CRO WRC
Berem knjigo Samo jedna je mladost, hrvaškega avtorja, prijatelja Guštin Janka. Kako lahko nekomu, ki sem ga praktično samo dvakrat videl, rečem prijatelj? Včasih je to dovolj! Z nekom se lahko družiš 100x, a je še vedno le znanec. Zakaj tako, lepo opisuje prav ta knjiga. Na preprost način, kot ljudje v tistih koncih so. In s še kar nekaj pozitivnih pridevnikov bi lahko opisal njihove karakterje, vrednote, način razmišljanja in, ja, življenja.
Povsem slučajno nas je obisk rallya za Svetovno prvenstvo leta 2021 ob približno 6. uri zjutraj ‘odložil’ na njihovem travniku.
Nekoliko s strahom smo vprašali prvoprišlega, če lahko tam parkiramo in spremljamo dirko, dve leti kasneje smo se ob srečanju objemali. Sprejeli so nas takrat kot svoje, dva dni gostili, ponudili prenočišče v ‘totalnem’ mlinu za naslednja leta; … bilo je i piti i jesti, bilo je muzike i veselja! Skratka, bili smo navdušeni in prepričani, da ne bi moglo biti bolje. Zmota! Bilo je že leto dni kasneje, in ko smo se domov vrnili z enakim prepričanjem…, spet zmota.
Ata Guštin guštira:
Z muziko:
Vivodinci moji dragi ostanite taki še naprej! Vam knjige ni treba prebrati, vi ste jo ustvarili. Knjiga opisuje, kaj in kako je ustvarjalo vas, da ste taki kot ste. Prebrati bi jo morali ljudje iz drugačnih okolij, ljudje, ki sta jim sodelovanje in med-soseska pomoč tuja. Da o gostoljubju sploh ne govorimo! Ta knjiga je sicer dokument neke preteklosti, a je hkrati lahko tudi učbenik in recimo ‘guide book’ nekomu, ki bi želel vrednote tistega časa obujati v sedanjost.
Zraven smo pa še WRC gledali!
ISKRENO UPAMO, DA ŠE KDAJ NA VIVODINI!
Zgornje sem napisal preden sem v knjigi prišel do tega: ,,…tako da su Vivodinu stoljećima izbjegavali svi koji su dolazili sa zlim namjerima, a svi koji su došli dobrom voljom i radošću u srcu uvijek su bili lijepo primljeni i pogošćeni vrlo ljubazno te im je Vivodina ostala u lijepom sjećanju…”
Vse povedano!
Tistih par minut
A se splača za tistih par minut, ko zdrvijo mimo?
Ne, seveda ne. Za tistih par minut zihr ne. Skupaj z vsem ostalim… je pa druga zgodba.
Pelješ (še na bencin) skozi kraje na ali ob trasi, vse roza: baloni, pentlje, bicikli itd. na kandelabrih, balkonih, ograjah; plakati, stojnice, transparenti…, ma ni da ni. Že malo požgečka po športni duši.
Parkiraš potem nekam ob progo, itak nisi prvi. Čehi, Nemci, Naši itd., specialke, ‘grevli’, bajki in seveda štromarji. Nas slednjih skoraj nihče več ne gleda postrani. Skoraj! Izmenjaš kako besedo, izkušnjo, nasvet, plan, dobro voljo.
Spakiraš zastavo ali 4, v rukzak malo več kot ponavadi in zajahaš. Bliže ko si, večja je jata, čreda, roj; več je nestandardnih talnih oznak, bogatejši nabor državnih simbolov, glasnejše obcestne spodbude, smešnejše oprave (od julemanden-a in wonder woman, prek vseh živali- tudi mitoloških, do Ramsau krajevne table pripopane na kolesarski hrbet); in kljub upadu nivoja energij, vse bolj smejoča duša.
Prešvican in krepan prikoplješ nekam gor, včasih celo kamor si si zamislil, med tisoč(e) čakajočih na tistih par minut. Zasedeš kak gasilski komplet, čudno (praktično nemogoče) je ne srečati kakega Idrca, skupaj popiti kaj osvežilnega in pojesti približno tisto kar si naročil. Če ti pride na misel, da bi se pritoževal…: »Lej, si pa tuki!« »A ni fajn?« »Itak de je!«
Tistih nekaj ur do ’tistih par minut’ mine hitreje kot potem minute same! E-giro ‘dirka’, karavana vozil z reklamami, glasbo, prodajo merchandise spominkov, za šenk navijaškimi rekviziti in vodo; navijanje za vzpenjajoče rekreativne sotrpine, montaža zastav in transparentov, talno freskanje, debate z naključnimi sosedi; vedno pa tudi kaj spontano zabavnega: npr. nono, ki se vsem zaporam navkljub z avtom pripelje po trasi povsem do gorskega cilja (pod vrhom sicer že v spoštljivem spremstvu treh ‘letečih miličnikov’) in požanje aplavz altro che roza majica; Mauro the inflatable cop, ki je doma v fitnesu; zakuhana povsem nova Toyota; Američanka, ki v mrazu pod Tre Cime razkazuje svoji dve (in kratke hlače); TISOČI kolesarjev, s katerimi se po etapi kot reka pretočiš izpod Rifugio Auronzo do Misurine; pa recimo sneta veriga in zmaga za 40 sekund. Take, mislim, zabavne fore.
Za vse ostale je televizija!
#giroditalia2023 #tappa_18_19_20
Dodano septembra 2023 s prejšnjih obiskov rožnatega spektakla:
2018 – Monte Zoncolan
2021 – Goriška Brda
2022 – Kolovrat
Sankaški dnevnik
Tukaj samo povezava do prispevka objavljenega na strani Sankaškega kluba Idrija. Gre za zapise, ki sem jih, po ca. 32 letih, našel v neki škatli polni srednješolske navlake, ki je ležala v kleti. Kako sem kot mlad navdušen sankač beležil svoja doživetja…; škoda mi je le, da sem nehal. Ogromno je pripetljajev, anekdot, raznoraznih spominov, ki jih s kolegi občasno obujamo, med branjem teh zapiskov pa sem ugotovil, da smo veliko tega na žalost pozabili 🙁
Sanj(k)e
Zgleda, da sem še kar sanjsko bitje 😀 ; ponoči sanjam, podnevi sanjarim. OK; o nočnih ne bi 🙂 , dnevne domišljijske vaje pa so že mnogo let v veliki meri povezane s sankanjem. Ne vem sicer točno kdaj se je intenziteta povečala, a zagotovo že najmanj 20 let med sprehodi v naravi ”gradim” sankaške proge in sankam. V zadnjih sezonah so se pridružile še urbane(jše) blodnje, saj sem se norec navdušil tudi nad sankanjem s sanmi na koleščkih, torej športom, ki se izvaja na asfaltni podlagi.
