Resevna in Rifnik

(3.1.2009)

Ko zima s svojo belo roko poboža griče med Celjem in Rogaško Slatino, je kar pravi čas za valovanje na teh veličastnih razglednikih. Sploh če ga začiniš z namakanjem in pregrevanjem v Rogaški Slatini. Prej ali potem, sploh ni važno. Izhodišč je toliko kot gričev ali raje še več.

Ko bela roka poboža griče...

Ko bela roka poboža griče...

Mi smo se zapeljali do Šentjurja, tam ulovili pot proti Šentrupertu in parkirali pri mlinu (N46.2026779 E15.3933367). Toda pozor. Cesta, ki proti Šentrupertu pelje mimo železniške postaje hoče skozi podvoz, če verjamemo tabli visok le 2,5 metra. Torej bo treba peljati proti Rogaški Slatini in na zadnjem semaforju zaviti desno ter potem sledeč tabli za Šentrupert po nekaj sto metrih še enkrat desno in pri zeleni stavbi wellnes centra levo v dolino potoka Kozarica.

Parkirišče pri mlinu

Parkirišče pri mlinu

Ko na desni zagledamo velike sive stavbe, parkiramo (264 m). Prostora je dovolj, tudi spati bi se, tam za cesto, za silo dalo. Čez mostiček in dvorišče sledimo markacijam. Potem pa je odločitev naša. Lahko sledimo markacijam ali pa pač zavijemo v gozd in sledimo eni izmed steza, ki peljejo čez Šibenik proti Resevni.

Zavili smo v gozd in izbrali stezo...

Zavili smo v gozd in izbrali stezo...

Ko na tleh leži poprh svežega snega, je to še posebej lahko. Steze so shojene od številnih pohodnikov in to je pač najboljši kažipot. Mi smo le nekaj korakov za hišami zavili desno v gozd in sledili stopinjam. Ko smo se znašli na križišču poti v gozdu, smo sledili desni poti. Je izgledala položnejša. Pohodnik, ki je prišel mimo, je potrdil pravo smer.

Ob stari stiskalnici

Ob stari stiskalnici

Pot prisopiha iz gozda pod zaselkom Ploštanj. Tu je treba zaviti levo, saj pot desno pelje že nazaj v dolino. Mimo nekakšne zidanice z veliko starinsko stiskalnico in čebelnjakom nad njo gremo po cesti. Tu se nam spet pridružijo markacije. Ali pa mi njim, saj sploh ni važno.

Na poti

Na poti

Zapeljejo nas levo na makadamsko pot, kateri pod Malo Resevino sledimo mimo odcepa markirane poti. Steza jo ubere desno po stopničkah in naprej do velike rumene hiše. Pot gre desno mimo nje. Le še ovinek in že smo pri planinskem domu na Resevni.

Planinski dom na Resevni

Planinski dom na Resevni

Do koče potrebujemo dobro uro hoje. Splača pa se potruditi še malo više do vrha (641 m) in se vzpeti na razgledni stolp. Od koče potrebujemo za ta presežek le pet minut. Na vrhu lahko samo stojimo in se počasi obračamo naokoli. Ter ob tem vpijamo širne razglede. Uokvirjene z ivjem na drevju okoli stolpa. Čudovito.

Na razglednem stolpu

Na razglednem stolpu

Če nismo uspeli ob vzponu, je v koči obvezen postanek ob povratku. Pa ne le zaradi čaja. Tudi zato, ker je po stenah veliko zanimivega. Ne verjamete? Se boste že prepričali…

Občasno do koče pride tudi kakšen Gorenjec

Občasno do koče pride tudi kakšen Gorenjec

Navzdol sledimo že znani markirani poti. Ko se pod Malo Resevino ta odcepi od makadamske poti, se tudi mi spustimo navzdol. Strmina kmalu popusti in nas odloži na cesti. Tej sledimo mimo osamljenih hiš proti dolini.

Na cesti, zadaj poprhana Resevna

Na cesti, zadaj poprhana Resevna

Ko na levi ugledamo veliko gladko steno, smo že na križišču poti. Levo zavije proti Šentjurju in nas pelje proti izhodišču. Tja bi najraje zavili otroci. Skoraj vsi. Pa so bili preglasovani. Odrasli imamo pač bonus glas. Kaj se more. In smo zavili desno proti Rifniku.

Grad Rifnik in vrh Rifnika

Grad Rifnik in vrh Rifnika

Še vedno se spuščamo po makadamski poti in ji verno sledimo do ceste proti Šentrupertu. Prečakamo glavno cesto in se vrnemo nekaj deset metrov v smeri Šentjurja. Sledeč tabli za Rifnik zavijemo desno ( do sem iz vrha Resevne ura hoje, z glasovanjem vred). Iz ceste nas kmalu zvabijo markacije levo, zavijemo desno skozi gozd in čez makadamsko pot spet v gozd. Ko se izvijemo iz njega, sledimo ozki asfaltni cesti navzgor.

Med zasneženimi vinogradi proti Rifniku

Med zasneženimi vinogradi proti Rifniku

Zaiti skoraj ne moremo, če smo v dvomu, pa še vedno lahko koga vprašamo za smer, saj so po celem pobočju raztresene številne hiše. Ko pridemo do masivne brunarice, mimo nje zavijemo levo in sledimo poti do vrha Rifnika (568 m – iz glavne ceste ura hoje). Pa z njega ni zanimiv le čudovit razgled na grad Rifnik in Šentjur.

Grad Rifnik in Šentjur

Grad Rifnik in Šentjur

Še veliko bolj zanimivo se je prestaviti v zgodovino. In ravno to se je na ostankih nekdanje naselbine možno prav odlično. Bodisi, ko prebiramo pojasnilne table v leseni pletenjači ali ko se potopimo v nekdanjo cisterno. Ali pa zgolj šarimo po obzidju, hišah in cerkvah, ki so nekoč še bolj kot danes vrvele od življenja – Več o arheološkem najdišču Rifnik

Velika cerkev je stala prav na vrhu hriba

Velika cerkev je stala prav na vrhu hriba

Pred vodnim zbiralnikom se ob povratku odločimo za pot desno. Sledimo ji navzdol do ceste in naprej proti gradu (četrt ure spusta). Do pod njega se da brez težav, prav v nekdanje stolpe pa… kot pravi moja hm, recimo da boljša polovica – niti slučajno – Več o gradu Rifnik

Grad Rifnik

Grad Rifnik

Vrnemo se po cesti nazaj do mesta, kjer smo privriskali iz Rifnika in se usmerimo desno navzdol. Markacije nas odpeljejo še nekaj metrov do stopnic, ki nas odložijo pri kapelici na robu ceste za Šentrupert, do parkirišča pri mlinu je le še nekaj deset metrov, od gradu pa dvajset minut hoje.

Še grad se le čudi svoji usodi...

Še grad se le čudi svoji usodi...

Kam naprej pa je seveda stvar odločitve. Hitro domov ali pač odmočit utrujeno telo, to je pač že drugo vprašanje…

Minljiva forma viva

Minljiva forma viva