Vikend je pred vrati in počasi bo treba odriniti. Ker je napovedano slabo vreme, ob morju v Istri pa gužva izberemo plan B. Zapeljemo se do Logarske doline. Po AC do izvoza in nato mimo Mozirja na Solčavsko. Priznam, da me je Mozirje lepo presenetilo z urejenostjo, vsaj kolikor sem med vožnjo uspel videti.

Po ovinkasti cesti bluzimo naprej do Luč, kjer praznujejo 41. Lučki dan. Pod šotorom imajo tekmovanje v narodno zabavni glasbi, v bližini pa so »holcarji« imeli tekmovanje v žaganju hlodov… Škoda, da smo to zamudil, ker bi bilo zanimivo videti Slovenske »lumberđeke« v akciji.  

Ker se že večeri se zapeljemo do Logarske doline in na parkingu pred prespimo. Ob 21:30 ni nobenega pobiralca parkirnine več, samo en ded nama je s ta malim zatežil, ker sva s svetilko svetila po parkingu, češ, da mu goste motiva. Goste ?!? En kamper in 5 praznih avtomobilov… kakor koli, ugasneva lučko in greva spat.

 

Zjutraj ob 7ih vstanemo in zavijemo v Logarsko dolino, kjer pred vstopom plačamo 7 eur. Mislim, da je nepotrebno izgublajti besede o lepotah Logarske doline, ker je to po mojem že samoumevno.  

 

 

Ko se sonce dvigne izza vzhodnih vrhov najprej napademo pot na slap Palenk, nato pa še proti slapu Rinka.

10 minut zmerne hoje je za nas premalo zato si drznemo na 45 minut oddaljen dom na Okrešelj. Priznam, da sem na pol poti hotel že obrniti, predvsem zato, ker sem cvikal, da se bo težavnostna stopnja vzpona še stopnjevala. Vendar se po izviru Savinje pot izravna in v prijetnem gozdu ob koči tudi konča. Našemu planincu je vse skupaj predstavljalo izziv in z vzponom kot sestopom ni imel težav. Malo je moral po vse štirih ampak nič takega. Ob koči pomalicamo in nazaj grede na izviru Savinje natankamo vodo ter nadaljujemo pot v dolino.

 

 

Po sestopu se odpravimo še do pravljičnega gozda, kjer pokosilamo dunajski, pomfri in palačinke. Menu v bližnji gostilni nas ni ravno prepričal. Pričakoval sem, da bo vseeno kaj bolj domačega za pod zob.

 

 

Nato sledi še popoldanska vožnja s kolesom in že smo na poti proti Podčetrku.

 

Ko sem planiral vikend sem zmotno imel v mislih, da sta si Logarska in Podčetrtek bližje. No, po dve urnem transferju, v glavnem po ovinkasti cesti le prispemo v Podčetrtek, kjer tudi prespimo. Šele v Podčetrtku sem pomislil, da smo opravili pot v smeri sever-jug, praktično od meje do meje.

 

Med potjo me je dajala nervoza saj se mi je prižgala rumena luč za »ček engine«.

Naj gre v klinac vse skupaj sem si mislil. Sedaj, ko to pišem pa že vem, da je bilo vse skupaj samo posledica slabega stika na konektorju za merjenje temperature goriva, ki je bil posledica nedavnega rednega servisa in menjave naftnega filtra. No, še dobro!

 

Zjutraj nam v Podčetrtku vreme ni naklonjeno in tudi pri Aqualuni ne vedo ali bodo sploh obratovali. Zato se odpravimo do Thermalije, kjer si izberemo raje kopanje v wellness-u Orhidelija.

 

Bingo… takoj nam je všeč… prijeten ambient, s simpatičnimi savnami nas takoj prevzame. Bilo je samo par 10 uporabnikov kar je bistvena razlika od gužve v sosednji Thermaliji.

Za nas je svojevrsten rekord, da se v bazenih namakamo od 10ih zjutraj pa vse do 21ih, ko nas prijetna utrujenost v kamperju vzame. Strošek vstopnine za nas tri je znašal 66,50 eur. Ni poceni, vendar se za moj filing izplača vsakega centa.

 

Naslednje jutro v Tušu nabavimo živež in se zapeljemo do Jelenovega grebena.

 

 

Mimogrede se sprehodimo še v mesto kjer praznujejo Lovrenčevo. Glavna ulica je za promet zaprta in množica ljudi se počasi zbira ob dobrotah na stojnicah.

 

Sončen dan izkoristimo za kopanje v zunanji Aqualuni. Vstopnina je skupaj z meni malico 43 eur. Matr, spet pomfri in dunajski! Žal sem spregledal, da je v skupni ponudbi z vstopnino, to edini meni na razpolago.

Aqualuna name osebno ni naredila velikega vtisa, pač še en bazen s tobogani. Nasmejani otroci so verjetno drugega mnenja, utrgani drveči kamikaze pa tudi.