Težko je govoriti o procentualnem izkoristku / realizaciji nasanjanega v vseh teh letih in težko je to primerjati z izkoristki pri ostalih idejalistih, a dejstvo je, da se mi je količinsko realizacija uresničitve sankaških sanjarjenj v 2017 podvojila. Kako? Kamot! Cirka 15 let stari oživitvi sankaške proge na Talerju in s tem organizirane(jše)ga sankanja na idrijskem, se je pridružila še izvedba tekme v sankanju na koleščkih. Pa ne kar tam ene dirke za 15 ”gelipterjev”, pač pa pravega mednarodnega tekmovanja, ki je bilo povrhu vsega izvedeno na zavidljivem nivoju. Oo, boste rekli, smo pa samozavestni…?!? A ne; pridevnika zavidljivo nismo prideli sami. So ga kar organizatorji poletnega pokala z avstrijske in slovenske sankaške zveze, potrdili tekmovalci, vodje ekip, gledalci, širša športna in manj športna javnost. Naprimer:
- Po mnenju Alberta Almerja (CH) je bila dirka v Idriji najbolj senzacionalna dirka, kar je bilo kdaj izpeljanih! Idrijčani so tekmovalce in spremljevalce sprejeli z velikim spoštovanjem ter jih ves dan vzdolž cele proge razvajali z lokalnimi dobrotami! Slovenska ekipa ima velik potencial in sankanje ima tu zagotovo lepo prihodnost. Radi bi se srčno zahvalili organizatorjem in vsem prebivalcem Idrije za uspešen vstop na sceno enega najlepših športov na svetu!
- S strani mednarodne zveze: Tekmovalci so povedali, da je bila tekma absolutni vrhunec njihovih dosedanjih nastopov. Ljudje v Idriji so športnike sprejeli srčno in z neizmerno toplino ter tako poskrbeli za odlično vzdušje ob novi progi. Ta tekma je zagotovo najboljša popotnica za nadaljnjo organizacijo tekem v Idriji.
Ni namen mojega pisanja hvaljenje dogodka samega. Navedel bi rad razloge zakaj je bila zadeva zamišljena kot je bila in poudaril pogoje, ki so omogočili izvedbo.
Najprej pa moram našteti tistih nekaj (poglavitnih) razlik, ki so našo tekmo ločile od (večine) ostalih:
- Potekala je po mestnih ulicah.
- Tekmovalci, ekipe, funkcionarji in prostovoljci so bili deležni brezplačnih prigrizkov in toplega obroka. Nekateri tudi brezplačne pijače. Prigrizkov je bilo napečenih toliko, da smo jih talali še gledalcem.
- Gostoljubje itak!
- Ostalo 🙂
Cela ulica nori
Mizica pogrni se
Od mizice gor…
… in od mizice dol
Razlogi torej:
Združiti smo želeli dobre prakse (in se izogniti slabim) z do sedaj obiskanih tekmovanj ter ustvariti okolje v katerem bi lahko uživali tekmovalci in gledalci.
- Nismo se ozirali na to koliko kdo od tekmovalcev uživa na hitrih, počasnih, tehničnih, lahkih, strmih, drsečih, takšnih ali drugačnih progah; progo smo le želeli narediti čim varnejšo, a vseeno atraktivno.
- Poskušali smo izločiti dejavnike, ki nas običajno motijo: pomanjkanje informacij, informacije le v jeziku organizatorja, nepotrebne prekinitve, zavlačevanje in včasih nerazumljive zamude v programu; neprimerna parkirišča, pomanjkanje sanitarij, gostinske ponudbe in kot najvažneje gledalcev! Saj ne, da na vseh tekmah vse našteto ne štima; nekje nekaj, drugje spet nekaj drugega…
- Gledalci! Ja, želeli smo gledalce. Da jim predstavimo ta atraktivni šport, da jim popestrimo sobotno popoldne, predvsem pa, da tekmovalcem ustvarimo vzdušje, ki si ga zaslužijo, vzdušje, ki si ga bodo zapomnili. Ko zdaj razmišljam za nazaj (in če sem še malo žleht 🙂 ), pa tudi zato, da občinska komisija, ki tala denar za športne prireditve, vidi, koliko ljudi se da zbrati (tudi) z njihovimi dodeljenimi 138,27€ 🙂 🙂 .
- Morda je bilo še kaj, pa se zdaj ne zmislem…
Tako to mora zgledat
Kljub dežju…
Hi five Stane
… rjovele trobente s svojo glasbo
Spust se sine, mama snema
Legendarni dokumentator
Vidita Vida
Mladina pa po svoje
Krivc je lačn
Pogoji za izvedbo:
- Formalno gledano za izvedbo rabiš: dodelitev tekmovanja s strani organizatorja pokala ter vsa ustrezna dovoljenja lokalne skupnosti.
- Naslednja zadeva so potrebna sredstva; najsibo finančna, materialna ali v obliki storitve. Sankaški zvezi Slovenije ter vsem sponzorjem in donatorjem iskrena hvala za pomoč in podporo!!!
- Ulična dirka pomeni prebivalce. Velika večina je bila navdušena, nekateri so se le strinjali, približno dva sta pa nekaj nergala 🙂 . Hvala za vsa parkirišča, stopnišča, vrtove, dovoze, kevdre, dvorišča, balkone, garaže, elektriko, luknje v škarpe, pomečkane trajnice, travo in ostalo cvetje (pa če je bilo še kaj…)
- PROSTOVOLJCI. Ulična dirka pomeni tudi ogromno dela! Ogromno več kot ga zahteva izvedba dirke med ”travniki”. In zato rabiš ljudi. Prostovoljce! Kako v okolišu (Grapa in malo Riž) kjer živi približno 100 približno odraslih ljudi, zbereš več kot 100 prostovoljcev? Ena možnost je, da jih šteješ tako kot so Miloševičeve glasove v Srbiji 🙂 ; realnejša pa ta, da se jim ob približno 50% udeležbi pridruži še en toliko žlahtnikov in prijateljev iz drugih becirkov. Teh 100 levjesrčnežev pa je pogoj, ki ga noben dnar ne more kupiti ali nadomestiti! Človeške vrednote se počasi spreminjajo, večinoma na slabše, a v tem okolju jih nekako uspevamo ohranjati na nivoju, ki nam ga marsikdo zavida… (Če bi bil to rokopis, bi se lepo videlo, da se malo tresem. Če kaj, potem ta dobrovoljni entuziazem, neprisiljena pripravljenost pomagati, pozitivna odkurjenost teh tipov (in tipic, seveda), prikliče na plano tisto nekaj ”babe v meni” 🙂 (kurjo polt, več vlage na zunanjo stran roženice, tresavico 🙂 ipd.) )
POINT PRISPEVKA:
SANKE
gor al pa dol, takih sto ljudi s takimi vrednotami,
to so v današnjem času v marsikaterem okolju res lahko samo
SANJE!
Zdaj pa lahko v miru naprej nakladam 🙂
In kaj vse je potrebno prostovoljno postoriti? Zbrati dovoljenja, privoljenja, finance, material in usluge, izdelati varnostni načrt in urediti ostale dokumente za birokratski del dirke, poskrbeti za interno komunikacijo, za promocijo, za obveščanje prebivalcev, zagotoviti prenočišča, parkirišča, štrom, ozvočenje, muziko, komentatorja (ga založiti s podatki, podrobnostmi, preteklimi uvrstitvami, rezultati in dosežki), časomerilce, startne številke, kolajne, startno rampo, zastave občine, zvez in držav udeleženk, prijavno službo, stopničke za podelitev, WC-je, zdravstveno, redarsko in sodniško službo, klopi, mize, baldahine, gostinstvo za obiskovalce ter hrano in pijačo za tekmovalce, ekipe in organizatorje, postaviti fizične zapore in obvestila o zaporah, obvozih itd… In zagotovo še kaj.
