Po lanskoletnem razočaranju z mrzlim morjem v Dalmaciji sem bil prepričan, da gremo letos za spremembo nekam v hribe, Švico…. No, pa ni bilo tako, vseeno »bukiramo« trajekt za Korziko J

Dan 1: Pot do Livorna že dobro poznam in vendar se vedno začudim, kako se lahko med Bologno in Firenzami na kupu zbere toliko tovornjakov, pa še povsod nekaj popravljajo. Tko da…

Ker sem bil prepričan, da bom v Livornu na Stazione Maritima pripeljal miže, seveda Garmina ne vklopim, zato na enem izvozu »zabluzim« ter za spanje izgubim dragocene pol ure. Ob polnoči le padem v globok spanec.

Dan 2: Kakor koli, prespimo dokaj mirno noč in se zjutraj ob 8ih vkrcamo na trajekt. Tiste 4 ure na barki že preživimo in v Bastiji takoj napademo vzhodno obalo. Dan izkoristimo za kopanje in raziskovanje okolice. Za moj občutek jo tam do Porto Vechia nekje, naslednjič čisto komot izpustimo, saj ne ponuja nič posebnega in jo bom naslednjič raje »ubrisal« čez Corte do Solenzare.

Ker sem »picajzel« zvečer nikakor ne najdem primernega prostora za spanje. Par forumaških koordinat mi je nesprejemljivih zato šele v Villati nekje v naselju parkiram in tam tudi prespimo.

Dan 3: Zjutraj nas zbudijo dežne kaplje, ki kar ne odnehajo padati. Izlet do Solenzare zaradi vremena odpade, saj pogled v hribe obljublja, dež, meglo in mraz. Zapeljem do San Ciprianu in nato naprej do Palombaggie, kjer poiščem primerno parkirišče. Tam nekje je tudi znani Giussepe, pa ga ne »šljivim 5 posto« zato na bližnjem parkirišču na »free« parkiram, saj zaradi slabega vremena pobiralcev parkirnine ni. Plaža je v slabem vremenu praktično prazna in mi je že zaradi tega všeč. Žal nam dan razen parih sprehodov ob obali in dveh kopanj v morju, zaradi kislega vremena ni ponudil, saj je šele proti večeru začelo kazati na izboljšanje vremena. Večerni zlet s kolesom mi razkrije tudi dobro znani PZA kamor se naslednji dan preselimo.

Dan 4: Zjutraj po obvezni nabavi baguet sledi premik. Parkirnina 3,5 eur, nočitev dodatnih 10 eur. PZA se na koncu izkaže, da je na Korziki med top 3, saj za zmerno ceno ponudi, »varno« spanje, senco, vodo…

Pokaže se sonce in ljudi na plaži je kmalu več kot mivke, a je naš ta mali vseeno neizmerno  užival. No js sem moral pa tudi, pač »alta stagione«! Ker je voda hladna nam kopanje ne diši preveč.

Dan 5: Zjutraj se s forumaši ?!? zaklepetamo in šele ob 11ih odrinemo proti Rondinari, kar se nam na ozki cesti maščuje. Pa še znak za prepoved vožnje z AD v naši smeri sem ignoriral, da se nebi vračali okoli riti v »varžet«. Končno smo na hitri cesti, ko se čez hrib zapodimo proti Rondinari. Nekdanji kolovoz je danes asfaltiran in ne vem, če sem že kje prevozil toliko flik na enem kupu. »Mulatiera« je v obupnem stanju in širina na nekaterih predelih ni nič kaj večja od naše debele krave.

V bližnjem kampu nas ne sprejmejo saj so zasedeni na ful, po drugi strani pa me kamp 500 horizontalnih in 150 vertikalnih metrov od morja niti ne zanima, zato gremo raje do morja kolikor nam je dovoljeno na parkirišče, kjer nam je dovoljeno biti do 21ih. Rondinarana, na google maps res izgleda prekrasno in v resnici tudi je, vendar je žal podobna mravljišču.

