Maldivi se nahajajo v Indijskem oceanu in so sestavljeni iz cca 2000 otokov. Razdeljeni so na več atolov in naš se imenuje South Ari Atoll. Otoki so bolj ali manj koralnega izvora in večina je prav idiličnih. Veliko povpraševanje po dopustovanju na Maldivih je pripeljalo do tega, da je že 200 naseljenih bodi si z lokalnim prebivalstvom ali pa z turisti.

Med otoki je poleg klasične vodne povezave vzpostavljena tudi zračna povezava z vodnimi letali. In z enim od njih se tudi mi odpeljemo na otok Nalaguraidhoo. Ta odločitev se je izkazala za modro saj pol urni let nadomesti tri urno blodenje po razburkanem morju, poleg tega pa je tudi let z vodnim letalom nekaj posebnega. Lahko bi rekel adrenalinski. Čeprav sem »cvikal«, da bo ob vzletu in pristanku »rukalo« nas izurjeni piloti gladko prepeljejo na izbrano destinacijo. Ker je bilo pod nami nekaj kumulusov, nam je par krat tudi zmanjkalo stola izpod riti in želodec je bil hitro v grlu. Bolj kot slabost me je obšel strah, da vse skupaj ni pod kontrolo, ampak zgleda, da je to na malih letalih nekaj običajnega. Tudi najbolj nora služba na tem svetu se najde na vodnem letalu… to je pomočnik, ki se šola za pilota in njegova glavna naloga je, da izpod rotirajočih propelerjev letalo priveže in odveže od plavajoče ploščadi. Po moje moraš bit malo usekan, da pristaneš na tako delovno mesto. Mogoče pa je to samo vstopnica do naziva pilot.

 

 

 

Pri izbiri otoka sem bil posebno izbirčen saj se lahko mimo grede pripeti, da se znajdeš pred »barakraskim« naseljem domačinov ali pa na pristajalno vzletni poti kopenskih letal. Človek si takega dopusta na Maldivih res ne predstavlja. Zato je internetni »tripadvisor« še kako uporaben. Čeprav je naš otok med večjimi, se izkaže, da smo se odločili prav. Na manjšem otoku bi se gotovo dolgočasili.

 

 

Nalaguraidhoo je otok, ki v dolžino meri dober kilometer, zato se ljudje po dolžini prerazporedijo in na plaži smo bolj ali manj sami.

 

Ker je pešačenje po otoku kmalu postala »muka« raje najamemo bicikle za 4 usd/dan, kateri nam olajšajo naše premikanje. Če do včeraj nisem vedel kam odpeljejo izrabljene bicikle danes vem, saj je bil eden bolj razsut kot drugi.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Ne mislim se spuščati v hotelske detajle, ti so samo stvar okusa. Mi imamo polni penzijon zato dodatnih stroškov s hrano nimamo. Hotel se lahko namreč vplača tudi brez hrane vendar je razlika v ceni kaj kmalu lahko »prebita« saj je cena za »continental breakfast« 40 usd, za pico pa 25 usd.

 

Nekega dne so v neposredni bližini bungalova zaradi varnosti domačini obrezovali palme in rezali dozorele kokosove orehe. »Človek opica« je bil kot bi mignil na vrhu brezvejnega stebla palme. Priliko izkoristimo, da nam urni plezalec par kokosov tudi odpre. Ko sem videl tehniko odpiranja kokosovega oreha, je bila to zame mala malica. Če bi jo poznal tudi Tom Hanks v Cast Away se prav gotovo nebi smešil s svojimi neuspelimi poizkusi.

Edini problem je bil, da js ne obvladam plezalnih veščin kot lokalci. Čeprav tudi to ni bila težava saj je bilo po tleh malo morje porezanih kokosov, vse dokler niso videli, da obvladam odpiranje le teh, nakar so tudi kokosi izginili. V poštev je spet prišel »človek opica« J in js sem moral vsakič »colat«. Med drugim mi razložijo, da kokos potrebuje za zorenje 10 mesecev, da je njegovo meso užitno. Tisti tri mesečni pa so že primerni za pitje njihovega mleka. Mleka !?! v bistvu je to sladkasta voda, ki v preveliko zaužitih količinah postane diuretik.