Cerkniško jezero

(12.4.2009)

Ko se hočeš spoznati s posebnostmi Slovenije, dostikrat štirikolesnik ni dovolj. Potrebno je vzeti pot pod noge, zajahati kolo ali pa sesti v čoln. Če z njim drsiš čez presihajoče jezero, je to še posebej zanimivo.

Kapitan

Krmar

Po svoje se počutiš tako kot bi bil pod teboj skriti svet iz nekega drugega časa. Ki se vsake toliko vseeno pokaže, razkrije še svoje druge čare in ljudem iz okolice nudi vsakdanji kruh. Pod teboj se izgubljajo travniki, poti, kolovozi…le nekaj centimetrov ali meter in več globoko. Cerkniško jezero je mogoče najbolj znano in zato tudi oblegano.

Cerkniško jezero

Cerkniško jezero

Toda nič strahu. Ljudje ostajajo na obali in le pogled jim uide preko zasanjanega jezera. Že za prvim ovinkom, pa smo v čolnu, skoraj zagotovo sami. Izhodišč je nedvomno več, eno bolj priljubljenih je pod vasjo Dolenje jezero. Tam so uredili asfaltno parkirišče (N45.7732201 E14.3572609), kar pa ne pomeni, da se bližje jezeru ne da.

Na jezeru in ob njem vse vrvi od življenja

Na jezeru in ob njem vse vrvi od življenja

Če smo s čolnom, je skoraj bolje zapeljati nekaj metrov naprej in parkirati blizu pojasnilnih tabel. Bo bližje do vode in seveda nazaj. Ko je pripravljen čoln in ko smo pripravljeni tudi sami, pa vesla v roke in podajmo se na nenavadno pustolovščino. Kam? Kamor nam srce da ali čoln zavija. Jezera imajo to prednost, da smer ni določena.

Velika Karlovica

Velika Karlovica

Mi smo tokrat veslali v smeri jezerskega ponornega območja. Torej smo zavili desno in se peljali v smeri Rakovega Škocjana, proti ponornemu sistemu Velike in Male Karlovice. Za nami se je nad Cerknico dvigovala Slivnica, avtodom je že izginil za ovinkom. Cerkniško jezero se po navadi napolni po jesenskem dežju in spomladi, ko se topi sneg, presahne pa maja ali junija.

Velika Karlovica

Ponorna votlina ima lesene zobe

Tokrat je bilo vode dovolj, kar je za veslanje najbolje (na oznaki pod mostom 5 metrov). Drugače se namreč lahko zgodi, da na kakšnem travnatem kuclju celo nasedemo. Veslamo čez Jezersko gmajno in Dolenjska blata. Vse pod vodo. Ko pridemo do konca jezera, se tam, v malo bolj sušnem delu leta, stekata Cerknišnica in Stržen, sedaj lahko njuno strugo razločimo le po globini in toku.

Mala Karlovica

Mala Karlovica

Pa nista prav dolgo skupaj, izgineta namreč v Veliko in Malo Karlovico. Ko priveslamo v bližino prve, nas kar malo zaskrbi. Da nas ne bo s čolnom vred potegnilo v podzemlje in bomo izpluli (če se seveda prej ne zagozdimo) šele v Rakovem Škocjanu. Pa je skrb odveč, že pred jamo je ograja iz lesenih brun, ki preprečuje, da bi kaj večjega prišlo v jamo.

Pogled preko jezera

Pogled preko jezera

Za njo je manjše jezerce iz katerega voda skozi cev, nad katero je betonska brana, prodira v podzemlje. Do vhoda v jamo se lahko tudi sprehodimo in si pogledamo zanimivo tablo v steni. Ko smo spet v čolnu, veslamo ob robu jezera naprej. Opazujejo nas kolesarji in motoristi, ki se vozijo po cesti nad jezerom. Mi pa njih…

Slivnica

Slivnica

Kje je Mala Karlovica, komaj uganemo, saj je skoraj cela pod vodo. Le močan tok, ki vleče proti razpoki med skalami, da vedeti, da voda tam izginja v podzemlje. Sedaj bo že čas, da obrnemo in pod Svinjsko jamo ter kočo na bregu veslamo nazaj. Ob obali lahko opazimo še nekaj ponorov, res velik pa je skoraj nasproti Dolenjega jezera in sicer Suhadolca.

Suhadolca

Suhadolca

Če se prebijemo čez trstičje, ki ga nanese pred jamo, lahko pokukamo vanjo. Pa v resnici ni kaj veliko videti. Malo naprej, tam pod vršičkoma Vršič in Kleni vrh, je čudovit travnik. Kot ustvarjen za počitek in malico. Ali pač samo, da malo posediš in uživaš v pogledu. In videti je marsikaj.

Počitek

Počitek

Potem pa spet vesla v roke. In naprej do mostu, ki cesto, ki pelje iz Dolenjega jezera združi s tisto proti vasi Otok. Če je vode veliko, bo potrebno popaziti na glavo, tako nizek postane prehod. Na drugi strani veslamo mimo Gorice, dvignjenega otočka takoj za mostom in naprej. Vsaj do trstičja. Rumena stena, ki raste iz modre vode, zadaj pa Slivnica. Čudovito.

Malica je tudi čas za uganjanje norčij

Malica je tudi čas za uganjanje norčij

Sedaj je samo od nas odvisno ali se odločimo za raziskovanje morebitnih prehodov med trstičevjem ali pač zavijemo nazaj. Čeprav je predvsem mene kar malo mikalo, da bi pogledali še kaj je za naslednjim ovinkom, in seveda naslednjim, in naslednjim, nas je ura že malce priganjala, zato je bila smer jasna. Pa tudi punce so bile vode kar malo site.

Rumena stena

Rumena stena

Še enkrat smo sklonili glave, takoj za mostom zavili desno in kmalu ugotovili, da bo potrebno skočiti v naslednji zaliv. Tako smo tudi naredili in po treh urah in pol jezerske simfonije pristali ob travniku na izhodišču.

Pod mostom

Pod mostom