Glavni zalogaj in največja težava ulične dirke pa je zaščita: avtomobilske gume, bale, blazine in predvsem planke! 450 tekočih metrov smo jih namestili! Nekaj izdelali na novo, nekaj pobrali na Talerju, nekaj izposodili pri lokalnih podjetjih… Natuhtati postavitve, spajanje in pritrditve, saj jih je kar nekaj ‘stalo’ sredi vozišča in je bil potreben ‘Blitzkrieg’ sistem namestitve in odstranitve. Izdelati nekaj čez 100 kotnih ‘kavalet’, pripeljati približno toliko protipoplavnih vreč za obtežitev…; skratka zalogaj, ki zahteva sistematičen in resen pristop lepega števila ljudi! In zagotovo še kaj.
Na koncu je potrebno pa še pospraviti, počistiti, vrniti vse izposojeno in najeto, plačati račune, se zahvaliti stanovalcem ob progi, sponzorjem in donatorjem ter seveda prostovoljcem! In zagotovo še kaj.
Nekaj slikovnega gradiva za lažjo predstavo:
Izdelava plank 2014
Planke 2014
Doniran les 2016…
…in še kar izredni prevoz 🙂 .
Fršalungen
Freskanje
Nameščanje
Čez Tinino škarpo
Prostovoljci, blazine, bale, planke, zvočnik, WC
S starta v prvo šikano
Tem smo se kar vselili
Ni za gledat
Malo smo se potem še poveselili, vsem zahvalili in nekaj kolajn podelili:
Prostovoljci, sponzorji, donatorji
Še nekaj njih
Priznanja za extra doprinos
Hvala vsem! Kar taki ostanite 😀
Najava in domača stran taistega dogodka.
Rock&Roll-enrodeln
Kaj je pa to zdaj za en zlodi, a?
V osnovi je drugi del naslova prevod slovenskega imena športne panoge v nemški jezik: Poletno sankanje s sanmi na koleščkih = Rollenrodeln. Cela ‘sklepánka’ nakazuje, da je šport sám mal enga rokenrola: hiter, zabaven, atraktiven…, a tudi *adrenalinski in nevaren!
(*Dvomim sicer, da so R’n’R muskontarji in fani vedno samo na adrenalinu, a ostanimo pri tem…)
Prispevek sem se spravil pisat predvsem kot PR aktivnost z namenom promocije tekem, ki se nam obetajo letošnjega avgusta. Pridobili smo namreč organizacijo 5. in 6. tekme mednarodnega poletnega pokala Murauer Bier Cup 2017. V Idriji jo bomo (Sankaški klub Idrija) priredili v soboto 19. avgusta (predvidoma popoldan), v Kavčkah pri Žirovnici pa Jeseničani (Sankaški klub Jesenice) v nedeljo 20. avgusta dopoldan.
Glavni sponzor
Zakaj promovirati? Vsekakor ne zato, ker bi imel kake pobožne želje, da bo iz tega športa (sankanja nasploh) sploh kdaj kaj resnega ratalo, želim le iz dveh razlogov predstaviti prireditev kot primer win-win situacije:
- Win: zadeva je *atraktivna za pogledat,
- Win: tekmovati pred glasno publiko je vsekakor drugače kot med par preplašenimi vevericami in slučajno mimoidočimi planinci.
(*Pri omembi atraktivnosti moram izpostaviti en zadržek; namreč: mokro cestišče spremeni celoten vtis v precejšno žalost! Ker je uradno predpisana samo ena trdota kolesc, le-ta pa za mokre razmere bistveno pretrda, se pač ne da hitro peljati… Ostane nam torej upanje na lepo vreme (al pa rusko-kemični pristop: med vojaško parado prek Rdečega trga ni baje še nikoli deževalo 🙂 ).)
‘Diši’ kot na reliju
Kako smo v Idriji sploh prišli do ideje organizirati tekmo? Cesto v soseski Grapa so asfaltirali že njega dni, tam nekje konec sedemdesetih, ko je bila še Srebrničeva . Nekaj so dodala (no ja, odvzela) leta, nekaj preobremenjeni tovornjaki z lesom, precej pa periodična neusklajena prekopavanja zaradi vodovoda, kanalizacije, kabelske in podobnih žnur. Ko so se zvezde (predvsem politične) ustrezno konstelirale, smo končno dočakali harmonizirano enkratno prenovo in vgraditev vseh napeljav ter posledično novo asfaltacijo ulice, ki se jima zdaj reče Kacinova in Mrakova. Ker nam v Grapi vsaka malenkost prav pride, da se malo podružimo, smo seveda sklenili ta veledogodek obeležiti s svečano otvoritvijo. »Pa malo bi se lahko še sankali zraven…«, je predlagal Nejc. To smo sicer delali že kar prvi dan dokončne asfaltacije, še po rahlo topli podlagi! In veste kaj je bilo; poleg tega, da je bilo super? V desetih minutah je bilo pol prebivalcev Grape ob cesti ali na okenskih policah! (Sploh nismo pogrešali veveric in planincev… ) Pa nazaj k otvoritvi. Ko so gorenjski kolegi izvedeli za naš namen promocijskega sankanja, so ga sporočili Hrvatom in Avstrijcem, uvrstili v program SLO- CRO pokala ter povabili Avstrijce naj se tekme udeležijo kot treninga… Skratka: do ideje za organizacijo tekme sploh nismo prišli sami! Na postavljeni datum (11.6.) je zaradi dežja vse skupaj odpadlo, na prestavljeni datum (1. 9.) je odpadlo vse v zvezi z uradnim tekmovanjem; ni pa odpadla prireditev po *osnovnem konceptu: otvoritev, promo spusti ter večerna zabava ob glasbi, hrani in pijači. Čisti zakon! In najpomembneje, potrditev smisla in bistva: veliko gledalcev, spodbuda sankačem in splošno odlično vzdušje!
(*Osnovni koncept se je potem razširil še na nedeljsko kosilo odvečne hrane, čiščenje in pospravljanje prizorišča ter ‘odvečne’ pijače, ki pa nam je do večera ni uspelo…)
Postroj
Mim Gnezda
Stoječe ovacije 🙂 .
Zamižje pred viharjem
Jeseničani so se, ‘v zameno’ za odpadla tekmovanja, z organizatorjem mednarodnega pokala v poletnem sankanju s sanmi na koleščkih, uspeli dogovoriti za izvedbo dveh tekem tega pokala v Sloveniji. Murauer Bier Cup običajno šteje 6 do 7 tekmovanj na 3. do 4. prizoriščih. Predlog koledarja 2017 kaže na 8 tekem na 5. prizoriščih. Število nastopajočih se vrti nekje okrog 60 enosedov in 5 dvosedov, prihajajo pa iz Avstrije, Nemčije, Hrvaške, Italije in Švice; poleg Slovenije, seveda.
Lani smo se v Grapi vozili na ca. 350m dolgem odseku. Za ‘potrebe’ mednarodnega tekmovanja bomo traso podaljšali do Kovačice in jo s tem ‘raztegnili’ na ca. 700m. Najhitrejši in najatraktivnejši del ostaja med Gnezdom in Plešnarjem (prej pr’ Znaml, zdej pr’ Mesecu), zanimivo zna biti tudi na prehodu iz Mrakove v ul. Henrika Freyerja (graparska severna vrata 🙂 ) ter med bloki nad Kovačico in v ciljnem zavoju v Platiševo ulico (v Pront). Ali nam bo progo uspelo narediti zanimivejšo s postavitvijo nekaj šikan, si še ne znamo jasno odgovoriti. Par ilegalnih poskusov in se bo zjasnilo (al pa stemnilo 🙂 ).
