Peč

(31.1.2009)

Peč (Tromeja) oziroma Ofen (Dreiländereck) oziroma Monte Forno bi bila dejansko precej nezanimiva za turne smučarje, če ne bi v zgornjem, bolj strmem delu poseka omogočala zanimivo, ravno prav strmo vijuganje.

Jutro na parkirišču

Jutro na parkirišču

Izhodišče je lahko vas Rateče (865 m), sploh če je cesta, ki pelje proti Peči, zasnežena. Lahko pa si za izhodišče izbereš tudi mejo. Čeprav pri Kompas shopu (nekdanji Duty free) piše, da je parkirišče le za stranke, je verjetnost, da bo kdo grdo gledal tam parkirani avtodom majhna (N46.4972809 E13.7039977). Pa saj, če kupiš zwei eier überraschung si tudi stranka, kajneda.

Pobočja ob meji

Pobočja ob meji

Smuči je možno nadeti takoj na robu parkirišča, v smeri Italije. Od tam jo mahnemo navzgor kar naravnost, mimo lesene kolibe in potem počasi bolj desno. Ujeti je namreč potrebno cesto, najkasneje pred zadnjimi hiškami. Od tam naprej je cesta tudi pozimi zasnežena, saj se po njej ljudje radi sankajo.

Aleš na cesti

Aleš na cesti

Cesti sledimo do mesta, kjer zavije desno proti planinskemu domu. Mi gremo levo in ob tablah zavijemo v gozd. Po nekaj minutah hoje (če pred nami ni sledi, so nam lahko smerokaz kar letne markacije), pridemo do poseke. Sedaj se lahko vzpenjamo po njej, precej lažje in bolj elegantno pa je slediti letni poti.

Poseka in vrh

Poseka in vrh

Ta gre deloma po gozdu, občasno pa pokuka tudi na poseko. Ravno toliko, da je možno vreči pogled proti Tamarju in goram v okolici. Seveda, če nismo potopljeni v oblačno morje. Potem so razgledi omejeni, a vseeno zanimivi. V svoji posebnosti. Ko pridihamo do televizijskega oddajnika in hiške poleg, smo že skoraj na vrhu (do sem dve uri, 1508 m).

Monte Coppa (Kopa)

Monte Coppa (Kopa)

Le še mimo znamenja treh narodov stopimo do vrha nad končno postajo sidra. Do sem namreč pripeljejo tudi žičniške naprave smučišča Dreiländereck. Potem pa navzdol. Bolj ali manj po smeri pristopa, le smuka v gornjem delu poteka po poseki. Če seveda sneg ni pomrznjen. Potem je včasih bolje iskati pršič na gozdnih čistinah.

Vrh

Vrh

Na vsak način je smuka za vriskat. Saj pač vlečeš čisto svojo sled. Edinstveno. Ko se čez gozdni del pod poseko spet prebijemo do ceste, ni druge, kot da ji sledimo. Lahko povsem do Rateč. Še boljše pa je, če opazujemo desno stran ceste. Ko jo namreč prečka električna napeljava, zavijemo desno in smučamo pod električnim vodnikom najprej bolj strmo navzdol (na dnu strmine pobočje preseka žičnata ograja, zato pozor, da smuči ne zaidejo podnjo), nato pa prečimo pobočja dokler pod seboj ne zagledamo ceste.

Aleš je prismučal iz gozda

Aleš je prismučal iz gozda

Na primernem mestu zavijemo nanjo in ji sledimo do prvih hiš. Takoj za njimi zavijemo desno in po pobočjih vijugamo navzdol do izhodišča (v ne najboljših razmerah tri četrt ure).