Sv. Miklavž na Gori

(25.1.2009)

Človek je vedno nekako v dilemi, ko se odloča med hojo na kakšen kucelj in brezdelnim ležanjem v toplem bazenu. Oboje je prijetno in bolj ali manj koristno. In če smo avtodomarji ljudje, ki naj bi življenje zajemali z veliko žlico, zakaj ne bi tega naredili tudi ob takšni dilemi. En dan pregrevanja teles ob sveže zasneženi okolici in drugi dan prav prijeten, ne pretirano naporen sprehod na bližnji hribček. Odlična ideja. Zakaj pa ne?

Izhodišče so terme Snovik

Izhodišče so terme Snovik

Izhodišče za Sv. Miklavža je Snovik v Tuhinjski dolini. Parkirišče ob samih termah ali pač na drugi strani ceste, sta primerna za parkiranje in tudi mirno spanje (N46.2269119 E14.7042316). Prav pred mostičkom, ki čez potok zavije do term (470 m) je tablica, ki obeta dva cilja. Do sv. Miklavža naj bi bila ura in pol, do Prevale še dve uri več. Pot je dobro markirana in ji zlahka sledimo.

Pri kapelici v Snoviku zavijemo desno

Pri kapelici v vasi Snovik zavijemo desno

Sprva po cesti do vasi Snovik, tam pa desno na kolovoz, ki pripelje na travnik nad vasjo. Če smo v dvomu, kam naprej, poglejmo naokoli, markacij je res zadosti. Zavijemo pač malo levo in nato ujamemo kolovoz, kateremu sledimo najprej po gozdu, nato pa bolj odprtem svetu proti vasi Hruševka.

Pot proti Hruševki

Pot proti Hruševki

Odpre se nam že razgled na naš cilj, ki je naravnost pred nami. Iz gozda na vrhu izrazitega hriba štrli le zvonik. A brez strahu, vrh je zelo razgleden. Zimska pot, ko je snega bolj ali manj le še za vzorec je prav rada blatna. In na nekaterih mestih tudi zmrznjena. Zato previdno!

Hruševka

Hruševka

Ko se spustimo v Hruševko, nas na cesti preseneti, da markacij zmanjka. Pa nič strahu, zavijemo po cesti navzdol in že po nekaj metrih jih spet zagledamo. Zavijemo med hišami levo in se najprej malo spustimo, potem pa po cesti stopamo dokler nas smerokaz, malo pred kmetijo, ne usmeri desno.

Strma pot pod vrhom

Strma pot pod vrhom

Stezi sledimo proti Gradišču v Tuhinju, vendar še pred njim zavijemo levo in kmalu na desni opazimo stopničke in stezo. Kar strmo postane pobočje, če je sneg ali celo led na poti, torej še posebej previdno. Stezi ni težko slediti, le vrha kar noče in noče biti. Ko otroci že kar malo obupujejo, se svet le začne odpirati.

Sv. Miklavž

Mimo "skreta" na vrh

In ko tudi mi res že kar dobro sopihamo, nas pot pripelje do – cerkve? Jok, do skreta. Mimo stranišča in pipe z deževnico pa res pridemo do mežnarije in malo višje cerkve z ločenim zvonikom (749 m). Lahko imamo poti dosti, ali pa se vzpnemo še nekaj metrov višje do oddajnika.

Sv. Miklavž

Sv. Miklavž

Tam bo res najvišja točka, po zemljevidu 770 metrov visoko. In do sem rabimo uro in pol? Pa kaj še… Ob povsem zmerni hoji, smo za pot porabili uro in četrt. Da bi šli dalje nam ni dišalo. Toploto, ki smo jo akumulirali prejšnji dan, je odpihnil kar močan in mrzel veter. Še nekaj snežink je prinesel.

Ko oko poboža griče v daljavi

Ko oko poboža griče v daljavi

Počitek in malica. Ter pogled naokoli. Pobožal je gričevnato pokrajino. Tudi na tako turoben dan je bilo kaj videti! Potem pa nazaj. Po isti poti, le dve bližnjici čez travnik smo ubrali. Morebiti sta ravno ti skrajšali pot iz obljubljene ure in petnajst minut na slabo uro…

Bližnjica preko travnika

Bližnjica preko travnika