več ne gleda postrani. Skoraj! Izmenjaš kako besedo, izkušnjo, nasvet, plan, dobro voljo.
Spakiraš zastavo ali 4, v rukzak malo več kot ponavadi in zajahaš. Bliže ko si, večja je jata, čreda, roj; več je nestandardnih talnih oznak, bogatejši nabor državnih simbolov, glasnejše obcestne spodbude, smešnejše oprave (od julemanden-a in wonder woman, prek vseh živali- tudi mitoloških, do Ramsau krajevne table pripopane na kolesarski hrbet); in kljub upadu nivoja energij, vse bolj smejoča duša.
Prešvican in krepan prikoplješ nekam gor, včasih celo kamor si si zamislil, med tisoč(e) čakajočih na tistih par minut. Zasedeš kak gasilski komplet, čudno (praktično nemogoče) je ne srečati kakega Idrca, skupaj popiti kaj osvežilnega in pojesti približno tisto kar si naročil. Če ti pride na misel, da bi se pritoževal…: »Lej, si pa tuki!« »A ni fajn?« »Itak de je!«
Tistih nekaj ur do ’tistih par minut’ mine hitreje kot potem minute same! E-giro ‘dirka’, karavana vozil z reklamami, glasbo, prodajo merchandise spominkov, za šenk navijaškimi rekviziti in vodo; navijanje za vzpenjajoče rekreativne sotrpine, montaža zastav in transparentov, talno freskanje, debate z naključnimi sosedi; vedno pa tudi kaj spontano zabavnega: npr. nono, ki se vsem zaporam navkljub z avtom pripelje po trasi povsem do gorskega cilja (pod vrhom sicer že v spoštljivem spremstvu treh ‘letečih miličnikov’) in požanje aplavz altro che roza majica; Mauro the inflatable cop, ki je doma v fitnesu; zakuhana povsem nova Toyota; Američanka, ki v mrazu pod Tre Cime razkazuje svoji dve (in kratke hlače); TISOČI kolesarjev, s katerimi se po etapi kot reka pretočiš izpod Rifugio Auronzo do Misurine; pa recimo sneta veriga in zmaga za 40 sekund. Take, mislim, zabavne fore.
Za vse ostale je televizija!
#giroditalia2023 #tappa_18_19_20













Dodano septembra 2023 s prejšnjih obiskov rožnatega spektakla:
2018 – Monte Zoncolan




2021 – Goriška Brda



2022 – Kolovrat

Nazaj k naravi
V zadnjem času se v avto-moto krogih precej govori o izgradnji novega dirkališča v Sloveniji.
A veste kako bo?
Tako:
——————————————————————————————————–
Zgradili ga bomo sredi neokrnjene narave. Gozdarji, lovci, predstavniki Nature 2000 ter ljubitelji komada V dolini tihi bodo menda od navdušenja skakali in ploskali z gluteus maximusi.
O imenu dirkališča še nismo odločali, bo pa nekaj v stilu: Mi z Ano, Cel Tveg, Mu Želvo, Spat Franko Šnops, Cesto Ril, Hej Res, ali morda celo Šalami. Za potrebe prispevka mu nadevam delovno ime, ki izhaja predvsem iz izbrane lokacije: Circuito de Sredi Žbunja (CdSŽ).
Kdo bo na otvoritveni slovesnosti nosil slovensko zastavo se mende ve!
Ker smo znani kot narod, ki projekte od začetka do konca izpelje v velikem slogu, je seveda jasno, da bo preteklo le malo časa do gostovanja prve dirke MotoGP. Do takrat bo verjetno naš vrhunski sistem iskanja in nadaljnje obdelave talentov tudi že izvalil narodnega heroja tipa Jože Lorenčič, Marko Markič ali celo dr. Valentin Rožič. To (in pregovorno spravni vpliv slovenskih gozdov) zna sprožiti svojevrsten navijaški in organizacijski fenomen: objemale se bodo Viole z Dregonsi, Cerklani z Idrci, ljubitelji Planice s filharmoniki; gostinstvo bosta imela v španoviji na čez Zbor za republiko in Forum 21, družba Gašper G. d.b.o. pa bo na koncu počistila in ugasnila luč.
Odprtega duha kot smo, bo tudi odnos do obiskovalcev zelo liberalen. (Od tu dalje bom pisal kar v sedanjiku, a ne pozabite, da govorim o skorajšnji prihodnosti! ) Ker gre v tem primeru za motociklistično dirko, morajo avtomobilisti parkirati izven ograjenega območja CdSŽ. V notranjost imajo vstop pešci, motoristi in gledalci z avtodomi. Za slednje so označena mesta, kjer jim je dovoljeno parkirati / kampirati. Pod pogojem, da ne ovirajo prehodnosti poti, ki povezujejo travnike in parkirišča, pa lahko konec koncev parkirajo kjerkoli. Isto velja za šotorjenje. Maksimalni naklon, ki še omogoča bivanje v camping objektih, je nepredstavljiv. Ne vem. Morda spijo privezani. Nekateri zagotovo prbiti. Če si s količki in trakom okrog 1,5m2 velikega šotorčka ogradiš 50m2 veliko parcelo…, … si pač prvi prišel in melješ. Če ti tega slučajno ne uspe zgraditi na mestu, ki dovoljuje direkten pogled na dirkalno stezo, si pač nekaj podobnega zakoličiš še na brežini po lastni izbiri. Če si na volji, si lahko izkoplješ mesto za stolček. Če je volje več, odkoplješ pol kubika rodne grude za namestitev cele sedežne, baldahina, motorke, agregata ter kompresorja za pogon sirene z odslužene lokomotive. Zadnji omenjeni inštrument je sicer uporaben tudi za odganjanje nepoznanih, neotesanih navijačev s tvoje parcele in bližnje okolice. Če slučajno pozabiš čepke za v ušesa, je dobro imeti v družbi kadilca, ki ti renta odslužene filtre. Zvok sirene gre sicer dobro v uho, še bolj pa gre nekaterim v nos. Zato s seboj prinesejo motorke s posebnimi izpušnimi cevmi, motorna kolesa skoraj brez izpušnih cevi, mašine motornih koles brez motornih koles in z zelo posebnimi izpušnimi cevmi; da agregat ponoči ne laufa v prazno, pa še za 50 diskotek ozvočenj. Izvor občasnih izjemnih detonacij na raznih koncih, mi ostaja neodkrit. Točne definicije besede vendetta ne bom googlal, a neke sorodne interakcije (brezkontaktne sicer 🙂 ) trajajo najmanj tri dni! Ker v bencinski meki pešačenje ni smiselno, je gibanje pretežno oktansko. Pretežno na dveh kolesih. V objemu med zunanjo ograjo in ograditvijo steze same, je v povezavi z dvokolesnimi premiki dovoljeno vse! Hitrost je poljubna, izbira vožnje po prednjem ali zadnjem kolesu tudi, število potnikov in njihova smer sedenja prav tako, čelade je škoda, ker se te ne vidi; k dodatnemu dvigu pozornosti pripomore burn-out zadnje gume, maska iz Scary movie, dekolte, umetna nagačena mačka na glavi ali občasen padec. Vse to ti očitno priskrbi tudi mačji nočni vid, saj na cross motor res nima smisla lampe montirat; da se pa zaradi tega ob 2h45 zjutraj ne bi še na en điro spustil, bi bilo pa čisto nesprejemljivo. Če se ti vse skupaj sfiži in te noben ne šmirgla sploh, flikneš skuter u kanal in ga zakuriš. Ultimate burnout! Zmaga čista! In kaj na to poreče oblast? Nič! Redarji, varnostniki, policisti, gasilci in reševalci se umirjeno vozakajo in šetajo naokoli, opazujejo dogajanje, žgejo selfije in sodelavke v službenih kombinezonih (mislim, slikajo jih; da ne bo nesporazumov). Atraktivnih ozadij res ne manjka.
