Xcaret (iškaret) ni tipičen živalski vrt ampak kombinacija zabaviščnega parka in zoo vrta. Vse skupaj pa je bolj potrošniško naravnano nekaj podobnega kot je bližnji Gardaland vendar brez adrenalinskih naprav. Od blizu si lahko pogledamo delfine, barakude, želve od velikosti par cm do 100cm.

 

Ko se v nekem trenutku na obali prične šov in je napovedovalec v mikrofon vabil ljudi na bližnjo obalo, ugotovimo, da je vse skupaj namenjeno izpustitvi 5ih želv na prostost. Del vstopnine za obisk parka je namenjen vzreji želv. Po doseženi starosti enega leta jih dan za dnem počasi izpuščajo v morje in tako poizkušajo ohraniti naravno ravnovesje. Skupini otrok se pridruži tudi sin kjer želvo po imenu Niki skupaj pomaga izpustiti v širno morje, še zamah ali dva in že je več ni.

Pozno popoldan se v parku odpravimo v del, ki predstavlja džunglo ali po njihovo »hunglo«. Ko dobro zakorakamo se iz neba ulije kot iz škafa, bližnja palma nam nudi nekaj strehe, ki pa ni prav dolgo zdržala zato se kljub dežju premočeni odpravimo proti izhodu. Mokri kot cunje »štopamo« prvi »colectivo« in se zapeljemo v hotel.

No, odpravimo se v jamo, ki je za razliko meni poznanih suha in iz kapnikov nič ne kaplja. To pa zato ker smo bili v sušnem obdobju, ko je “rain season” je bojda drugače. Jama kot jama z eno veliko posebnostjo, nekje 2 »štuka« pod zemljo se nam odpre podvodno jezero. Izpod stropa se vijejo vitka debla, ki svoje korenine tiščijo pod vodno gladino, kjer drevo razvije koreninski sistem v obliki metrskega grma. Res nekaj posebnega kar pa tudi pove kako krhek naravni sistem je, saj bi ob suši in v primeru padca vodne gladine drevesa praktično usahnila.

Vodič mi zaupa, da tam kapniki rasejo s hitrostjo 10mm na 100 let. No, tega ravno ne kupim, na kar mi zaupa, da je po poklicu vodovodar iz Meksico Citya 🙂 Ob izhodu iz jame se kar sami po vodičevih navodilih odpravimo proti taksiju in še danes mi ne gre iz glave kako smo si to upali. Džungla, kače…

Golf navdušenci se v igri lahko pomerijo kar na 50ih golf igriščih. Na enega se tudi odpravimo pa ne zaradi golfa ampak ker me zanima izgradnja stanovanjskega kompleksa. Prijeten možakar nas z džipom zapelje med golf igriščem, ki ima kar 27 lukenj. Tam gradijo stanovanjsko sosesko in lahko si pogledamo vzorčno hišo za milijon dolarjev v velikosti 440 m2. Z veliko ameriško kuhinjo, ogromno dvonadstropno dnevno sobo in tremi spalnicami, ki so vse opremljene z kopalnicami in jacuziji. Tudi tista hiša za 250 tisoč bi nam bila v redu, edino neposredna bližina džungle ter živali v njej bi nas motile.

Milion $$$ house

Za razliko od nas tukaj investitor zakupi par 100.000m2 zemlje na kateri najprej zgradi infrastrukturo in nato per partes naselja. Seveda so taki ranči upravljani in varovani saj si jih lahko privoščijo samo bogatejši tujci. Domačini namreč živijo v hišah za 30.ooo usd, najbolj revni pa kar v kolibah.

Hiša, ki to ni

No ne vem, en solidnen džip tam košta 17.ooo usd in vrstno stanovanje za 30.ooo usd je po pogovoru z lokalci za njih izredno drago. Seveda nimajo vsi za tak džip, nekateri bi po vseh paragrafih morali že zdavnaj biti reciklirani. Tudi njihov način vožnje je pod vprašajem. Menda ima velika večina voznikov izpite kupljene. To sem se imel možnost prepričati med transferjem, ko nas je 20 letni mulc po AC fural gas do daske pa čeprav je omejitev postopno padala proti 40 km/h. Kaj kmalu mi je bilo jasno zakaj so praktično na vseh križiščih na AC ležeči policaji. Ker oni nadvozov, podvozov in raznih izvozov na AC ne poznajo ampak imajo kar običajna križišča, so ležeči policaji še kako dobrodošli.