Prizorišče
Términ spektakel se zadnje čase vse prevečkrat zlorablja. En kvazi pevec npr. sam svoj nastop reklamira kot spektakularni koncert! A glede na definicijo v SSKJ (spektákel– dogodek, dogajanje, ki zaradi zanimivosti, slikovitosti vzbuja pozornost) si upam mirne vesti trditi, da ima naša prireditev potencial spektakla! Vsekakor bomo delali na tem, da to smelo trditev upravičimo!
Pridite pogledat, če nam bo uspelo:
Idrija (Grapa) 19. avgust in soteska Kavčke (hidroelektrarna Moste pri Žirovnici) 20. avgust 2017.
V Idriji nam ga bo pomagal delati Bojan Makovec Maki, legendarni *prvi glas Planice!
*Eni pravijo prvi gobec 🙂 .
Zvečer potem na Reggae Night v okviru Čipkarije, ki jo organizira KIŠ.
Če vam bo čas ostajal:
Mestni muzej
Turistični rudnik
Vojni muzej
Še vse skupaj in mnogo več: Visit Idrija
Tukaj pa kupujemo kolesa, ležaje, distančnike in ostalo robo:
Need for speed
O >>Sankanju<< nasploh sem pa tudi že enkrat nekaj pisal.
Nazaj k naravi
V zadnjem času se v avto-moto krogih precej govori o izgradnji novega dirkališča v Sloveniji.
A veste kako bo?
Tako:
——————————————————————————————————–
Zgradili ga bomo sredi neokrnjene narave. Gozdarji, lovci, predstavniki Nature 2000 ter ljubitelji komada V dolini tihi bodo menda od navdušenja skakali in ploskali z gluteus maximusi.
O imenu dirkališča še nismo odločali, bo pa nekaj v stilu: Mi z Ano, Cel Tveg, Mu Želvo, Spat Franko Šnops, Cesto Ril, Hej Res, ali morda celo Šalami. Za potrebe prispevka mu nadevam delovno ime, ki izhaja predvsem iz izbrane lokacije: Circuito de Sredi Žbunja (CdSŽ).
Kdo bo na otvoritveni slovesnosti nosil slovensko zastavo se mende ve!
Ker smo znani kot narod, ki projekte od začetka do konca izpelje v velikem slogu, je seveda jasno, da bo preteklo le malo časa do gostovanja prve dirke MotoGP. Do takrat bo verjetno naš vrhunski sistem iskanja in nadaljnje obdelave talentov tudi že izvalil narodnega heroja tipa Jože Lorenčič, Marko Markič ali celo dr. Valentin Rožič. To (in pregovorno spravni vpliv slovenskih gozdov) zna sprožiti svojevrsten navijaški in organizacijski fenomen: objemale se bodo Viole z Dregonsi, Cerklani z Idrci, ljubitelji Planice s filharmoniki; gostinstvo bosta imela v španoviji na čez Zbor za republiko in Forum 21, družba Gašper G. d.b.o. pa bo na koncu počistila in ugasnila luč.
Odprtega duha kot smo, bo tudi odnos do obiskovalcev zelo liberalen. (Od tu dalje bom pisal kar v sedanjiku, a ne pozabite, da govorim o skorajšnji prihodnosti! ) Ker gre v tem primeru za motociklistično dirko, morajo avtomobilisti parkirati izven ograjenega območja CdSŽ. V notranjost imajo vstop pešci, motoristi in gledalci z avtodomi. Za slednje so označena mesta, kjer jim je dovoljeno parkirati / kampirati. Pod pogojem, da ne ovirajo prehodnosti poti, ki povezujejo travnike in parkirišča, pa lahko konec koncev parkirajo kjerkoli. Isto velja za šotorjenje. Maksimalni naklon, ki še omogoča bivanje v camping objektih, je nepredstavljiv. Ne vem. Morda spijo privezani. Nekateri zagotovo prbiti. Če si s količki in trakom okrog 1,5m2 velikega šotorčka ogradiš 50m2 veliko parcelo…, … si pač prvi prišel in melješ. Če ti tega slučajno ne uspe zgraditi na mestu, ki dovoljuje direkten pogled na dirkalno stezo, si pač nekaj podobnega zakoličiš še na brežini po lastni izbiri. Če si na volji, si lahko izkoplješ mesto za stolček. Če je volje več, odkoplješ pol kubika rodne grude za namestitev cele sedežne, baldahina, motorke, agregata ter kompresorja za pogon sirene z odslužene lokomotive. Zadnji omenjeni inštrument je sicer uporaben tudi za odganjanje nepoznanih, neotesanih navijačev s tvoje parcele in bližnje okolice. Če slučajno pozabiš čepke za v ušesa, je dobro imeti v družbi kadilca, ki ti renta odslužene filtre. Zvok sirene gre sicer dobro v uho, še bolj pa gre nekaterim v nos. Zato s seboj prinesejo motorke s posebnimi izpušnimi cevmi, motorna kolesa skoraj brez izpušnih cevi, mašine motornih koles brez motornih koles in z zelo posebnimi izpušnimi cevmi; da agregat ponoči ne laufa v prazno, pa še za 50 diskotek ozvočenj. Izvor občasnih izjemnih detonacij na raznih koncih, mi ostaja neodkrit. Točne definicije besede vendetta ne bom googlal, a neke sorodne interakcije (brezkontaktne sicer 🙂 ) trajajo najmanj tri dni! Ker v bencinski meki pešačenje ni smiselno, je gibanje pretežno oktansko. Pretežno na dveh kolesih. V objemu med zunanjo ograjo in ograditvijo steze same, je v povezavi z dvokolesnimi premiki dovoljeno vse! Hitrost je poljubna, izbira vožnje po prednjem ali zadnjem kolesu tudi, število potnikov in njihova smer sedenja prav tako, čelade je škoda, ker se te ne vidi; k dodatnemu dvigu pozornosti pripomore burn-out zadnje gume, maska iz Scary movie, dekolte, umetna nagačena mačka na glavi ali občasen padec. Vse to ti očitno priskrbi tudi mačji nočni vid, saj na cross motor res nima smisla lampe montirat; da se pa zaradi tega ob 2h45 zjutraj ne bi še na en điro spustil, bi bilo pa čisto nesprejemljivo. Če se ti vse skupaj sfiži in te noben ne šmirgla sploh, flikneš skuter u kanal in ga zakuriš. Ultimate burnout! Zmaga čista! In kaj na to poreče oblast? Nič! Redarji, varnostniki, policisti, gasilci in reševalci se umirjeno vozakajo in šetajo naokoli, opazujejo dogajanje, žgejo selfije in sodelavke v službenih kombinezonih (mislim, slikajo jih; da ne bo nesporazumov). Atraktivnih ozadij res ne manjka.
Zavoljo promocije je dobro naštudirati en tak udaren MOTO, ki ga lahko za povrh natisneš še na majice za prodajo. Npr.: Sredi Žbunja se ne spi! Roko na srce, saj se res ne kaj dosti. Vsaj ne najkvalitetneje. Če ti spanje ni primarni cilj, a ti ni uspelo zakoličiti v družbi ustreznih (zgoraj naštetih) ‘nosilcev’ zvoka, obstajajo seveda tudi prireditveni šotori, kjer nočni mir preprečujejo kar organizatorji. Pa ponovimo, da se ‘usede’: Sredi Žbunja se ne spi!
