Ignore

Ste že bili kdaj? So vas že dali kdaj? Na IGNORE?
Jaz sem ta ignore (enkrat pač, kadarkoli že) doživel v vsem njegovem veličastju!

(Malo sem priredil zgodbo, a bistvo je zajeto.)

Enkrat pač, kadarkoli že, sem na netu zasledil oglas/razpis za sodelovanje v nekem projektu. Ker se mi je zadeva zdela zanimiva, sem znanko (v nadaljevanju Z.), za katero sem vedel, da je stvari blizu, malo povprašal o tem. Svetovala mi je, naj se obrnem na drugo osebo (v nadaljevanju D.O.), ki ji tudi lahko rečem znanec. No, s slednjim sva na dolgo in široko podebatirala in predebatirala; dobil sem občutek, da mu je moje zanimanje za sodelovanje kar všeč. Povezal me je z odgovorno osebo, na e-mail sem dobil nekaj dokumentacije, kasneje tudi termin za sestanek. Le-ta je potekal v sproščenem vzdušju (prisotna D.O. in odgovorna oseba), vse skupaj mi je delovalo kooperativno in konstruktivno. Dorekli smo naslednje korake in se razšli. Še vedno sem imel dober občutek. Naslednji koraki so bili zastavljeni nekako takole: jaz zberem in odgovorni osebi posredujem nekaj ”referenc minulega dela” sorodnih vsebin, odgovorna oseba pa mi dodeli kak preizkusni projektič, da bi lažje ocenila, če sem sploh primeren za projekt projekt! Dva dni kasneje (če se ne motim) sem poslal e-mail z ”referencami”… Potem pa mrk! Nisem hotel biti vsiljiv, zato sem odgovorno osebo poklical šele dober teden dni pozneje. Nič. Kmalu vseeno SMS, da me pokliče, ko odpravijo neke težave. Nič. Čez dva dni napišem še en SMS. Nič. Mrk, tema! Ignore? Pojma nimam…
Občasno sem potem malo pisal, malo klical…, vedno najprej odgovorno osebo, šele potem Z. in/ali D.O. Odgovorna oseba neodzivna popolnoma, je pa baje ostalima vpletenima vedno zagotovila, da je vse OK in da me kmalu pokliče. Malo morgen!

Takega obnašanja ne razumem. Smatram, da si ga že človek kot človek nikakor ne sme privoščiti, sploh pa ne oseba v vlogi odgovorne osebe, ki je na takem položaju zagotovo zaradi dosežkov, rezultatov svojega dela, ustreznega intelektualnega nivoja in dokazane sposobnosti obvladovanja položaja. In vsi pravijo, da je konkretno ta oseba dejansko fajn.

Kaj sem naredil narobe? Kaj je narobe z mano? Sem se odgovorni osebi kako zameril? A res nisem vreden klica, e-maila, SMSa? Kup podobnih vprašanj človeku roji po glavi…
Saj sodelovanje v projektu sem že po prvi fazi mrka odpisal; a zgornja vprašanja me vseeno še vedno morijo!

Zgodbe in legende in miti in sorodna orodja

Enkrat ‘na stara leta’ sem bil poslan v neko šolo. Tam so nam povedali, da se da marsikaj prodati, če lepo zapakiraš, dobro spromoviraš ter še kaj obljubiš zraven. In še nekaj sorodnih pospeševalnikov prodaje so navrgli. Ker se v svojih zapisih osredotočam bolj na turizmatične teme, se bom v to sredo točil tudi tokrat.

Odisejeve, Dantejeve, Picassojeve, Neptunove, Titove in podobne špilje… No, Tito je v tisti na Visu dokazano bil, a lokalci pravijo, da je bil (nedokazano morda 🙂 ) več v ‘špiljah’ njihovih prednic, kot pa v svoji skalnati 🙂 .

V neki cerkvi v Istanbulu ima en steber napako v materialu, ki jo prodajajo kot udarec z mečem nekega kolerika na konju. Ker peš pač ne bi mogel ubrisati tako visoko.