V hotelu se nam ponudi priložnost po transferju v Cancun. Glede na to da v Mehiko ne gremo vsak dan in bi od dopusta radi čim več odnesli zagrabimo priložnost. Cancun je mesto z milijonom ljudi. Podrejeno je tisočim hotelom in nočni zabavi. Tako na hitro je zelo podobno Miami-ju z vsemi hoteli, cestami, peščeno plažo in številnimi vodnimi kanali. Ne preseneti nas veliko število najstniških Američanov, ki uživajo ob obalah Cancuna, ponoči pa žurajo v premnogih diskotekah. Praktično bodo Američani z njihovo potrošniško mrzlico uničili tudi tale konec sveta. Ob nakupu T shirt majice me je indios vprašal za »tips« (napitnino). Čeprav so tiste T shirt majice sitnica se mi je tole zdelo res butasto. Ampak bili smo tam in morali smo se prilagoditi okolju. Za razliko od Tulum-a kjer smo imeli glavni Mehiški dom je tukaj plaža bolj obljudena, vendar je modrina morja enaka, mamljiva, vabljiva… res se je ne moreš nagledati. Odpravimo se tudi na bazar kjer nas vljudno vabijo v trgovinice vendar se ne pustimo in odpešačimo svojo pot.

Skoraj z vsemi Mehičani, ki sem imel priliko govoriti so prihajali iz Mexico City-a, kar me niti ne preseneča saj tam živi 23 milijonov ljudi. Slabo naseljena Yukatanska ravnica je pravo nasprotje obljudenemu mestu. Tisti pravi Yukatanci so po videzu drugačni, nižje rasli skoraj brez vratu in glava jim raste praktično iz ramen. Ljudje so bili nasmejani, po moje srečni bi lahko rekel. So pa kar hecni z tistimi zlatimi zobmi, kar naj bi pri njih veljalo za prestiž. Vedno so nas pozdravljali z »ola«, kar je značilno za potomce Majev.

Domačinka

Lokalci

Lokalci

Tole naše kratko potovanje po Mehiki je bilo nadvse prijetno in nenaporno. Z veliko težavo sprejmemo odhod proti domu in če bi podaljšali še za kakšen teden se tega ne bi branili. Hotela sta bila na visokem nivoju in vse je bilo tipitopi. Vreme nam je bilo naklonjeno edino dve deževni izkušnji v džungli sta nas presenetili.Pošimfat moram edino zadrto nemško vodičko, ki nas »balkancev« ni bila posebno vesela oz. do nas ustrežljiva. Mogoče zato ker gradiva, ki sem ga ob prihodu v hotel zaradi utrujenosti nisem uspel čez noč prebrati in sem posledično postavil par vprašanj. Sori no! Torej v Minhnu pademo dol, poiščem avto, ter v mislih zmolim en ne vem kaj, da bi avto kresnil. 16 dni temperature pod ničlo zagonski bateriji gotovo ni koristilo. Avto vžge, jupej zato se odpeljem do rampe kjer pri plačilu parkirišča skoraj doživim šok, namreč ker nisem parkiral na rezerviranem parkirišču, je bil strošek parkinga ranga 200eur in samo to, da sem še vedno imel rezervacijo v papirnati obliki me je rešilo, da sem za parking plačal začetno predvidenih 98 eur. Do doma nas je ločila še 5 urna vožnja, ki je minila brez težav.

Mehika je name naredila velik vtis, definitivno je že samo Yukatan prevelik, da bi v 14 dneh uspel vse videti, kaj šele celotno Mehiko, zato se na stara leta zagotovo še vrnemo.

Tako potovanje ni ravno poceni, prav za prav kakor vzameš, vzemi ali pusti, ali pa življenje je samo eno. Mi smo jo doživeli, Mehiko namreč in res sem hvaležen vsemu in vsem, da se ti v življenju lahko zgodijo tudi take lepe stvari.