Na razpolago smo imeli 5 dni kar je gotovo premalo za večje potovanje in za moj občutek spet preveč za spomladansko istrsko poležavanje.

Kompas naravnamo v smer proti Liguriji, deželi na skrajnem severozahodnem robu Italije. Čeprav je to najmanjša Italijanska provinca, je za naše razmere še vedno velika. In ker tam še nismo bili, vreme za Ligurijo pa je napovedano sončno, je bila trasa poti zakoličena.

 

 

 

Pot čez Padsko nižino nam mine kot bi mignil in ob 23ih zaključimo naš transfer na Apeninskem prelazu. Ob »avtogrilu« ( 44.487172, 9.939639 ) prespimo mirno noč, saj zaradi praznikov prometa praktično ni. Zjutraj navsezgodaj pot nadaljujemo skozi La Spezio proti Cinque Terram. Ocenimo, da je ogled La Spezie potrata časa, saj deluje mesto povsem industrijsko, v morju pa se nahaja velik del Italijanske vojaške morske flote. Sam pri sebi sem vedno mislil, da »la spezia« pomeni nekaj specialnega, nekaj finega, sedaj pa takšno razočaranje.

 

CINQUE TERRE

Torej parkiramo nad vasjo Riomaggiore (44.102086, 9.742405 ). Riomaggiore je prva izmed znamenitih vasi Cinque Terre v smeri La Spezie proti Genovi.

Čeprav nam je policistka ob cesti zatrdila, da je info točka na parkirišču odprta, se le ta ne odpre in tudi avtobus, ki bi naj začel voziti ob 9ih ni prišel od nikoder. Prav za prav ni bilo na oglasni deski nobenega obvestila, opozorila… česar se niti ne čudim saj je to tipično za »bella Italia«.

Ko se ob 10ih peš odpravimo v dolino, se le prikaže avtobus in nas za 3,5 eur zapelje v center. Tam kupimo dvodnevno karto za kar odštejemo 19+19+6+6 eur. V bistvu kupimo ene vrste Cique Terre card za dva dni, v kateri so všteti prevozi z vlakom, pešpoti, muzeji… Za prevoz z ladjicami pa je potrebno karte kupiti posebej.

 

Riomaggiore se šele prebuja. Trgovine, bari in stojnice se počasi odpirajo, ulice pa se polnijo z ljudmi. Poti so dobro označene in vlaka, ladjic in raznih stezic ni težko najti. Riomaggiore je po občutku najmanjši in »borba« s prostorom je praktično vidna povsod. Tako so čolni parkirani na ulicah, osrednji trg je dvignjen nad podhodom in stavbe so ozke ter visoke.

 

 

 

Med Manarolo in Riomaggorem se nahaja znana pot ljubezni ali via del amore. Za vsega 850 metrsko pot je brez CT card potrebno plačati 5 eur/os. Ker nam je všeč jo v enem dnevu prehodimo kar dvakrat. Love is in the air! Na ograjah, tablah, varnostnih mrežah… so obešene obešanke iz celega sveta, vse pa simbolizirajo ljubezen.

 

 

 

Ker Manarolo in tretjo vas Corniglia loči 1,2 ure pešpoti in mi imamo karte za vlak, se do Corniglie raje zapeljemo. Ker se vas nahaja na manjši vzpetini nas od železniške postaje do Corniglie loči pol ure hoje in samo «382« stopnic, kar je za nas čisto dovolj za spodoben sprehod. Pot sicer z lahkoto prehodimo saj verjamemo, da je razgled enkraten, pa tudi misel na hladen gelato na vrhu nam je pri premagovanju stopnic pomagala. Na vrhu sta čokoladni sladoled in razgled res bila fantastična.

 

 

 

 

Nazaj grede je pozno popoldan v vasici Riomaggiore sledilo obvezno namakanje nog v Ligurijsko morje, kar je blagodejno vplivalo na naše počutje in stanje utrujenih stopal. Z avtobusom se vrnemo nazaj na parkirišče, pri čemer moram opozoriti, da iz posamezne vasi avtobus vozi samo do svojih parkirišč in ne čez cele CT. Prespimo v družbi ostalih avtodomarjev.

 

Naslednje jutro se nam ne da čakati zaspanih Italijanov, da pričnejo voziti ljudi v dolino. Prav za prav nismo vedeli ali začnejo ob 9ih – 10ih ali pa sploh ne, zato jo v Riomaggiore mahnemo kar peš. Občudujemo lokalne ljudi, ki v nemogočem bregu obdelujejo podedovano terasirano zemljo. Na eni strani možakar »šprica« trte, na drugi strani mojster zida kamnito škarpo na »fugo« brez malte, kar danes praktično ne zna nihče več.