Zavoljo promocije je dobro naštudirati en tak udaren MOTO, ki ga lahko za povrh natisneš še na majice za prodajo. Npr.: Sredi Žbunja se ne spi! Roko na srce, saj se res ne kaj dosti. Vsaj ne najkvalitetneje. Če ti spanje ni primarni cilj, a ti ni uspelo zakoličiti v družbi ustreznih (zgoraj naštetih) ‘nosilcev’ zvoka, obstajajo seveda tudi prireditveni šotori, kjer nočni mir preprečujejo kar organizatorji. Pa ponovimo, da se ‘usede’: Sredi Žbunja se ne spi!
——————————————————————————————————
Če se vam zdi, da sem napisal eno veliko laž, ste se zmotili. Napisal sem najmanj tri:
-ne gre namreč za prihodnost,
-ne gre za Slovenijo,
-ne gre za Circuito de Sredi Žbunja!
Gre za čisto običajen podaljšan vikend v času dirke MotoGP v Mugellu, v srcu opevane italijanske Toskane!!! (No ja, bolj pri rebrih 🙂 .)
Slika gorečega skuterja ni uspela. Ker kljub veri, da sem…, očitno sploh nisem slikal. Dekoncentracija pozne ure in antidehidracijske kure.
Nekaj podobnega najbrž:
Pa še malo ‘javnega dobra’ za lažjo predstavo:
Predvidevam sicer, da reševalci in ostale uradne osebe niso bile povsem brez dela, a osebno v treh dneh nisem videl slabe volje, kaj šele nasilja, prekomerne opitosti, padcev s poškodbami (no ja, baje si je Cal Crutchlow zvil gleženj, neroda 🙂 ); skratka sploh neke pi.darije, ki bi jo človek pričakoval kot posledico opisane anarhije. Po uradnih podatkih je bilo dol v času dogodka ca. 140.000 obiskovalcev, samo v nedeljo ca. 90.000! Seveda vsakega posebej nisem ‘pregledal’, in têrmin prekomerna opitost je tudi relativen, a dejansko nisem videl opotekajoče, ležeče ali podobno odbite osebe! Poznavajoč mentaliteto lastnega naroda predpostavljam, da bi bila črna kronika v primeru take ‘organiziranosti’ na CdSŽ, precej obsežnejša in žalostnejša kot v Mugellu; vseeno pa bi si želel, da bi ta dežela uspela vzgojiti nekaj več čuta za sobivanje človeka ( v tem primeru športa in športnih navdušencev) z naravo. No ja, v Mugellu so ga tudi za moj občutek vzgojili malo preveč 🙂 .
»Nazaj k naravi!« je dejal Jean-Jacques Rousseau slabih 300 let nazaj. Poudarjal je vrednost čustev!
Gora Zelena
.
Prvomajski 2015
Kar nekaj preteklih poti je ciljno ali posledično vsebovalo obiske žlahtnikov, znancev ali prijateljev na začasnem delu v tujini. Tokrat je bil tak cilj. Pol leta se že nismo videli, zato se ponovnega snidenja res veselili.
Do Zielone Gore v poljski pokrajini Lubuš (nam je širše območje bolj znano kot Šlezija), vodi več približno enako zamudnih (cestnih) poti. Nobena na žalost ni krajša od 1.000 km 🙁 .
Gor smo jo ucvrli prek Dunaja in pozno popoldan pristali nekaj malega nad Prago. Za 10€ so nam v majhnem kampu Proboštska jezera (50.202430° 14.656264°) ob istoimenski vodi nudili vse potrebno (čeprav smo želeli le mir in varnost). Sanitarno občutljivim sanitarije ne bi bile všeč. Aja, dokler med Brnom in Prago ne zamenjajo avtoceste, me ta ruta ne vidi!!! Kaj tako katastrofalnega pa še ne! Kot bi vozil po pragovih železniške proge.
Konkretno naspani dopoldan na kratek ogled mesteca Brandy’s nad Labem- Stara Boleslav. Administrativno združena kraja predstavljata mesto z najdaljšim imenom v CZ. Tik pod zanimivim dvorcem (P na: 50.188070° 14.665183°) se v umetnem kanalu reke Labe zabavajo kajakaši. Zabavno. Stara Boleslav je romarski kraj zato, ker je tam vrli Boleslav, še z nekaj kompanjoni, ubil brata Venčeslava (To smo itak šele kasneje prebrali na netu. Jaki neki turisti!), ki je potem postal Sveti; celo najSvetejši v CZ.
Naprej v muzej Škode v Mlado Boleslav. Tudi tukaj ni šlo brez Venčeslavov. Tovarno imenovano Laurin & Klement sta namreč leta 1895 ustanovila biciklista Venčeslava (Vaclava) s temi priimki. 30 let kasneje so jih pohopsali težkometalci: Škoda!
Na ogled je kup avtomobilov, motorjev in biciklov, pa deli in načrti; celo v nekdanjo delavnico lahko stopite. Osebno seveda navdušen predvsem nad rally delom zgodovine. Sibera, Kopecky in Schwarz so le trije, katerih avtomobile je možno videti, sicer pa so to znamko vozile tudi legende kot so Blomquist, McRea, Auriol itd.
Muzej ima lastno parkirišče (50.419035° 14.914274°), čez cesto je pa en trgovski center in avtobusna.
Naslednji vmesni cilj: Görlitz v Nemčiji. (P na Banhofu: 51.147750° 14.978607°) Lep star del mesta; predvsem je zanimiv cel kup stolpov po katerih vas za nekaj Evrov tudi organizirano popeljejo.
Čez mejno reko (D-PL) preslikan del mesta, Zgorzelec, je tužna slika. Še najbolje zgleda mestni park. (P ob parku: 51.148473° 15.004490°)
No ja, povsem solidno zgleda tudi nova športna dvorana (P na: 51.158664° 15.013390°), v katero smo se zvečer namenili. PGE Turow vs Stelmet Zielona Gora- zadnje kolo rednega dela poljskega košarkarskega državnega prvenstva, derbi za prvo mesto in najboljše izhodišče pred končnico. Slednje je sicer pripadlo domačinom, a sta bila slovenska rojaka delujoča v Zieloni Gori z razporedom, ki ga prinaša drugo mesto, kar zadovoljna. (Preden sem dokončno scopral ta zapis, se je prvenstvo že končalo, ‘mi’ pa zmagali! Z osvojenim Pokalom torej dvojna poljska krona ter Evroliga v naslednji sezoni. Bravo!)