V Istri je Hum, ki se ponuja kot najmanjše mesto na svetu. To je enkrat priznal tudi Guinness; definicije so seveda različne . Legenda o nastanku pa dvonivojska:

1. Ko so pridni zidarji pozidali celo Istro in se jim ostankov gradbenega materiala ni dalo nositi domov čez Učko (tunel so skopali slabega jurja let kasneje :)), so robo kar tam ponucali, in je bilo ravno za izdelavo najmanjšega mesta na svetu.
2. Taisto so storili velikani!                   No ja, če so bili res veliki, jim tudi tunel ne bi pomagal…

Primer vrhunske pakunge je vsekakor Krapina. Mislim, muzej MUZEJ! Res, da so imeli najdišče in pol, a tudi naše Divje babe niso karnekaj. Vsebina slednjih vrhunska, promocija revna, pakiranje katastrofalno!

Nekaj primerov sem nametal, kar tako malo, zdaj grem pa fantazirat.

Saj ne da bi sankaška proga na Talerju potrebovala pakiranje in promocijo, a jo bom pač, kot precej bizaren primer, skušal opremiti z zgodbo, polepšati z legendo in dvigniti v mitološke višave.                                                                                    Se mi pa da…

Naj se učna pot prične na startu.

Na Talerju. Ime je čista finta in zavajanje brez primere. Imenovati bi se namreč moral Kahla ali Stol. Kaj pritisnemo na kahlo ali stol? Rito, a ne? Po odtisih na tem predelu je možno nedvoumno sklepati, da jo je na Taler pritisnil velikan! Tak velk. Vrtači nikakor nista in ne moreta biti kraškega izvora. Razen, marbit, če je bilo gigantu ime Kras… Dve manjši kotanji v ustreznih proporcih in umestitvi v prostor pa dokazujeta, da je bil talerški ritonja moški. Plitvost kotanjic indicira skrb za redno obnavljanje vsebine. Ali je temu botrovala prisotnost druge osebe, ali pač manufaktura, še vedno raziskujeta neutrudni idrijski raziskovalec legend ter en upokojen zgodovinar. Dr. Hromnik pa za zadevo ne kaže zanimanja. Zanimivo.

Anitna rajda. Povsem zmotno je mišljenje, da je zloglasni ovinek dobil ime po nesrečni lastnici zlomljenih stopalnic. Ma kaki. Na tem mestu je Furlanič zaTulio, da Anita ni nikoli. Tulio je že sam po sebi legenda, zdaj pa še to!

Bar- nad Barom. Spet sprenevedanje, prikrivanje dejstev in potvarjanje zgodovine. Kam klinca so skrili besedo strip? Strip BAR! To je bilo gor nimf svoje cajte, da…, da…, amm…, da…; ma takrat sploh še niso znali do toliko šteti. Teple so se babe za mesto hostes na sankaških tekmah. Večina jih je pač morala ostati v Baru, zato je bilo na tem delu proge največ odstopov. Nekateri so še vedno pogrešani. Vsaj tako trdi Kalipso, ki nam je celo zgodbo iz prve roke povedala. To je res neverjetno!

Sunčana uvala.Tukaj pa vsi miti, vse zgodbe in legende, Jules Verne, Walt Disney in Svetlana, ponižno pokleknejo, prosijo za kozarec morne vode in ležejo k popoldanskemu počitku (no, Juletu se prej še mal kolcne). Tukaj, dragi moji, tukaj se je rodilo sonce!                Pa kar po vrsti lepo. Nekega lepega deževnega popoldneva sta mama Sončnica in ata Sončnik nekaj šarila drug po drugem. Sončne kreme je že počasi zmanjkovalo, ko je mamco nenadoma nekaj speklo, v Baru je za trenutek zmanjkalo štroma, Tuljota so pohopsali neki kuščarji iz Kopra, velikanu pa se je posvetilo, da po dežju vedno pride sonce. Kratko, jedrnato in točno tako!

Cilj je pa na Pringlnu. Ta ni nič posebnega. Ime je dobil že leta 1069, in sicer po znani kirurginji Dr. Pringl Miller, ki še vedno živi in dela v Ameriki.