——————————————————————————————————
Če se vam zdi, da sem napisal eno veliko laž, ste se zmotili. Napisal sem najmanj tri:
-ne gre namreč za prihodnost,
-ne gre za Slovenijo,
-ne gre za Circuito de Sredi Žbunja!
Gre za čisto običajen podaljšan vikend v času dirke MotoGP v Mugellu, v srcu opevane italijanske Toskane!!! (No ja, bolj pri rebrih 🙂 .)
Toscana ljubezen moja
Drugi del
Pokljuka, Bloke, Logarska morda?
Naš fevd (foto by Aleš)
Cliffhanger-ji (foto z net-a)
Arheološko najdišče (foto z net-a)
Parcelacija (foto z net-a)
Še malo izkopanin
Avdio hardware
Rožičevi
Zdrav duh…
… v zdravem črevesu
Moto (z net-a foto)
Slika gorečega skuterja ni uspela. Ker kljub veri, da sem…, očitno sploh nisem slikal. Dekoncentracija pozne ure in antidehidracijske kure.
Nekaj podobnega najbrž:
Ultimate (foto z net-a)
Pa še malo ‘javnega dobra’ za lažjo predstavo:
Predvidevam sicer, da reševalci in ostale uradne osebe niso bile povsem brez dela, a osebno v treh dneh nisem videl slabe volje, kaj šele nasilja, prekomerne opitosti, padcev s poškodbami (no ja, baje si je Cal Crutchlow zvil gleženj, neroda 🙂 ); skratka sploh neke pi.darije, ki bi jo človek pričakoval kot posledico opisane anarhije. Po uradnih podatkih je bilo dol v času dogodka ca. 140.000 obiskovalcev, samo v nedeljo ca. 90.000! Seveda vsakega posebej nisem ‘pregledal’, in têrmin prekomerna opitost je tudi relativen, a dejansko nisem videl opotekajoče, ležeče ali podobno odbite osebe! Poznavajoč mentaliteto lastnega naroda predpostavljam, da bi bila črna kronika v primeru take ‘organiziranosti’ na CdSŽ, precej obsežnejša in žalostnejša kot v Mugellu; vseeno pa bi si želel, da bi ta dežela uspela vzgojiti nekaj več čuta za sobivanje človeka ( v tem primeru športa in športnih navdušencev) z naravo. No ja, v Mugellu so ga tudi za moj občutek vzgojili malo preveč 🙂 .
»Nazaj k naravi!« je dejal Jean-Jacques Rousseau slabih 300 let nazaj. Poudarjal je vrednost čustev!
Sube la copa
Doživljajski spis
Eviva España
Dan–386 (minus tristošestinosemdeset) Stojim na Montjuïcu , gledam Palau Sant Jordi in izjavim nekaj v stilu: »A naslednje leto bova pa tukaj svetovno v košarki gledala?« En del dvojine predstavlja starejša hči, ki se je kaj hitro odločila v projekt investirati 5 tednov počitniškega dela, pa še del ‘rojstnodnevnih prihodkov’ je morala dati na stran. Stanje na Montjuïcu je bilo ‘posledica’ >lanskoletnega potovanja<, izjava pa bazirala na zmanjšani prištevnosti, ki je bila posledica opisanega pod fotografijami 9.8. iz istega prispevka. Zdaj lahko samo rečem: “Hvala bogu za: Sube la copa de sangría!”
Apetajzer
Začelo se je z žrebom skupin tam nekje sred zime, nadaljevalo z iskanjem ugodnih nastanitev in letalskih povezav ter nakupom vstopnic v začetku julija. Letalo, sedem dni apartmaja, 5 kart za tekme: 502€ na osebo. Nadaljevalo se je s čakanjem. Dooolgim! Ker se je iz našega konca na prvenstvo odpravljalo kar nekaj ljudi, so bile ‘špansko-kanarske’ debate kar pogosta poletna tema, ki je vnemo le še podžigala. Precejšnja gostota someščanov je bila zaznavna tudi na otoku samem. Lastnega brata sem srečal kar dvakrat . Torej sva se videla več kot doma 🙂 . Aja, dva Idrca celo živita na Gran Canariji. Eden je bil službeno odsoten, drugi nam je pa precej pomagal dvigniti izkoristek koriščenja lokalnih dobrin in znamenitosti.
Napaka! 🙂 (vir: Idrijske novice 12.9.2014)
Dan1 Odhod 5h15, postaja cestninska Logatec, pobranje dodatne potnice, postaja letališče Benetke, oddanje dodatne potnice; 9h25 parking letališča Bologna, polet do Madrida, prestop, polet do Gran Canarie, 19h40 naključno srečanje prvih Idrcau, bus do Las Palmasa, naključno srečanje drugih Idrcau, vlek kufrov čez plažno promenado, naključno srečanje Klobučarja in edinga Idrca v reprezentanci (Matej Likar- Liks), prijava, vlek praznih želodcev do carbonare in polnih na strešno teraso na pir v družbo celga kupa Idrcau. Uspešno smo zvrnili večer v noč. Mater je fajn! Kaj šele bo?!? Kljub temu, da sva imela plačan apartamento s ‘pogledom’ v atrij (v silos jebenti), sva dobila tacga s pogledom na ulico. Super! A k pogledu sodi tudi zvočna komponenta! Spanja željna, sva kar malo pi.dila, da sva doma pozabila čepke za u uha. Nekje vmes je štartal Dan2.
Drugi bomo; al kaj bi rada povedala? 🙂 .
Portugal
Da imajo Španci zamaknjen urnik, vem že 20 let, a me že 20 let ne moti. Po 10-i zbor v lokalu verige 100Montaditos, kjer za 1,8€ dobiš res velik café con leche ter montadito (npr. popečeno bageto s pršutom, olivnim oljem in paradižnikom). Ogromne količine časa preživetega v lokalih te verige imajo zgolj neslučajno povezavo s ceno velike točene cerveze, ki ti jo ulijejo za celega 1,5€. Pa še natakarice so znale vsak dan kako slovensko besedo več. Za lažjo orientacijo smo bazo ‘samooklicali’ kar za Slovensko hišo. Čepke sva nabavla!
Pozdrav na levo
Frušk
Plaža je zgledala OK, morje tudi, a smo se morali že po 14h (natrpan urnik, kaj češ) počasi odpraviti proti dvorani. Počasi, a ne, saj bi brzina lahko domačinom popolnoma sfuzlala bioritem. Trolo smo tako napolnili, da je klance komaj zmagovala, kot kasneje ugotovljeno pa tudi kar prilagodila ruto do Arene. Pred dvorano pa šok! V obliki niča. Ni šotora, ni šanka, ni odra, ni NIČ! So nas lani na EB2013 očitno razvadili, saj je bilo, kar se tega tiče, fantastično porihtano! V dvorani valda samo brezalkoholno pivo. Tokrat za 5€. Sem kar vodo. Tekmo ste najbrž gledali. Če je niste, … meni se je zdelo, da smo Avstralce dokaj elegantno premagali. Po srečanju smo 12 kart prodali Rusu za 100€ (točneje: 2x po 50€). Super! Pa imamo plačano Slovensko hišo za danes. Manjša skupina se nas je odpravila na pijačo še v en lokal prej. Pri plačilu pa težave z dnarom. Gledajo, svetijo, primerjajo, vtikajo v tester itd. U mater; Rusi! Grem k šanku, vprašam po težavi, dam svojih 50€, test v trenutku OK, vrnejo Ruske, hitro spijemo in gremo; srečni, da ne nadaljujemo svetovnega na kaki kvesturi. Po stresnem dogodku naprej po našem polotoku, nekaj pojest, zatem pa v bazo sporočit slabo novico. Žeje vseeno nismo trpeli pretirane. Po zaprtju v nekaj še odprtega, po zaprtju slednjega še na teraso. Nekje vmes je štartal Dan3.