Na plaži se ponovi Palombaggina zgodba s tem, da se tukaj odpre nova dimenzija, veter. Italijanov z pink-ponkom na plaži, otroškega dretja, vetra in mivke vsepovsod, sem se že pošteno naveličal in vse skupaj se mi je malce že nabiralo, še posebej, ker sem potegnil že vse ase, ki sem jih imel v rokavu. Ostala sta mi samo še dva Jolly-a, ki sem ju hranil za kasneje. V kolikor bi bila voda toplejša (cca22°), bi že nekako zabil svoj čas tako pa…

Večerna izvidnica in nabava »baguet« v kamp trgovini mi razkrije primeren prostor za nočitev s prekrasnim razgledom nad Rondinaro. Zaradi vetra je bila noč prijetno hladna in mi3 spimo kot ubiti.

Dan 6: Bonifacio. V neposredni bližini marine parkiramo na plačljivem parkirišču in ker vplačamo za ogled otočja Lavezzi avtodom tudi kmalu premaknemo na parkirišče lastnikov, ki oglede z ladjico ponujajo.

Ob 10:30 štartamo proti otoku Lavezzi ( ne vem ali je to ime otoka ali skupine otokov). Še pred dobre pol ure je pogled v nebo ponujal drugačno sliko, a je kmalu po izplutju panorama totalno spremenila razpoloženje. Čeprav vem, da je na ožini med Sardenijo in Korziko morje nepredvidljivo si nisem predstavljal, da je lahko tako razburkano. Valovi, ki so prihajali praktično iz vseh smeri so nas kar dobro premetavali.

Stara ženička v kanuju je bila tega očitno vajena in je razburkano morje niti ni motilo. Po prihodu na Lavezzi  se vremenska slika ne izboljša in lagune so že povsem obljudene. Čeprav je otok lep se zaradi močnega vetra po dveh urah naveličamo in ob 12:30 zapeljemo proti Bonifaciu. Skoraj razočarani nad podarjenimi 70 euri naposled le pridemo na svoj račun, ko ladjica zapelje v morsko votlino z imenom Zmajeva jama. Zaradi navdušenja nad dogodkom, naš najmlajši član takoj gor in dol odteče dva kroga po ladjici. Seveda je potem o jami nastala cela pravljica kako zmaj tam živi, lovi ribe…

Moram priznati, da je kapetan ladjico kar dobro obvladal in jo iz krempljev votline kmalu spretno izvlekel.

Sledi kosilo in ogled mesta, ki razen klifov ne pokaže ničesar nekoč, nekje že videnega. Ker sem iz potopisov razbral, da zna na »belvue« točki pri Bonifaciu nesramno pihati jo raje odpihnemo proti Roccapini. Torej odločil sem se, da bom izkoristil prvi Jolly.

 

 

Tabla, ki označuje kamp je prečrtana, saj kamp ne obratuje več. Mislim da zato ker so območje označili kot Park Marine Roccapina… Izpust v dolino s kolesom me prepriča, da se z AD lahko zapeljemo, vendar bolj počasi. Parkiran AD pred zaprtim kampom pa še dodatno potrdi moje prepričanje. Žal mi Italijan pove, da pod večer varuhi parka »du merd« kakor jih poslej imenujem, vljudno preganjajo željnih prenočitve. Kar je prava škoda, saj bi lahko za par eur lahko ponudili nekaj preprostega brez rom-pom-poma.

Zatorej prespimo v bližini Cvetovih krav, ki pa so v ogradi ograjene in zato nedostopne. Ob raziskovanju bližnje okolice v grmovju najdem parkiran »reno« in parček v predigri. Naredim se Francoza in ju zaobidem z upanjem, da nas bodo pustili pri miru. Po končanem »štihu« se mirno zapeljeta mimo nas kot, da ni bilo nič. Jupej! Noč je vse prej kot mirna saj mimoidoča vozila ne odnehajo celo noč.

Dan 7: Roccapina! Počasen jutranji spust v dolino se nam obrestuje. Plaža je prazna in par ur smo praktično sami. Končno! Sam pri sebi že začnem polniti baterije dokler našega ležernega počitka ne začne motiti bližnja okolica. Ampak vseeno, dobili smo minimalno dozo tistega po kar smo prišli. Mir!