Še nekaj o športu samem. Skupina ortopedov, doktorjev anatomije, en forenzik in dva slučajno mimoidoča so po dolgotrajnih in temeljitih raziskavah dokazali, da tehnika športnega sankanja, torej specifični sankalni gibi, ter poseben model ženskih sank, ki jih izdeluje samo priseljeni Grapar z bradico, izoblikuje žensko zadnjico do popolnosti. In ob redni vadbi popolno tudi ohranja.  Količina in razporejenost maščobnih blazinic ter s tem skladnost oblin, posrečena prečnost progastih mišic, homogenost kostnih mineralov ter optimalno mazanje kolčnega sklepa…; skratka perfekcija, ki je dosegljiva zgolj in samo na ta način! Je torej čudno, da je seznam redno vadečih talerških lepotic podoben popisu prebivalk Hollywooda in telefonskemu imeniku Rue Blondel- najlepše ulice v Parizu? Ni, ne?

Samo primer

Ali dva

Zakaj imamo sankači v žepu pesek in na glavi klobuk s širokimi krajci, vemo le redki. Naj tako tudi ostane; sicer bi morali v prispevek dodati spodnji znak in uvesti starševski nadzor internetne strani.

»Trst je naš!« je rekel Gojc in dodal: »Jutri gremo pa na Istro!« Torej, mi smo Taler rešili, ko bo 6 minut časa, gremo še na Geopark, Unescove zadeve, FIČ in čipke same; pa na žlikrofe, zeljševko, smukavc in geruš. No, na žlikrofe grem večkrat, zeljševke in smukavca ne maram, geruš je pa težko dobiti.

Za Divje jezero in Ravbarsko jamo celo že imam rešitev. Naš največji pesnik je bil moder možak z vizijo. Recimo. Predvidel je globalizacijo, jasni so mu bili ciljni trgi in ciljne skupine. Seveda je moral vplesti Ljubljano, Savo in Donavo; kdo bo pa bral zgodbo, ki se dogaja na nekih zakotnih lokacijah… V resnici ples ni bil na Starem trgu, pa ruknila se tudi nista v Ljubljanico.

Tistih par verzov bi moralo iti takole:

in

Ja. Ravno tako je bilo. Francl je svoje dni vedril v Ravbarski, iz varnega zavetja opazoval dogajanje, zadevo stipkal in faksiral Matičku v licej. Je pa kar visoko gor nad Divjim jezerom Prešernova jama; ali pač je doktorju kaj drugega meglilo pogled? Burjevc namreč zatrjuje, da Urška ni bila nič kaj za pogledat. Itak; saj še sankala ni!

Izpred jame na Divje jezero

Iz Prešernove jame

 >Zapis<, ki obdeluje sorodno tematiko. Pa še eden o >sankanju<.

Išče se!

Če ne gre dec k Unescu, pride pa Unesek k njemu
(tri tedne po vpisu Idrije na seznam svetovne dediščine)

Res je sicer, da sem po bežnem preletu seznama dotične dediščine ugotovil, da sem že kar precej teh zadev obiskal; a nikoli tega nisem delal načrtno. Torej lahko trdim, da k Unescu hodil nisem! Pa ga tipa k meni prinese 😯 . V Idrijo, porkafix 😯 ! In se ga odpravim iskat. V imenu kolegov turistov, ki baje trumoma ‘padajo’ na zgornji seznam. Gre torej za popolnoma dobronamerno, empatično dejanje; preprosto rečeno: za oponašanje povprečnega turista, ki ga je v naš kraj prinesla informacija, da smo mi zdej unešeni v Uneskota. Popolnoma nepristranski pri tem seveda ne bom uspel biti, saj bi se moral prej resetirat. Predvidevam, da se Unescofani na obisk nove trofeje prej ustrezno pripravijo. No, meni je uspelo odkriti 858 strani dolg dosje, s katerim bi se bilo mogoče več kot dostojno pripraviti. Če bi človek imel čas! Da pa bi ta sprintan 50 kilski špeh, 45 kilska Japonka tovorila po Idriji, si pa tudi ne morem predstavljati. No ja, pravzaprav, če se že gremo empatijo, si to prav lahko predstavljam. Bo vsaj vedela dečva, kaj vse je moral knap pretrpet za našo titulo!