No, poleg košarkarske negostoljubnosti se je Zgorzelec izkazal tudi z ulično. Ko smo se, malo pred eno zjutraj, z druženja vračali proti AD (51.158704° 14.994773°), so se tam okoli muvali eni sumljivi elementi. Ne vemo ali smo imeli srečo, da smo preplašili lopove, ali so jih pač sumljivci, dejstvo pa je, da so polomljena zapirala zadnjega okna in zrezana pokrivna ponjava biciklov majhna žrtev v primerjavi s potencialno. Večja škoda je nastala v glavah, saj je navdušenje nad Poljsko znatno upadlo. Sledilo je dve uri izogibanja srnam, zajcem, lisicam in ježem do Zielone Gore; ter ura neizogibanja žlahtni kapljici v dobri družbi.
Če vas kdaj z AD ali podobno širokim vozilom zanese v te konce, naj vas ne skrbi prometni znak za 2,1m širine na prehodu reke Neise (in hkrati meje: 51.471932° 14.946814°), cesta je zihr široka 4m, z nasprotne strani pa table sploh ni (samo prepoved za kamione).
Kot rečeno je bilo druženje poglavitni cilj tokratnega potovanja, zato smo turistični del jemali bolj kot dopolnilno dejavnost.
Spali dokler je bilo možno, po poznem zajtrku na špancir do bližnjega jezerca (P na: 51.903537° 15.489152°; čez cesto je kamp), pa na pozno kosilo, gostitelj na trening, babe (beri bejbe) v šoping izvidnico, potem pa vsi na večerno druženje do posoškega rojaka in gospe umetnice. Fajn!
V nasprotju z vročim ponedeljkom je bil torek hladen in deževen ter kot tak predvsem nakupovanju prijazen. Nakupovanju prijazne so tudi cene. Prijaznost gostitelja in sreča z razporedom svetovne turneje svetovno znanih Harlem Globetrotters, sta nas pripeljali na večerno tekmo košarkarskih cirkusantov. Solidna zabava v ameriškem stilu. (P za dvorano: 51.956472° 15.526633°)
Sreda spet dopoldansko spalna, razpored obrokov vsakdanje nevsakdanji, vmes pa obisk bližnjega Skansna (P na: 51.891566° 15.473042°) in centra Zielone Gore. Največje (bojda) palme kanarske sorte, ki je indoor zrasla v Evropi, nismo utegnili pogledati. Jo pa imajo! V Palmiarni.
Zvečer poslovilno druženje polno pesmi, smeha in splošne dobre volje. Super! Res super!
Še na tem mestu naj se gostiteljem zahvalim za VSE! In VSEGA ni bilo malo! Glavno in neprecenljivo je seveda gostoljubje samo.
Zjutraj še nekaj Zlotov porabiti v bližnji Intermarche, potem pa gasa proti Pragi. Ob poti smo, na nemški strani meje, naleteli na Kulturinsel Einsiedel (P na: 51.295365° 15.016784°), ki bi bil z manjšimi otroki zagotovo vreden obiska.
Zaradi bližine bivališča nekdanjega sodelavca in sarajevske restavracije Mon Ami na Rohačovi, izbrali kamp Žižkov (50.091994° 14.473981°), namesto tistih na Trojski (50.117300° 14.429317°) ali otoku (50.055232° 14.412921°). Ne jesti pice v sarajevskih restavracijah! Babe! (beri bejbe 🙂 )
Umirjeno odšpancirali po starem centru, brez vsake force in turističnih pritiskov, saj smo Prago že obdelovali pa najbrž jo še kdaj bomo. Bluznili v en park pred muzej Kampa, kjer so domačini uživali tradicionalno predPrvoMajsko prireditev. Muzika, hrana, pijača, “kurjenje čarovnic”, peka nekakšnih kratkih, debelih hrenovk na odprtem ognju, ringlšpil na ročni pogon itd. Fajn. Ena fajn kavarnica je spodaj v enem mlinu diagonal levo čez park. Tudi s hrano. Mlynska Kavarna. Čeprav sem bil na glavnem placu že kar velikokrat, sem si prvič vzel čas in pogledal une ‘špancir apostole’ nad astronomsko uro.
Tradicionalna prireditev je dogajala tudi v kampu. R&R! Kar žur. En pir in spat. Kdo bo sicer jutr 10 ur volan trajbal 😯 ?
In sem ga. Cesta čez Tabor, Budejovice, mimo Spodnjega Dvorišča in Linza je sicer manj avtocestna, a vseeno hudo boljša kot do Brna. Tik pred A mejo (48.652316° 14.452496°) nafta ca. 15% cenejša kot bilo kje na tokratni poti.
Komaj čakamo, da se spet vidimo!
Buona Pasqua
Malo Belgije in Italije 2015
V tednu pred velikonočnimi prazniki me je pot zanesla v Belgijo. Pot je zanašala tudi avion. Zelo! Tako zelo zelo, da je narod bledel, rdečel, zelenel, bruhal in jokal; sam pa sem računal koliko časa bom peš hodil domov 😯 . Dober teden po Germanwings raztrosu je taka dogodivščina lahko zelo adrenalinska!
V Genku smo le prespali, obiskali eno fabrko in odpeketali proti Gentu. Mimogrede v Bruslju pogledali Atomium; podobno kot Ajfelov stolp, zgrajen za svetovno razstavo. Ta leta 1958, visok pa 102m.
Čas nas je preganjal, zato le še pisanje poročil, večerja in par pirov. Lep je ta Gent. Bo treba enkrat turistično napasti.
Ker je peš predaleč, je bil let nazaj skoraj povsem miren.
V soboto pa po vremenu. No, najprej skozi gost metež nad Črnim vrhom. Daleč je bilo treba izven dežja in vetra. Močiti je res nehalo že okrog Portogruara, a cilj je bila Verona. Ker ni bilo ‘force’, smo veliko vozili po vzporednih cestah. V Veroni usmerili proti PZA (45.434320° 10.977880°), a že križišče prej uzrli parkeđo poln AD (45.436675° 10.978100°). Sem si mislil, da tistih ca. 30 placov na PZA za tak praznik ne bo dovolj. Na tem P parkiranje AD ni prepovedano, a naj bi pač zasedel samo en box. Omejeno število boxov ob robu to celo omogoča, a ob taki masi gre vse križm. Ker so ravno ob našem prihodu milicajci brez pripomb izvedli častni krog, smo se povsem mirne duše smestili nekam na sredino. Po domači šunki, hrenu in kurjih pirhih, še na špancir do trga San Zeno z baziliko San Zeno z okolico, pol pa čepke v uha in spat do 8h. Al še mal čez? Po velikonočnem zajtrku (al reprizi večerje 🙂 ) napad na Veroniko. Castelveccio in njegov most, Arco dei Gavi, Vodopivčeva palača (Palazzo Bevilaqua), Porta Borsari , katedrala, kamniti most (Ponte Pietra), rimski teater, bazilika Sv. Anastazije, Trg zelišč (Erbe), turn Lamberti, Julkin balkon 2x, stara knjižnica, Porta Leoni, trg Bra z Areno in “občino”, do Julkinega groba se nam ni dalo, zato pa še enkrat do San Zenota. Poliglot kot sem, sem sprva naročil kavo s kruhom, po treh zavojih kelnarjevih očesnih zrkel pa vseeno preklopil na smetano.
