Soteska Zarice

(17.8.2009)

Ko so leta 1986 zgradili hidroelektrarno Mavčiče, je prišlo do zajezitve reke Save in nastalo je Trbojsko jezero. Za njim je zajezena voda delno potopila tudi sotesko Zarice, ki jo je v konglomerat sprijete prodnate nanose vrezala voda.

Ko se dotakneš prvobitnosti

Ko se dotakneš prvobitnosti

V stenah soteske in ob Trbojskem jezeru gnezdi in občasno prebiva okrog 140 vrst ptic, na razgibanih konglomeratnih stenah s spodmoli rastejo rastline, ki jih sicer najdemo v gorah. Menda tudi planika. Čeprav nad sotesko teče tudi steza, pa je pogled nanjo seveda povsem poseben od spodaj. Torej iz vode.

Vstop v sotesko

Vstop v sotesko

Primerno izhodišče je pred nekdanjo tovarno Planika (N 46.228453 E 14.359959). Tam parkiramo pod Delavskim mostom in se napotimo proti manjšemu mostu, ki prečka Savo. Čeprav je obala videti povsem zaraščena, je praviloma vsaj tam, kjer so skoraj do vode stopnice, rastje izkrčeno.

Pod visokimi konglomeratnimi stenami

Pod visokimi konglomeratnimi stenami

Zlezemo v čoln in se podamo na pustolovščino. Voda je mirna, zadnji jez je malo višje. Veslamo mimo čistilne naprave, pred sabo pa že vidimo izraziti konglomeratni pomol. Tu se torej začne soteska. Objame nas mir, posamezne skale, ki še gledajo iz vode, dajo slutit, da je morala biti Sava, preden so jo tako grobo ukrotili, kar razigrana.

Grmovje pod steno skriva marsikaj...

Grmovje pod steno skriva marsikaj...

Na obeh straneh se dvigajo visoke stene, kakšen čoln ali ribiška preža na obali kažeta, da soteska vseeno ni povsem zapuščena. Plovemo mimo naselij Čirče in Hrastje na eni in Drulovka na drugi strani. Pa jih bolj ali manj ne vidimo. So tam nekje…zgoraj.

Samo še bendžo manjka...

Samo še bendžo manjka...

Tokrat smo bili trije. Čolni. In bolj številna posadka. Ravno prav, da se razdre kakšna šala in da gre kdo pozirat v luknjo pod konglomeratom. Pa tudi tisti vzdih občudovanja je v skupini nekako bolj doživet. Voda na naši poti je postajala vedno bolj zelena, alge so ji dajale čisto nenaravno barvo.

Letalonosilka

Letalonosilka

Preden se pri Prebačevem reka razširi, je čeznjo potegnjena napihljiva pregrada. Pa se da priti s čolnom mimo, povsem na desni strani, ob bregu. Ko se soteska spet zoži, je še nekaj konglomeratnih sten, potem pa že zaveslamo na Trbojsko jezero.

To veslanje pa sploh ni naporno...

To veslanje pa sploh ni naporno...

Če nimamo namena postanka, veslamo naravnost, bomo najhitreje preko. Reka se spet malo zoži, a je vseeno prava debeluška. Nekaj sto metrov nižje že vidimo, zakaj. Pred hidroelektrarno, ki je reko povsem ukrotila in spremenila njen tisočletni ritem, je potegnjena jeklenica, na kateri je pripeto opozorilo. Da ne bi šli predaleč.

Samo še jadro, pa bo šlo samo od sebe!

Samo še jadro, pa bo šlo samo od sebe!

Bogsigavedi kaj vse bi se lahko zgodilo. Mi smo to seveda bolj ali manj spoštovali. Pa vseeno zaokrožili okoli table. Tako, iz navade. Za pot se potrebuje približno uro in pol. Odvisno pač, kako hitri smo in koliko se nam mudi. Pristanek ni težaven, bolj težavno je priti na cesto (N 46.184453 E 14.407748).

Trbojsko jezero

Trbojsko jezero

Odbojna cestna ograja je namreč prav sitna, ko je preko potrebno spraviti čoln. Veslanje nazaj bi bilo prav mukotrpno, zato je nekaj logistične spretnosti prav dobrodošle. Da pač pridemo spet do izhodišča. Tako. Pustolovščina bi morebiti res bila. Pred leti. Danes adrenalina ni več, je pa … izlet.

Elektrarna Mavčiče

Elektrarna Mavčiče

Lep? Skoraj. Včasih pač stoječa voda malo zasmrdi, včasih ji alge dajo povsem nestvarno barvo. In včasih se vprašamo…zakaj? A temu je pač tako, pomagati se … več ne da!

Moše

Moše