Ob predvideni uri se usedemo na vlak, ki nas zapelje v zadnjo peto vas Monterosso. Na hitro ocenimo, da nam Monterosso razen peščene plaže in velikega parkirišča nima česa ponuditi zato se za en čas spakiramo na plažo, kjer lovimo sončne žarke. Morje je bilo mamljivo in le s težavo sem brzdal svoj nagon, da bi šel zaplavat, saj je resnici na ljubo bilo morje le premrzlo. Ko se poležavanja na plaži naveličamo nam ostane še vlak za četrto vas Vernazzo. Naš ta mali sicer nekaj protestira saj mu je bilo ritje po peščeno-mivkasti plaži v užitek, a čas nas je preganjal.

 

 

Prispemo v Vernazzo in slednja je za moj okus najlepša. Mogoče, ker je najbolj prostorna, mogoče najmanj v bregu ali pa ker ima prečudovit zaliv. In tudi ta je mivkast zato se naš ta mali kmalu začne valjati v vulkanskem pesku, jaz pa si raje pogledam znamenitosti od bližje.

Popoldan je čas za vračilo proti avtodomu zato gremo na železniško postajo. Kmalu po vstopu na vlak nas kontrolor povpraša po kartah. Ker nismo žigosali CT kartic nam »direktor« zaračuna 10 eur kazni. Kazen je bila mila ampak mi resnično nismo vedeli, da je potrebno ob prvem vstopu na vlak karto požigosati v zato predvidenem avtomatu. Kljub protestu, da v karto ni vključen prevoz z ladjicami kot nam je bilo povedano, da je muzej vina scihiachetra zaprt itd. je bil »direktor« neomajan. Žena je še nekaj časa oporekala vendar je kmalu obmolknila, saj je realno predpisana kazen za naš prekršek 50 eur po osebi. Torej plačamo in mu zaželimo »čao ragaco«! Po sestopu z vlaka svoje strasti ponovno hladimo v hladni vodi mandrača.

 

PORTO VENERE

Je kraj, ki ga v »speciji« nikakor ne smemo spregledati. Nazaj grede proti La Spezii si lahko iz hriba ogledujemo Italijansko mornarico, ko naš ta mali zagleda podmornico. Glede na to, da ga v tem trenutku zanimajo samo vlaki, podmornice… je bilo potrebno obvezno ustaviti, da si jo iz vrha tudi ogleda. Raje ne povem kako sem parkiral, ker sem v rit avtodoma skoraj fasal drvečo tehnično neizpravno fiat pando letnik 85.

Na znanem parkirišču ( 44.06063, 9.84434 ) parkiramo in prespimo. Prenočevanje od 20:00 do 8:00 je zastonj, čez dan pa je ura parkiranja 1,85 eur/h ali 12 eur za celodnevno parkiranje.

 

Zjutraj sledi ogled mesta Porto Venere. In če se mi zdi kaj butasto v Italiji je to, da moraš za prevoz z avtobusom imeti karto, ki jo požigosaš ob vstopu na avtobus. Pred tem pa je nimaš kje kupiti razen pri vozniku avtobusa, ki praktično potegne takoj, ko vstopijo vsi potniki nato pa za prodajo nima časa. Ker smo kazen enkrat že plačali je nebi radi še enkrat.

 

 

 

Na prvi pogled se zdi Porto Venere strel v prazno in človek bi rekel » ah saj to sem že videl« saj je po arhitekturi nadvse podoben Cinque Terram. Vendar v svojem ozadju nekje, skriva svoj biser, cerkev Sv. Petra. Izgradnja menda datira v 5 stoletje in postavljena je na rimljanskih ostankih templja posvečenega boginji lepote in ljubezni Veneri. Od tu tudi ime Porto Venere. Tudi ogled gradu Doria na vrhu vzpetine, ki je dobil ime po grofici Doria se splača videti, prav za prav bolj kot grad je fantastična veduta mesta in okolice.