Na morje. Lido di Jesolo. Nedeljski podvečer z večerom bolj v znamenju puščavskega viharja kot morske idile, ponedeljek pa že Delial, bosa noga in popki. PZA (v kampu) za 13€ (45.522807° 12.691658°) popolnoma nabasan in tako zasedenejši kot lanskega julija. Julija ima zasedeno predvsem desno dojko.
Namartinčkani domov.
Pasqua je bila povsem buona.
Foto’Safari’
Foto’Safari’ in medfazna lutanja
Občasna prebivalka Las Palmasa de GC 🙂 me je neki dan pri kasi v Mečkejcu vprašala zakaj nikamor ne grem, ker da ni nič novega zapisanega. Res je letos (tudi na račun GC) karavaning izkupiček bolj boren, se pa po malem (malo službeno, malo privat), vseeno nekoliko odbijamo po €okolici.
Enkrat tam začetk junija (z avtom) do žlahtnka, ki mu je trenutna preokupacija rihtanje naših nekdanjih okupatorjev 🙂
Nemčija je Nemčija. Ne bi tokrat u podrobnosti. Presenetilo me je ogromno število prebivalcev nenemškega rodu na tem področju. V Helibronnu so Nemci v manjšini 😮 Čakajoč na zapravljivke, sva se z bratrancem naposlušala dalmatinščine 🙂
Vaihingen an der Enz (in severna okolica)
Julija pogledat fenomen / projekt / institut / znamenitost Modrijani. Odlični glasbeniki, še boljši komercialisti. Presenetila in navdušila je Rock runda- dve uri zelo spodobnega žaganja 😮
Dvakrat smo predelovali Veneto. Enkrat poleti, enkrat jeseni. Zakaj poleti sploh? Čakajoč vreme v Dalmaciji, sva za nekaj dni skočila v boljšo napoved. Prvi večer vseeno mokra do gat in brez; naslednji dan že od morja.
A ima smisel primerjati en tak hiperturistični predel Italije s Hrvaško? Zakaj pa ne; vse se da primerjati. Če se je Vanessa Mae probala s Tino… 🙂 in Tina z Vanesso… Ena bolje smuča, druga bolje drma strune. Vsaka svoje naj dela in zima naj bo bela 🙂 . Da skrajšam: Če imaš majhne otroke, so kilometri mivke (Caorle 4, Lido di Jesolo 12) in nizke vode lahko prednost; če imaš avtodom, je prednost cena namestitve. Sredi sezone lahko družina biva za manj kot 10 pa do 20€ dnevno, na placih za AD- nekateri že praktično kot kamp (ampak par 100m od morja)! Pa tudi na free te nihče ne preganja ali grozi s 1.000HrK po glavi. (Moja) realnost: podaljšan vikend ja, dopust ne!
Kaj so meni Benetke?
Prvič so me dol vlekli tam nekje v osnovni šoli. Starši in še nekaj žlahte. Vtis: Sicer zanimivo mesto, a predvsem en kup hoje (vaporeto je bil takrat za revne pa še malo skope jugoviče pač predrag), en kup naroda in golobov, neke gondole; ter spoznanje, da je fajn, če je na takem izletu zraven kdo z dežele (pa že mi nismo kaka mestna gospoda 🙂 ), saj dobrot ‘Goriška brda iz prtljažnika’ kar ni zmanjkalo.
Enkrat sem bil potem dol na karnevalu. Organizirano z busom iz Idrije. Vodič nas je med potjo, pa na vaporetu, pa še malo potem peš, opremil z zajetno zalogo podatkov. Vtis: Benetke so postale več.
Nekajkrat potem še s svojo družino. Že prej, predvsem pa odkar sem se vrnil iz Amerike, skušam v naslednicah hladiti navdušenje nad ‘amerikanizmi’. Ne najuspešneje, zgleda. Benetke so še vedno najbolj zanimive zato, ker so zanimive Amerikancom 🙁
Kaj pa jaz? Vsekakor so Benetke delno tudi stvar mode (Amerjem in Japanarjem sledijo Rusi), a v resnici niso kar tako. Sklep: Ta instant in&out sistem, ki sem ga do sedaj prakticiral za Benetke, moram (morava) enkrat nadgradit z nekaj dnevi bivanja v +/- centru Benetk. Revni/skopi/jugovič sicer ne bo najel royal apartmaja z dabl king sajz krevet, a se bo vseeno zbudil in zajtrkoval na unih borovih pilotih…, in pika! In kdaj? Že kdaj… Pa da vidim kaj so meni Benetke!
Konec julija smo potem spakirani čakali vreme in dočakali 10 dni morja v totalnem soncu. Družabno gledano, dopust kot v starih dobrih časih! Edin spijemo manj 🙂
Nekako me je novembra zaneslo v Prilep. Back to the …?!?!? Ma ja no; just back! 🙂 Prilep je okoliš tobaka. V nekem inštitutu nekaj neke gene mešajo. Zmešali so orientalsko sorto Prilep, ki jo svetovne znamke čikov mešajo v ostalo šaro kot ‘začimbo’. Pravijo domačini, da bo treba začeti počasi kaj drugega delati, saj brihte tobačne že nadomeščajo Prilep ipd. z umetnimi aromami. Zame je važneje, da Makedonci le počasi nadomeščajo ‘orientalsko’ miselnost z zahodno! Občasen izlet v preteklost ima res blagodejne učinke…
Med Božičem in Silvestrom malo v sneg. Kranjska Gora, Tamar, Mokrine, Brunik, Kronplac, Olang, Toblah, pa spet Kranjska in domov. Še največ snega prav doma!
Srečnga pa zdravga!
Sube la copa
Doživljajski spis
Dan–386 (minus tristošestinosemdeset) Stojim na Montjuïcu , gledam Palau Sant Jordi in izjavim nekaj v stilu: »A naslednje leto bova pa tukaj svetovno v košarki gledala?« En del dvojine predstavlja starejša hči, ki se je kaj hitro odločila v projekt investirati 5 tednov počitniškega dela, pa še del ‘rojstnodnevnih prihodkov’ je morala dati na stran. Stanje na Montjuïcu je bilo ‘posledica’ >lanskoletnega potovanja<, izjava pa bazirala na zmanjšani prištevnosti, ki je bila posledica opisanega pod fotografijami 9.8. iz istega prispevka. Zdaj lahko samo rečem: “Hvala bogu za: Sube la copa de sangría!”
Začelo se je z žrebom skupin tam nekje sred zime, nadaljevalo z iskanjem ugodnih nastanitev in letalskih povezav ter nakupom vstopnic v začetku julija. Letalo, sedem dni apartmaja, 5 kart za tekme: 502€ na osebo. Nadaljevalo se je s čakanjem. Dooolgim! Ker se je iz našega konca na prvenstvo odpravljalo kar nekaj ljudi, so bile ‘špansko-kanarske’ debate kar pogosta poletna tema, ki je vnemo le še podžigala. Precejšnja gostota someščanov je bila zaznavna tudi na otoku samem. Lastnega brata sem srečal kar dvakrat . Torej sva se videla več kot doma 🙂 . Aja, dva Idrca celo živita na Gran Canariji. Eden je bil službeno odsoten, drugi nam je pa precej pomagal dvigniti izkoristek koriščenja lokalnih dobrin in znamenitosti.
