Težko pričakovani dopust je pred vrati in polno naloženi počasi odrinemo proti znani destinaciji. Odrinemo v popoldanskih urah, da se izognemo vročini, za gužvo pa se ne sekiramo preveč, saj smo tako rekoč že na dopustu. Na cesti ni nič posebnega do Bakarca, ko začne veter nenormalno pihati. Spremlja nas vse do Senja, ko zavijemo s stare magistralke v »ride« proti avtocesti. Veter pojenja zato si sam pri sebi že oddahnem, vendar nas po prevoženem predoru Sveti Rok počaka presenečenje… zaradi vetra omejitev na 60 km/h, na nekaterih predelih pa celo 40 km/h. Počasi se mimo Zadra cijazimo do Murterja, ko se ob 23ih v Kosirini utrujeni zleknemo v postelje.

 

 

Mimo grede, kamera je imela prav, da smo kljub mojemu vztrajanju, da se peljemo po magistralki zavili na AC, saj bi nas po »tastari« guncalo celo pot. Čeprav 160 kunica za odsek Senj-Murter ni ravno poceni, se nam pot po AC zaradi vetra vsaj deloma obrestuje.

 

Veter ( burja ) nas ziba do jutra, ko nas prebudi »ala paradajza krafne-krafne« J. Stara domačinka veselo ponuja domače dobrote. Ker je poizkus, da bi našli idealno parcelo spodletel, se odpravimo v kampa Plitka Uvala in Jezera, kjer pa nam lokaciji nista všeč. Srečo testiramo še v kampu Slanica, vendar hvala bogu neuspešno, saj so parcele, če to sploh so, zbite na kupu in kamp ne ponuja nobene intime.

 

Sedmi čut je še vedno pravil Kosirina, kamor se ponovno vrnemo. S tamalim greva na sprehod in ne morem se načuditi prikoličarjem, ki veselo zajtrkujejo na največjem vetru. Kruh, salama in mešanica peska jim je kar teknila, da bi pa mizo v zavetje premaknili jim pa na kraj pameti ni padlo. No, so bili pa v prvi vrsti. Kot dva Zagrebčana v penzijonu, ki sta branila svoj 250m2 velik prikoličarski imperij, da se jima ja nebi preveč približal. Pa moramo, da živimo….pa dajte.

 

Slovenski družini je veter polomil šotor zato so bili primorani spakirati domov. Sreča v nesreči bi lahko rekel. V neposredni bližini plaže dobimo svoj kos zemlje s prijetno senco, kar je tam sicer luksuz J.

 

Kmalu po razpakiranju gremo na kopanje, kjer pa nas oblije hladen tuš.Grem plavat in se navzven trudim uživati, na vznoter pa bijem težki boj v stilu »saj ni tako slabo« morje ima namreč samo 16 stopinj celzija. Že samo misel, da bi se moral ponovno premakniti me je grela. Ker preklemani veter ni ponehal kar tri dni in voda se je naposled le segrela na 19 stopinj, kar pa je še vedno premalo za spodobno poletno kopanje, začnemo razmišljati o premiku. V Kosirini smo tri dni nakar spokamo naprej.

 

Iz glave potegnem plan Ž, kamp Jazina. Kaj kmalu smo tam in v parih minutah že uživamo v prvi vrsti tik ob morju. Od morja nas loči samo betonska plaža, kar pa meni ni všeč zato svoje lepe urice preživljamo na divji plaži, ki je v neposredni bližini. Voda ima po filingu 23 stopinj, v danih okoliščinah kar v redu.

 

Kamp Jazina ima del kampa, ki je obrnjen proti vzhodu, del pa proti zahodu. Mi smo bili na vzhodni strani obrnjeni proti celini. Na zahodni strani je res bolj sončno zato pa je plaža »nikakva«. Lahko pa se greš tudi štetje pomorskega prometa na kar me je že Jurij opozoril.

 

 

 

Čeprav sem bil trdno prepričan, da se v primeru, da najdemo idealno parcelo ne bomo več premikali, nas tista cigansko-nomadska stran vleče in vleče, da naposled v soboto ob trenutku slabega vremena spokamo naprej. Pa ne že spet?!? Ja kaj pa drugega, sicer bi nabavili prikolico in se zabili kot pavšalisti v en kamp pa fertik. Pa s tem ni nič narobe, samo mi postanemo na enem mestu nervozni.