Jolly se je obrestoval, čeprav ne v celoti! Za tiste bolj spretne je lahko obisk do Roccapine tudi spust s kolesom, edino za vzpon se bo treba malce potruditi. Ker je pot od parkirišče za AD naprej »zarampana« tudi mi do plaže izkoristimo makadamsko pot za vožnjo s kolesi.

 

 

Proti večeru v Maričko odtipkam koordinate za Cupabio, Jolly II. Glede na to, da poti nisem poznal in nas je par kilometrov pred ciljem Marička po vsej sili vlekla čez neke hribe se odločim, da v Porto Pollu prespimo.

Dan 8-9-10: Zjutraj se zbudimo ob prečudovitem razgledu in naposled zaupamo Maričkinim napotkom do Cupabie. Pogled v recepcijo kampa me navduši. Plasma TV, usnje… uf to bo nekaj za nas. No, kamp je na koncu pravo nasprotje. Sanitarni blok je namreč replika iz kasarne tujske legije, voda samo ob določenih urah.

A kaj bi bil malenkosten, končno se ustalimo in v miru uživamo par dni. In res, šele tukaj začutimo dopustniški duh, saj smo do sedaj bolj ali manj potovali. Na plaži si izborimo svoj kotiček in se kot martinčki grejemo na toplem soncu. Škoda, da nimam gumija s sabo saj bi se naš užitek še podvojil.

Zadnji dan v kampu zmanjka vode zato se mi zdi od lastnikov ne fer, da kljub temu colajo polno ceno 29,0 eur na dan. Ker voda teče oz. kaplja samo iz ene pipe in je vrsta za polnjenje posod kar dolga, se mi med čakanjem pred očmi zavrti film afriških otrok, ki prehodijo kilometre, do prvega vodnjaka. Šele takrat mi je bilo jasno zakaj v kampu vsi kar naprej tovorijo vodo v raznih plastenkah, kantah itd. očitno se to tam pogosto dogaja.

 

 

Hvala Cupabia za lepe trenutke in Jolly II deloma izpolni pričakovanja. Mi se odpravimo v notranjost proti Cortam. Po asfaltiranem kolovozu se peljemo proti Ajaccu in na enem hribu nekje v eni baraki pokosilamo »plat de jour«. Da smo z vsemi postanki za 100 kilometrsko pot porabili 5 ur je bilo malce 2mač, zato v Cortah več kot večernega sprehoda nisem sposoben L.

Dan 11: Napademo kanjon Restonice in na sredini kanjona nekje ob reki parkiramo. Čeprav je cesta prevozna še daleč naprej, kar kasneje na sprehodu ugotovimo raje ne izzivam preveč. V istoimenski reki se namakamo v številnih tolmunih. Voda je hladna in blodenje po tolmunih je pravi užitek. Še bolj se mi zdi, da smo nad tolmuni navdušeni bolj ta stari (predvsem moški) saj so nekateri bili prav otročji. Ker smo v Cupabii ostali brez vode, si tukaj napolnim tudi vodni rezervoar.

Proti večeru zavijem proti zahodni obali. Marička nas je zgledno vodila po »hitri« cesti do Losari, kjer pa me je napotila nekam v notranjost. Hoteli smo v 360 stopinjsko vas San Antonio na romantični sončni zahod.

Kmalu od romantike ni ostalo ničesar več saj je bila cesta za avtodom vedno manj prevozna. Dvopasovnica je postajala enopasovnica in eno pasovnica kolovoz, dokler se na enem mostičku nisem zakajlal. Še dobro, da je bilo potrebno rikvercati samo 50m, kjer lahko našo avanturo nadaljujemo po cesti naprej. Čeprav je bila tudi tukaj širina skopa. Potreben je bil samo še en tak bedak kot js in verjetno bi še danes kampirali tam v skalah nekje J. V tistem trenutku se mi je na vrhu hriba zdela najboljša poteza umik v dolino, nekam čim bližje morju. Torej z San Antoniom ne bo nič, znajdemo se v Ile Rouse.