Del Idrje in Avstralka litovskih korenin (J je ostala doma)
Od kod lepote tvoje
Tovor gre
Big screen screensaver
Drugo dejanje Dneva3 je bilo hudo mučno. Fizično sem bil rahlejši od najrahlejšega francoskega peciva, prvorojenka mi jih je ukladala, da mi jih še Barbi (hvalabogu) ne tako, zajtrk in kosilo preskočil, pred tekmo pa v izpostavi Slovenske hiše (v nakupovalnem centru v bližini dvorane) že nekaj malega zaužil. Najprej smo seveda naskočili Rusa, ki je hitro dobil še dva kolega dvojne kilaže. Še kar flegma tipi. 2m pred dvorano kupujejo karte in jih 5m pred kaso prodajajo naprej. Pred očmi organizatorjev in policije. Denarnica na debelo polna bankovcev po 50€. Samo po 50 in nič drugega! To nam je sume le še potrdilo, zmenili se nismo pa nič. Vpletanje policije se ni zdelo smiselno, saj konec koncev nismo bili oškodovani. Tekmo ste najbrž gledali. Če je niste, … namučili smo se u trikrasne. Po koncu muk premik v lokal Tao Garden, na srečanje z reprezentanti. Zanimivo. (slikce telefonske in uradne) Nekje vmes je štartal Dan4. In teraso so nam zaklenili. Se je pa to noč odklenilo Litvancem, ki so popestrili noč stanovalcem s pogledom v silos. Kričanje, razbijanje, živalski s_x in bruhanje v atrij (tudi po sušečih se cunjah v slovenski lasti).
MX
Idrsku-Žerovske rovte
Prva peterka?
Ja pa ja de
Ni fieste brez Golice
AfterGolicaParty
Kar se basketa tiče, ponedeljek prost. Zgodnejša vstaja, najem avta in premik do Palmitos parka. Za moj okus ambient u nulo: skale, kaktusi, skale, palme in skale. Predstava z delfini je zelo dobra, ostale pa tudi kar v redu. Kot živalski vrt nič posebnega, vstopnina še kar navita. Se splača kupit in sprintat z net-a.
V rošcah
Wild west …
… v neki grapi
Kanarci? 🙂 .
Ryan
Air
A so ga podložil, al ga bodo zakuril? Korenine ali deblo?
Primat. Smešen. Še najbolj peš.
Sesauci pometajo
Hop Flipper hop
Hop Carlos hop
Potem v puščavo. Ob Maspalomas. Gazimo kot beduini z orientirjem bele (bar) barake na obali; … in zagazimo direkt med kožice in dokolenke. Postregli so nam tudi oblečenim. Z računom pa olupili, banda saharska. Ker so stopalca čez peščenine kar zažigala, smo do tekstil plaže prebežali po vodni liniji. Vodil nas je pogled na nežno moško ritko, ki jo je (kmalu po našem komentarju, da je že malo roza) nežna moška ročica nežno namazala, čeprav našega komentarja lastnika omenjenih okončin nista slišala. Maspalomas (več golobov) je baje znan po tovrstnih ‘družinskih zvezah’. Mavrične zastave na vseh vogalih pritrjujejo. Je bil pa že čas, da sprobamo to morje kanarsko. Tam nek 22, 23. Čisto OK. Večerjali kar v prisipinski betuli. Čisto OK. Veranda še kar zaklenjena, bazo pa ob ponedeljkih zgodaj zapirajo. Vseeno je nekje vmes štartal Dan5.
Sahara
Deh-Idrija
Zadaj pa tole
Spredaj pa takole
Po zajtrku ‘jutranja’ kava v baznem taboru in takoj zatem popoldansko kopanje (končno na ‘matični’ plaži) pred odhodom na tekmo. Zbor pri Montaditosih v šoping centru, potem še četrtino in pol za Boomerse navijat. Skupaj smo premagali Litvo. Našo tekmo ste najbrž gledali. Če je niste, … spet muke. Malo smo potem še (tako, za razvedrilo) mučili ruske podjetnike pred dvorano. Večerni program izredno kakovosten, torej povsem običajen. Dan6. Nadstrešje so spet ofnali, Litva je pa abstinirala.
Playa Canteras
No.1
Slovenska hiša
Ker so jo zdražili z nizkimi cenami v bližini Santa Cataline, je hija (izg: iha) zapravila ca. 30€ za kavbojke in dve majici v Benetonu ter dvoje kopalke v Blanku. Za vse skupaj 😮 . Ponovno popoldanska tekma in ponovno muke. Kak djela kaljega, gdje maji djengi? Ker je bila baza zasedena, smo zasedli sosednji park in segli po napitkih iz ‘domačih’ hladilnikov. Mimo je prišpanciral del reprezentance in lepo prosil, če se lahko slika z nami 😉 . Naj vam bo. E, če smo včeraj šli spat danes, bomo pa še danes šli jutri. Dan 7. Režima zapiralnih časov nismo čisto zapopadli, a nas je spet rešila terasa.
Čas za rjuharje
Večerna siesta
Jaka po vodi skaka
Mala terasa, spodaj Las Palmas, tralala
Taka je pa baje čez dan
Večerna tekma je omogočila nekoliko daljše plažiranje. ¾ smo jih gonili, potem so se pa roke začele tresti. Litva zmaga tudi v navijačih. By far! V Las Palmasu je četrtek dan za metek. V starem mestnem jedru, Vegueti, se zberejo. Večina lokalov nudi vsaj nekaj za 1€, večinoma pa pivo, vino, rum in prigrizke. Baje, da je brezposelnost 40%, zdaj pa ne vem, a je prišlo teh 40 al ostalih 60%, ma gužva je bila nepopisna. Kljub porazu vzdušje prešerno. Kako šele bi, če bi… Dan8. Taxi do Santa Cataline. Fan cona je bila sicer čisti promašaj, tokrat pa je zgledalo obetavneje. Rock koncert, … a nihče ni hotel z mano 🙁 . Saj prav, itak že čez nekaj ur ustajenje.
Preddvoranski nič
Prvaki
Maškare
Vegueta
Vegetina kuhinja
Spet rent. Še prej pakiranje in odjava. Pa v hribe. V Arucasu smo pogledali katedralo, dna kavnih skodelic, destilerijo ruma in od zunaj en botanični vrt. V Firgasu smo pogledali izvire in ‘stopnišče’ nad njimi.