Dan1 Odhod 5h15, postaja cestninska Logatec, pobranje dodatne potnice, postaja letališče Benetke, oddanje dodatne potnice; 9h25 parking letališča Bologna, polet do Madrida, prestop, polet do Gran Canarie, 19h40 naključno srečanje prvih Idrcau, bus do Las Palmasa, naključno srečanje drugih Idrcau, vlek kufrov čez plažno promenado, naključno srečanje Klobučarja in edinga Idrca v reprezentanci (Matej Likar- Liks), prijava, vlek praznih želodcev do carbonare in polnih na strešno teraso na pir v družbo celga kupa Idrcau. Uspešno smo zvrnili večer v noč. Mater je fajn! Kaj šele bo?!? Kljub temu, da sva imela plačan apartamento s ‘pogledom’ v atrij (v silos jebenti), sva dobila tacga s pogledom na ulico. Super! A k pogledu sodi tudi zvočna komponenta! Spanja željna, sva kar malo pi.dila, da sva doma pozabila čepke za u uha. Nekje vmes je štartal Dan2.
Da imajo Španci zamaknjen urnik, vem že 20 let, a me že 20 let ne moti. Po 10-i zbor v lokalu verige 100Montaditos, kjer za 1,8€ dobiš res velik café con leche ter montadito (npr. popečeno bageto s pršutom, olivnim oljem in paradižnikom). Ogromne količine časa preživetega v lokalih te verige imajo zgolj neslučajno povezavo s ceno velike točene cerveze, ki ti jo ulijejo za celega 1,5€. Pa še natakarice so znale vsak dan kako slovensko besedo več. Za lažjo orientacijo smo bazo ‘samooklicali’ kar za Slovensko hišo. Čepke sva nabavla!
Plaža je zgledala OK, morje tudi, a smo se morali že po 14h (natrpan urnik, kaj češ) počasi odpraviti proti dvorani. Počasi, a ne, saj bi brzina lahko domačinom popolnoma sfuzlala bioritem. Trolo smo tako napolnili, da je klance komaj zmagovala, kot kasneje ugotovljeno pa tudi kar prilagodila ruto do Arene. Pred dvorano pa šok! V obliki niča. Ni šotora, ni šanka, ni odra, ni NIČ! So nas lani na EB2013 očitno razvadili, saj je bilo, kar se tega tiče, fantastično porihtano! V dvorani valda samo brezalkoholno pivo. Tokrat za 5€. Sem kar vodo. Tekmo ste najbrž gledali. Če je niste, … meni se je zdelo, da smo Avstralce dokaj elegantno premagali. Po srečanju smo 12 kart prodali Rusu za 100€ (točneje: 2x po 50€). Super! Pa imamo plačano Slovensko hišo za danes. Manjša skupina se nas je odpravila na pijačo še v en lokal prej. Pri plačilu pa težave z dnarom. Gledajo, svetijo, primerjajo, vtikajo v tester itd. U mater; Rusi! Grem k šanku, vprašam po težavi, dam svojih 50€, test v trenutku OK, vrnejo Ruske, hitro spijemo in gremo; srečni, da ne nadaljujemo svetovnega na kaki kvesturi. Po stresnem dogodku naprej po našem polotoku, nekaj pojest, zatem pa v bazo sporočit slabo novico. Žeje vseeno nismo trpeli pretirane. Po zaprtju v nekaj še odprtega, po zaprtju slednjega še na teraso. Nekje vmes je štartal Dan3.
Drugo dejanje Dneva3 je bilo hudo mučno. Fizično sem bil rahlejši od najrahlejšega francoskega peciva, prvorojenka mi jih je ukladala, da mi jih še Barbi (hvalabogu) ne tako, zajtrk in kosilo preskočil, pred tekmo pa v izpostavi Slovenske hiše (v nakupovalnem centru v bližini dvorane) že nekaj malega zaužil. Najprej smo seveda naskočili Rusa, ki je hitro dobil še dva kolega dvojne kilaže. Še kar flegma tipi. 2m pred dvorano kupujejo karte in jih 5m pred kaso prodajajo naprej. Pred očmi organizatorjev in policije. Denarnica na debelo polna bankovcev po 50€. Samo po 50 in nič drugega! To nam je sume le še potrdilo, zmenili se nismo pa nič. Vpletanje policije se ni zdelo smiselno, saj konec koncev nismo bili oškodovani. Tekmo ste najbrž gledali. Če je niste, … namučili smo se u trikrasne. Po koncu muk premik v lokal Tao Garden, na srečanje z reprezentanti. Zanimivo. (slikce telefonske in uradne) Nekje vmes je štartal Dan4. In teraso so nam zaklenili. Se je pa to noč odklenilo Litvancem, ki so popestrili noč stanovalcem s pogledom v silos. Kričanje, razbijanje, živalski s_x in bruhanje v atrij (tudi po sušečih se cunjah v slovenski lasti).
Kar se basketa tiče, ponedeljek prost. Zgodnejša vstaja, najem avta in premik do Palmitos parka. Za moj okus ambient u nulo: skale, kaktusi, skale, palme in skale. Predstava z delfini je zelo dobra, ostale pa tudi kar v redu. Kot živalski vrt nič posebnega, vstopnina še kar navita. Se splača kupit in sprintat z net-a.
Potem v puščavo. Ob Maspalomas. Gazimo kot beduini z orientirjem bele (bar) barake na obali; … in zagazimo direkt med kožice in dokolenke. Postregli so nam tudi oblečenim. Z računom pa olupili, banda saharska. Ker so stopalca čez peščenine kar zažigala, smo do tekstil plaže prebežali po vodni liniji. Vodil nas je pogled na nežno moško ritko, ki jo je (kmalu po našem komentarju, da je že malo roza) nežna moška ročica nežno namazala, čeprav našega komentarja lastnika omenjenih okončin nista slišala. Maspalomas (več golobov) je baje znan po tovrstnih ‘družinskih zvezah’. Mavrične zastave na vseh vogalih pritrjujejo. Je bil pa že čas, da sprobamo to morje kanarsko. Tam nek 22, 23. Čisto OK. Večerjali kar v prisipinski betuli. Čisto OK. Veranda še kar zaklenjena, bazo pa ob ponedeljkih zgodaj zapirajo. Vseeno je nekje vmes štartal Dan5.
Po zajtrku ‘jutranja’ kava v baznem taboru in takoj zatem popoldansko kopanje (končno na ‘matični’ plaži) pred odhodom na tekmo. Zbor pri Montaditosih v šoping centru, potem še četrtino in pol za Boomerse navijat. Skupaj smo premagali Litvo. Našo tekmo ste najbrž gledali. Če je niste, … spet muke. Malo smo potem še (tako, za razvedrilo) mučili ruske podjetnike pred dvorano. Večerni program izredno kakovosten, torej povsem običajen. Dan6. Nadstrešje so spet ofnali, Litva je pa abstinirala.