V živosrebrovo kotlino sicer lahko prituristkate po več poteh, nekako pa največje ‘prilive’ pričakujemo iz smeri prestolnice; zato sem *Nessy-a in njegove otroke začel iskati tam (* Unesco- Unesko- Nesko- Nessy). Malo pred izhodom iz soteske Zala, se že pojavijo neke table, ki niso klasični prometni smerokazi, zato bi vsaj delno predpripravljen turist z vsaj delnim znanjem slovenščine morda z njih že znal kaj razbrati. Pa zelo počasi bi moral voziti.

Sramežljiv začetek

Malo naprej je ob obcestnem počivališču malo večja tabla, ki sporoča, da je Idrija Evropska destinacija odličnosti 2011.

Odlično! Dvojezično!

A o Nessy-u še nič!

Za ovinkom na smerokazu piše Bela 7. Da se tukaj že zavije za prve sestavne dele omenjenega dosjeja…, še kar nič. 200m prej na prej omenjenih tablah je sicer pisalo kam da se tukaj gre, a brez ‘špeha’ boste povezavo z Neskotom težko našli.

JeBela da res

Ker sem naprej proti Idriji rinil v poznem popoldnevu, sem se zaman trudil prebrati kaj piše na nadcestnem ‘slavoloku’ kak km od krajevne table. Vem, da piše nekaj o Unescu, a turist bo moral imeti več sreče z uro prihoda, ali pa vsaj z vremenom.

Krajevna tabla se v senci dobro počuti

Kot tudi reklama za Unesco

Ker je Turist office vedno in povsod rešilna bilka raztresenemu turistu, sta seveda zelo dobrodošla dva izmed naslednjih dvajsetih kandelabrov, ki poleg javne razsvetljave javno nosita tudi črko i v krogcu. Zraven seveda še neke puščice in metri. Zbirka tabl, ki se med kandelabri držijo bolj pri tleh, je vsekakor zavidljiva. In zavidljivo raznovrstna. Za enkrat še nič v žlahti z Nessy-em! Tistega i-ja v krogcu se bom držal, pa bo.

Uzrt v zadnjem trenutku

Kapacitete

Prva pomoč

Počasi ga bomo že skidali

Glavna vpadnica iz centralne Slovenije nas tako pripelje do glavnega križišča. Na isto mesto pa pridete tudi iz smeri dežele Kminske in Žerovske. Tem ga šele skrivamo skrivNeskota! Res pa, tako kot prej v podrasti med kandelabri, tudi tu izvemo, da je Idrija Alpsko mesto 2011.

Ševečjezično

Pa nazaj na križišče, na lov za i-jem. Nagonsko zavijte za Center. Res bi moral biti fajn raztresen al pa slep, da ne bi našel idrijskega TIC-a. Mal je skrit; ampak vsega vam pa tudi ne moremo na pladnu servirat. Med tednom delajo do 17h, čez vikend do 15h. Pozimi ganze Woche do 15h. Ja ne boš v temi Unescota osvajal!

TIC

Tudi v hladu

Aja, še (kot naročen) naključni dogodek današnjega popoldneva. Uzrem pomoči potrebnega turista in se že pripravim na recitacijo dosjeja…, ko tip vpraša: ,Sorry, where can I buy kebab?’ Ja no; to pa moraš biti raztresen in slep hkrati, da spregledaš HongKongMarketingStyle kebab pročelje. Kako klinca bo možakar Nessy-a našel, če še kebabnice ni?!?! Ma se mi je vseeno zdelo mega, da sem vsaj nekomu pomagal zapraviti 3€ . Pa da nekdo žanje (morebitne) prve posledice vpisa na seznam. Pa magari je s Kosova.