Zaradi pomanjkanja idej, energije in bližajoče noči smo želeli prenočili v grmovju nekje in počakati na naslednji dan, da se polni energije zorganiziramo. Vendar jo zaradi nočnega vrveža okoli avtodoma in strahu pred morebitnim vandalizmom, raje ucvrem pred kamp Bodri, ki sem ga našel šele iz potopisov tik pred spanjem.

Dan 12-13: Zjutraj se prijavimo v avtokampu Bodri. Kot povsod na Korziki tudi tukaj ni prve vrste in plaža je oddaljena 200-300m. Mivkasti plaži sta dve in sam bi raje ure preživljal na bližnjih skalah, a naš najmlajši mivko obožuje. No, žena pa tudi saj ima potem mir, ker js s ta malim gradim in gradim in gradim

J

 

Za razliko od Cupabie je kamp na višjem nivoju. A še vedno ne dosega kvalitete Istrskih kampov. Bližnjo železniško povezavo Calvi-Ile Rouse izkoristimo za popoldanski izlet do Ile Rouse. Sicer pa čez dan počnemo kar se na morju počne.

Dan 14: Za predzadnji dan si izberem črno plažo v Marini d`Albu. Čeprav je samo 70km za prevoziti, transfer traja kar dve uri. Cesta je na večjem delu vijugasta, od St. Florenta naprej pa precej ozka. Ozka tako, da z Toyoto Land Cruiser z ogledali udariva, v Nonzi pa zaštopam celoten promet.Na parkirišču za avtodome parkiramo in kmalu nam odleže.

Črna plaža res ni ne vem kaj, a je blagodejna sprememba mivkastim plažam. Vsi trije se v spremembi razživimo in na koncu se izkaže, da je tako plaža, kot PZA za naš obisk definitivno med top 3. Lahko bi to bil tudi Jolly III in žal nam je da se dopust počasi zaključuje. Da so domačini usekani na balinanje je dejstvo, saj se proti večeru med avtodomi kmalu formirajo tri skupine, ki diskretno tolčejo bale in se v poznem marku tudi umaknejo.

Dan 15: L estate sta finendo… v jutranji zori ob morju še zadnjič s ta malim polniva baterije.

Od Marina d`Albu do St. Florent spet sledi adrenalinska vožnja polna stresnih izkušenj.

Nato Bastia, Livorno in dom.

 

 

Zaključek:

Korzika te po svoje očara in praktično je na vsakem vogalu videti, da narava ni skoparila s svojo domišljijo pri ustvarjanju.  Da so Korzičani zategnjeni in ne poznajo drugega jezika kot Francoščino ravno ne drži, saj se nekateri kar potrudijo. No vsaj v globalu. Razen ene slabe izkušnje nimam slabega vtisa o Korzičanih. Tudi na cesti so se izkazali pravi gentelmeni. Eni trije so že bili pravi debilni pacienti ampak ti nikakor ne morejo pokvariti statistike. V oči bode dejstvo, da je z avtodomom ob plaži težko parkirati, da so kampi od morja oddaljeni, da tudi tisti ob rekah niso na top destinacijah. Da so kampi vsaj tiste katere sem videl v bogem stanju in si nekateri imena kamp (ograda) niti ne zaslužijo. Na našo žalost in globalno gledano srečo, so za vozila kar precej omejili dostope do morja z raznimi marine nature parki. Prav gotovo Avgust ni idealen termin za obisk Korzike, vendar razen na nekaterih najbolj znanih plažah »gužve« drugje ni bilo zaslediti. Običajno me obiskana destinacija očara tam kjer to najmanj pričakujem in tudi tukaj je bilo tako. V spominu mi bo ostala tudi zelo pikantna borovničeva salama in nesramno draga piva Pietra.

 

Statistika:

Trajekt: 258 eur

Cestnina: 65 eur

Prevozimo 1800km od tega 700 na Korziki

Za kampe in PZA »zaružimo« 134 eur

Iz dolgočasja na poti po Korziki naš najmlajši član našteje 1178 kant za smeti in v štetju maksimalno uživa J tudi abecede se je med tem iz dolgočasja naučil. Dolgo pozabljeni plišasti prijatelj je postal spet najboljši frend J