Katakolon, Olympia

http://en.wikipedia.org/wiki/Olympia,_Greece

Poiščemo taksi, da nas iz pristanišča zapelje v 40 km oddaljeno Olympio. Cena po osebi je 20 eur. Taksist se ni kaj preveč obremenjeval, da nas je 6 in je mirne volje pokasiral 100 eur (dal nam je popust na otroke). V Grčiji je mogoče torej vse in s tem mislim, da se nas v avto zbaše 7 ljudi, kot nekoč pri nas v stari jugi.

 

Naslednja destinacija je Izmir (Turčija). Sam pri sebi nisem vedel kaj od Turčije pričakovati zato sem se pustil presenetiti.

Torej Izmir ali po starodavno Smyrna, se ponaša z bogato zgodovino, saj naj bi se tam prvi naseljenci pojavili vsaj 1000 let pred našim štetjem. Tako so se po Smyrni potikali Perzijci, Grki in Aleksander veliki, Rimljani itd. Tudi Homer naj bi bil rojen ravno nekje v bližini Smyrne.

Danes pod Turško vladavino pa je samo 4 milijonsko pristaniško mesto in kaj več od pičlih znamenitosti ter »umazanih« Turkov nima ponuditi. Zdi se, da mesto živi svoje bolj žalostne trenutke. Moderna arhitektura je na »psu«.

 

Sprehajamo se po nekakšnem odprtem bazarju in trgovin je resnično malo morje. Glede na to, da sem bil prepričan, da bomo imeli težave s ponujanjem razno razne robe in krame sem bil presenečen, da so nas prodajalci pustili pri miru. Jasno, da nakupimo nekaj nepotrebščin ampak »cest la vie«. Kmalu zagledamo tudi ostanke Agore, ki si jih ogledamo.

http://en.wikipedia.org/wiki/Agora

 

Da je v Izmiru še nekaj stvari, ki si jih nujno moramo ogledati nas taksisit hoče na vsak način prepričati in človek nikakor ne razume, da bi radi samo nazaj »to port« pa »fertik«. Na koncu se nekako »zdilamo« za polovično verzijo ogleda in kmalu se znajdemo na ruševinah nekega gradu, ki ponuja razgled nad celotno mesto. Poleg betonskih brezizraznih objektov na katerih je obvezno vsaj par satelitskih krožnikov nam pade v oči ogromen park ali Kultur park, ki se razteza na velikosti parih kvadratnih kilometrov, za katerega mi je žal, da si nismo vzeli časa za ogled. Na razgledni točki nam o znamenitostih »nakladajo« mini »cigani« in za vsako informacijo zahtevajo en euro. Ja pa jade. Nazaj grede so zanimive tudi prodajalne rabljene robe in sedaj točno vem kje končajo smeti iz naših odvozov kosovnih odpadkov.

 

 

 

 

 

Istanbul

  

 

 

Torej taksi nas zapelje najprej pred Topkap palace (kraljevo palačo), ker ima naprej prepoved vožnje. V radiusu 400m pa je brez težav dosegljiva tudi Modra mošeja, Hagia Sophia in Bazilika cistern.

 

http://en.wikipedia.org/wiki/Topkap%C4%B1_Palace

http://en.wikipedia.org/wiki/Sultan_Ahmed_Mosque

http://en.wikipedia.org/wiki/Hagia_Sophia

http://en.wikipedia.org/wiki/Basilica_Cistern

 

Vreme ni bilo na naši strani zato pa je bilo toliko bolj na strani prodajalcev dežnikov. Za njih bi lahko rekel, da so imeli »bandimo« kar v kraškem narečju pomeni dober dan ali dobro bero.

Značilnost Modre mošeje je 6 minaretov  in njena modra notranjst. Ob vstopu se sezujemo in sprehodimo po mehkem tepihu ter občudujemo “freske”. Po ogledu nas je Alah nagradil s sončnimi žarki, pa čeprav ne za dolgo.

Ker je bilo v vrsti precej ljudi si Hagio Sophio ogledamo samo od zunaj. To naj bi bila edina cerkev v Istanbulu pa še to so spremenili v mošejo.

Vstopimo tudi v Baziliko cistern, ki je po svoje zanimiva. Še posebej stebra z »meduzino« glavo za katere menijo, da sta bila pripeljana od nekje drugje. Zakaj sta glavi postavljeni narobe in postrani pa ne ve nihče.

 

 

Seveda je ženski del populacije kar naprej silil na grand bazar in med iskanjem tudi postal tako zelo lačen, ampak tako zelo, da je bilo potrebno iti na kebab. Kljub mojemu prepričanju, da ne bom nikoli poizkusil tistega »sranja« sem vseeno popustil in obnovljena »kebabđinica« je prav gotovo k temu pripomogla. O ostalih »kebabđinicah« nebi izgubljal besed, tudi o tem kako se iz vrtečega mesa cedi mast tudi ne.

   

 

Končno najdemo grand bazar in »babe« se lahko pričnejo »cenkat«. Še dobro, da se moj strah ni uresničil in so se Turki izkazali kot čisto kulturni in umirjeni prodajalci.

 

Prilezemo na plano skozi ena izmed številnih izhodnih vrat in turški Niki Lauda nas kmalu zategne v port. Nekaj se je sicer »pizdil« zaradi gneče in ker sem mu zdilal »low price«.

 

Končno Dubrovnik!

 

 

 

 

Bil je prekrasen jesenski sončni dan in naše baterije so kmalu na full. Čeprav se mi zdi, da je Dubrovnik samo nekaj kar sem nekoč nekje že videl, je tega vsega skupaj na kupu toliko, da ti vsekakor mora biti všeč. Zdi se, da so vsi dalmatinski mojstri svoje znanje in čas porabili tukaj. Ni kaj, lepo.

 

 

 

 

 

 

 

Na razkošje, ki ga nudijo na ladji se človek zlahka navadi pa čeprav si dnevi počasi postanejo podobni. Ladja je v pravem pomenu besede “favolosa” prekrasna.