(6.2.2011)

Ste bili kdaj priče rojstvu? Tistemu prvinskemu dogodku s katerim se vse začne? Ko nekaj novega stopi na pot, ki tako nujno gravitira k svojemu koncu nekje v nedoločeni prihodnosti. In morebiti predstavlja zgolj prehod v nekaj novega? V ciklični neskončnosti. Trajajoči morebiti že miljarde let.

Na Lipanci vsi ne spijo

Če niste, lahko to storite. Že ta trenutek. Ali komaj kakšnega kasneje. Najti je zgolj treba pravo mesto, kjer se odpira pogled tja čez. In biti tam že takrat, ko je še tema, kot v rogu. Potem težko čakajoč zagledaš najprej komaj vidne sence nečesa nedoločenega v daljavi. Brezobličnost se počasi izgublja in vse dobiva smisel.

Zbujanje

Svetloba se izza obzorja povsem nežno preliva, vedno več je oblik, svet nam postaja domač. Tudi tokrat nas je noč pospremila na pot. Ta nam je bila znana, nič ni bilo vprašanj, besede so bile odveč. Mir so motili drsajoči koraki, kot na kolenih smo romarji zastavili korak tja gor, kjer nebo ožari.

Rojevanje

Pod planino smo se nasmehnili napisu, nam je pomenil čisto nekaj svojega. V pobočje je človek zasekal pot, nenaravna je bila vendarle dobra opora in korak ni zdrsnil. Pri koči je luč dajala vedeti, da nespečnik čaka dan. Ni nas slišal, sence smo zdrknile mimo in se zlile s srebrno pokrajino. Položno pobočje in skok čez strmino.

Ožarjeni

Težki vdihi so ostajali zadaj, mlajša sapa je še imela moč za hitenje. Kje daleč je bil že prvi korak, negotov, skoraj plah. Sedaj so bile bele kopice tako blizu, da si čutil, kako jih slastno oblizuje topla svetloba. Tam, le nekaj korakov pred končnostjo, se je nekje daleč zaiskrilo. Najprej povsem nežno, boječe. Potem pa vedno močneje, kot eksplozija, ki je ni več možno zaustaviti.

Pod vrhom

Žareča krogla je začela nek nov cikel, dan se je rodil. Kot vrisk se je svetloba prelivala čez robove in lezla v globeli. Nobenega, še tako skritega parobka ni pustila vnemar. Stali smo tam, ožarjeni, dlje ni bilo več poti. Smejali smo se in vse okoli nas se je smehljajo z nami. Trenutek sreče. Misel na njih, ki niso z nami. V očeh so se nam ujele iskrice, naša popotnica tistim, ki jih imamo najraje.

Očak in sosedje

Enakomerno je vijugala sled, ko smo hiteli tja dol, upajoč, da kakšno iskrico prinesemo tudi njim. Zaradi katerih je dan vedno tisti, tapravi. Na strmini smo se ločili, iskali vsak svojo pot. Raziskovali smo, in bili prepričani, da pridemo prav. Kaj bi pohajali po uhojenih poteh, stopali v svoje korake, ko je vendar še toliko novega, prvič videnega.

Trojček

Nad kočo so se smučine znova prepletle, pomahali smo deklicama na balkonu in že izginili kot piš vetra na strmini. Nemirne jezdece nas je čakalo še divje galopiranje po mladi rani v gozdu. Človek je spet dokazoval svojo premoč. Le zakaj?

Jezdeci

Še ovinek in že smo pod seboj zagledali izhodišče. Zgodba se je počasi končevala, kot utrinek je svetlo zasijala in izginila za obzorjem našega spomina. A dan je bil še mlad. Ravno pravšnji, da se napletejo še druge zgodbe, nove, čisto posebne. Samo naše.

Na Lipanci so dekleta že vstala...