Ker so jo zdražili z nizkimi cenami v bližini Santa Cataline, je hija (izg: iha) zapravila ca. 30€ za kavbojke in dve majici v Benetonu ter dvoje kopalke v Blanku. Za vse skupaj 😮 . Ponovno popoldanska tekma in ponovno muke. Kak djela kaljega, gdje maji djengi? Ker je bila baza zasedena, smo zasedli sosednji park in segli po napitkih iz ‘domačih’ hladilnikov. Mimo je prišpanciral del reprezentance in lepo prosil, če se lahko slika z nami 😉 . Naj vam bo. E, če smo včeraj šli spat danes, bomo pa še danes šli jutri. Dan 7. Režima zapiralnih časov nismo čisto zapopadli, a nas je spet rešila terasa.
Večerna tekma je omogočila nekoliko daljše plažiranje. ¾ smo jih gonili, potem so se pa roke začele tresti. Litva zmaga tudi v navijačih. By far! V Las Palmasu je četrtek dan za metek. V starem mestnem jedru, Vegueti, se zberejo. Večina lokalov nudi vsaj nekaj za 1€, večinoma pa pivo, vino, rum in prigrizke. Baje, da je brezposelnost 40%, zdaj pa ne vem, a je prišlo teh 40 al ostalih 60%, ma gužva je bila nepopisna. Kljub porazu vzdušje prešerno. Kako šele bi, če bi… Dan8. Taxi do Santa Cataline. Fan cona je bila sicer čisti promašaj, tokrat pa je zgledalo obetavneje. Rock koncert, … a nihče ni hotel z mano 🙁 . Saj prav, itak že čez nekaj ur ustajenje.
Spet rent. Še prej pakiranje in odjava. Pa v hribe. V Arucasu smo pogledali katedralo, dna kavnih skodelic, destilerijo ruma in od zunaj en botanični vrt. V Firgasu smo pogledali izvire in ‘stopnišče’ nad njimi.
Višje gor razgledna točka Mirador El Balcón de Zamora. Poslovno zamišljeno: če hočeš kaj videti, moraš čez teraso gostišča. Jaz bi spet kavo. Od mize v senci smo splašili 5 al 6 kelnarjev. Ker 5 al 6 minut ni bilo nobenega nazaj vprašat po potrebah, smo pač šli. Zapeljali v ‘Geoss’ Gran Canarije: Cruz de Tejeda. Petelini, kure, piščanci, osel, križ, a ne; in Parador. Gostišče- hotel iz verige, ki ima izpostave na ‘prestižnih’ lokacijah. Ta je grajen v tradicionalnem lokalnem slogu (se mi zdi). Se pa že od tu vidi znameniti monolit: Roque Nublo. Najvišji je sicer vrh Pico de las Nieves s 1.949 mnv. Aja, vidi se tudi Tenerife.
Okrog skalnega izrastka in po najbližji proti Puerto de Mogán. Ceste so 95% super zrihtane. Baje, da je pomagala Vuelta, ki je bila ali naj bi bila enkrat dol. Najbolj so me navdušile ožje cestice, ki po eni strani sledijo liniji prepada, po drugi pa se ožijo in širijo v odvisnosti od obcestnih skal in korenin. Kot bi se vozil po mini-golf igrišču. Slikal pa te zanimivosti žal nisem 🙁 . Pridemo na rob neke strmine, zagledamo Mogán, na navigaciji pa 10km. WTF? Ja kaj; špageti, a ne… Ampak spet urejeni u nulo!
Vroč dan je bil, zato smo v Puerto de Mogán bolj iskali senco in hladne napitke, kot pa kaj bomo pogledali in kaj slikali. Še eden od krajev sicer, ki ga kličejo Male Benetke. No ja. Nadaljevanje skozi Puerto Rico do plaže Anfi del Mar. Skrita pod hoteli, vse urejeno, a ne najprijazneje dnevnim gostom. Samo en tuš čisto na koncu, WC-ji za plačat, itd; a res urihtano in lepo. Vseeno imam raje bolj divje in manj poštirkane zalive.
Ja nič. Bo treba vstati, slovo jemati. Še sendvič z bencinske in avion do Madrida. Dan9. Spanje blizu letališča, popoldan flug do Bologne. Ker vrli zahodni sosedje radi malo poštrajkajo, smo najprej 40min na pisti sedeli v letalu, pa potem še 15 panoramirali nad Bolonjo. Vseeno sva ujela četrtino in pol tekme z Dominikanci.
A veste kako je bilo na Gran Kanariji? Kot na maturantskem izletu 🙂 🙂 🙂 .
Pa še doma dobra novica: na NKBM so rekli, da je ruski gnar OK, torej sledi še piknik »Las Grapas po Las Palmasu« 🙂 .
Ta je bila pa na fasadi tam kjer so nam Evre testirali:
Še o naslovu prispevka. Sube la copa je naslov uradne pesmi prvenstva. V dvorani v Las Palmasu je nisem slišal niti enkrat!?!?!? Samo dvakrat bežno iz Fan cone med mimohodom. Huecno.
Se vidimo v Zagrebu 😉 .
Umbrija POIpis
Božični prazniki 2013
Tokrat samo opis PZA-jev, saj bi vam, glede na poplavo potopisov, kaj dosti novega o Umbriji težko napisal. Saj tudi PZA-ji so že večinoma opisani, pa naj spodnje služi kot osvežitev stanja.
POI- Point Of Interest
AD- AvtoDom
PZA- Postajališče Za AD (načelno z oskrbo)
P- Parkirišče
CS- Camper Service (oskrbna postaja)
WC- Stranišče
€- Plačljivo
OA- Osebni Avto
AC- AvtoCesta
Toscana
Sansepolcro (PZA) 43.569837 12.136812
Do punkta te pripeljejo tudi table. Voda 25./26.12. ni tekla. Ne gre za ločen, zaprt PZA, temveč za del večjega parkirišča ob ulici. Do glavne sprehajalne ulice je par minut hoje. Na drugi strani parkinga je pozimi majhno drsališče.
Umbria
Monte del Lago ob jezeru Trasimeno (P) 43.144965 12.162597
Parkirišče med oljkami nad vasico. 26.12. mirno in skoraj prazno.
Deruta (P) 42.986593 12.419722
Za ogled starega dela bi bilo še bližje tukaj: 42.981992 12.421513. Mestece znano po keramiki.
Todi (PZA, WC, €) 42.78102 12.40111
Do punkta te pripeljejo tudi table. Nad 11h je bilo 14,40€. Mirno, tik ob nekem liftu, ki te cugne gor do mesteca. Sicer je pa dobrih 5min peš.
Cascata delle Marmore (P, WC) 42.55620 12.71914
Baje se tudi prespi. V dneh, ko voda le curi, je vstopnina 3€, ko pa slapove obogatijo z vodo za katero prikrajšajo elektrarno, je pa 9€. To zgoraj so koordinate spodnjega parkirišča (Belvedere inferiore). Do zgornjega (Belvedere superiore), pridete na tri načine: če ste ožji od 2,15m se malo nižje dol odcepi cesta navzgor, če ste širši pa morate nazaj na AC, pa skozi hrib proti Rieti-ju; peš povezava med zgornjim in spodnjim pa je v tem letnem času kjuza, a listek velja za vstop spodaj + zgoraj.