Po stari magistralki se peljemo mimo Biograda kjer pred vasjo Drage v daljavi vidim kamp Oaza Mira, ki je bolj ali manj prazen. Do Zadra se nam cesta zagužva saj je pri Sukošanih eno nedolžno križišče oviralo celotno kačo vozil. V Zadru v Merkatorju napolnimo živež in se odpravimo v Nin do Ninske lagune. Mah brez veze, izguba časa, gremo raje naprej. Mogoče je komu tam všeč, bilo je nekaj surfarjev in kajtarjev, vendar mene v tisto blato tako v kampu kot v oddaljenem morju ne vleče preveč. V kotu kampa je bil postavljen švicarski šotor in lastnik pred njim je bil po videzu gotovo Indijc. Nekam žalostno je izgledal »Ja luba duša…. a za to blato si prevozil »taužnte« kilometrov«?!? Res, sto ljudi sto čudi.

 

Ostane nam še zelo opevani Pag. Pozabil sem že kako je otok pust in brez rastja, samo eni rumeni grmički uspevajo na skalnatih poljih. Zadnjič sem bil tam leta 97.

 

 

 

Od Nina se nam je cesta kar vlekla in po poti smo študirali, da smo »frajerji«, da si za premik izberemo ravno soboto popoldan. Ampak kar je je! Smuknemo v Kamp Šimuni, ki je za razliko od kampov v Dalmaciji nabito poln. Kamp ponuja praktično ves luksuz, ki pa ga mi ne potrebujemo in malo se nam že kolca po Murterju.

 

Lahko bi rekli da je Pag Slovenski, pa tudi »špageti« in »knodelni« so začeli prihajati. Obilo je mladine, ki svoje počitnice preživja v Zrčah. Mularija običajno do 12ih spi, končno pa se zbudi tam ob 22ih, ko začne veselo nažigati tuc-tuc. Tudi »fešta« za dan kampa Šimuni je nekaj posebnega. V kampu na tovornjaku veselo vrtijo 18 jančkov na enkrat, pivo teče v potokih, muzika »špila« do 4ih zjutraj. Još jedna za konobara… jebela cesta, a še ne greste spat L

 

V Novalji nam v oči pade izlet na otok Olib in Silba. Za 160+160+80kun gremo z gumenjakom na izlet. Kapetan pravi, da 8meterski gumenjak s 320 konjskim dizlom zmore 35 vozlov, kar je dovolj, da smo v pol urce na Olib-u. Voda ob pomolu je prozorno čista, na globini cca 7m se kamenje zdi na dosegu roke. Čeprav sem imel priliko videti že kar nekaj morja, česa takega ni nikjer na svetu, si mislim. Oba otoka sta za avtomobile nevozna, zato se mi je na Olibu zdel čuden nemški avtodomar, ki se je zaril k eni domačiji. Domačini se furajo s štirikolesniki in ob 11ih dopoldan v prijetni senci balinajo. Ravno še postanek za kavo in že smo na Silbi, kjer imamo 4 ure časa za kopanje in ostale malenkosti.

 

No, na Silbi štirikolesnikov ni, zato pa so glasne freze. OK, razumem, da na otoku ni prostora za osebne avtomobile, zato pa ni treba nadoknaditi vsega hrupa in smrada s frezami.

 

 

 

Otok je sicer lep, vendar kaj več od kratkega vzpona do bližnje cerkve ne uspem narediti. Bolj kot hoja me privlači kopanje. Pred odhodom nas zgrabi lakota, zato v eni izmed konob pokosilamo, testenine sa rajčicom, pražene kalamare in dalmatinsko pašticado… Vse je bilo njami, cena zmernih 280kun.

 

 

 

Pred večerom se z čolnom vrnemo v Novaljo, ko že iz morja pogledujem na mesto kjer nas čakajo bicikli. Ker je vse v najlepšem redu kmalu prikolesarimo do našega doma.

Zjutraj je potrebno samo še spakirati in odriniti proti domu. Na trajekt počakamo 20 min, pred tem kupimo karto za 230 kun in prečkamo kanal proti Velebitu. Še obvezen postanek za popoldansko kosilo v Senju in zadnje plavanje ter ležerna vožnja do doma.

 

Še malo podatkov:

Kampi:1841 kun

Trajekt:230

Izlet Olib-Silba 400 kun

Prevozimo 800 km!