Cerkvica
Ex farouš
Rumarnica
Kevdr
Degustejšn destilejšn
Gošča
Banane
Fuente
Od zadaj
Slapišče
Klopce
Tlakovano s Kanarskimi
Višje gor razgledna točka Mirador El Balcón de Zamora. Poslovno zamišljeno: če hočeš kaj videti, moraš čez teraso gostišča. Jaz bi spet kavo. Od mize v senci smo splašili 5 al 6 kelnarjev. Ker 5 al 6 minut ni bilo nobenega nazaj vprašat po potrebah, smo pač šli. Zapeljali v ‘Geoss’ Gran Canarije: Cruz de Tejeda. Petelini, kure, piščanci, osel, križ, a ne; in Parador. Gostišče- hotel iz verige, ki ima izpostave na ‘prestižnih’ lokacijah. Ta je grajen v tradicionalnem lokalnem slogu (se mi zdi). Se pa že od tu vidi znameniti monolit: Roque Nublo. Najvišji je sicer vrh Pico de las Nieves s 1.949 mnv. Aja, vidi se tudi Tenerife.
Z balkona. Brez kave. Zgoraj levo Las Palmas
Cruz in Parador
Tenerife
Končno! Pa ne župa. Kava!
Monolit
Roque Nublo
Okrog skalnega izrastka in po najbližji proti Puerto de Mogán. Ceste so 95% super zrihtane. Baje, da je pomagala Vuelta, ki je bila ali naj bi bila enkrat dol. Najbolj so me navdušile ožje cestice, ki po eni strani sledijo liniji prepada, po drugi pa se ožijo in širijo v odvisnosti od obcestnih skal in korenin. Kot bi se vozil po mini-golf igrišču. Slikal pa te zanimivosti žal nisem 🙁 . Pridemo na rob neke strmine, zagledamo Mogán, na navigaciji pa 10km. WTF? Ja kaj; špageti, a ne… Ampak spet urejeni u nulo!
Špageti
Čreva
Vroč dan je bil, zato smo v Puerto de Mogán bolj iskali senco in hladne napitke, kot pa kaj bomo pogledali in kaj slikali. Še eden od krajev sicer, ki ga kličejo Male Benetke. No ja. Nadaljevanje skozi Puerto Rico do plaže Anfi del Mar. Skrita pod hoteli, vse urejeno, a ne najprijazneje dnevnim gostom. Samo en tuš čisto na koncu, WC-ji za plačat, itd; a res urihtano in lepo. Vseeno imam raje bolj divje in manj poštirkane zalive.
Venecja
Ena panoramska (klikni)
Puerto de Mogan
V rošcah
Anfi del Mar
Ja nič. Bo treba vstati, slovo jemati. Še sendvič z bencinske in avion do Madrida. Dan9. Spanje blizu letališča, popoldan flug do Bologne. Ker vrli zahodni sosedje radi malo poštrajkajo, smo najprej 40min na pisti sedeli v letalu, pa potem še 15 panoramirali nad Bolonjo. Vseeno sva ujela četrtino in pol tekme z Dominikanci.
V Madridu ‘Pri lovcu’
nadBolonjske rotacije
A veste kako je bilo na Gran Kanariji? Kot na maturantskem izletu 🙂 🙂 🙂 .
Pa še doma dobra novica: na NKBM so rekli, da je ruski gnar OK, torej sledi še piknik »Las Grapas po Las Palmasu« 🙂 .
Ta je bila pa na fasadi tam kjer so nam Evre testirali:
A Končita, kdo se zadnji smeje?
Še o naslovu prispevka. Sube la copa je naslov uradne pesmi prvenstva. V dvorani v Las Palmasu je nisem slišal niti enkrat!?!?!? Samo dvakrat bežno iz Fan cone med mimohodom. Huecno.
Se vidimo v Zagrebu 😉 .
Sankanje
Sankanje
Na Taler
Filter
Saj v Sloveniji obstajajo tudi sankači na umetnih progah, a ker izhajam iz bolj naravnega okolja, se bom malo razpisal o sankanju na naravnih progah, s poudarkom na sankanju s športnimi sanmi.
Danej Navrboc na umetni
Tekmovalno sankanje
Tekmovalno sankanje na naravnih progah je pri nas v upadu. Če se ne motim, se je tekem letošnjega Svetovnega pokala udeležila ena tekmovalka in dva tekmovalca. Koliko je vseh aktivnih tekmovalcev pri nas pa, roko na srce, ne vem.
Borut Kralj- edini Slo zmagovalec tekme svetovnega pokala
Žlajf
Kaj je glavna ovira za razvoj tega športa globalno? Ni olimpijski šport! In zakaj ni? Špekuliram: Najprej mu ni uspelo zato, ker so pri mednarodni sankaški zvezi FIL premočni lobisti s strani sankanja na umetnih progah. Dobro se zavedajo, da bi imelo sankanje na naravnih progah veliko večje možnosti razvoja kot na umetnih, saj je investicija v ureditev ter vzdrževanje naravne proge veliko manjša; progo pa se da, do neke mere, pripraviti praktično na vsaki gozdni cesti. Po mnogih letih naprezanj s strani pristašev naravnega, se je pa še MOK odločil, da je olimpijskih športov preveč in bodo raje kakega odpičili, kot pa uvajali nove. Če se ne motim, so zimskim zadnje dodali curling leta 98 in snowboard ter skeleton leta 2002. Je_o te curling!
Anže Šetina- skeleton
Žlajfek
Kaj je glavna ovira za razvoj tega športa pri nas? Osnova je vsekakor to, da sankanje na naravnih progah ni olimpijski šport. Iz tega izhaja pomanjkanje zanimanja tako sponzorjev kot splošne javnosti- torej potencialnih tekmovalcev in v končni fazi gledalcev. Kaj še? V poznih osemdesetih so nas dodatno ‘ubile’ mile zime. Prog v dolini praktično ni bilo možno pripravljati, množičnost je šla po gobe, delo v nekaterih klubih zamrlo. Tudi oprema je postajala vse zahtevnejša in vse dražja. Zadeva se je (recimo) dobrih 10 let nazaj nekoliko popravila, a spet usahnila…
Idrci pred startom na Hlevišah
Sankanje s športnimi sanmi
V nasprotju s tekmovalnim, je na prelomu tisočletja totalen boom v alpskih deželah doživelo rekreativno sankanje s športnimi sanmi. Po (neuradnih) podatkih slovenskih izdelovalcev športnih sani ter raznoraznih podjetij, društev in agencij, ki se ukvarjajo s trženjem sankaških prog, se boomu res lahko reče boooom!
Z Mangrtskega sedla
Rekreativnemu je sledilo tekmovalno (s športnimi, a ne). Na lokalnih tekmah v Podljubelju in okolici se je zbralo tudi po 120 tekmovalcev. Leta 2006 je v novoustanovljenem *Pokalu Slovenije nastopilo 150 posameznikov (108 brez idrijske tekme). Zgledalo je obetavno! Nekaj spet na račun butastih zim, a v zadnjih par sezonah je udeležba bolj kot ne žalostna. V lanski je bilo vseh tekmovalcev skupaj 91 (58 brez naše tekme); leto poprej, ko so bile izpeljane samo tri tekme na Soriški planini, pa celo samo 48 (če ne štejemo gostov s Hrvaške)! Spet brez naše, je povprečje na tekmah v zadnjih sezonah nekaj čez 25 tekmovalcev!
* v nadaljevanju PS
Sportrodler
Na Talerju- PS v dežju leta 2006
ISSU
Ker se torej pri FIL-u naravniki počutimo zapostavljene, so se zahodni kolegi odločili ustanoviti novo mednarodno zvezo, imenovano ISSU (International Sledge Sports Union). Tekmovalno sankanje s tekmovalnimi sanmi za naravne proge so sicer pustili FIL-u, zapostavljenejše športne, samotežne ter sani na koleščkih pa vzeli za svoje. In markantnega predsednika imajo (imamo, ajde): Tobias Moretti-prvi šef komisarja Rexa. Uradnih ciljev zveze so sicer nekaj nametali, končni cilj pa naj bi bil spraviti športno sankanje na Olimpijske igre. Srečno!