Brez nadaljnjega, po zaprtju TIC-a in brez dosjeja, ste z Uneskotom zaključili  za tekoči dan. Če pomagamo najti kebab, ni hudiča, da vam ne najdemo tudi kake sobe, apartmaja ali hotela za prespat. Zaenkrat! V kratkem bo naš odgovor seveda:,Sorry, everything is full, occupato, zënë, optaget, 忙しい, zauzeto, occupé, besetzt!’ Še Nessy-a najdemo, pa smo tam!

Zjutraj se v miru naspite, pofruškajte, potem pa počasi po turistične informacije. Med tednom ne hodite pred deveto, čez vikende lahko še urco več podrnohate.

Ampak turist se ne dam. Ratam avanturist in nadaljujem brez dosjeja in TIC podpore.

Slabih 100m naprej že naslednje sledi

Pa evo ih opet še dobrih 100m naprej

Ker je Idrija majhna, promet okrog starega centra pa, bolj kot ne, enosmeren, boste Antonijev rov (leva stavba na zgornji sliki) in grad z lahkoto našli. Če slučajno veste, da je to to kar iščete! V rov lahko greste po naročilu, ali pa ob določenih urah 3x na dan.

Gewerkenegg

Aha; beseda muzej je pa ja vsem jasna

Potem pa končno!

Nasmeh na obrazu!

Indiana Jones strikes again!

Najdu!

Viš ga!

Evo ga!

Končno, mater!

Vidi ti njega!

Veselja do Celja!

Čist frišn; na lepem belem papirju:

UNESKO!

Dobr sm jo Unesu

In kaj naj zdaj z njim? Pojma nimam. Bom šel enkrat na TIC vprašat.

Sicer pa muzej vse dni v letu od 9h do 18h. Tudi to sem zamudil.

Zdaj pa tako.
To zgoraj lahko vzamete kot popis zatečenega stanja, lahko pa tudi kot kritiko. Seveda bumbar, kot ponavadi, prehitevam. Tudi Neskota je prineslo zlodja čisto nepričakovano. Šest let smo delali na dosjeju, zdej ga pa imamo. Unesco!

Pa če se spet malo empatiram. Nisem kak hiperturist, ma se mi zdi, da nekako še kar nekaj prepotujem. Bolj kot nad cerkvami, muzeji, ajfelovimi stolpi ipd. zadevami, se navdušujem nad naravo. Za najti kakšno zakotno grapo, slap, hecno skalo, zaliv na Visu 🙂 …, moram velikokrat iznajti precej iznajdljivosti, pa še srečo imeti zraven. Seveda me jezi vsako križišče brez oznak, vsaka zaraščena steza, nečitljiva tabla, zaprta turistična pisarna, pomanjkljiva ali napačna informacija…

Ampak zabogamilega. Unesca pa ne smemo skrivat! Čim prej na dan in plan z njim. TAKOJ! Turisti so že tukaj. Japonci, porkafix! Unesco je hiter in močan!

Unesco sam po sebi ni nagrada!
Nekaterim se zdi izziv in priložnost. Zame je Unesco dejstvo, obveznost, odgovornost! Odgovornost do turista! Ne moreš na vrata napisat, da si Unesco, potem pa: ‘Pridem kmalu’! Zadovoljen turist je nagrada. Zadovoljni turisti so pa potem nagradni sklad; recimo.

Slišal sem, da nekatere občane skrbi, da ne bomo znali izkoristiti kar nam vpis ponuja. Kar se mene tiče:

SAMO ZASRATI NE SMEMO!

3.12.2013– No, po ca. letu in pol s(m)o le namestili nekaj tabl: Obzorje (stran 14 in 15). Tu notri lahko tudi preberete, da postopki, ki bodo omogočili postavitev po mojem mnenju NAJVAŽNEJŠIH tabl, pa še potekajo (in da bo tabl premalo)! Lahko, da menim narobe, a sam sem npr. Pécs, Verono in Dubrovnik brez problema našel, potem pa sem rabil table ali pač papirnat zemljevid! Do tega papirja ni vedno lahko priti, zato table na ‘vsakem vogalu’ pridejo še kako prav.

Take npr.:

Zgub se mi…,

… če se moreš

 >Zapis<, ki obdeluje sorodno tematiko.