Spoleto (PZA) 42.746547 12.731811
Do punkta te pripeljejo tudi table. Ne gre za ločen, zaprt PZA, temveč za del večjega parkirišča ob cesti. Do starega dela je peš ca. 10min, do akvadukta nadaljnjih toliko.
Montefalco (PZA, WC) 42.892405 12.648182
Do punkta te pripeljejo tudi table. Par 100m do starega dela. Mirno kot se zagre! Mesto znano po vinu, oljčnem olju in lepih razgledih.
Assisi (PZA, €) 43,07793 12,60042
Do punkta te pripeljejo tudi table. 2€/h; max 14€. 10-15min vzpona do mesta. Nekaj placa je za AD rezerviranega tudi na P višje gor, a je bilo že polno.
Gubbio (PZA, €) 43,35079 12,56466
Do punkta te pripeljejo tudi table. Piše, da je 5€ za 24h, a je ob 16h v avtomat vrženih 5€ sprintalo listek le do 9h zjutraj. Glih prav. Do mesta ca. 10min hoje, vozi tudi bus. AD so nočili še na P tik pred PZA, pa čez cesto pred stadionom, pa malo bližje mestu nasproti teniških igrišč 43.350988 12.569357 (tabla sicer dovoljuje parkiranje le OA, pa še tik ob cesti je) in pred Coop-om 43.347193 12.571850.
Marche
Urbino (P) 43.730432 12.629057
Tukaj smo parkirali za ogled mesta (sicer rezervirano za OA, a povsem prazno). Gor do obzidja slabih 10min peš. Mimo te koordinate se desno naprej dol peljete tudi na uradni PZA (označeno). Včasih je zelo visel, zdaj pa so ga ‘preselili’ bolj na ravno. AD so bili videni tudi povsem zgoraj pred obzidjem 43.726270 12.632582. Tu sta se rodila Raffaello in Valentino.
San Marino
San Marino (P10) 43.93486 12.44460
Do punkta te pripeljejo tudi table. P10 je rezerviran za AD. 1,5€/h, max 8€, imajo tudi elektriko (nisem preverjal, če je v ceni). Ob cesti in visi. CS je 2km stran, spodaj ob cesti (po moje tukaj: 43.925499 12.448770). Iz parkirne hiše nasproti P10 vas dvigalo 3x potegne do obzidja.
Če odmislim vse dobro za kar so vere in cerkve zaslužne ter vse slabo kar so taiste povzročile…, jebelacesta…, kaj enga dnara so samo v stavbe “zabili” 😯 .
Primorski konvoj – PK
Skratka, nabirat smo se začeli v petek 14.6. pod večer. Nabirat smo se ga tudi začeli v petek 14.6. pod večer.
Ker pa se tega na prazen želodec ne dela,
je violina zapela:
Ker pa je poleg nočnega čuvanja narave tudi fizkultura pomemben del naših srečanj, smo seveda ven potegnili balinčke. In kopalke. In škulje. Popoldan! Že dopoldan pa bičiklete in pohodno obutev. Dva gamsa sta se malo pred ostalimi zapodila na Vojsko. Videla sta Vojsko. Mislim videla sta napis Vojsko na enem izmed kažipotov 🙂 . Se malo hecam. Sta bila kar pridna in odbrcala precej več kot ostali; ki smo se odpravili (peš ali s kolesi) po dolini Belce do klavž, nekateri tudi do drugih klavž, nekateri kolesarji pa še naprej preko Krekovša v dolino Idrijce in nazaj dol v Belo. Ker zaradi pomanjkanja kisika na ekstremnih nadmorskih višinah nismo mogli slikat 🙂 , lepim ene klavže z net-a:
Ker mora biti vodič prepričan, da ni nihče zaostal, sem gor seveda prisopihal kot zadnji 🙂 . Ker je na Krekovšu lovska koča in ker so bili tam lovci in ker nama je z Murkom zmanjkalo vode, sva bila deležna še mal ‘žegnane’. Vrhunske! Dol je potem šlo na gravitacijo.
Preden nalepim naslednjo fotografijo moram povedati, da je ta družba zares težka! Pa kako ne bi ratal težak pri vseh teh dobrotah? Zvlečejo na kup domačih pijač, peciv, češenj, piškotov, zelenjave, suhomesnine, sirov…; pa zagotovo še česa…, poleg spodnje košare sadja. S čim je že bla pašta? 🙂 Res prosim, da mi ne zamerite, če sem na kak priboljšek pozabil!
Ma, smo rekli: “Včeraj smo šli spat danes, danes bomo šli pa jutri!” Komaj nam je uspelo. Če ne bi umil zob, mi ne bi 🙂 .
Zjutraj smo izdelali kost. Odpadni material pa zrezali in skrili med jajca.
Potem pa sem jih nekaj čez 20 spravil pod zemljo 😮 .
Simonu in njegovih 202 sem se režal…, a sekundo zatem izvedel zakaj imam na glavi čelado.
Nekateri še malo po stojnicah, nekateri v Akvarij M, nekateri malo klekljarske dirke pogledat, nekateri več od tega in še kaj, nekateri pa s kolesi nazaj na ‘kraj zločina’. Tudi midva z Barbaro. Plac v Beli smo dobili lep in čist, za sabo pustili še lepejšega in čistejšega. Večino odpadkov tudi uspešno porazdelili po ustreznih zabojnikih.
Sam ta naš krajinski park gledam že ca. 45 let, zato mi je samoumeven. Ostalim se je zdel pa super. Bevanda z Belco (belcanda), jim je bila tudi všeč 🙂 . Nekateri so jo pili celo brez vina 🙂
Ja nič. Lep vikend je za nami, le vremena mi ni uspelo najboljšega zrihtat. Danes v Idriji je bilo prevroče 🙂 .
Še enkrat hvala vsem za vse!
Cinque terre
Prvomajski 2013
Teh 5 T- pet zemlja- zemljišč- dežel, je hvaležen cilj za ne predolge počitnice. Zaradi treningov tamlajše, je bil odhod možen šele v torek. Vreme ni obetalo, a smo se vseeno odločili za obisk Movielanda ob Gardskem jezeru (1). Predvidevali smo, da tiste farbaste, na kup naložene bajte dol v Liguriji, otrok ne bodo najbolj zanimale, pa je treba še zanje nekaj strpati v program, a n’? Torek torej, vreme ne glih, zato pa nobene gužve. Park sam se s kakimi Gardalandi ali Mirabilandijami ne more primerjati, ima pa dve zadevi, ki sem ju doživel prvič: terenska vožnja na kesonu kamiona ter glisiranje po bazenu. Posebnost je predvsem ta, da gre za vozila, ki niso vezana na kaka vodila, ampak se prosto gibljejo; v odvisnosti od šoferja, seveda. Ni kakega posebnega adrenalina, si pa lahko še kar moker. Ena izmed zanimivosti zna biti tudi hiša strahov, saj je večina ljudi, ki sem jih videl vstopiti, hitro prišla nazaj ven kar skozi vhod… Štirje pripadniki ekspedicije smo nastopili v kao flash mob kao snemanju kao neke reklame. Tega filma pa ne boste videli! Osrednji dogodek dneva je stunt show, ki pa je proti policajem iz Mirabilandije huda žalost. Več žlobudranja kot akcije. Za pogledat je, no. Lahko vas celo izberejo za sodelovanje. Statirate kot zapornik in za nagrado dobite frapučino. Obiska parka vam ne bom priporočal ali odsvetoval, vsekakor pa priporočam obisk v nekoliko toplejšem vremenu ter pelerino in vodi prijazna oblačila, sicer boste premraženi ali pa prikrajšani za obisk marsikatere ‘atrakcije’. No, popoldan je posijalo sonce.