Presidente Rex
Samotežne- ekipa Dolenje vasi
Na koleščkih- Dragičevič Petra (se mi zdi)
Kaj pa mi? Slovenci.
Stanje (opisano dva odstavka nazaj) je torej klavrno. Lansko Evropsko in letošnje Svetovno prvenstvo sta pokazala, da v športnem sankanju še bolj zaostajamo za elito kot v tekmovalnem! Razlogi? Vedno in povsod sta to čas in denar, a vseeno skušajmo konkretizirati: nimamo ustrezne opreme, (na znanje /tehniko se ne spoznam toliko, da bi upal ocenjevati), ni dovolj možnosti primernega treninga… V tem trenutku se vrh zdi nedosegljiv! In kdo od Slovencev mu je najbližje? Eden bo letos dopolnil 29, drugi 36, tretji pa 47 let! Sledi jim član našega kluba, ki je lani praznoval 60! In prav to me osebno najbolj skrbi! V PS je najštevilčnejša kategorija starejših članov (41-55 let); veteranov (nad 56 let) pa je običajno več kot mladine do 12. leta starosti skupaj! Želim seveda, da bi bilo starejših še več, a otrok in mladine je kapitalno premalo!
Stanko Koler na VN Evrope in Evropskem prvenstvu
Kako se približati zahodnjakom?
Razmišljam… Treba je imeti široko bazo in treba je narediti kvaliteten vrh. Rekreativno gledano je baza ogromna. To je dobro. Večina jih niti približno ne sanka pravilno. To je slabo. Včasih rekreativci pridejo na tekmo PS. To je dobro. Največkrat jih potem ni nikoli več. To je slabo. Imamo sankaško progo na kateri je možno trenirati za v vrh. To je dobro. Prav na tekmovanjih na tej progi je udeležba najmanjša. To je slabo. Bom kar nehal. Več kot očitno je, da nimam pojma!
Kaj pa mi? Idrijčani.
Zastavili smo povsem rekreativno. Kadar je le mogoče pripravimo sankaško progo Na Talerju. Pripravimo pa jo, če se le da, tako, da je primerna za vse kategorije in starosti sankačev. Polivamo jo samo v primeru, če je sneg tako suh, da ga sicer ni mogoče utrditi. Pa za kakšne luknje poflikat. Sodelujemo pri športnih dnevih osnovnih in srednjih šol: predstavimo jim sankanje na naravnih progah, učimo jih tehnike ter posodimo nekaj športnih sani, s katerimi lahko doživijo tisto ‘nekaj več’ kot jim sicer nudijo navadne sani na bregu za hišo. Občasno kaj podobnega izvedemo tudi za druge interesne skupine. Organiziramo brezplačne tečaje sankanja s športnimi sanmi, prirejamo družabna rekreativna tekmovanja, z brezplačnimi napitki in prigrizki obiskovalcem lajšamo tegobe 🙂 mrzlih popoldnevov v izteku sankaške proge. Ne branimo se prostovoljnih prispevkov. Organiziramo tudi tekme PS, če le zima to omogoča. Lahko torej zaključimo, da delamo na široki bazi. Kaj pa vrh? Glede na rezultate PS zadnjih let bi lahko rekli, da je kar nekaj naših tekmovalcev v vrhu le-tega, a roko na srce, le eden zadevi posveča večjo količino časa in denarja. Ostali bi bili (na žalost, a realnost) na preteklem svetovnem prvenstvu povsem na repu uvrstitev v svojih kategorijah 🙁
Na enem izmed tečajev (ne bi pa vedel kaj za en lik izvajam 🙂 )
Moj (ne)prispevek
Osebno sem imel možnost tvorno sodelovati pri kreiranju prihodnosti športnega sankanja na nivoju Sankaške zveze Slovenije. Parkrat so me povabili k članstvu v Svetu za rekreativno sankanje (si mi zdi, da se tako reče). Zakaj sem vedno zavrnil? Najlažje je funkcijo sprejeti, težje jo je ustrezno izvajati. Nisem se čutil (in se še ne) sposobnega, da bi se funkciji dejansko lahko posvetil v meri, ki si jo le-ta zasluži. Ne bi bilo odgovorno! In zakaj se ne čutim sposobnega? Zato, ker dokazano nisem! Kot tajnik Sankaškega kluba Idrija se trudim premikati zadeve lokalno. Načrtov je ogromno, izvedba pa, tako bolj, za silo. V veliki meri po moji krivdi! A zdaj naj to svojo pomanjkljivo vnemo (in diktatorski pristop) naprtim še Sankaški zvezi? Svoje poglede in predloge sem vseeno zbral v pismu in na zvezo poslal. Kakšnega hudo tvornega prispevka očitno tudi s tem nisem nudil 🙂 .
Kaj pa prihodnost? Idrijska.
Pišem lahko le o svojih osebnih željah in načrtih. Ni rečeno, da ima, bi imel ali bo imel Sankaški klub Idrija enake. Kot že zgoraj zapisano se v politiko in delo Sankaške zveze ne mislim vtikati, bom pač poskušal lokalno furati svojo vizijo in s tem (upam) narediti kaj za ta šport in obliko rekreacije . Želim si predvsem povečanja množičnosti med otroki in mladino. Najmanj kar je, moramo nadaljevati s športnimi dnevi in organiziranjem brezplačnih tečajev sankanja. Kako priti do morebitne izvedbe osnovnošolskega ali celo Občinskega osnovnošolskega prvenstva mi ni čisto jasno… Ne samo, da ima vsaka šola v občini športne dneve na različne datume, celo posamezni razredi se razdelijo preko celega tedna. Izvedba ‘čez vikend’ je hudo vprašljiva… Ko so Jeseničani poskušali izpeljati nekaj podobnega na dan sobote, ni prišel nihče (se mi zdi)! Vsekakor bom preko poznanih učiteljev poskušal narediti korak v tej smeri.
Člani društva so sodelovali na skupnih predstavitvah športov na nekaterih prireditvah; Športna zveza Idrija je izdala neko brošuro…; vse OK, tudi s tem je treba nadaljevati, a v praksi se je pokazalo, da otroke zares pritegne šele sankanje samo. Otroci potem pritegnejo še starše. Na žalost smo redki primerki, ki smo pritegovanje izvedli v obratni smeri 🙂 .
Predpogoj za bilo-kakšen razvoj je vsekakor povečanje varnosti na sankaški progi. Torej namestitev dodatnih in popravilo obstoječih zaščitnih ograd. V ta namen smo že nabavili nekaj kubikov desk. Glede na posledice trenutnega žledoloma (Feb. 2014), smo jih vsekakor nabavili premalo. Projekt zalaufamo spomladi!
Da bi le bile še zime!!!
A ne take!
Malo mešano
Soriška planina
Masaža
Sonja z nasmehom
Pred tekmo
Pravljica
Karmen v Dolenji vasi
Priprava
Na meji
Stari mački
Eč v Savskih jamah
Dvosed
Tina na Talerju
Njami
Zdaj gre zares
Po tekmi, pred podelitvijo, med obedom
En malo čuden zapis, ki se malo dotakne tudi sankanja pa >tukaj<.