 

 

 

 

 

 

 

Praktično se z mestom zlijemo in v njem uživamo cel dan. Privoščimo si kosilo in nakupimo nekaj Ligurijskih dobrot. Za večerjo si v AD pripravimo pravo Ligurijsko pojedino. Pesto Genovese in Trofie, kar so v bistvu testenine s sesekljano baziliko v olivnem olju, parmezanu, orehih, česnu, čebuli…

 

 

 

 

 

PORTOFINO

Zjutraj se preselimo v provinco Genova in sicer v Portofino. Na AC izstopimo v Rapallu kjer nas cesta vodi skozi šivankino uho ( železniški podvoz h = 3,20m ) do Santa Margherite, kjer tudi parkiramo (44.32272,9.215968). Vstop z AD v Portofino je prepovedan. Kljub temu, da je vozilom določene teže in mer prepovedano nadaljevati vožnjo, se vedno najdejo ljudje, ki preizkušajo svojo srečo. Na koncu pa lahko na krožišču samo obrnejo saj nimajo tam kje parkirati Najverjetneje se nič ne zgodi ampak za mene je bedarija že to, da nekdo rine na ozko cesto, katero vsake toliko prevozi lokalni avtobus, ki se z mimoidočimi osebnimi vozili srečuje na milimetre. V skrajnem primeru, če že, je možnost takoj za avtobusom, ker vozi hkrati samo v eno smer. Posledično ni nevarnosti srečevanja z ostalimi avtobusi, do parkirišča kjer gazda pravi, da med tednom parking za AD ni problem (44.311439,9.207777). Od tam gre tudi cca 1,5 km pešpoti do Portofina. Mi za to varianto nismo vedeli zato na našem parkirišču raje počakamo na avtobus, ki nas zapelje v Portofino.

In kot že ime pove je v Portofinu vse fino. Po ulici dol grede se z leve in desne strani bohotijo butiki ala Gucci, Dior… v izložbe katerih si niti pogledati ne upam, da nebi kdo kaj »colal«. Ob poti se najde tudi galerija, ki ima razstavljene Picasove stvaritve.

 

 

 

V bistvi nas bogatija niti ne zanima in še najbolje se znajdemo v bližnjem parku. Pot je zgledno speljana med drevesnimi starčki in ker sonce pripeka je njihova senca dobrodošla. Poleg dreves občudujemo portofinski konglomerat kjer narava pokaže, da res ne pozna meja pri svojem ustvarjanju. Pešačimo mimo Brownovega gradu vse do svetilnika, kjer posedimo in sprostimo pogled v smaragdno zelenem morju.

 

 

 

 

V globini je videti 4 potapljače, ki zaradi mehurčkov zraka, ki ga izpuščajo, izgledajo kot da plavajo v radenski.

 

Popoldan zaključimo svoje lepe urice na plaži, ki se nahaja v bližini AD. Nekako razmišljamo, da si portofinski polotok zasluži več časa za raziskovanje saj je tam krajinski park itd. ampak mi energije zato več nimamo pa tudi potepanja je namreč konec.

 

 

Z AD potegnem do Modene kjer na parkirišču prespimo najbolj hrupno noč v AD. Še danes lahko miže povem, kdaj gre mimo nas volvo, kdaj iveco itd J.

 

Po čem si bomo zapomnili južni del Ligurije?

 

Tek za vlakom!

Cinque Terre si bomo poleg lepot, kulinaričnih vonjav, gelaterij in še česa, zapomnili po teku za vlakom, saj smo ga skoraj vedno zamudili ali zagledali na napačnem peronu. V zadnjem trenutku smo vedno uprizorili šprint, zato tudi tistih rumenih avtomatov za potrjevanje kartic nismo videli. No, na koncu smo le pogruntali kako to gre J

 

Porto Venere!

Prečudovit razgled z vrha na cerkev Sv. Petra in najbolj romantični sončni zahod.

 

Portofino

Je bil še najšibkejša točka našega potovanja a vsekakor vreden ogleda. Presenetil nas je park, saj si resnično nismo predstavljali, da bomo namesto po ulicah raje hodili po parku.

 

Italian fast food!

Naj mi Italijani ne zamerijo vendar so oni iz mojega vidika pravi mojstri izdelave hitre prehrane. Čeprav to ni tisti klasičen hamburger, ampak prave mojstrovine v smislu okusov. Focaccie (fokače) na tisoč načinov, pizze na približno enako, testenine z polivkami na sto načinov in nenazadnje gelato, ki ne manjka v vsaki ulici. In ker vse dekorirajo in aromatizirajo z občutkom, človek nikakor ne more mimo, da nebi kaj kupil in pojedel.

 

American dream!

Prav gotovo so Cinque Terre ameriški sen, saj je bilo polovico turistov Američanov. Pa čeprav se Slovenci nimamo česa sramovati saj je Slovensko besedo slišati praktično povsod in tudi tukaj jo je. Kar samo nakazuje kakšni popotniki smo Slovenci.

 

 

Še statistika:

Prevozimo slabih 1300km.

Za avtocestnino porabimo 84 eur.

Prenočevanje v Porto Venere 12 eur.