Zvečer pa na đelato. V Sirmione (2). Naš del odprave je že parkrat bil, drugi še ne. Sladoleda ti z lopato nabutajo, da ga komaj neseš. Količina in cena odvisni predvsem od velikosti lončka ali korneta, ki ga izbereš. Tudi sicer sta mestece in rt tega polotoka prav fajn za pošpancirat. Spat smo šli nazaj na (1), saj je cena na (2) res pretirana.
Zjutraj do Levanta (3). Dobra izhodiščna točka za ogled 5 T. Železniška je blizu. Lahko kupite družinsko Cinque terre karto, lahko dvodnevne karte itd., lahko pa tudi samo karte za vlak. 5 T karta poleg vlaka vključuje tudi neke avtobuse (ki jih večinoma ne rabite) ter hojo po pešpoteh med vasicami. V času našega obisk je bila odprta le tista med severnima vasema, a tudi te nismo uporabili. Najkrajša je popularna Via dell’Amore med južnima terrama, ki pa je bila, kot rečeno, kjuza. Prvi dan smo obdelali severni vasici, torej Vernazzo in Monterosso al Mare (pa zvečer sprehod skozi Levanto), drugi dan pa še Riomaggiore, Manarolo in Corniglio. Po ‘japonsko’ bi se dalo obdelati vse v enem dnevu, po ‘planinsko’ pa bi bila dva premalo (če bi bile potke odprte, ja). V enem takem nam normalnem ritmu, s kar nekaj okrepčilnimi postanki, je dva dni glih prav. Še skopat se utegneš vmes. Prvi dan, torej prvega maja, je bila kar gužva, saj so prosti tudi Italijani, drugega smo bili Slovenci že takoj za Japanerji in Amerikanci. Vasice so po uničujočih poplavah nekaj let nazaj že kar lepo sanirane, na katastrofo opozarjajo le še table s fotografijami in razlago. Vse skupaj lahko označim za vredno ogleda, saj so ti kraji res nekaj posebnega. Konec koncev se bratijo z Idrijo na seznamu UNESCA 🙂 . Osebno so mi najbolj všeč deli, kjer glavna ulica pripelje do morja. Nekje imajo čolne zvlečene in parkirane pred hišami, podobno kot mi avtomobile. Večinoma pod to ulico do morja ‘pripelje’ tudi reka (rečica, potok). V poplavah takrat je pa reka pripeljala ulico 🙁 . Če ne veste kako zgleda stvar, ki je terasasta, si v 5 T to zagotovo razjasnite. Britofi so v glavnem prav na zgornji.
Dopoldan do Maranella v galerijo Ferrari (4). Muzej je čisto OK, še boljši pa feeling zunaj, ko okoli tebe hrumijo Ferarriji, ki jih je tam okoli zgleda malo več kot običajno. Rajca pa ponudba: 10 minut (morda 15)- Ferrari California- 70€. Voziš sam, zraven inštruktor, zadaj pa še dve tvoji (ne preveč visokorasli) osebi. Nismo se odločili.
Proti SV se je videlo neke nevihte. Na poti proti Bolonji se je videlo tudi na drobno nadrobljeno listje ter veje po cestišču in naokoli. Nekje levo gor u luftu pa en zračni vrtinec. Doma smo potem izvedeli, da smo za pol ure falili tole 😯 :
Jebenti; raj ne pomislim… Med potjo je potem vztrajno nalivalo, do Stare doline (5) pa se je že zjasnilo. Se nam je pa kar stemnilo pred očmi od silne količine komarjev. Naslednji dan potem martinčkanje…
…zvečer pa do Trsta (6 in 7), na sprehod in večerjo. Sem vprašal, če imajo internet. »Ne. Imamo pa meso in ribe!« »Meglio così«, sem rekel in naročil en carne mista alla griglia. Hči je rezultat basketa pač na impulze spremljala. Večerni Trst na predvečer maratona je bil zelo živahen, pa že sicer na precej razpoložljivih kilometrih paseđate ponavadi ni dolgčas. Spali smo na PZA, a tokrat ne najbolje. Tri ekipe Italijanov so precej nesramno postavile mize in stole (bi jih lahko precej bolj v zavetje) in do ca. pol treh praznovale en rojstni dan. Mrki pogledi jih niso ganili, kregati se pa nismo hoteli. Sicer pa čepki (za v ušesa) delajo čuda.
V nedeljo pa domov. Do Nanosa je burja suvala, potem pa samo še piki komarjev.
POI- koordinate in opisi dostopov
POI- Point Of Interest AD- AvtodomPZA- Postajališče Za AD (načelno z oskrbo)
P- Parkirišče
CS- Camper Service (oskrbna postaja)
€- Plačljivo
Z- Zanimivo (ta je problematična; kaj vem kaj je vam zanimivo, pa kaj se bo s časom/vremenom/ipd. spremenilo) GM- Google Maps AC- AvtoCesta
(1) Parking pri Canevi (PZA, €) GM: 45.479057 10.729083
Podnevi 6€, ponoči 6€.
(2) Parking Sirmione (PZA, Z, €) GM: 45.486868° 10.610447°
Drago!
Pelješ proti koncu rta Sirmione in zaviješ desno na označeno parkirišče za AD. Že na parkingu desno je parking, levo čez BUS parking pa CS 🙂 .
(3) Parking Levanto (PZA, €) GM: 44.174330° 9.618332°
Pozabil ceno, je pa sprejemljiva. Ni najbolj mirno. Zgornji del parkinga čez cesto je oddaljenejši od ceste, cena ista (lahko uporabiš CS na tej strani), a rahlo visi. Vlake se sliši pa na obeh.
Pelješ proti centru in železniški postaji.
(4) Parking pred Museo Ferrari (P) GM: 44.530514° 10.861596°
Brezplačno parkirišče s časovno omejitvijo.
V Maranellu. Pelješ po oznakah za Museo Ferrari.
(5) Parking Stara dolina (P,€) GM: 45.623453° 12.954418°
Čez dan plačljivo (7 al 9€, se mi zdi). Čez pineto mivkasta plaža. Zelo komarno!
Dostop:
(6)Parking v Trstu (P, €, Z) GM: 45.646630° 13.755968°
Plačljivo (do 20h, se mi zdi), blizu centra. AD tudi prespijo.
Če prideš z AC, torej z vzhoda, nadaljuješ levo proti zahodu. Ko zagledaš pred sabo morje, zaviješ levo na Molo Fratelli Bandiera; parking je pa na desni:
(7) PZA Trst (PZA, €) GM koordinate križišča: 45.638869° 13.772297°
24h-4€. Video nadzor. CS je pred rampo, torej free. Je pod AC, torej hrupno.
Če prideš z AC, torej z vzhoda, zaviješ desno proti vzhodu v Viale Campi Elisi in malo naprej od nadvoza spet desno dol v Via San Marco. PZA na koncu desno: