Mesečni arhiv: maj 2009

Krnica

(24.5.2009)

Sprehod ob Veliki Pišnici je lep v vseh letnih časih. Še posebej pa je prijeten v vročih poznopomladanskih ali poletnih dneh. Ko je hoja po senčni poti ob hladni vodi osvežilna kot dober sadni sladoled.

Parkirišče pred Jasno

Parkirišče pred Jasno

Izhodišče je lahko Kranjska gora (N46.486172 E13.778274), kjer parkiramo pod smučiščem in jo čez kraj mahnemo v smeri Vršiča. Dovolj veliko parkirišče pa je tudi pred jezercem Jasna, malo za mostom čez Pišnico (N46.475226 E13.782323). Tudi mi smo se tokrat odločili, da avtodom naslonimo na jumbo plakat, ki vabi v zaprto gostišče ob jezeru (približno 840 m).

Razor in Prisojnik

Razor in Prisojnik

Po jutranjem skoku na Vršič in nekaj zadnjih letošnjih zavojih iz Velike Mojstrovke, je bil čas, da se malo pretegnemo tudi s puncami. Korak je potrebno zastaviti iz parkirišča po nasipu med Veliko Pišnico in jezercem Jasna. Ko pridemo do ceste, ki vodi proti Vršiču, ob njej previdno nadaljujemo do mostu. Pred njim zavijemo iz ceste na makadamsko pot, smerokazi kažejo v Krnico. Smrdeče avtomobile pustimo za seboj, okoli nas in tudi v nas, se naseli mir.

Ko priteče mir...

Ko priteče mir...

Voda radoživo skaklja preko skal, veter njeno svežino prinaša tudi do nas. Hoja po makadamski poti ni naporna, vzpon komaj čutimo. Čeprav tako ali tako ne moremo nikamor zaiti, so ob poti markacije in občasno oznake, da smo na sprehajalni poti št. 8. Ker ni potrebno toliko paziti, kam stopiti in kam zaviti, je več časa za klepet ali besedno igro z otroci. Kaj je vredno več?

Čas za besedne igre...

Čas za besedne igre

Če smo utrujeni, je občasno ob poti klopca, pa tudi če sedemo na gozdni mah ali prod ob vodi, ne bomo nič zgrešili. Če je dan le prevroč in začnemo pregorevati, pa ohladitev tudi ni daleč. Hodimo mimo odcepa za Špik, čez Kačji graben je kar zahtevne poti 4 ure do vrha. Ko pot zavije proti Pišnici in se že sprašujemo, kje je most čez vodo, ugotovimo, da te ni. Malo nižje namreč priteče Suha Pišnica, ki soncu pošilja zajčke vse izpod Vršiča.

Ko voda sončku pošilja zajčke;)

Ko voda sončku pošilja zajčke

Mi pa dejansko prečkamo suho hudourniško strugo Velike Suhe Pišnice. Na drugi strani sledimo poti naprej. Na križišču nadaljujemo naravnost, pač proti Krnici. Pred nami je Kriška stena, do pozne pomladi je pod njo sneg. Pozimi pa odlična smuka, velikokrat sem že delal zavoje tam navzdol. Celo Maja je ravno tu prvič preizkusila radosti turnega smučanja. Spomini drdrajo skozi glavo kot ekspresni vlak.

Ujetnik vodnih vil

Ujetnik vodnih vil

Vzpon skozi gozd, strmina je komaj opazno večja in že smo pri koči (1113 m, od Jasne uro in pol). Blazine ob poti in majhen teptalni stroj pred kočo kažejo na vriskanje sankačev v zimskih mesecih. Na sladoled ne računajmo, elektrike v Krnici ni. Pivo in sokove pa zadosti shladi hladna studenčnica. Pred kočo se cepijo poti, možnosti za celodnevno potepanje je zadosti.

Dekle in možic

Dekle in možic

Toda pozor, v vse smeri naprej gre za resne visokogorske ture, mestoma tudi brezpotje. Torej je nujno zadosti izkušenj in vsa potrebna oprema. Ker smo z otroci, pa bo kar zadosti. Po počitku, ko nam gre verižna kadilka pri sosednji mizi že preveč na živce (kajenje na čistem gorskem zraku res »pribije« povsem drugače), gremo navzdol. Pa ne po cesti, nekaj metrov pod kočo sledimo smerokazu za Kranjsko goro.

Koča v Krnici

Koča v Krnici

Že po nekaj metrih se nam na levi odpre pogled skozi podrto drevje na posledice velikega podora. Ogromna lisa v steni spominja na krvavečo rano. Ko smo bili v Krnici pred letom dni, nam je oskrbnik pripovedoval, kako grozljivo je bilo, ko so se le malo nad kočo odtrgale tone in tone skalne stene in zgrmele v dolino v blokih, komaj kaj manjših kot koča.

Posledice podora

Posledice podora

Navzdol nas pelje gozdna steza, prav prijetno je hoditi po njej. Le drevje, ki je klonilo pod težo snega, je včasih treba prestopiti. Ali pač zlesti pod njim. Steza se zlije v pot malo pod križiščem. Lahko gremo nazaj tam, kjer smo šli navzgor. Toda precej bolj zanimivo je klobasati navzdol po drugi strani. In jo zašpiliti le malo nad izhodiščem. Torej na križišču zavijemo levo na pot št. 7.

Rana

Rana

Takoj tam je spomenik planincem, umrlim v gorah naokoli. Sveče kažejo, da jih še niso vsi pozabili. Nekateri priimki tudi nam zazvenijo znano. Punci sta bili navdušeni nad velikim klinom in vponko. Čez travnik smo šli v smeri Vršiške ceste. Regrat je bil ravno pravi za nabiranje, pa nismo imeli ne volje, ne časa. Potok bi lahko prebredli, pa smo še pravočasno opazili most malo nižje.

Spomenik umrlim v gorah

Spomenik umrlim v gorah

Na parkirišču smo zavili desno, ko je cesta šinila navzgor proti Mihovemu domu, pa smo nadaljevali naravnost. Pot so zrili težki tovornjaki, pa se da hoditi tudi poleg. Na travniku naj nam bo smerokaz hiška spodaj levo. Ko pridemo do nje, ujamemo stezico, ki izgine v gozd. Kar sledimo ji, bo prava. Če smo v dvomu, pa poglejmo, kje teče električni vodnik.

Postava betežna, a mlado srce

Postava betežna, a mlado srce

Nekaj časa hodimo pod njim, desno od nas šumi Pišnica. Ko steza zavije levo v gozd, ji sledimo in čez minuto ali dve pridemo do ceste. Ovinek ali dva nižje, ob tablici, ki označuje potek poti št. 7, zavijemo ponovno navzdol proti Pišnici. Gremo mimo vikenda in naprej do travnika. Hodimo med cesto nad nami in Pišnico nižje doli. Mlade smrekice hitijo k soncu med propadlimi ali propadajočimi stanovi.

Iz zelenih travnikov se odpira pogled na snežišča pod Kriško steno

Iz zelenih travnikov se odpira pogled na snežišča pod Kriško steno

Če se nam le ne mudi preveč, posedimo malo in uživajmo na soncu. Opazujmo metulje, pikapolonice in žužke, ki lezejo po travah, rožah in letajo vse naokoli. In se igrajmo. Pred čudovito gorsko kuliso. Enkratno. Prehod skozi gozd nas pripelje na travnik ob cesti, gremo kar naravnost in se spustimo do gostišča Erika. Nekdanjega. Saj tam notri sedaj pijejo in plešejo le še duhovi. Škoda.

Trobentica

Trobentica

Bi se pa poleg dalo nedvomno tudi parkirati, morebiti celo prespati. Po zapuščeni potki se spustimo na cesto pred mostom, ga prečimo in tako zašpilimo klobaso. Le še nekaj korakov ob cesti in nato hlajenje nog v Pišnici ali Jasni, obe vodi sta ravno pravi, da nam jih zadosti shladita. Mi smo za povratek porabili skoraj dve uri, seveda z obveznimi uživaškimi postanki… Zakaj pa bi tekel, ko pa je dan tako lep?

Hiša duhov

Hiša duhov

Velika Mojstrovka

(24.5.2009)

Vsake lepe reči je enkrat konec. Pa ni s tem nič narobe. Tak je pač svet, mogoče celo vesolje. Vse kroži, nič ni večno.

Jutro nad Vršičem

Jutro nad Vršičem

Tako v poletni vročini komaj čakamo, da nas ohladi jesen, potem se veselimo snega. In kot bi mignil je tu pomlad, vse je zeleno, vse cveti. In se s pomladno toploto že veselimo poletne vročine in uživanja v brezdelju nekje na morski obali. In tudi če je zima še tako huda in zapade več metrov snega, ga pomladna toplota začne prej ali slej najedati. In grize ga tako dolgo, dokler ga povsem ne zmanjka.

Kje pa je sneg?

Kje pa je sneg?

Pred dvema tednoma je bil plaz nad Vršičem (1611 m) še močno zasnežen, komaj na mestu ali dveh je kamenje gledalo iz snega. Danes pa je bil plaz že v precejšnjem delu kopen. Kar žalostno ga je bilo pogledati. Sploh, če si iz avtomobila ravno vlekel smuči. Vendar z Borutom nisva obupala. Tokrat ne. Le cilj sva spremenila. Na Nad Šitom glavo ne greva, je res preveč kopno, greva raje na Veliko Mojstrovko.

Prisojnik

Prisojnik

Izhodišče je torej Vršič, kjer je možno načeloma tudi prespati, čeprav zimski mir že počasi mineva (N46.433689 E13.743420). Tako je večja verjetnost, da nas bo sumljivo pogledal kakšen nadzornik Triglavskega narodnega parka, predvsem pa, da se bo ob nas obregnil parkirni mojster in zaračunal parkirnino. Fuj. Dokler je na plazu še sneg, je najbolje kar po njem navzgor.

Snežišče med Veliko in Malo Mojstrovko

Krnica med Veliko in Malo Mojstrovko

Sicer pa je hoja veliko prijetnejša po letni poti, saj gre po kopnem melišču hoja le na način – dva koraka navzgor in en navzdol. Nad plazom zavijemo levo do izrazitih Vratc. Nad njimi je sedaj seveda že povsem kopno, še več, tam vse cveti. Sledimo poti po Grebencu in se, ko je možno, spustimo v uravnavo pod krnico med Mojstrovkama. Če pogledamo navzgor proti sedlu, je na desni Mala, na levi pa Velika Mojstrovka.

Snežišče pod grebenom med Zadnjo in Veliko Mojstrovko

Snežišče pod grebenom med Zadnjo in Veliko Mojstrovko

Stene slednje obidemo po levi strani in nadaljujemo po snežišču navzgor proti grebenu med Zadnjo in Veliko Mojstrovko. Na primernem mestu zavijemo desno, lahko tudi šele na grebenu. Vendar pozor, še vedno so na stenah nad Slemenom obešene opasti, zato niti ne pomislimo, da bi se robu približali. Tokrat se je pri vrhu videlo, da opast nad prepadom drži le še dobra volja.

Snežišče pod vrhom

Pod vrhom

Ko sva v krnici med Mojstrovkama zavila proti Veliki, sva razbremenila rame in smuči dala na noge. Vendar je na snegu, ki je bil že odmrznjen, zdrsavalo nazaj. Pa nič. Ko je še Borutu pes odpovedal poslušnost, so smuči spet romale na rame. Snegu sva sledila naravnost navzgor, potem pa sva jih prijela v roke in prečila preko skalovja desno proti snežišču pod vrhom. Presneto, kako nerodni so turni pancarji na kopnem.

Jalovec

Jalovec in Kotovo sedlo

Še nekaj snega in zadnji vzpon po skalah do vrha (2372 m). Huh, sedaj se je videlo, da je bila odločitev za večjo od sester prava. Mala Mojstrovka je bila daleč pod vrhom že kopna. Smuka bi bila tako smiselna le iz sedla. Počitek po dveh urah hoje je bil kratek, že sva se spustila do snega, nadela smuči in odpeljala navzdol. Peljala sva malo nižje, prestopila dober meter široko kopnino in navzdol smučala pod izrazito steno, ravno nekje na sredini flanke, po kateri sva se vzpela.

Mala Mojstrovka

Mala Mojstrovka

Snega je bilo sedaj dovolj, zavoji v snegu, ki je bil le na vrhu malo popuščen, pa uživaški. Res za vriskat. Ko se svet na levo odpre, sledimo smeri pristopa in prečimo naravnost proti Grebencu. Malo je potrebno pogledati, kje so vozili predhodniki, ko smo blizu ruševja pa, kje je izraziti prehod skozenj. Nekaj telovadbe in nato razbijanje s pancarji po znani poti med encijani in drugimi svišči do Vratc.

Užitek

Užitek

Tam pa spet smuči na noge. Ujela sva še ravno zadnji trenutek, ko je bilo možno pod steno zapeljati na gornje snežišče plazu, že popoldne to verjetno ni bilo več možno. Nekaj uživaških zavojev in kar malo prepozen zavoj na robu grušča. Kot da bi hotel peljati še naprej. Potem pa umetelen spust po plazu do spodnjega snežišča. Izgledalo je približno tako kot tek klovna z daleč prevelikimi čevlji po cirkuški areni.

Svet se prebuja...

Svet se prebuja...

Zanj precej naporno, za gledalce neizmerno smešno. Na robu spodnjega snežišča sva spet nadela smuči in uvijala vse do Vršiča. Uživaško. Tri četrt ure iz vrha. Parkirni mojster je sicer prišel v bližino, pa sva verjetno izgledala tako huda, da je le nekaj zamomljal in odšel naprej. Ko sva peljala navzdol je zamahnil z roko, ali je hotel pozdraviti ali pa je grozil, pač ne vem.

Ozek prehod pod steno

Ozek prehod pod steno

Vojvodina

ODHOD V BUDŽAK – 15.5.2009 – Po nekaj preračunavanja sem spoznal, da bo še najboljše, če zjutraj skočim v službo. Ker pa smo morali biti ob treh na Obrežju, sem ob enajstih že peljal proti domu. Tam je bilo potrebno poskrbeti le še za zadnje malenkosti in Maji kupiti drobno pozornost, saj je bil danes konec koncev njen rojstni dan. Potem pa sva z babico že odpeljala proti šoli, kjer sva pobrala punci.

Sportski lagano po avtocesti preko Hrvaške

Sportski lagano po avtocesti preko Hrvaške

Pri Kokrici smo zapeljali na avtocesto in se peljali proti Ljubljani in naprej Novemu mestu. Med potjo smo že srečevali prve avtodomarje, Zdeneta, Francija in Brunota. Ob klepetu po CB postajah smo prišli do počivališča pred mejnim prehodom Obrežje. Tam smo počakali, da so se nabrali ostali avtodomarji. Ko je prišel tudi Joco, vodja poti, nas je nekaj z njegovim blagoslovom odšlo naprej.

Proti Osijeku

Proti Osijeku

Peljali smo čez Hrvaško mejo in do počivališča Plitvice, kjer so čakali Štajerci. Na kratko smo se ustavili, potem pa nas je peterica nadaljevala pot. Vozili smo lagano sportski, nikamor se nam ni mudilo. Avtocesta proti Osijeku nas je navdušila, saj je čisto nova. Tudi počivališče, na katerem smo naredili krajši postanek. Punci sta bili morebiti celo prvi, ki sta preizkusili zanimiva igrala.

Počitek

Počitek

Pri Osijeku se je avtocesta končala, toda tudi lokalna cesta proti Erdutu ni bila slaba. Ob njej smo opazovali širna polja…min. Ostanek vojne, ki ga šele čistijo. Žalostno. V Erdutu se je na meji policaj le čudil, da gremo vsi v Apatin. Ob tem je v avtodom pribrenčal prvi komar. Na Srbski strani so bili obmejni policisti seznanjeni, da prihajamo. Kljub temu so vsakomur pregledali potni list in zeleno karto.

Morebiti prva na teh igralih...

Morebiti prva na teh igralih...

Malo za mejnim prehodom smo parkirali ob cesti in prav nič nam ni bilo potrebno čakati. Takoj za nami so pričeli čez mejo kapljati tudi ostali. Ko smo stopili iz avtodomov, nas je pričakala družba, ki smo jo hočeš nočeš, trpeli še vse naslednje dni. Celi roji komarjev. Izgledali smo kot mlini na veter. Ko je mimo peljal Joco, nam je Cilka navdušeno mahala nazaj, misleč, da jo pozdravljamo. Kje pa, samo komarje smo odganjali. Uf, najbolje je bilo hitro pobegniti nazaj v avtodom.

Polja maka...

Polja maka...

Franci se jih je menda tako ustrašil, da je za vsak slučaj še vrata zaklenil. Iz smeri Apatina se je pripeljal Jocov brat in nas pospremil skozi vas Sonta. Tam nas je pričakovala policija in zapirala križišča, da je lahko cela kolona kljub rdeči luči normalno nadaljevala pot. Pri hišah so stali ljudje in nas gledali kot svetovno čudo. In saj smo res bili, 34 avtodomov na kupu.

Razrušena hiša v bližini minskih polj

Razrušena hiša v bližini minskih polj

Ko smo prispeli v Apatin, je bilo podobno, policija na vsakem križišču, spremstvo z modro lučjo. Kot bi se pripeljal sam predsednik. V središču mesta so nas pozdravili župan in predstavniki turističnega društva. Zaželeli so nam lepo bivanje v njihovem mestu. Župan je predstavil, kaj vse lahko pričakujemo pri njih in namignil, da so v bližnjih termah kljub obnovi odprli enega od bazenov. Za nas. Prijazno.

Komarland

Komarland

Hkrati je namignil, da je po poklicu ginekolog in če katera rabi kakšno tovrstno pomoč… Še bolj prijazno. Malo manj prijazni so bili komarji, ki so nadležno letali naokoli in jih je župan proglasil kar za njihove domače živali. Še manj prijazni pa so se pokazali nekateri avtodomarji, ko je napočil čas odhoda. Morebiti so bili živčki še preveč napeti od dolge poti in bi vsak hotel biti prvi v kampu.

Kolona se je zbrala...

Kolona se je zbrala...

Kakšno dajanje prednosti, kakšen sistem zadrge, kakšna strpnost in solidarnost. Grebatorsko se je potrebno preriniti čim bližje prvi vrsti. Huh, ko bi se nekdo raje zakantal vame, kot pa me spustil iz parkirišča, sem jezo nad takšnim obnašanjem stresel po CB-jki. Presneto, ob takšnem odnosu imam pa tudi jaz poln kufer takšnih množičnih zadev.

Gremo čez rdečo!

Gremo čez rdečo!

No, živčki so se hitro pohladili, ko smo se peljali, seveda še vedno v policijskem spremstvu, mimo marine in naprej po ozki in mestoma luknjasti cesti z izogibališči proti kampu. Srbski vozniki so se izkazali za izredno strpne in tolerantne, vsaka jim čast. Sicer pa, kaj pa bi sploh lahko storili drugega, kot panično iskali mesto za izogibanje ob približevanju kolone avtodomov s policijo na čelu. Noro.

Nagovor župana Apatina

Nagovor župana Apatina

V kampu (N 45.717518 E 18.918760) je malo trajalo, da smo se vsi sparkirali. Pa razen ene razbite luči, ni bilo hujšega. Po dva na parcelo, pa še kakšen spredaj, res nas je bilo veliko. Bobe, ki je vozil bolj spredaj, mi je prihranil lepo mesto poleg njega. Hvala. Sicer pa smo kljub temi videli, da je kamp lep, prostoren, parcele so velike in ravne.

Policijsko spremstvo

Policijsko spremstvo

Pitne vode še ni, je pa voda za tuširanje, preprosto stranišče, cev za odpadno vodo in pri recepciji mesto za praznjenje kemičnega stranišča. Vsekakor vredno obiska, še posebej, če se upošteva zanimiva zgodovina in kultura krajev in mest v okolici. In če se obisk poveže z bližnjimi kolesarskimi potmi in številnimi restavracijami s pregovorno dobrimi jedmi z žara, specialitetami iz morskih in rečnih rib in skoraj pregrešno poceni pijačo. Pivo pod evro. Skoraj zastonj.

Sprejem

Sprejem

V kampu sta nas pričakala domača hruška in narezek. Njamsi. Resda pa se je nato družba hitro usula, je bila pač dolga vožnja za nami. Le z Jocom in Bobekom smo še dolgo v noč klepetali in kalili nočni mir s smehom. Ko smo pogledali na uro, nismo mogli verjeti. Skoraj ena ponoči. Uf, spat bo treba!

SOMBOR, APATIN – 16.5.2009 – Zjutraj smo pravočasno vstali in zato imeli dovolj časa za pripravo na odhod. Avtobusi so nas počakali na cesti ob kampu, tako da smo morali še do njih.

Kamp Budžak

Kamp Budžak

V malem avtobusu je bilo na zadnjih sedežih še prosto. In prav srečo smo imeli, saj je le ta imel klimo. Ker se je obetal vroč dan, je bilo to še kako pomembno. Po nasipu smo se peljali proti Somborju in se ob cesti čudili, koliko maka raste med žitom. Pri nas ga skoraj ne vidiš več. V Somborju smo parkirali pred Županijo.

Mali avtobus

Mali avtobus

Pričakala nas je vodička in povedala nekaj podatkov o samem mestu in predvsem stavbi, pred katero smo stali. Nekoč je bil tu živinski trg in nič kaj cenjeno mesto. Ker pa drugje ni bilo prostora, so Županijo pač morali postaviti tu. Mimo slike s ptičjim pogledom na mesto in kočije, ki tudi nekako simbolizira mesto, smo prišli na notranje dvorišče.

Županija

Županija

Tise, ki so rasle na njem, so bile tako velike, da bi se v njih zlahka ne le skril, temveč kar naselil. Vzpeli smo se do skupščinske dvorane in se čudili sliki Bitka kod Sente. To naj bi bilo največje oljno platno v bivši Jugi, veliko dobrih sedem krat dobre štiri metre. Impresivno. Sploh poslušati, kako so sliko transportirali po Donavi do Apatina in jo s konjsko vprego pripeljali v Sombor.

Bitka kod Sente

Bitka kod Sente

Tam so morali porušiti del balkona, da so jo sploh spravili v dvorano. Med vojno, ko je bila ogrožena, so jo enostavno zazidali in tako zavarovali. Izpred Županije smo se odpravili do Karmeličanske cerkve. Pogledali smo v notranjost, nekaj osnovnih podatkov nam je prebral župnik. Poleg cerkve je karmeličanski samostan, pred njim pa sta stala dva zanimiva avtomobila.

Oltar karmeličanske cerkve

Oltar karmeličanske cerkve

Stojadin s Somborskimi registrskimi tablicami in Mazda 3 z Ljubljanskimi. Kakšna simbolika prepada v razvoju, ki je po razpadu Juge nedvomno še precej bolj izrazit. Po ulici Kralja Petra l. smo pot nadaljevali mimo Mestne hiše proti Mestni galeriji. Vreme je bilo malce kislo, celo nekaj osamljenih kapelj je padlo.

Razlike pred karmeličanskim samostanom

Razlike pred karmeličanskim samostanom

Večina jih je zavila v različne menjalnice, tako, da jih je bilo treba kar malo priganjati, saj smo lovili točno uro. Galerija je v celoti posvečena slikarju Milanu Konjoviću in predstavlja retrospektivo njegovih del od zelo realističnih začetkov, do precej bolj abstraktnih slik proti koncu njegovega življenja. Ker smo do odhoda v mestni muzej imeli še nekaj časa, sem šel še jaz zamenjat denar, pojedli smo sendvič in šli na sladoled.

V mestni galeriji so predstavljene slike Milana Konjovića

V mestni galeriji med slikami Milana Konjovića

V muzeju smo izvedeli veliko o Somborju in okolici, vse od takrat, ko so prvi naseljenci na tem področju pustili za seboj še danes vidne sledi, pa skoraj do danes. Vse od rojstva do smrti. Okostja in žare so kazale, da je od davnih časov ostala predvsem smrt, v vsej njeni raznolikosti. Različni okraski so odsevali vpliv Rimljanov.

Daljna preteklost postavljena na vpogled sedanjosti

Daljna preteklost postavljena na vpogled sedanjosti

Čeprav je bil Sombor zunaj rimskih limesov, predmeti kažejo, da so stiki, morebiti celo trgovina, obstajali. Narodne noše, statve, slike. Vodič nas je kot s kakšnim časovnim strojem popeljal, sicer precej hitro, a nič ne de, čez najpomembnejše dogodke v mestni zgodovini. Hkrati je opozoril na predmete, ki so jo odsevali.

Vpogled

Odsev

Za konec smo si pogledali še galerijo moderne umetnosti. Umetnine so nastale na vsakoletnem srečanju slikarjev iz cele Jugoslavije. Organizator je bil seveda Milan Konjović, katerega dela smo si ogledali malo prej v mestni galeriji. Zanimive stvaritve, ni kaj. Na hitro smo pokukali še na dvorišče, kjer so ravno pripravljali kočije za muzejsko noč, potem pa že lovili zadnje minute do odhoda avtobusa.

Statve, na katere je še možno tkati

Statve, na katere je še možno tkati

Ustavili smo se na tržnici, firbcali med razstavljenim sadjem in zelenjavo in pogledali znamenito sončno uro. Vrnili smo se do Županije, kjer nas je čakal avtobus. Odpeljal nas je do Apatina, kjer smo parkirali blizu glavne promenade. Z vodičema smo se sprehodili po njej do mestne hiše, si pogledali dvorano v kateri potekajo zasedanja.

Ena od teh je tvoja poslednja...

Ena od teh je tvoja poslednja...

Ustavili smo se v cerkvi Marijinega vnebovzetja in nato po promenadi šli nazaj v avtobus. Promenada se je še nedavno imenovala po maršalu Titu, tablico s tem imenom ulice pa smo zasledili samo še na – cerkvi. Mogoče se pa tudi njim kolca po starih časih? Ob celi promenadi so tudi igrala, punci sta se kar prerivali, katera bo sedela na rački in katera na slonu.

Mestna hiša v Apatinu

Mestna hiša v Apatinu

Sončen in vroč dan se je naredil, zato smo bili kar zadovoljni, ko smo spet sedeli v lepo klimatiziranem avtobusu. Ni pa nam bilo jasno, zakaj iz drugega avtobusa hodijo ven. Od enega do drugega je šla govorica, da jih še nekaj čakamo. In res sta bila tudi v našem avtobusu dva sedeža prosta. Nekaj se jih je samovoljno ločilo od skupine in obsedelo v eni izmed gostilnic.

Črna Marija v cerkvi v Apatinu

Črna Marija v cerkvi Marijinega vnebovzetja

In smo jih čakali. Deseterico njih. Uf, nekaj jeze je pa bilo. Predvsem sigurno pri tistih, ki so švicali v velikem avtobusu brez klime ali lovili morebitno sapico pod bližnjim drevescem. Ko so končno prav počasi in nič skesano prišle izgubljene duše, smo se odpeljali do pravoslavne cerkve na obali Donave, posvečene zboru svetih apostolov.

Cerkev zbora svetih apostolov

Cerkev zbora svetih apostolov

Jo še gradijo, pa jo je bilo kljub zidarskemu odru v osrednjem delu zanimivo videti. Za razliko od počrnelih fresk v starih samostanih, so tu barve sveže in kar sijejo. Pred pivom v bližnji restavraciji, sem šel s puncama še do Donave. Ugotovili smo, da je voda v barvi bele kave prav topla. Zadnja postaja na naši poti so bile terme Junaković. Žal velik novi bazenski kompleks še gradijo.

Notranjost cerkve v svežih barvah

Notranjost cerkve v svežih barvah

Obstoječa notranja bazena s termalno vodo sta sicer odprta, toda kdo bi se pri takšnem lepem vremenu sploh hotel kopati v zaprtem prostoru. Zunanji bazeni so v renovaciji in tako tobogan in skakalnice odpadejo. Le mali termalni bazen je bil napolnjen z vodo, smrdečo po nafti. No, danes sigurno ni časa, mogoče pa pridemo jutri, smo si mislili, ko je avtobus ponovno peljal v Apatin.

Je kaj mokra?

Je kaj mokra?

Poslovili smo se od vodiča, nas pa sta avtobusa odpeljala do izhodišča nad kampom. Zvečer sta se zbližali naši punci in malo mlajša fanta drugega avtodomarja. Skakanja in norenja je bilo toliko, da smo ju zvečer stresli iz hlač in imeli obvezno umivanje, saj je bilo mivke povsod zadosti.

Dobrote

Dobrote

Najprej so se pač metali po mivki in žogali, potem pa gledali film, dokler ni okrog njih letal že pravi roj komarjev. Starejši, ki nam takšne vragolije niso šle več po glavi, smo poslušali govor predstavnika združenja kampov Srbije, potem pa so nam še pozno v noč igrali tamburaši. Mi pa smo mlaskali ob neke vrste pasulju, ki so ga pripravili Joco in njegovi. Odlično.

Tamburaši

Tamburaši

TRŽNICA V APATINU, BANJA – 17.5.2009 – Zjutraj je bil odhod predviden za deveto uro. In za čuda sploh nismo imeli prevelikih težav, da smo se pripravili in bili ob uri res že na kolesih. Živa je bila sicer malo čemerna, ko pa sva nekaj minut vozila za skupino, je nenadoma postala čisto dobre volje in oddrvela sva naprej kot raketi.

Kolesarjenje proti Apatinu

Kolesarjenje proti Apatinu

Ujela sva glavnino in z njo vozila do marine. Na kratko smo se ustavili, potem pa peljali do tržnice. Tam se je res prodajalo svega i svašta. Od seveda prevladujočega sadja in zelenjave, do rož, grmičkov, oblačil, vsega, kar potrebuješ za popravilo kolesa, ma, ni da ni. Bolj ali manj smo samo firbcali, potem pa pristali na pivu v bližnjem lokalu.

Tržnica v Apatinu

Tržnica v Apatinu

Punci sta dobili sladoled, pa je bil eden tako bogi, da sem ga moral reklamirati. Svašta. Joco in Bobek sta me zvlekla še enkrat na drugo stran tržnice, kjer so mi na glavo nataknili klobuk iz umetnega bršljana. Pravi zeleni Jurij. Potem smo šli pogledat še za slamnike, pa je bil eden prevelik in že malo poškodovan na vrhu, drugi preveč ženski…ja, več jih pa tako ali tako ni bilo. Torej nič.

Še dva krompirja, pa bo kila...

Še dva krompirja, pa bo kila...

Kaj da ne. Bobek je zagledal roza nogavice in si jih takoj nataknil na noge. Smeha je bilo seveda obilo, njemu so bile pa tako zelo všeč, da jih do zvečer ni več dal iz nog. Poslovili smo se od Bobeka in odpeljali proti termam. Vmes smo se ustavili še v pekarni, potem pa peljali po kolesarski stezi. To so za razliko od tiste pri marini delali bolj na star način.

Fržolček

Fržolček

Eden je spredaj pohodil koprive, zadaj so pa že asfaltirali. Pa kaj, pri nas še takšno komaj vidiš. Pri termah smo ujeli Markota in Capija ter skupaj skušali parkirati pred recepcijo. Pa receptorju to ni bilo preveč všeč. Ko sem omenil možnost, da bi se naokoli odpeljali kar do bazena, je bil pa že čisto navdušen. Sprva smo zavili malo narobe, pa so nas delavci, ki gradijo nove notranje bazene, obrnili.

Zeleni bobek

Pa so mi vsi govorili, naj ne kupujem tega preparata za rast las...

Potem pa smo se mimo novega kegljišča prebili do bazena. Le ta je odprt, tako, da se ljudje lahko tudi zunaj malo namočijo. In še zastonj je bil. Pohvalno. Preoblekli smo se kar tam, ob bazenu, saj kakšnih kabin za preoblačenje seveda ni bilo. Potem pa že čofotali. Voda niti ni bila pretirano topla, zato pa očitno polna nafte. Punci sta se vseeno zabavali, le v senco pod mostiček sem zahteval, da gresta.

Banja Junaković

Banja Junaković

Vroč in sončen dan je bil, pa še za mažo ni bilo časa. Sicer pa odklop v topli vodi. Prav za upokojence in uživače. Nekaj je bilo prvih in nekaj drugih. Kakšen pa je seveda zmogel prevzeti tudi obe funkciji. Zakaj pa ne? Ko smo imeli vode dovolj, smo se se sklenili stuširati. En tuš je sicer delal, vendar je zmogel vodo pljuvati le skozi dve šobi.

Odprt je žal le en bazen

Žal je odprt le en bazen

Na približno smo nafto sprali s sebe, se oblekli in namazali ter ob odhodu ugotovili, da ima Živa prazno kolo. Na srečo se ga je dalo napumpati in je spuščal le počasi. Vseeno sem potem pumpo aktiviral vsaj vsaka dva ali tri kilometre. Še kratek postanek pri helikopterju iz arzenala bivše JNA, potem pa smo po kolesarski stezi že vozili do Apatina in naprej mimo marine do restavracije Plava ruža.

Nasedli...

Nasedli...

Njen lastnik je znani košarkar Željko Rebrača. V senci je sedelo že nekaj avtodomarjev, pa tudi sicer je bila gneča kar precejšnja. Z nekaj truda smo tudi za nas našli mesto. In naročili. In potem čakali. In čakali. In čakali. Debeli dve uri za nekaj čevapov. Razlog je bil pač v tem, da so nas šteli k sosednji mizi, ki pa je čakala, da jim spečejo ribe. In so pač hoteli vse postreči naenkrat.

Lačna, pa dolgcajt...

Lačna, pa dolgcajt...

No, dobro je pa kar bilo. Vešalica s kajmakom, rolana piletina, neču da jedem in nisam gladan. Slednje so otroške porcije, čevapi s pomfrijem in mini pica. Pomlaskali smo, že presneto lačni, našo večerjo. Potem pa ponovno napumpali Živino kolo in se odpeljali proti kampu. Vmes smo še enkrat dopumpali, potem pa v kampu zaflikali zračnico. Danes je vse naokoli še bolj brenčalo, zato smo kmalu izginili v avtodom.

Rolana piletina

Rolana piletina

Ko so otroci pogledali večerno risanko in šli v posteljo, sem odšel še malo na klepet pod hruško. Potem pa v posteljo, jutri bo potrebno vstati zgodaj, odhod je točno ob osmih.

NOVI SAD, PETROVARADIN, FRUŠKA GORA – 18.5.2009 – Ura še ni zvonila, ko sem bil že buden. Vstali smo pravočasno, se oblekli in malo pred osmo že stali pred avtobusom.

Žitnica

Žitnica

Ustavila pa me je Cilka in vprašala, če imam s seboj brisačo. Ali se gremo kopat ali bo pač tako vroče? Ne, ne, ne. Gremo v pravoslavni samostan na Fruški gori in rabim dolge hlače. Zašprintal sem nazaj v kamp, zagrabil kavbojke in se vrnil. Kakšno minuto sem sedel v avtobusu, ko se je po meni ulilo. Uf, danes pa je soparno.

Mercator, Merkur, kot bi bili doma...

Mercator, Merkur, kot bi bili doma...

Do Novega Sada naj bi se peljali uro in pol, tako je potrdila tudi vodička, ki nam je po poti povedala nekaj stvari o Vojvodini, zgodovini, etnični sestavi. Zanimivo. Vmes pa smo gledali velika polja, kjer so se med žitom rdečili maki in manjša z makom z vijoličnimi cvetovi. Za makovke verjetno. Mogoče pa kakšno glavico spotoma še malo zarežejo, smo se smejali.

SPENS

SPENS

Prehitevali smo za naše kmete nekam predpotopne traktorje. Na cestah pa še veliko Jugotov, Zastav 101, Lad in celo Trabanta smo videli. Kot bi se potopili v zgodovino. Do Novega Sada smo se vozili skoraj uro več, kot je bilo napovedano. Peljali smo se mimo SPENSA (Stolnotenisko prvenstvo Novi Sad) – Športnega in poslovnega centra Vojvodine in izstopili na bulevarju Mihajla Pupina.

Donavski park

Donavski park

Čez Dunavski park smo se ob poslušanju vodiča sprehodili do Dunavske ulice. Dan je bil sončen in vroč. Zato smo po ulici hodili na strani, ki je dajala vsaj nekaj sence. Nekaj prostih minut je bilo ravno prav, da sta punci polizali sladoled. Ponovno smo se zbrali pred spomenikom Jovanu Jovanoviću Zmaju.

Donavska ulica

Donavska ulica

Tam smo izvedeli zanimivosti o sedežu bačkega bioskupa – Vladičanskem dvoru in bližnji pravoslavni – Saborni cerkvi. Po ulici Zmaja Jovina smo se mimo stranske Miletičeve ulice napotili do Trga svobode. Na njegovem robu stojijo katoliška cerkev Marijinega imena, v kateri sem s puncama našel nekaj sence in hladu, mestna hiša, hotel Vojvodina in druge.

Za mestno hišo so varčni Vojvodinci porabili načrte Graške mestne hiše

Za mestno hišo so varčni Vojvodinci porabili načrte Mestne hiše v Gradcu

Predvsem o Hotelu Vojvodina, nekdanjem hotelu Jelisaveta (kasneje kraljica Marija), poimenovanem po cesarici Elizabeti (Sisi), ženi kralja Franca Jožefa. Ta je bil velikokrat gost Novega Sada in se je ravno v hotelu, poimenovanem po njegovi ženi, zabaval z domačimi lepoticami. Menda jih je še posebej rad s sabljo tepel po nagi riti. Uau, to pa je bila zabava.

Cerkev

Katoliška cerkev Marijinega imena

Mimo stavbe gledališča, ki po mnenju vodiča ne spada ravno v to okolje (s čimer smo se strinjali), smo spet prišli do avtobusa. Odpeljali smo se čez Donavo v Petrovaradin. Avtobusa sta nas na pločnik stresla v spodnji trdnjavi. Bobeku se je kar smejalo, saj je v bližini služil vojaški rok in se je prvič po dolgih letih vrnil na mesto zločina.

Petrovaradin

Petrovaradin

Nam pa se ni tako smejalo, ko nam je vodič napovedal vzpon po dobrih dvesto stopnicah. In to v tej vročini. Huh. Iz obzidja se nam je odprl lep razgled na Donavo in Novi Sad, v daljavi je bila Fruška gora. Mi pa smo poslušali zgodbe o trdnjavi. Ko so leta 1691 Avstrijci pregnali Turke, so podrli zgradbe na tem mestu in v naslednjem letu že položili temeljni kamen za trdnjavo.

Pogled na Donavo in Novi Sad

Pogled na Donavo in Novi Sad

Sama gradnja je trajala več stoletij, saj so trdnjavo stalno širili in utrjevali. Kot takšna je odbila vse napade in je tako prekršila rek, da sta vsaka ženska in trdnjava osvojljivi. V zvezi z njo obstaja vrsta legend, predvsem o podzemskem rovu, ki naj bi vodil celo pod Donavo. Vendar ga nikoli niso našli, načrt trdnjave pa naj bi bil na Dunaju v državnih arhivih, kjer ga sploh ni možno videti.

Trdnjavo so avtodomarji uspešno zavzeli

Trdnjavo so avtodomarji uspešno zavzeli

Trdnjava naj bi bila samo enkrat resneje poškodovana, in sicer takrat, ko je bila že priljubljena rezidenca Tita. Ob obisku Gadafija so namreč morali en vogal pri oficirskih zgradbah malo obtesati, da je njegova limuzina lahko zvozila ovinek. Podzemlje trdnjave, ki se nahaja v štirih nadstropjih, ima vsaj 16 kilometrov rovov, od katerih jih je 8 raziskanih, dva pa sta bila celo na voljo za ogled, dokler jih ni poplavilo zaradi počene kanalizacijske cevi.

Zbogom orožje...

Zbogom orožje...

Prav kuhali smo se, celo ob spustu navzdol proti avtobusom je bilo neznosno vroče. Malo pred parkiriščem smo se nasmehnili ob policijskem avtomobilu, ki je bil ne le obtolčen, temveč kar konkretno zarjavel. Iz Petrovaradina smo se odpeljali proti Sremskemu Karlovcu in zavili na Fruško goro. Ustavili smo se pred samostanom Krušedol.

Vhod na posestvo samostana Krušedol

Že med potjo sem se preoblekel v kavbojke. Če že mora tako biti. Prav hecno, ko se v največji vročini še bolj oblačiš. Še toliko bolj, ko je pred vstopom v samostan ženska, ki prodaja spominke, zamomljala, da se v kratkih hlačah ne sme noter, poslušal pa je itak ni nihče. Ravno tako, kot ni nihče poslušal, da se znotraj ne sme slikati.

Samostan Krušedol

Samostan Krušedol

No ja, sprva že. Ko pa se je čez kakšno minuto prvič pobliskalo, je bila notranjost takoj podobna siloviti poletni nevihti. Vodič je bil tiho, tisti paparaci, ki smo se sprva skrivali za stebri, pa smo stopili na plan. Če že vsi drugi… Časa, da bi se podali v še katerega izmed preostalih samostanov na Fruški gori, ni bilo več.

Freske nad vhodom

Freske nad vhodom

Odpeljali smo se v Sremski Karlovac in tam zavili proti Stražilovu. V Brankovem čardaku so nam postregli kosilo, čevape in ostalo meso iz žara. Ter pomfri. Klasika pač. Pa mrzlo pivo. Vsaj pri naši mizi smo ga imeli. Pri drugih so nekateri tožili, da je pivo pretoplo. Hm, ko pa izgleda, da v hladilniku ni bilo dovolj prostora. So jim poleg servirali kar led. Svašta.

Notranjost samostana

Notranjost samostana

Stražilovo je sicer priljubljen izletniški cilj in tudi izhodišče za izlete na Fruško goro. Kot so nam pojasnili, bi malo nižje, pod gostilnico, brez težav lahko vsakdo parkiral avtodom in prespal. Po kosilu smo se zbasali nazaj v avtobus in izvedeli, da z ogledom Sremskega Karlovca ne bo nič, še vedno nas je namreč priganjal ta neusmiljeni čas.

Brankov čardak

Brankov čardak

Smo se pa ustavili pred muzejem čebelarstva in vinsko kletjo družine Živanović. Najprej smo zavili v vinsko klet, kjer nam je gospodar Žarko povedal marsikaj zanimivega o zgodovini vinarstva v Vojvodini in različnih vrstah vina, ki jih pridelujejo v teh krajih. V hladu kleti, med lesenimi in nerjavnimi sodi, ga je bilo prav prijetno poslušati.

Vinska klet

Vinska klet Živanović

Preselili smo se v muzej čebelarstva in izvedeli marsikaj zanimivega, celo o Janezu Janši in muzeju čebelarstva v Radovljici. Ne me basat… Sledila je degustacija vina, belo in rdeče, suho in sladko, različne sorte, tudi res zanimive npr. bermet. Vse si je sledilo v nekem razumnem zaporedju. Na koncu je bilo vino možno tudi kupiti. Glede na cene, so jih ob našem prihodu navili na evropski nivo.

Muzej čebelarstva

Muzej čebelarstva

Spakirali smo se nazaj v avtobus, in se v Novem Sadu poslovili od vodičev. Pooblačilo se je, soparni dan je pač zahteval svoj davek. Vse naokoli smo lahko opazovali bliske, enkrat je strela udarila precej blizu avtobusa. Vožnja je spet trajala več kot uro in pol. Ni nas motilo. Tiste, ki smo imeli strešna okna zaprta. Drugi pa so se ob nalivu, skozi katerega smo vozili, le držali za glavo.

Petrovaradinska trdnjava pred nevihto

Petrovaradinska trdnjava pred nevihto

Ko smo se vrnili v kamp, je bilo komarjev še vedno veliko. Na srečo tistih z odprtimi okni je v kampu ostalo suho, nevihta se je razbesnela vse naokoli. Joco je imel prav, v Apatinu je vreme res malo posebno. Zvečer so prišli igrat cigani. Njihovo že ne vem katero ponovitev »Za Beograd« so še najbolj navdušeno poslušali komarji, ki so vsaj nas pregnali v avtodom.

Za Beograd, firmom Krstić...

Za Beograd, firmom Krstić...

Utrujen od napornega dneva, je preostanek posadke zaspal. Jaz pa sem še malo klofal po računalniku, potem pa že štel zvezde skozi strešno okno v alkovnu.

KOLESARJENJE V BAČKI MONOŠTOR, DONAVA – 19.5.2009 – Odhod ni bil predviden tako zgodaj, šele ob desetih. Dovolj časa za priprave in klepet. Odlično. Zbrali smo se na cesti in se odpeljali v lep, sončen in vroč dan.

Pred odhodom

Pred odhodom

Po cesti v smeri Somborja. Krajši postanek pri eni od čard, ravno toliko, da smo spet lažje zadihali in opazovali vrsto ribičev, ki so namakali trnke v vodo. Bogsigavedi, če bodo tudi res kaj ujeli v tisti mlakuži? Na drugi strani mostu čez kanal smo zavili levo in vozili po kolovozu ob kanalu, malo po nasipu in malo pod njim.

Bo kaj ulova?

Bo kaj ulova?

Pot je bila večino časa čisto dobra, včasih pa je bilo potrebno malo več previdnosti, saj so jo traktorji nekoliko zrili. Ko smo prispeli v Bački Monoštor, je bila kolona že raztegnjena kot kvaliteten čigumi. Ker nismo hoteli čakati na soncu, smo zavili k bližnji kmetiji v senco. Ko so nas domači opazili, so takoj prinesli različne vrste žganja. Dunja, marelica, hruška. Fajn.

Cesta po nasipu

Cesta po nasipu

Punci sta komaj čakali, da gremo dalje, saj ju je mučila žeja. Ves sok sta v štirinajstih kilometrih na soncu popili kot gobe. Na srečo ju je Cilka potolažila z nekaj pijače. Hvala! Ko so domačini, katerim smo se tako nenapovedano prislinili, uspešno zakrpali zračnico, ki je pri enem od koles spustila dušo, smo se z nekaj litri alkohola več v nahrbtnikih odpeljali kilometer dalje skozi vas.

Pod Božjim nadzorom...

Pod Božjim nadzorom...

Zavili smo v Tesno ulico do etno hiše Kuveljić, parkirali kolesa in si najprej ogledali notranjost hiše iz zemlje, lesa in trsta. Kot nekoč. Nasmejali smo se sobi, ki so jo imeli samo, da so se pokazali pred sosedi in gosti. Vsaj ena sodobna stvar je torej tu… Zunaj nas je čakala pijača – bezgov sok in soda, pa seveda pivo.

Soba za razkazovanje...

Soba za razkazovanje...

Na mizo so prihajali divjačinski kulen, mladi sir in marinirana dimljena Deverika. Menda to ribo iz Donave kuhajo na 150 stopinjah, dimijo in potem vložijo v olje. Kosti, kot da bi ne bilo. Punci sta bolj ali manj samo zavihali nosove in odšli do obale enega od kanalov Donave. Tam se je res marsikaj dogajalo. Jeleni so prečkali reko, po vodi se je zvijala kača, žabe so regljale kot za stavo.

Divjačinski kulen in mladi sirček

Divjačinski kulen in mladi sirček

Med klepetom je čas kaj hitro mineval. Še skupinska slika pred vhodom in že smo spet sedli na kolesa. Da bi zašpilili klobaso, smo nazaj peljali čez enega od mostov in sprva po prijetni senci gozda. Ko smo spet prišli do nasipa, smo pod njim zavili na makadamsko pot in ji sledili proti kampu. Pokrajina je bila prav čarobna in odlična za kolesarjenje. Le prevroče je bilo, sence pa daleč naokoli nobene.

Dervenika

Deverika

Po približno tridesetih kilometrih, od kar smo odrinili iz kampa, smo pred seboj ponovno ugledali znano križišče. Komaj smo dobro parkirali, že sem prišel na dan z idejo, da bi se šli lahko kopat v zaliv Donave, k Plavi ruži, na mestno plažo. Punci sta bila za, niti pet kilometrov dodatnega kolesarjenja do tja, ju ni motilo. In smo šli.

Čudne ribe...

Čudne ribe...

Pridružila sta se nam tudi Janka in Bobe, ki je vsake toliko časa vklopil svojo motorno prduljo in prišibal mimo, punci pa sta v pravem tekmovalnem duhu skušali ostati prvi. Pri Plavi ruži smo zavili na mivkasto plažo, prislonili kolesa na štango košarkaškega koša in se zapodili v vodo. Uf, osvežilno. Voda je bila namreč za naša pregreta telesa ravno prava.

Jest pa že ne bom na skupinski sliki...

Jest pa že ne bom na skupinski sliki...

Tam okoli 20 stopinj, po občutku. Ajda in Živa sta uživali v mivki in gradili gradove. Živa je le na kratko zaplavala, Ajda pa je bila bolj korajžna. Ko so kajakaši pregnali dva važiča na vodnih skuterjih, sva zaplavala čez cel zaliv, tam našla svetlečo se školjko in se vrnila nazaj. Stuširali smo se in hitro napravili, saj je za razliko od plaže okoli tušev in mesta, kjer smo imeli parkirana kolesa pričakujoče krožil velik roj krvoželjnih komarjev.

Eden od rokavov Donave

Eden od rokavov Donave

Domačini so nas kar malo čudno gledali, ko smo v paniki odklenili kolesa, jih potisnili po bregu do ceste in se skoraj pognali v beg. Na pol poti proti kampu smo se ustavili ob pastirju, ki je bral knjigo in pasel koze. Mlad fant. Pa smo jo kmalu popihali dalje, saj so komarji tudi tu igrali glavno vlogo. On pa nič, je mirno pasel dalje in bral knjigo. Svašta.

Kolesarjenje proti kampu

Kolesarjenje proti kampu

Mogoče se je dan prej najedel čebule, od doma smo dobili namig, da to pomaga. Prežene komarje in vse ostalo. V kampu sem zložil kolesa na prtljažnik in pripravljal ostalo za pot domov. Vreme naj bi bilo namreč po nekaterih napovedih naslednji dan bolj slabo, pakiranje v dežju pa je vse prej kot prijetno. Nekateri so že odhajali proti domu, drugi so najeli kombi in odšli v Sombor na paprikaš.

Bobek že plava

Bobek že plava

Mi se sicer poznemu vabilu nismo odzvali, punci je namreč bolj zanimal računalnik, v kratkem pa sem zanju tudi tako ali tako načrtoval spanje. V kampu so ostali tudi Bobe, Janez in Fridl. Ko smo odvili žarnico na bližnji lučki, so se komarji zagnali proti drugi luči, mi pa smo imeli mir. Dokler smo klepetali in degustirali raznorazne domače dobrote.Tekoče in tiste, v bolj trdi obliki. Njamsi.

Uf, tale bela kava je pa res osvežilna...

Uf, tale bela kava je pa res osvežilna...

Ko nas je Bobe hotel spet malo razsvetliti, so komarji pogruntali svojo zmoto in že so bili nazaj. Še malo smo jih trpeli, potem pa, zavedajoč se dolge vožnje naslednji dan, odšli spat.

TRŽNICA V APATINU, POT DOMOV – 20.5.2009 – Zjutraj so počasi odhajali še ostali avtodomarji.

Jagode

Jagode

Poslavljali smo se od njih, potem pa smo se od Joca in Cilke poslovili tudi mi. Med zahvaljevanjem za lepe dni, ki smo jih preživeli v Budžaku, so Bobe, Janez in Fridl ušli naprej. Na cesti proti Apatinu me je ujel Franci, skupaj pa sva ostale ujela na bencinski črpalki. Naslednji postanek je bil v Apatinu, kjer smo v trgovini z vsemogočim kičem in ostalo kramo in na tržnici zapravili zadnje dinarje.

Neprimerno bolj pusta tržnica

Neprimerno bolj pusta tržnica

Seveda iz Apatina nismo smeli oditi brez lokalnega spominka – Jelen piva iz Apatinske pivovarne. Še zadnjič smo mahali Vojvodini in širnim ravninam ob vožnji proti Sonti in naprej meji. Tam me je policajka vprašala, kako je bilo v Apatinu in v isti sapi poudarila, da je že slišala, da so nas požrli komarji. Zaželela nam je, da bi jih kmalu spet obiskali.

Promenada

Promenada

Itak, da bomo, saj je fajn. Predvsem pa so tudi ljudje neizmerno prijazni. Tudi na Hrvaški meji je bil policaj prijazen. Le tisti, ki je v civilu stal poleg, je zopral, da naj pogleda še noter. Sem mu odprl zadaj, pa je izdavil – »ma, nečemo, da ulazimo, sve čemo uprljati«. Ko sem rekel, naj le stopi naprej, se je opogumil in stopil na vrh stopnic in mi praktično hkrati že vrnil potne liste in izstopil. Srečno.

Razminiranje je nevarno delo...

Delo na minskih poljih...

Takoj za mejo smo se poslovili. Janez in Fridl sta odhajala proti Madžarski, midva z Bobekom pa po avtocesti proti domu. Na cesti proti Osijeku smo opazovali dela na minskih poljih. Nevarno delo, ni kaj. Ko sva v Osijeku ravno peljala proti cestninski postaji, sva presenečeno opazila, da nama nasproti peljeta dva avtodoma.

S samohodko na koncu polje še preorjejo...

S samohodko na koncu polje še preorjejo...

Zadnjega Hymerja ni bilo težko zgrešiti. Le kam sta Janez in Fridl zalutala? Pomahali smo si, potem pa je bila pred nami le še dolgočasna avtocesta. Pred Zagrebom smo se ustavili toliko, da smo naredili juho in popečene kruhke ter za posladek dobili sladoled. Na meji ni bilo težav, še natočil sem gorivo in že smo hiteli Maji v objem.

Postanek za kosilo in sladoled

Postanek za kosilo in sladoled

Zelenci

(10.5.2009)

Včasih ti naporno grizenje kolen ne paše. Ali pa te le čas baše. Morebiti imaš kakšne druge zadržke. Takšne ali drugačne narave. Sedel pa tudi ne bi. Raje hodil. Tako bolj počasi in uživaško. Zakaj pa ne?

Izginevanje

Izginevanje

Je pa res, da je v Kranjski gori izbira vedno težka. Že ko se na parkirišču postaviš pred avtodom, je pred tabo prva dilema. Levo ali desno, naprej ali nazaj. Povsod se da in nikjer ne zgrešimo. Le pot bo druga, cilj pa tako ali tako ni pomemben. Ali pač? Ljudje smo si različni in tako vsako oko riše drugačen pogled na svet. Tokrat smo se odkotalili desno. Čisto zares. Za peš je bilo nekako prevroče, pa smo hoteli izkoristiti vetrček v laseh.

Z vetrčkom v laseh

Kotaljenje

Skiroji in rolerji so nam dali ravno pravo hitrost. Izhodišče je bilo vsem znano parkirišče v Kranjski gori (810 m; N46.486172 E13.778274). Breg pod Besno Pehto je bil kmalu za nami, v Podkorenu smo ugotavljali, da je cesta za majhna koleščka še vedno nekam preveč razrita. Presneto, kaj so plesali valček s teptalnimi stroji po njej? Kmalu za makadamskim parkiriščem pri zadnjih žičnicah v Podkornu so na desni stopnice in makadamska potka.

Srečanje

Srečanje

Pa gremo mimo, tu bomo prišli nazaj. Nadaljujemo do mesta, kjer se desno ob robu travnika spet odcepi potka desno, tokrat navzdol. Le korak ali dva naprej je klopca. Odlična za počitek, opazovanje Ponc visoko nad Planico ali pač le sezuvanje rolarjev. Potem pa le zavijmo navzdol po makadamski poti. Tabla žuga kolesarjem. Prepovedano. Skozi gozd pridemo do praviloma suhe struge hudournika in kar po njej do lenega potoka.

Potok

Potok

Gremo čezenj ter zavijemo desno. Sploh se sedaj držimo bolj desno in po stezi korakamo do Zelencev (837 m). In kako so nenavadna jezerca, izvir Save Dolinke, sploh nastala? Voda Nadiže v Tamarju in drugi pritoki s pobočij doline Planice se kmalu izgubijo v rečnem nanosu. Ko pod planiškim vršajem pritečejo na najnižji del, zadenejo ob morenski nasip in privrejo na dan v številnih izvirih in polnijo jezero.

Vulkančki

Vulkančki

Podzemna voda je nasičena s karbonatom, iz nje se ob spremenjenih fizikalno kemičnih pogojih izloča apnenec in se zaradi mirnega vodnega okolja jezerc odlaga na dno kot kemijski sediment. Kot majhni vulkančki. Voda odteka proti vzhodu in se vse bolj razliva v obširno močvirje z nizkim barjem v osrednjem delu. Posedimo na pomolih ob jezercih in uživajmo v soncu, če nam ga je dan kaj naklonil.

Priprava

Priprava

Če so prevroče, ohladimo noge (voda ima konstantno temperaturo pet do šest stopinj) in opazujmo racake, ki se prepirajo za kakšno račko. Iz razglednega stolpa se lepo vidi naokoli, tudi pogled na Vitranc, Ciprnik in ostale gore nad dolino Planice je morebiti prav od tu najlepši. Na pojasnilnih tablah lahko preberemo marsikaj o posebnostih Zelencev, rastju in živalstvu tega edinstvenega ekosistema.

Jalovec

Jalovec

Ko nas začne čas priganjati ali pa le hrup kakšne skupine turistov, se po poti odpravimo nazaj. Ne zavijemo levo v smer prihoda, temveč nadaljujemo naravnost do parkirišča. Lahko si vzamemo čas za počitek in lizanje sladoleda ali pač kar nadaljujemo mimo hiške desno navzgor proti cesti. Ob njej teče steza, po kateri stopamo. Ko pred drugim parkiriščem zavije navzdol, ji siti ceste in številnih avtomobilov, sledimo.

Boj

Boj

Na mostu čez barje počijemo in se ozremo v vodo, ki med trsti teče naprej proti…Črnemu morju. Huh. Dolga pot je še pred njo. Če imamo srečo, lahko opazujemo majhne račke, ki se borijo s tokom. Ali le opazujemo kalužnice in prisluhnemo šepetanju suhega trstičevja. Po stezi se vzpnemo naprej do ceste, ki je sedaj kolesarska pot in se vračamo proti avtodomu.

Močvirje

Močvirje

Tako zlagoma, brez hitenja, saj se nam sigurno nikamor ne mudi… Ali pač? Od dve uri naprej bomo hodili,  manj skoraj ne bi smelo biti…

Pričetek

Pričetek

Mala Mojstrovka

(10.5.2009)

Ko pomladansko sonce že močno ogreje nižine in sneg pobere tako visoko, da je do njega potrebno kar precej sopihati, je Vršič idealno izhodišče. Sneg namreč vztraja ponavadi še dolgo v maj. Zato ni nič čudnega, če se podnevi čez plaz valijo prave procesije turnih smučarjev in moraš samoto pač iskati v res zgodnjih urah.

Plaz

Plaz

Nad Vršičem (1611 m) so trije tipični smuški cilji. Do Nad Šitom glave (2087 m) je dostop krajši, najbolje, da se že v osnovi držimo desno in po čistinah med skrotovjem in skalovjem pridemo do široke krnice, ki se izteče v strminah pod vrhom. Lahko pa gremo na Malo Mojstrovko (2332 m). Dostopov je cel kup, pa tudi navzdol se da marsikje. Resda pa gre pri nekaterih spustih že za resno alpinistično smučanje.

Nad Šitom glava

Krnica pod Nad Šitom glavo

Do vrha je tako možno priti mimo Nad Šitom glave, po strmini do uravnave in nato skozi strmo grapo levo navzgor. Ali pa po Zupanovi, Pripravniški ali Butinarjevi grapi. Seveda pa se jih bo večina odločila za vzpon preko Vratc, o tem pa malo kasneje. Do Velike Mojstrovke (2372 m) se da priti na dva načina. Nad Grebencom, ponavadi kopnim odstavkom nad Vratci, lahko prečimo preko široke krnice med Mojstrovkama in se na vrh vzpnemo po širokih in ne prestrmih pobočjih desno. Ali pa gremo do sedla med Mojstrovkama in se levo vzpnemo proti vrhu.

Dan se prebuja

Dan se prebuja za Špikom

Smer je jasna, sledimo pač snežnim prehodom. Navzdol lahko smučamo po obeh smereh, čeprav je druga bolj izpostavljena in zahteva malo več znanja smučanja, saj bi bil padec vsaj neprijeten, če že ne nevaren. No, naš cilj tokrat je bila Mala Mojstrovka in to po klasični smeri, čez Vratca. Prespimo lahko v Kranjski gori (N46.486172 E13.778274) ali pri Jasni (N46.475226 E13.782323) in se zjutraj odpeljemo na Vršič.

Vratca

Vratca

Ali pa nas pač nekdo odšlepa do izhodišča. Lahko pa se na Vršič odpeljemo tudi dan prej in prespimo kar tam, na sedlu (N46.433689 E13.743420). Če ne bi slučajno mimo prisopihal kakšen nadzornik TNP, ki ga muči nespečnost, bomo v teh pozno pomladanskih mesecih nedvomno prespali mirno. Vsekakor pa je za nekaj samote potrebno čim prej zlesti iz postelje. Jaz sem tako na prijatelja Boruta čakal v Kranjski gori že pred peto uro zjutraj.

Nad Grebencem

Nad Grebencem, zadaj Velika Mojstrovka

Le malo kasneje sem že trkal osemsto metrov više Aladinu po šipi in ga motil pri zajtrku. Presneto, ali niso včasih rekli, da je zgodnja ura slovenskih fantov grob? Pa da ne bo kdo mislil, nismo bili prvi… Smer je res enostavna. Iz Vršiča gremo po plazu navzgor, zavijemo levo na Vratca in nato desno na Grebenec. Žal je ta del ponavadi kopen, le nekajkrat do sedaj sem ga lahko presmučal.

Pod vrhom

Pod vrhom

Hoja po drobirju s turnimi pancerji je približno tako zabavna, kot elitni ples z gojzarji. Fuj. Če imamo smuči na nahrbtniku, je najbolje, da se tudi višje držimo grebena in gremo nad Pripravniško grapo proti vrhu. Če hodimo s psi, pa bo bolje zaviti proti krnici med Mojstrovkama in nato štrikati navzgor, pri čemer se tudi tu držimo bolj desno. Široka, odprta pobočja ne omogočajo dvoma.

Velika Mojstrovka

Velika Mojstrovka z dobro vidnim prehodom iz sedla

Le v primeru megle je poznavanje tega predela več kot koristno. Smo že hodili v taki megli, da je prijatelj celo pot navzgor tožil, da bomo zašli preveč na rob in padli čez. Pa nismo. Smo pa z vrha smučali po sledeh hoje navzgor. Ker bi drugače res lahko… Najkasneje na sedlu zavijemo desno in hodimo proti vrhu. Toda ne približajmo se preveč robu stene, če le obstaja možnost opasti.

Grozljiva opast na vrhu Velike Mojstrovke

Grozljiva opast na vrhu Velike Mojstrovke

Vrh je izrazit in kopast, ne moremo ga zgrešiti. Iz Vršiča hodimo do njega slabi dve uri. Smučamo po smeri pristopa in zavijemo na Grebenec. Nekaj zavojev pod potjo je jasno viden prehod med skrotovjem, tja tudi ponavadi vodi večina sledi predhodnikov. Prenizko ne smemo iti, saj bomo sicer morali nazaj ali pa nadaljevati s spustom navzdol v Drevesnico. To je sicer dobra možnost, če je snega dovolj.

Na vrhu

Na vrhu

Potrebno pa je upoštevati, da se moramo v tem primeru vrniti na Vršič. Bodisi da tam, kjer poleti teče markirana pot prečimo pobočja levo ali pa smučamo do ceste in se po njej vrnemo na Vršič.Kar mukotrpno. Zato v takšnem primeru raje upajmo, da bo mimo pripeljal kdo, ki ga bomo lahko ustavili z dvignjenim palcem. No, tokrat smo raje plezali po skrotovju in drobili po drobirju Grebenca.

Smuka pod Vratci

Smuka pod Vratci

Na Vratcih spet nadenemo smuči in odsmučamo po plazu navzdol. Pazimo le na tiste, ki gredo še navzgor in pa na kamenje, ki je kar pogosto posejano po snegu. Razmere so bile tokrat tako odlične, da sem uživaško vozil od Vratc do Vršiča, brez da bi se ustavil. Kot po putrčku. Slabe pol ure je bilo potrebne od vrha do spodnjega roba plazu. Ura še ni bila osem, ko sem že snel smuči. Dan je bil še mlad…

Mala Mojstrovka

Mala Mojstrovka

Veliki Zvoh

(9.5.2009)

Zvoh, najvišji vrh smučišča Krvavec, pač pozna skoraj vsak ljubitelj smučanja. Ko so nanj pred leti potegnili dvosedežnico, sem za zabavo štel in naštel, da sem se v eni zimi nanj peljal skoraj stokrat. Marsikaj smo doživeli tam.

V hribih se dela dan

V hribih se dela dan

Tudi, da smo na najvišjem delu bingljali več kot uro, potem pa so nas z dizelskim pomožnim motorjem počasi vlekli proti vrhu. Tako, približno kilometer ali dva na uro je šlo. Sem naučakan že na sredi dol skočil. Poleti je bil to vrh pod katerim si šibal proti Kompoteli ali pač čezenj na Ježo in naprej na Vrh Korena.

Uf, v zadnjem trenutku...

Pomlad je tu, ni kaj!

Pozimi pa z žičnico do vrha, potem pa takoj za njim navzdol proti Dolgi njivi in naprej na Kalški greben. Mladost je norost. Sploh ko sva s kolegom dan prej montirala njegovo turno okovje. Šablona, vrtanje, potem pa se mu je mudilo. Bom že doma privil, je rekel.

Višje je snega še dovolj

Višje je snega še dovolj

Ko sva naslednji dan presmučala konkretno strmino, ki se zaključi na vrhu prepadne stene nekaj nižje in zavila do lovske koče v Dolgi njivi, je stopil iz ene smuči z okovjem na čevlju. Huh. Vsaj izvijač je vzel s sabo, da dokonča montažo. In še (vsaj) enkrat je Zvoh zanimiv. Ko smučišče preneha z obratovanjem, snega pa je od zgornje postaje gondole do vrha Zvoha še vedno dovolj. Takrat je to pravi cilj, da se predihaš.

Veliki Zvoh

Veliki Zvoh

Da pa je še kaj snega, se vseeno že prej prepričajmo. V dolini – http://www.rtc-krvavec.si/sl/snezne-razmere. Če se odločimo, da gremo z avtodomom, smo spet malo v dilemi. Možno bi bilo sicer prespati pri spodnji postaji gondole (N 46.284911 E 14.497159), z malo vztrajnosti se najde celo kakšen precej raven kotiček. Vendar pa gondola takrat, ko bi jo potrebovali, ne vozi več.

Krvavec

Krvavec

Druga možnost je, da se (vsaj) do Jezerc zapeljemo z avtodomom. Do gostilne Ambrož je asfaltna cesta, pa tudi naprej do Jezerc. Čeprav je od gostilne naprej uradno zaprta za promet, tega skoraj nihče ne jemlje resno. A menda se občasno tudi tam najde kakšen preveč zagreti policaj. Po drugi strani je res, da se na cesto drobi precej kamenja, zato je potrebno voziti previdno.

Vrh Velikega Zvoha

Vrh Velikega Zvoha

Na koncu asfalta je zadosti ravnega prostora za parkiranje in spanje (N 46.285458 E 14.531660). Težava je le v tem, da smo od izhodišča še precej oddaljeni. Torej nas čaka v obe smeri dobre pol ure hoje v vsako smer. S smučmi in vso opremo. Ali pa rinemo z avtodomom proti gornji postaji gondole (N 46.295624 E 14.521297).

Prihod na vrh

Prihod na vrh

Toda makadamska cesta ima precej lukenj in tudi sicer ni najboljša. Torej vsaj počasi in previdno, če nič drugega. Izhodišče je zgornja postaja gondole ali pač poleg ležeči Dom na Gospincu, po domače Roska (1491 m). Od tam je najbolje, da gremo proti Tihi dolini, torej levo in po pobočju ob novi štirisedežnici navzgor.

Kalški greben

Kalški greben

Mimo Brunarice in spodnje postaje dvosedežnice na Veliki Zvoh nadaljujemo po smučišču. Ko pridemo do križišča prog, se odločimo za eno od možnosti. Desna je najbolj strma, srednja malo manj, leva je najbolj položna. Ko se smučišča spet združijo, gremo po spomladanski progi in pod sedežnico. Zavijemo levo in gremo do vrha (1971 m – dobra ura hoje). Simpl kot pasulj.

Na vrhu

Na vrhu

Pravi vrh je malo naprej od vrha sedežnice, gremo po levi strani akumulacijskega jezera do najvišje točke. Navzdol pač smučamo po smeri pristopa ali po kateri drugi možnosti, saj vemo, kje se pač smuča pozimi, ko se sem gor prišlepajo množice smučarjev. Le pazimo, da ima izbrana smer še zadosti snega. Do izhodišča je le dobrih deset minut. Pa da nebi kdo hitel takoj sedaj tja gor. Za letos je sezona tudi za turno smuko, končana.

Smuka je bila odlična

Tudi spomladanska smuka je lahko odlična

Okoli Bodenskega jezera

Pot

Pot

ODHOD PROTI BODENSEEJU – 23.4.2009 – Zgodaj popoldan sem prišel iz Portoroža, kjer sem bil na dvodnevnem seminarju. Čakale so nas še zadnje priprave in potem dolga pot. Pred nami so bili prvomajski prazniki. Namen je bil, da vzamemo BodenseeErlebniskarte (BEK) – http://www.bodensee-erlebniskarte.info in si izlet okoli Bodenskega jezera naredimo tako bolj zanimiv.

Megleno jutro ob Chiemseeju

Jutro nam bo ponudilo lep pogled na Chiemsee...

Čeprav slovimo, da imamo pot načrtovano že daleč vnaprej, temu za čuda ni bilo tako. Le malo pred odhodom smo se odločili, da zaokrožimo okoli jezera v smeri urinega kazalca, ob poti pa smo določali kam gremo in kaj hočemo videti. Seveda smo predvsem kmalu ugotovili, da je zanimivosti, vštetih v kartico daleč preveč, da bi si vse ogledali.

Malce nemirno smo prespali

Tradicijo je potrebno negovati...za vsako ceno...

Poleg tega so nekatere v tem času še zaprte ali pa so bile vsaj takrat, ko smo šibali mimo. Tako smo pač, z megleno vizijo v glavi, odrinili na pot. Odhod pa se nam je spet kar nekam zavlekel. Čeprav sem optimistično upal, da jo bomo proti Nemčiji ubrali najkasneje ob osmih, je kazalec lezel že čez deveto, ko smo končno dvignili sidro in odpluli.

Odpluli smo...

Odpluli smo dogodivščinam naproti...

V Kranju sem še malo preveril pritisk v gumah, potem pa smo bili že na avtocesti. Drveli smo proti Karavanškemu predoru in naprej preko Avstrije. Pri Tauern tunelih smo imeli srečo, saj smo prišli le minuto ali dve po tistem, ko se je prižgala zelena luč. Sicer je bilo zaradi del potrebno čakati do petdeset minut. Pri Salzburgu smo zavili iz avtoceste in natočili gorivo.

Odvrteli smo se dogodivščinam naproti...

Na poti so nas čakala nenavadna prevozna sredstva...

Precej ceneje kot pri nas. Ura je bila že krepko čez polnoč, vendar sem se pri tankanju toliko zbudil, da sem vedel, da bo šlo tistih petdeset kilometrov do Chiemseeja brez težav. In res sem bil še čisto buden, ko sem končno parkiral na že znanem parkirišču (N47.8338088 E12.4075913). Kljub prepovedi, so se tam ugnezdili tudi trije tovornjaki, kar pa nas ni motilo, saj bi bili sicer kar malo osamljeni.

Na poti nas čakajo divje živali...

...divje živali...

LEGOLAND, BAD WURZACH – 24.4.2009 – Zjutraj so nas prebudili tovornjaki, ki so drveli mimo. Vemo, da parkirišče ni najbolj mirno, kar se spanja tiče, vendar gre po eni strani skoraj že za tradicijo, da pred daljšimi potmi prespimo tukaj, po drugi strani pa smo si spet obetali lep pogled na jezero in otoka. In skozi okno v alkovnu buljili v jutranjo meglo. Spet. Hm, to tradicijo bo počasi treba prekiniti.

...zanimivi ljudje...

...zanimivi ljudje...

Hitro sem se oblekel, dal kontakt in peljal naprej proti Münchnu. Med tem se je še preostali del posadke začel oglašati iz ozadja avtomobila in kmalu so vsi napeto (ja pa jade) spremljali kako drvimo mimo bavarskega glavnega mesta in naprej proti Günzburgu. Ker avtocesto širijo, je bil precejšen del tega odseka v gradnji. Tako smo do vhoda na parkirišče (N48.4247010 E10.2973072) pripeljali kakšno minuto čez deset, nič usodnega.

...zabavna glasba...

...zabavna glasba...

Bolj usoden bi bil lahko prehod preko rampe. Pritisnem na gumb. Nič. Ponovno. Nič. Grem malo naprej. Nič. Pa nazaj in spet naprej. Nič. Potem sem se le osredotočil na napise na displejčku. Ne morete dobiti karte brez vozila. Ja, glupi čip, boš ti videl, ko ti moje dobre tri tone težko ne-vozilo zapelje na drobovje. Bentenje pa se ni stopnjevalo, saj je pritekel varnostnik.

...povratek v zgodovino...

...povratek v zgodovino...

Senzor je šel rakom žvižgat, zapisal si je podatke, razlagal, kje plačamo parkirnino in odprl ročno rampo. Super, gremo. Bum, bum, bum, bum, bum. Vraga, kaj pa je bilo to? Rampa je butala po avtodomu. Hitro sem skočil ven pogledat, če ga je še kaj ostalo. Uf, na srečo je rampa plastična in tako lahka, spodaj pa ima gumo. Tolkla je točno po celi dolžini ograjice za alkovnom. Zlezel sem gor in pogledal. Ni panike, vse je izgledalo celo.

...in izlet v prihodnost...

...in izlet v prihodnost.

Vseeno sem na informacijah povedal, kaj se je zgodilo, saj bi čez kakšen mesec, ko bi ugotovil, da je vseeno kaj premaknilo in da je naša streha takšna kot sito, težko še kaj ugotovil. Šef varnosti me je odpeljal na parking, kjer je od spodaj poslikal prečko in seveda še zadaj tablico. Potem pa sem se končno lahko pridružil puncam v parku. Najprej smo šli na Lego racerje.

Vedeli smo, da bo za uspeh potrebno uporabiti vse moči...

Vedeli smo, da bo za uspeh potrebno uporabiti vse moči...

Bilo je vse prazno, tako da smo po končani vožnji kar ostali v vlakcu ali se pač le presedli v tistega, ki je bil prvi v vrsti. Od tu smo šli po parku, iskali novosti letošnjega leta in ugotavljali kaj se splača preizkusiti. Pa prav veliko novosti pač ni. Akvarij odpirajo šele v drugi polovici maja, film o Mojstru Mihi pa smo si ogledali, čeprav nas je presenetilo, da v njem celo govorijo. Zgodba je jasna, Miha ali Bob, kot mu pravijo Nemci, zgradi Achterbahn in s strašilom in Mici se zapeljejo po njem.

...in tehnično znanje.

...in tehnično znanje.

Po filmu je šla Maja kuhat, z otroci pa smo naredili še krog s čolni, v Fabriki ugotovili, da rampa ni edino, kar se jim je pokvarilo, zapeljali smo se na zmaju in počasnem avtomobilčku nad parkom. Po kosilu smo šli še Maji pokazat, da je zmaj še vedno isti, da se Bionicli vrtijo tako kot prej in da v Fabriki dajejo še vedno (skoraj) iste kocke. Punci sta se dvigali na stolpu, Niagara pa nas je tako zmočila, da je uslužbenec na izhodu pokazal name in zatrdil »tako mora biti«. Mogoče pa res.

A taka ja pač naša pot. Zato, Gumpi, mi smo pr'pravl'n, požen!

A taka ja pač naša pot. Zato, Gumpi, mi smo pr'pravl'n, požen!

Pri sestavljanju smo si zaslužili diplomo, ravno preden so atrakcije prenehale delovati, pa sta se punci še zavrteli na vodnih skuterjih. Na izhodu sem šel po karto za parkiranje. Ker je bila še ista uslužbenka kot zjutraj, sem ji namignil, da bi pa glede na to, da so me danes že tepli z rampo vseeno lahko imel vsaj parkiranje zastonj. Urejeno. Na izhodu je tokrat rampa ostala lepo pokonci, kolesa pa so se že vrtela v smeri Bad Wurzacha.

Vitalium v Bad Wurzachu

Vitalium v Bad Wurzachu

Tam smo najprej malo iskali, saj ni vedno najbolje, da v navigacijo daš naslov iz prospekta. Končno smo ugotovili, kje so parkirišča in do njih peljali mimo počivališča za avtodome. Se nismo sparkirali, saj smo imeli za danes še .načrte. Tako smo avtodom parkirali na mestih za avtomobile (N47.9133712 E9.9057750), malo je viselo, pa ne preveč. Na blagajni bazenov sem naredil pravi zastoj, saj je bilo za nakup Bodensee Erlebniskarte potrebno izpolniti formular in pripraviti kartice.

Bazen je zaradi tehničnih težav trenutno zaprt...

Bazen je zaradi tehničnih težav trenutno zaprt...

Menda to delajo kakšne enkrat letno. Svašta. Pri plačilu je šla kartica spet nekajkrat brez uspeha čez avtomat. Zaradi slabih izkušenj izpred tednov v Avstriji, sem vprašal za račun. Pa ga uradno ne dajejo, saj to ni njihova storitev. Zato pa mi je brez težav izpolnila blok račun, napisala, da je bilo plačilo v gotovini. Nemci res ne komplicirajo. Ko sem povedal še, da bi se šli kopat, mi je kartice aktivirala šele potem, ko sem jo poučil, da kartica dejansko ne velja sedem dni, temveč 168 ur.

Napeto branje

Napeto branje

Vitalium je prava Wellness oaza. Torej mali bazen za plavanje, bazeni z brbotavčki, savne, peščena plaža za relaksacijo. Odlično za umirjanje živcev po napornem dnevu. Le punci bi raje tobogane in skakalnice. Pa drugič. Potem ko sem dvakrat obiskal savno in je Maji peščena plaža tako ustrezala, da je iz nje prišla namesto po predvidene pol ure skoraj po eni uri, smo pobasali stvari, se spravili v avtodom in se odpeljali proti Wolfeggu.

Brbotalčki

Brbotalčki

Tam naj bi bili izjemno prijazni do avtodomov, saj imajo kar nekaj parkirišč, kjer je dovoljeno parkirati in spati. Najprej smo zašli v industrijsko cono, pa tistega, ki naj bi bil tam, nismo našli. Potem pa smo na trgu pred centrom odkrili dvoje mirnih mest, odmaknjenih od ceste in mirno prespali (N47.8210470 E9.7947956).

OLDTIMERJI, MUZEJ NA PROSTEM, GRADOVI IN BAZEN – 25.4.2009 – Jutro je bilo kot sveže umito.

Muzej Fritza B. Buscha

Muzej Fritza B. Buscha v Wolfeggu

Postavili smo se pokonci in po zajtrku odšli do muzeja Fritza B. Buscha, avtomobilskega navdušenca, ki je med drugim pred leti postavil svetovni hitrostni rekord v vožnji z dizelskim motorjem, prevozil z golfom enko dobrih tridesettisoč kilometrov med Aljasko na severu in ognjeno zemljo na jugu. Med drugim je napisal tudi knjigo Z avtodomom od Jugoslavije do Portugalske.

Oldtimerji

Oldtimerji

Sprehodili smo se med številnimi lepo renoviranimi starodobnimi avtomobili, motorji. Še posebej Eso izstopali leseni trikolesniki, pa veliki luksuzni lepotci iz časov tam nekje okoli prve svetovne vojne. Nekateri so nam bili pa še blizu ali pa smo se v njih celo vozili, kot seveda legendarni spaček ali fičo. Čeprav smo mislili, da bomo kar hitro naokoli, je bilo toliko zanimivega, da nam je ogled vzel kar nekaj časa.

V muzeju je tudi spaček 4wd

Spaček 4wd

Drugi del muzeja se nahaja sto metrov proč, v bližini cerkve in gradu, v njem smo našli tudi nekaj starodobnih počitniških vozil. Povsem preprosto Dethleffsovo prikolico ali avtodom s streho, ki se poviša na osnovi Volkswagna. Da ne govorimo o trabantu s šotorom na strehi, ki je prepotoval glede na nalepke večino Evrope in še del severne Afrike.

V muzeju se najde tudi avtodom

V muzeju se najde tudi avtodom

Punci bi za konec radi kakšen avtomobilček, pa sem postavil pogoj, da mora biti avtodom. Slaba izbira, sta se punci pridušali, ko sta ugotovili, da je še Volkswagnov kombi definiran kot avtobus. Čez center in mimo doma upokojencev smo se spustili do muzeja kmečkih hiš. Vanj so iz cele dežele preselili nekaj kmečkih hiš z vsemi pritiklinami. Ker je bil stari del muzeja na prostem premajhen, pa so ga začeli še širiti.

V muzeju kmečkih hiš

V muzeju kmečkih hiš

Na srečo nas je blagajničarka spustila v stari del in zabičala, da moramo na glavni blagajni pokazati naše kartice. Še sreča, saj bi nas sicer čakalo pešačenje ob cesti naokoli. In sploh ni blizu. Ogledovali smo si kmečke hiše iz različnih časovnih obdobij in za različne namene. Tako smo videli kolibo nekdanje požarne zaščite, vago, bogato kmečko poslopje, pa kovačijo, hlev.

Mleko za zajtrk...

Mleko za zajtrk...

Neskončno smo se zabavali ob molzenju »krave«, štirih plastičnih seskov, ki ob pravilnem potegu brizgnejo vodo. Jaz ne bi ostal žejen! Na glavnem vhodu smo dobili vstopnice in kartice z zabavno igro odkrivanja razbojniških skrivnosti. Hodili smo od postaje do postaje po celem posestvu muzeja in ugotavljali kje je pištola, koliko predmetov so razbojniki skrili v veje drevesa, kateri kos oblačila so ukradli iz vrvi za sušenje perila in podobno.

...in puran za kosilo!

...puran za kosilo...

Zabava tako za otroke kot nas, tastare. Na koncu nas je čakal razbojniški brlog, kartice pa smo oddali na izhodu. Mogoče nas še izžrebajo. Polizali smo sladoled, potem pa iz muzeja smo skozi vas odšli nazaj do avtodoma. Odpeljali smo se v smeri Waldburga. Valovali smo med gozdovi in travniki, posejanimi z rumenimi cvetovi regrata.

...tu pa že prihaja večerja!

...tu pa že prihaja večerja!

V vasi smo ugotovili, da se do gradu nad njo ne da z avtom, parkirišče je poleg nogometnega igrišča (N47.7582916 E9.7167494). Dovolj veliko, nedvomno bi se dalo tudi prespati. A ne sredi dneva. Zato smo jo mahnili po potki na grad. Uf, vroče. Sprehajalec s pudlom nas je napotil na levo pot, čeprav nam je bilo ob vzponu vedno manj jasno zakaj.

Grad Waldburg

Grad Waldburg

Sonce je pripekalo, tako da smo se bolj privlekli kot prijurišali na grad. Na srečo so v srednjem veku vedeli kako se stvarem streže in grajske dvorane so nas prav lepo ohladile. V pritličju je predstavljena zgodovina gradu, kako je ta od dvanajstega stoletja rastel in se širil. V višjih nadstropjih so predstavljeni grofje iz Waldburga, njihove slike in oprema gradu.

Skladovnica rogovja v lovski sobi

Skladovnica rogovja v lovski sobi

Še posebej so nas pritegnile dvorane v prvem nadstropju, skladovnica rogov v drugem, igrače od nekdaj in otroški vozički kot iz kakšnega filma. In pa seveda presenečenje na koncu. Na strehi gradu je narejeno razgledišče iz katerega smo prvič uzrli Bodensko jezero, imeli pa smo seveda tudi lep pogled na okolico gradu.

V daljavi smo že uzrli Bodensko jezero

V daljavi smo že uzrli Bodensko jezero

Avtodom je bil tam nekje pod nami. Punci, katerima je bila nagrada za uspešno lovljenje razbojnikov v Wolfeggu sladoled, sta tukaj dobili zlatnika iz razbojnikove skrinje. Navzdol smo se spustili po senčni poti in se še bolj čudili, zakaj nam ni bila za vzpon svetovana ta. Ah, človeku s pudlom pa res ni za zaupati!

Na razgledišču

Na razgledišču

Avtodom nas je peljal naprej proti gradu Achberg. Ko smo parkirali, smo presenečeno gledali naokoli. Nobenega gradu ni bilo na vidiku. Maji sem plašno omenil, da bi znal biti pod nami, pa je le zamahnila z roko. Grad v luknji, pa kaj še. Toda pot nas je res peljala nekam navzdol, čez potok in potem končno tudi malo navzgor. Grad je sezono odprl ravno na današnji dan, menda se je gostov dopoldne kar trlo.

Senčna pot

Senčna pot

Mi smo bili bolj ali manj sami. Grad znotraj skoraj nima več nobenega pohištva, spremenjen je v veliko galerijo. Trenutno je bila v njem razstava slikarjev krajine iz bližnje in daljne okolice. Nekaj kulture ne škodi, če smo že tukaj, smo si rekli in se pač sprehodili po sobanah. Nekatere slike so nas res navdušile, realistične ali pač ne.

Grad Achberg

Grad Achberg

Druge pa pustile začudene, saj nam včasih niti naslov slike ni znal pojasniti, kaj naj bi na njej bilo. Eden izmed slikarjev je imel čudno tehniko, sicer kar zanimive slike je ustvarjal z debelim nanašanjem barve. Kot bi ustvarjal s plastelinom na platnu. Predvsem v sobanah z njegovimi slikami, je bil smrad po barvi presneto močan. Drugi so slike sestavili iz vrste manjših ali pa skoraj celo steno prekrili s črnimi slikami. Kaj naj bi to že bilo?

Grad Achberg

Notranjost gradu

Polni kulture smo se spravili v avtodom, brskali po prospektu z možnostmi in se na koncu odločili, da do Oberstaufna vseeno ni tako daleč. Navigacija nas je spet hotela peljati po najkrajši poti in ji ni bilo jasno, da kozje stezice niso za našo zverino. Obrat in naokoli. Ni panike. Pa to ni bil edini obrat. V Oberstaufnu sem bil prepričan, da tabla do kopališča Aquaria kaže desno, Maja pa, da levo. Kdo je imel prav se ve. Tisti, ki je malo višje besno vrtel volan in obračal.

Grad je danes bolj ali manj galerija...

Grad je danes bolj ali manj galerija...

Potem pa po strmini do kopališča, parkirna hiša je itak prenizka, parkirišča nad njo plačljiva. Ker je blagajničarka svetovala parkiranje malo nižje in to po za gorenjsko dušo zelo blagodejni ceni (beri zastonj), sem pač rital tam nekje pred rampo, da sem obrnil in potem navzdol. Strmina je kar konkretna, sem si misli, ko se mi je zdelo, da avto tuli kot reaktivec. V resnici pa sem imel le okno odprto. Povrh sem se potem še butal ob steno, ali mi je avto crknil ker sem prehitro spustil sklopko ali sem imel v vzvratni.

Skakalnice v Aquariji

Skakalnice v Aquariji

Ma, škrtalo ni nič, torej ni panike. Kompulzivna motnja, ni kaj. Bazen je bil za punce kar pravi. Tobogan, skakalnici iz treh in petih metrov, hitra reka, ni da ni. Nižja skakalnica je prav zanimiva, saj imaš možnost, da pred skokom sprožiš mehurčke, ki privrejo nekje iz globine bazena. Kot bi skočil v velik jacuzzi. Z Živo sva zaplavala tudi v zunanji bazen in skozi slap v votlino. Preizkusil sem savne in šel v tisto, ki naj bi imela borih 60 stopinj tudi s puncami.

Gumpi pred vzletom

Bežite deca, Gumpi pred vzletom!

Ko sem jaz že po nekaj minutah švical kot odojek nad žarom, sta punci na sebi kar malo razočarano iskali kakšno kapljico znoja. Še nekaj skokov, Ajda se je pognala v globino tudi iz petih metrov, in že spet smo porabili dobre pol ure, da se stuširamo, posušimo in napravimo. Spanje ob cesti nam ni dišalo, zato smo se zapeljali do parkirišča pod žičnico na Hündla (N47.5529054 E10.0518519).

Parkirišče pod Hündlom

Parkirišče pod Hündlom

Na srečo je bila noč in smo malo obračali ter na parkirišče zapeljali iz glavne ceste. Majina trditev, da je podvoz pod njo visok tri metre in šestdeset centimetrov, se je naslednji dan znižala na bore tri metre. Noč ima pač svojo moč. Parkirali smo poleg malega vančka in kmalu zasanjano šteli žafrane, ki naj bi jih jutri videli na Hündlu.

HÜNDLEKOPF, LINDAU, BREGENZ – 26.4.2009 – Jutro me je prebudilo prezgodaj. Ravno toliko, da sem skozi okno v alkovnu ugledal sončni vzhod. Prezgodaj.

Sončni vzhod

Sončni vzhod

Ko se je naredil dan, sem končno odprl oči in začel buditi druge. Gondola štarta ob devetih, takrat moramo biti na njej. Nemec z vančkom se je prestavil, očitno smo mu ponoči zaprli razgled. Pa tako lepi smo, se nas skoraj bolj splača gledat, kot dolgočasno dolino proti Alpseeju. Dvosedežnica nas je odpeljala pod Hündla, kjer nam je žičničar dal vse potrebne napotke, kam naj, omejeni s časom, gremo.

Dvosedežnica na Hündla

Dvosedežnica na Hündla

In ker takšni napotki niso za odmet, smo jim sledili. Najprej sta punci skočili na igrala, potem pa smo mimo Obere Hündlealpe – sirarne prišli pod vznožje Hündlekopfa. Vzpon nanj vzame le nekaj minut, razgled pa je seveda lep, saj smo bili končno na 1112 metrih nad morjem. Žafranov smo videli bore malo, tako da smo bili vedno bolj prepričani v komercialni nateg.

Na Hündlekopfu

Na Hündlekopfu

Pa smo se zmotili. Ko smo po grebenu šibali proti planini Hochsiedelalpe, jih je bilo vedno več. Travniki okoli koče pa so bili sploh vsi posejani z belimi in vijoličnimi žafrani. Kot preproga. Odlično. Bi kar obsedeli, če nas ne bi priganjal čas. Spotoma smo prebrali še nekaj pojasnilnih tabel učne poti. Ta je sicer dolga šest kilometrov in pol in se uradno zaključi v dolini, možen pa je tudi povratek do zgornje postaje dvosede.

Polja žafranov

Polja žafranov

Predaleč. Punci sta bili še od norenja v bazenih preveč utrujeni. Zato smo se odpravili nazaj, cvetov je bilo vedno manj, le kakšen se je našel med travo. Ko nas je dvosedežnica dostavila nazaj v dolino, smo se s puncami zapeljali še po letnem sankališču, dejansko plehnatem kanalu. Vsak posebej, preostala posadka pa je vmes slikala in snemala. Odlično dokumentirano, ni kaj.

V plehnatem kanalu

V plehnatem kanalu

Ajde je bilo hitrosti sicer malo strah, zato je šla malo počasneje, v vožnji pa je vseeno uživala. Maja na sankališče ni hotela, raje je vmes pomila posodo. Svašta. Ko smo imeli vse pomito, smo se odpeljali končno proti Bodenskemu jezeru. Pred mestom Lindau smo parkirali na parkirišču Blauwiese (P1). Na ostalih parkiranje za avtodome ni dovoljeno.

Pristanišče Lindau, zadaj Pfänder

Vhod v pristanišče Lindau, zadaj Pfänder

Plačali smo evro in pol za dve uri, pripravili rolarje in skiroje in se odpeljali proti centru. Na mostu na otok sem izvedel, da smo v avtodomu pustili fotoaparat in kamero. Besno sem skiro poganjal nazaj in v obe smeri vozil ravno toliko, kot smo prej v eno. Na otoku smo mimo mestnega parka poganjali proti železniški postaji, saj so bile drugje po cesti kocke.

Lindau

Lindau

V pristanišču smo med sprehajalci in raznimi bolj ali manj nepremičnimi »kipi« in drugimi nastopajočimi vijugali mimo Mangturma s pisano streho do Levjega pomola. Obkrožili smo leva, gledali ladjice, ki so plule mimo in malo počili. Potem pa šibali čez Reichs-platz mimo stare mestne hiše. Lepo poslikana pročelja smo občudovali še med tem, ko smo snemali rolarje.

Altes Rathaus (stara mestna hiša)

Altes Rathaus (stara mestna hiša)

Po Macimilianovi cesti in Cramerjevi ulici smo šli do Marktplatza, kjer smo zavili v hišo Cavazzen, kjer je mestni muzej. Sprehodili smo se po treh nadstropjih, ki odsevajo življenje na tem otočku do današnjega časa. Pohištvo iz meščanskega stanovanja, igrače, slike, prikaz zgodovine in bojev s Švedi. Kositrni vojaki in pravo orožje iz srednjega veka. Zanimivo.

Marktplazt

Marktplazt

Z Ajdo sva pokukala še v cerkvi na trgu, ki stojita ena poleg druge. Različne vere se pač ne morejo, pa če so si še tako blizu. Potem pa smo že šibali čez most in z minimalno prekoračitvijo parkirnega časa prišli do parkirišča. Za pol evra nam je oskrbna postaja odmerila bolj skopo količino vode, smo ji pa zato na drugi strani vsaj tako bogato poplačali v fekalijah.

V hiši Cavazzen je mestni muzej

V hiši Cavazzen je mestni muzej

Potem pa že peljali proti Bregenzu. Najprej smo hoteli na parkirišče pri mestni hiši, pa se nam je ozek prehod do njega zdel več kot sumljiv. Potem smo zapeljali do velikega parkirišča pri festivalni hali in tam jezno ugotovili da je ne le precej polno, temveč tudi v nedeljo plačljivo. Ma, gremo še malo naokoli.

Bregenz in gondola na Pfänder

Bregenz in gondola na Pfänder

In tik pod žičnico na Pfänder, mestni grič, smo našli parkirišče ob cesti. V nedeljo zastonj, prepovedano le za Omnibusse. To pa mi pač nismo. Pred vhodom je nekaj igral za otroke, če je gneča. Danes je ni bilo. Med tem ko smo se z gondolo vzpenjali proti Pfänderju, smo na pobočjih nad Bregenzom opazovali elitne hiše. Presneto, kot iz kataloga. Vse ne le pošlihtano, temveč poštirkano. Zagotovo ni niti trohice prahu v tistih škatlah.

Pogled na Säntis

Pogled na Säntis

Na vrhu smo uživali v razgledu na Bregenz in Bodensko jezero, Säntis je bil na dosegu roke. Do vrha Pfänderja je bil le kratek sprehod, seveda smo šli. Tik ob njem stoji velika antena, mogoče zato, da oddaja kakšne signale, mogoče le zato, da se ga iz doline takoj spozna. Tu gor naj bi se menda dalo tudi spati z avtodomom, vendar je prav pred kočo ob žičnici dovoljeno parkiranje le za goste, drugje pa prostora nismo videli.

Na vrhu Pfänderja

Sami mučeniki na vrhu Pfänderja

Vrnili smo se do žičnice, ob kateri so punci precej bolj kot razgled pritegnila igrala. Midva z Majo pa sva si privoščila tako razgled proti hribom kot na jezero. Ob tem sva klepetala z domačini, ki so prihajali sem gor – je pač hišni hrib Bregenza. Živalski vrt je bil sicer uradno zaprt, toda ugotovili smo, da če vstopiš pri spodnjem vhodu, ni težav.

Bodensko jezero in otok Lindau

Bodensko jezero in otok Lindau

Tudi tisti, ki so pripravljali ogrado za predstave orlov, niso nič rekli. Torej smo šli skozi njega nazaj do žičnice. Svizcev spet ni bilo, so bili pa toliko bolj zabavni mali muflončki, pa orle smo videli, tako od daleč. Prebrali smo, za kaj vse je uporabna smreka in gledali, kako se kozoroga trkata z rogovi. Potem pa sta punci spet izginili na igrala.

Martinsturm

Martinsturm

Ker je bilo hladno, je Maja komaj čakala, da je bila ura toliko, da sva jih spravila do gondole. Po vrnitvi v dolino smo se odpravili na potep po mestu. Sprehodili smo se po ulicah in zavili v stari del mesta, šli mimo Martinsturma do starih mestnih hiš in skozi vrata mestnega obzidja nazaj. Pokukali smo v cerkev Sv. srca Jezusovega in celo sledili nekaj trenutkov večerni maši, ki je ravno potekala.

Nekateri meščani Bregenza so ob pogledu na nas okameneli

Nekateri meščani Bregenza so ob pogledu na nas okameneli

Potem pa odšli do avtodoma in se odpeljali do bližnje bencinske črpalke in naprej na avtocesto. Malo pred odcepom pri Dornbirnu smo zavili na počivališče. Čeprav je bilo kar hrupno, sva z Majo po nekaj cincanja odločila, da smo preutrujeni, da bi iskali drugo prenočišče. In res nas je kmalu zmanjkalo.

Notranjost cerkve Sv. srca Jezusovega

Notranjost cerkve Sv. srca Jezusovega

KARREN, INATURA, VADUZ – 27.4.2009 – Zjutraj sem se zbudil že pred šesto, hrup z avtoceste pač ni bil najbolj uspavalen. Zunaj ni bilo blagodejnih vonjav rosne trave, temveč smrad zažganih gum. Fuj. Med tem, ko so ostali spali, sem zakurblal avto in se odpeljal skozi Dornbirn. Čeprav je bilo tabel za žičnico na Karren kar nekaj, sem ravno pred odcepom raje vprašal nekoga, kam se gre. Tamle zavijete in parkirate levo. Ni problema.

Gondola na Karren

Gondola na Karren

Sem zavil in malo naprej prišel do žičnice in plačljivih parkirišč. Takoj mi je kapnilo, kaj je možakar mislil. Takoj za ovinkom levo so bila ob cesti, na robu industrijske cone parkirišča (N47.4023176 E9.7510955). Gratis. Ravno prav za nas. Punce so se prebujale počasi, zajtrk in že smo šli do gondole. Karren vabi. Razgledišče nad Dornbirnom ponuja odličen razgled na mesto, Bregenz in Bodensko jezero.

Dornbirn

Dornbirn

Ko nas je gondola odložila na gornji ploščadi, nam je sprehajalka pokazala, kje je stavba Inature, naš naslednji cilj. Punci sta seveda takoj odkrili peskovnik in naredili v njem svoji stvaritvi. Z Ajdo sva odšla iskat Kravji grič. Na planini pod njim je koča, do njega pa se praktično ne da. Cel kup tablic z napisi privat in prepovedana hoja izven poti je pač avstrijska posebnost.

Kapelica nad planino

Kapelica nad planino

Kar naj imajo svoje tablice in privatne posesti, da o Kravjem griču ne govorimo. Iz koče je prišla stara sivolaska in nama takoj šlogala slabo vreme in sneg. Brrrr, malo sva še poslušala njeno žlobudranje, potem pa kar se je le dalo prijazno zamahnila z roko v pozdrav in se vrnila na Karren. Daljše sprehajalne poti v okolici in soteske so vabile, toda kaj, ko je bil urnik že tako prenatrpan.

Minljivo ustvarjanje

Minljivo ustvarjanje

Odpeljali smo se v dolino, v avtodomu vzeli za punci skiroje in jo mahnili proti Inaturi. Na koncu ulice smo zavili proti mostu, ga prečkali in po sprehajalni poti na drugi strani reke odšli cilju naproti. Ponovno smo prečkali most z lesenimi deskami, kjer nas je le še nekaj metrov ločilo od Inature. To je neke vrste muzej o svetu okoli nas, dopolnjen v zadnjem času s hišo eksperimentov.

Takole bo izgledalo, ko zaženejo pospeševalnik pri Ženevi...

Črnja luknja v Inaturi

Eksperimenti so razporejeni po celem muzeju in obsegajo več sklopov, kot so gibanje, elektrika, voda, magnetizem, zrak, govor. Ti so bili seveda največja atrakcija, sploh sestavljanje proge po kateri smo spuščali kroglico, črna luknja, pa veliko kolo v katerem smo bili videti kot pravi hrčki. Nekatere eksperimente sta punci že poznali iz Ljubljane, druge sta videli prvič.

Sestavljanje roller coasterja

Sestavljanje roller coasterja

Midva sva jima prevajala pojasnila o tem, kako stvari delujejo in predvsem kaj to pomeni v naravi. Punci pa sta, vsaj tako se mi zdi, vse vzeli predvsem kot igro. Torej čisto na pravi način. Starejši vse jemljemo daleč preveč resno. Sprehajali smo se med nagačenimi živalmi, vmes pa nas je presenetila tudi kakšna živa. Izvedeli smo marsikaj o plazovih, geologiji, se ob akvarijih spoznavali z vodnim svetom.

Plezalna stena sredi muzeja

Plezalna stena sredi muzeja

Punci sta bili navdušeni nad plezalno steno, hotela sta preseči ena drugo in vsaka sama sebe. Stvari so predstavljene na vsakomur prijazen in razumljiv način. Na koncu smo si pogledali še 3D film o vesoljskem potovanju, potem pa smo po treh urah in pol že stopili ponovno na dnevno svetlobo. Čeprav bi punci seveda še ostali… Po kratkem postanku za nakup kruha v Lidlu smo bili že na avtocesti.

Učinki erozije

Učinki erozije

Peljali smo se proti Feldkirchnu in naprej v Liechtenstein. Na meji je policaj le zamahnil z roko in že smo bili v tej mali kneževini. V Vaduzu smo zaupali izbiri enega od prednastavljenih POI-ev in seveda zašli v ulice med novejšimi hišami. Nič uporabnega. Ko smo končno imeli vsega zadosti in zavili nazaj proti stadionu, kamor nas je potem milostno peljala tudi navigacija.

Dobrodošli!

Prisrčno dobrodošli!

Veliko parkirišče, zastonj in le malo od centra (N47.1392912 E9.5109666). Ni se nam bilo treba bati, da bi ne prišli zadosti zgodaj za ogled mesta z vlakcem. Punci sta dobili štampiljki Liechtensteina v potni list. Tu je pač ne dobiš na meji, temveč jo prodajajo. Svašta. Z našo kartico seveda zastonj. Smo bili kar navdušeni, ko je voznik vlakca povedal, da imajo razlago tudi v slovenščini.

Grad nad Vaduzom

Grad nad Vaduzom

Pa takoj spet razočarani, ker pa so šli z nami tudi neki Bolgari, ki so znali le Italijansko, smo bili obsojeni na poslušanje nemško-italijansko-angleške kombinacije. Spet sem bil uradni prevajalec. Na srečo pa tudi ni bilo ne vem kaj za prevajati. Liechtenstein nima ravno veliko za ponudit. Peljali smo se mimo rdeče hiše s staro prešo, mimo vinogradov sredi Vaduza in nato ob reki nazaj mimo stadiona.

Turistični vlakec

Turistični vlakec

Pha, vsako slovensko mesto ima več zanimivosti. Z Ajdo sva sklenila, da 20 minut hoje do gradu res ni preveč in že sva grizla kolena v breg. Na poti so pojasnilne table, kjer sva si bolj v miru kot na vlakcu lahko prebrala vse pomembne podatke o kneževini in knežji družini. Se splača precej bolj kot pa plačevati razlago na vlakcu. Grad je seveda zaprt, saj tam živi knez z družino, zato sva le malo firbcala okoli, naredila nekaj fotk, potem pa se že vračala v mesto.

Rdeča hiša

Rdeča hiša

Maja in Živa sta naju že težko čakali. Časa smo imeli zadosti, zato smo se skozi mesto odpravili mimo vladnih poslopij do cerkve in nato s postankom v Coopu nazaj. Puncama je Maja obljubila izbrano lokalno hrano, navigacija pa mi je povedala, da je McDonalds v Buchsu, ki leži že v Švici, najbolj ob poti. Da ne delamo odvečnih kilometrov.

Pot na grad odgovori na vsa vprašanja o Liechtensteinu

Pot na grad odgovori na vsa vprašanja o Liechtensteinu

Dokler seveda Maja ob mastenju s Fishmacom ne ugotovi, da je pozabila oddati razglednice. Z znamko Liechtensteina. Nič, gremo nazaj čez mejo v Schaan. Na srečo smo že pred glavno prometnico čez kneževino odkrili nabiralnik, obrnili in se čez Buchs peljali proti Stainu. Vsaj mi bi se. Navigaciji pa se je ponovno zmešalo. Hotela me je poslati v neke nemogoče luknje, pa se ji sprva nisem pustil.

Pogled na Vaduz iz razgledišča pod gradom

Pogled na Vaduz iz razgledišča pod gradom

Ko sem le popustil in obrnil ter se vrnil do odcepa, pa sem že po nekaj sto metrih ugotovil, da bo treba nazaj na glavno cesto. Uf, živčki. Končno smo bili na pravi cesti, sedaj se mi odcepov ni bilo več treba bati. Vzpenjali smo se in spuščali, pa spet vzpenjali proti Stainu in Nesslau, kjer smo zavili za Schwägalp.

Grad knežje družine

Grad knežje družine

Peljali smo še čez nekaj čez 1300 metrov visoko sedlo in že smo bili na odcepu za Säntis. Parkirišča so precej nagnjena, ravno pri hotelu pa tudi nisva hotela parkirati. Ker tudi s parkiriščem pri kapeli z Majo nisva bila najbolj zadovoljna, sva parkirala pod strmino, kjer se cesta in parkirišča ob njej za kratek čas zravnajo (N47.2554841 E9.3140856).

Večerni sprehod po Vaduzu

Večerni sprehod po Vaduzu

SÄNTIS, ST. GALLEN, WALTER ZOO, SÄNTISPARK – 28.4.2009 – Jutro je bilo kaj klavrno. Deževno in megleno. Toda, če smo že prilezli sem gor, gremo na Säntis, smo si rekli. Razgleda ravno ne bo, smo ga pa uživali že pred leti. Če ne bi imeli Bodensee kartic, s katerimi je bil prevoz brezplačen, bi bil to smrtni udarec za našo gorenjsko dušo. Dobrih 25 evrov, da greš gledat meglo?

Žice so pripete v nič...

Žice so pripete v nič...

Pa sploh ni bilo tako slabo. Ko se je gondola začela vzpenjati, smo pod seboj opazovali parkirišča in smučišča, kjer je sneg počasi že dobival prve smrtne udarce. Potem pa smo se potopili v meglo, lebdeli nekje v belem mleku in le žice nad nami so kazale, da smo na nekaj pripeti. Na zgornji postaji smo se seveda najprej odpravili po zunanjih stopnicah na vrh 2505 metrov visokega Säntisa.

Vrh Säntisa

Vrh Säntisa

Pogledali smo proti koči tik pod vrhom na drugi strani in se nato mimo televizijskega stolpa vračali nazaj v toplo notranjost. Vrh in okolica sta seveda še pod debelo snežno odejo, zato je sploh ob tako klavrnem vremenu mraz kar precejšen. V notranjosti smo si pogledali razstavo mineralov, igrali na nekakšne citre in ugotavljali na razgledni tabli, kam vse se ob lepšem vremenu lahko vidi.

Razstava mineralov

Razstava mineralov

Ob vožnji z gondolo navzdol, smo zadovoljno ugotovili, da so se megle malce razkadile. Tako smo videli, čez kakšne prepadne stene se peljemo in opazovali še zasnežena pobočja pod sabo. Še nekaj tednov in tudi tu bo vse zeleno. Še enkrat smo zaokrožili okoli hotela in se čudili, ker parkirišča na zadnji strani, ki so se nam iz gondole zdela tako ravna, v resnici precej visijo.

Deževen polet čez steno

Deževen polet čez steno

Potem pa peljali navzdol proti St. Gallnu. Spet je bila kriva navigacija, da smo šibali mimo centra še dobra dva kilometra naprej do parkirišča, kjer je tudi oskrbna postaja (N47.4333095 E9.4049203). Tisti, ki je nastavil to točko, je bil seveda takoj in brez pardona kot nedolžen oproščen. Moča, ki je še vedno silila izpod neba in čas, ki nas je tako kot vse te dni priganjal, sta odločila, da gremo nazaj.

Stavba pošte v St. Gallenu v ribiški mreži

Stavbo pošte v St. Gallenu smo ujeli v ribiško mrežo

Povrh je Maja med vožnjo opazila dokaj prazno parkirišče (N47.4286073 E9.3769699). Ali se tukaj bojijo makadama ali pa je cena enega franka na uro zanje previsoka, nismo ugotovili. Plačali smo dva in že iskali pot proti samostanskemu trgu z znamenito katedralo. Del poti nam je pokazala domačinka, potem pa res ni bilo več težko naprej.

Kazen za nepravilno parkiranje...

Kazen za nepravilno parkiranje...

Ob katedrali so mi v čokoladnici, kjer tudi izposojajo i-pode z vodičem po mestu pojasnili, da imajo vse izposojene. Zato smo pohiteli na železniško postajo, tam iskali informacije in jih končno našli kakšnih sto metrov proč. Grrrrr. Pa že tako nismo imeli ravno pretirano veliko časa. In nato še šok. Jah, veste, vsi i-podi so izposojeni, samo tale še, ki pa ne dela, je razlagala uslužbenka in nekaj pritiskala na gumbe na napravici.

Katedrala

Katedrala izpod dežnika

Potem pa se udarila po glavi kot prava blondinka. Seveda, prižgati ga je treba, da dela. Tako nas je ta elektronski vodič peljal po mestu in nam kazal glavne znamenitosti. Železniška postaja in pošta, rdeča »preproga« in sinagoga…in potem samostanska soseska, ki je vpisana v Unescov seznam kulturne dediščine. Sam trg in okolica, predvsem pa cerkev.

Notranjost nekdanje samostanske cerkve

Notranjost nekdanje samostanske cerkve

Ta nas je navdušila tako zunaj kot znotraj. Bogato načičkana, kar kičasta bi rekli manj posvečeni. Sprehajali smo se po njej, jaz sem poslušal vodič in puncama po najboljših močeh sproti prevajal. Vodič nas je sedaj pošiljal v lapidarij ob samostanu, ki pa je bil še zaprt, za razstavo nam je zmanjkovalo časa, da bi plačevali zasoljeno vstopnino samo za sicer menda znamenito samostansko knjižnico, pa nas tudi ni imelo.

Moča na Spisergasse

Moča na Spisergasse

Predvsem pa sta punci pač glasovali za pravljični nastop v Walterjevem živalskem vrtu, sem se tolažil. In s tem, da bo to sedaj še eden od razlogov, da bo spet treba priti. Saj je končno vedno tako. Eno stvar na spisku želenih odkljukaš in jo lahko pač takoj spet nanj uvrstiš. A seznam je dolg, kot je že pred časom ugotavljal Dave v enem izmed svojih potopisov. Vrnili smo vodič in se odpravili do avtodoma.

Kralj Sabrije in hudobec

Kralj Sabrije in hudobec

Odpeljali smo se v Gossau, parkirali (N47.4179760 E9.2841176) in po kosilu že stali na blagajni. Hiteli smo proti cirkuškem šotoru, kjer se je ob treh imela vršit predstava Kralj iz Sabrije. Za jahanje kamel ni bilo časa, mogoče bo po nastopu. Predstava je bila za otroke zanimiva in tudi kar solidno izvedena. Ni bil ravno Bolšoj teater, bolj nekaj med cirkusom in vaško gledališko predstavo.

Kralj iz Sabrie

Malo gledališča in malo cirkusa

O iskanju krone in boju med dobrim in zlim. Itak. In o tem, kdo bo novi kralj Sabrije, neke pravljične dežele, tam onstran. Fant je na poti srečal hecnega ptiča, polža, palčke, se boril s hudobcem in njegovim pajkom, v odmoru med predstavo uspešno prodal za ceno pravih kar nekaj čudežnih svetlikajočih se kamnov iz dveh diod in baterije Made in China in nato s snežno kraljico premagal hudobca in zavladal kot pravični in dobri kralj Sabrije. Šmrc.

Še malo raztegovanja na tresočih rokah

Še malo raztegovanja na tresočih rokah

Precej bolj me je presenetil živalski vrt. Ni ravno velik, je pa daleč od kletke z medvedom ob vaškem gostišču. Otroški vrtiček s kozami in zajci je bil seveda obvezen, igrala so bila mokra. Lame nas niso popljuvale, kamele so bile že v ogradi, tako da z jahanjem ni bilo nič. Tigri, leopardi, šimpanzi in manjše opice, krokodila, kuščarji in kače, ptiči, ježevec. Ma, ni da ni.

A ti nič ne dajo za jesti?

A ti nič ne dajo za jesti?

Čisto solidna zabava za otroke in tudi midva z Majo sva bila čisto zadovoljna z videnim. Po večerji smo se odpeljali do Abtwila, cilj je bil Säntispark. Ko smo pripeljali do rampe, je bila odločitev hitra. Plačamo, kar je pač treba. Rampa se je dvignila, listka pa ni bilo. V redu, gremo dalje. Dvoje mest za avtodome, super (N47.4162991 E9.3167976).

Zajček in Ajda

Zajček in Ajda

Toda drugi jemljejo listke, kaj je sedaj to. Prijazna gospodična na informacijah v samem centru mi je takoj razložila, da sem bil previsok za garažo, zato je parkiranje zastonj. Neomejeno. Tudi čez noč, če hočem, ni problema, so že spali tukaj. In naj še kdo reče, da Švicarji komplicirajo! V bazenih smo bili že pred leti. Pred leti, ja. Sedaj imam pač nekaj kil več in to se je poznalo.

Kako je ljubek!

Kako je ljubek!

Na toboganu me je prvič prekucnilo iz blazine in sem jo celo pot navzdol lovil. Drugič sem se ravno nasmihal, kako mi gre dobro, ko me je obrnilo v takšnem loku, da sem z glavo butnil v poliester. Glava je bila kmalu bolje, tudi rama je nehala boleti, najbolj je bil prizadet ponos. Brbotalčki, bazen z valovi, kratki tobogan, vse je bilo potrebno preizkusiti.

Kanjon

Kanjon

Seveda pa nas je najbolj pritegnila novost – sto metrov dolg kanjon. Gre za neke vrste položen tobogan, po katerem dere voda in te hitro poriva naprej proti izteku. Fina zadeva. Seveda je bil nujen tudi obisk savn, stare kosti je potrebno pregreti. Potem pa za konec spet na brbotalčke, hitro reko in kanjon. Še in še in še. Ob desetih zvečer smo se spravili v avtodom in zaspali kot ubiti.

Špica zabava!

Špica zabava!

HUNDERTWASSER, OTOK REICHENAU, KONSTANZ – 29.4.2009 – Zjutraj sem ugotovil, da je na parkirišču tudi dober sprejem wi-fija. Ravno prav za javljanje v domovino. Ko se je preostanek posadke postavil pokonci, smo se odpeljali po izhodni poti za tovornjake in podobno visoka vozila proti izhodu. Pred nami pa Švicar, ki je šele po prihodu na parkirišče ugotovil, da je to za osebna vozila praviloma plačljivo. Jah, tudi v bogati Švici se najde kakšen Godenjc.

Markt in Staad

Markthalle Altenrhein

Peljali smo skozi St. Gallen in skozi Rorschach do Staada. Tam so po načrtu slovitega Hundertwasserja naredili Markthalle, sedaj je to neke vrste kulturni dom. Spraševali smo se, če jo bomo našli, ko se je kar na lepem pojavila pred nami, tik ob cesti. Parkirišč dovolj, še kruh smo lahko kupili v bližnjem Aldiju. Stavbo so gradili in predvsem »krasili« bližnji prebivalci.

Dvorana

Dvorana

Ogledali smo si film o gradnji te nenavadne stavbe, navdušile so nas steklenice, vdelane v steno, sam koncept neravnih linij in poraščene strehe pa smo poznali tudi že od prej. Film o Hundertwasserju je povedal marsikaj o njegovem življenju in predvsem konceptu prehajanja k naravnim linijam. Dan je bil še kar deževen, ko smo se peljali proti mestu Konstanz.

Pisana stena

Pisana stena

Punci sta precej žalostno ugotovili, da z mini golfom v Romanshornu ne bo nič. A kaj se more, tako pač je. V Konstanzu smo malo cincali, potem pa peljali naprej proti otoku Reichenau. Plačljiva parkirišča ob hotelu so bila dobra le za obrat, parkirali smo na zastonjskih ob cesti. Do muzeja je bilo le nekaj korakov. V muzeju o tem samostanskem otoku, vpisanem v seznam svetovne kulturne dediščine, je predstavljeno nekdanje življenje.

Muzej na otoku Reichenau

Muzej na otoku Reichenau

Predvsem prostori iz hiše povsem navadnih ljudi, predmeti, ki so jih ob vsakodnevnem življenju uporabljali, dejavnosti s katerimi so se ukvarjali. Zanimiv je tudi prikaz otoka v času s pomočjo razglednic in drugih pisnih dokumentov. Na podstrešju pa so nagačene živali, ki so otočanom v precejšnjem delu tudi dajale vsakodnevni kruh.

V muzeju je predstavljena zgodovina samostanskega otoka

V muzeju je predstavljena zgodovina samostanskega otoka

Samostanu in kulturnemu razvoju vsega področja, ki so ga prinesli menihi, je namenjen novi del muzeja. Precej bolj sodobno zasnovan, na več ekranih je možno pogledati različne filme, punci je še posebej pritegnila izdelava in uporaba pergamenta. Iz muzeja smo se ob spremljavi škrebljanja dežja po dežnikih odpravili do Münstra – cerkve sv. Marije in Marka, nekdanje samostanske cerkve.

Notranjost Münstra

Notranjost Münstra

Notranjost se nam je zdela nekam skromna. Morebiti takšna kot bi cerkve tudi sicer morale biti. Ker je zunaj lilo, sem odšel po avtodom, punce pobral pred cerkvijo in odpeljali smo se do konca otoka, kjer stoji cerkev sv. Petra in Pavla, plačali za pol ure parkirnine in se še vedno z dežniki v rokah napotili prav do cerkve.

Cerkev sv. Petra in Pavla

Cerkev sv. Petra in Pavla

Pokukali smo notri, potem pa že šibali nazaj do avtodoma. Na otoku so sicer tri znamenite cerkve. Tretje, cerkve sv. Georga ali Jurija po naše, seveda že zaradi imena svetnika nismo smeli spustiti. Peljali smo se čez otok nazaj in parkirali nasproti nje. Parkirnine kljub čudenju Maje nisem plačal, saj mi je veljal še listek iz prejšnjega parkirišča. So že dovolj dobili…

Cerkev sv. Georga

Cerkev sv. Georga

V cerkev smo komaj prišli, saj so vhod zaparkirali uglaševalci klavirja, ki so ga pripeljali v cerkev za koncert. Nekaj tonov smo tako uspeli tudi slišati in se prepričati o akustiki cerkve. Notranjost je bogato poslikana z osmimi Jezusovimi čudeži. Nekatere slike so ohranjene bolje, druge slabše. Cerkva smo imeli zadosti, zato smo se, kot bi mignil spet znašli v avtodomu in se peljali nazaj proti Konstanzu.

Sea Life center Konstanz

Sea Life center Konstanz

Tam nas je navigacija lepo pripeljala do parkirišča za avtodome (N47.6582669 E9.1693432). Le na krožišču pred uvozom me je hotela peljati še malo naokoli. Se je pač malo važila. Parkirali smo in plačali za tri ure parkirnine. Kar solidna cena, en evro na uro. A časa, da bi iskali kaj drugega, nismo imeli, parkirišče je blizu centra in tudi Sea Life centra.

Podvodni tunel

Podvodni tunel

Ko smo vprašali domačina za smer, nam je prijazno pojasnil tudi, da najbolje, da gremo v trgovski center Lago, od koder iz prvega nadstropja vodi nad železniškimi tiri most do akvarijev. In tako smo tudi naredili. V Sea Lifu smo bili že pred leti in do danes se skoraj ni spremenil. Punci sta dobili kviz, ki sta ga po poti reševali. Ta ju je skoraj bolj pritegnil, kot številne ribe, raki, meduze in druge morske živali.

Biotop tropskega morja

Biotop tropskega morja

Za mini bazenček, kjer bi se pod nadzorom lahko dotaknili morske zvezde in jajc morskih listov, nista pokazali velikega zanimanja. Bolj za to, kako morska zvezda požre školjko. Je bilo pač eno od vprašanj. V centru so predstavljene ribe Bodenskega jezera, domačih in tropskih morij, velik bazen z morskimi listi in drugimi sploščenimi ribami, tunel, kjer nad obiskovalci plavajo različne ribe in tudi morski psi in želvi.

Ko srhljivi monstrumi pogledajo iz domače školjke

Ko srhljivi monstrumi pogledajo iz domače školjke

Nov pa je del, kjer so nenavadne ribe, poimenovan Grusel monster ali srhljivi monstrumi. Pa ni veliko srhljivega, bolj zanimivega in zabavnega. Na srečo smo se brez težav prebili skozi trgovino s spominki, pobrali nekaj zastavic in posterjev centra, si na hitro pogledali še manjši muzej v prvem nadstropju. O ledeni dobi, živalstvu okoli Bodenskega jezera in raziskovalni dejavnosti.

Naravoslovni muzej

Naravoslovni muzej

Potem pa že šibali…nazaj po dežnike. Ostale so namreč pri vhodu, ta je bil že zaprt in treba je bilo počakati, da so nam jih dostavili do trgovine s spominki. Čas smo imeli še za krajši sprehod po mestu. Ker smo bili že ob jezeru, je bilo seveda obvezno iti na pomol, kjer na koncu Imperija – kurtizana, drži v eni roki papeža in v drugi kralja in se cel dan vrti okoli svoje osi in tako širnemu svetu kaže pravi obraz takšne ali drugačne oblasti.

Imperia

Imperia

Mimo stavbe Konzil smo prišli do železniške proge, pa nam je pot presekal vlak, zato smo se ob mestnem parku napotili proti nekdanjemu dominikanskemu samostanu, danes spremenjenemu v hotel. Šli smo do stolnice, pogledali v notranjost, potem pa po ozkih mestnih ulicah hodili nazaj proti parkirišču in vpijali utrip mesta.

Pogled na Bodensko jezero izpred mestnega parka

Pogled na Bodensko jezero in ostanke nekdanjega samostana

Natočili smo vodo in že nas je navigacija, tokrat dokaj zanesljivo, peljala proti kopališču Schwaketenbad (N47.6882064 E9.1597337). Nič pretresljivega. Tobogan po katerem se voziš z blazinami na katerem se je uspelo prekucniti le Živi, skakalnice iz treh in petih metrov, bazen za plavanje in en za namakanje. Brez brbotalčkov in savn. Sva ga z Majo imela že pred deseto, ko se je zaprl, dovolj.

Trg pri katedrali

Trg pri katedrali

No, zaradi punc smo vztrajali do konca, nato pa odpeljali. Čeprav bi se dalo spati tudi na parkirišču, smo hoteli biti bližje ciljem naslednjega dne, pa še malo sumljivo mi je deloval kombi, ki je krožil naokoli. Nikoli se ne ve… Ker smo imeli poln tank vode, nismo delali ovinka do počivališča v Singnu (N47.7598696 E8.8283176), peljali smo do Ludvigshafna, kjer sem kljub Majini nejevolji ugotovil, da ladjice po zgornjem delu jezera vozijo šele od prvega maja dalje. Gremo torej dalje.

Konstanz

Eden izmed trgov v Konstanzu

Že ob vožnji nad Überlingnom sva hotela parkirati na parkirišču za pohodnike. Pa mi spanje v »žbunju« tik ob cesti nekako ni ležalo, zato sem se zbasal ven in peljal do Affenberga. Velika parkirišča, okrancljana s tablico o prepovedi nočitve. Gremo torej do dvorca Salem. Tam so na drugem parkirišču tablice z oznako avta in avtodoma, pri čemer je nekdo slednjega s trakom prečrtal. Torej jim gremo tudi tu v nos.

Schwaketenbad

Schwaketenbad

Ker je poleg tudi policija, parkirišča pa bolj malo skrita pogledom iz glavne ceste, sva pobegnila nazaj proti Überlingnu. Parkirišče ob cesti me še vedno ni potegnilo, sem se pa seveda spomnil dobrih nasvetov kolega Ginka in zavil proti industrijski coni. Že po nekaj deset metrih je bil odcep, kjer sta ob cesti stala poljski in češki tovornjak, na koncu pa je bilo obračališče, veliko in ravno.

Čof

Čof

Parkiral sem ob robu in v čistem miru smo zaspali.

AFFENBERG, SALEM, KOLIŠČARJI, MEERSBURG - 30.4.2009 – Zjutraj sta se mimo primajala le dva sprehajalca s psom. In en tovornjak je brez vsakršnih težav obrnil. Potem smo bili pa tudi mi že toliko pripravljeni, da sem lahko kresnil motor in odpeljal po že znani poti do Affenberga.

Jutro ob Affenbergu

Jutro na Affenbergu

Res lepa parkirišča, škoda, ker težijo s prepovedjo. Ogledali smo si kratek film o opicah, na vhodu v samo ogrado dobili vsak pest kokic in natančna navodila, kako naj se zaradi svoje varnosti obnašamo. Pred leti smo tu že bili. Takrat je ena izmed opic šavsnila po Ajdini roki, krivdo smo pripisali temu, da naj bi Ajda roko s kokicami zaprla, kar je bilo odsvetovano.

Opicam niso zanimive samo kokice

Opicam niso zanimive samo kokice

Opica naj bi namreč v takšnem primeru mislila, da ji hočeš nekaj vzeti in bi šavsnila. Šele doma sem ob počasnem posnetku ugotovil, da Ajda roke ni zaprla, kaj je opico prijelo, da je začela mahati naokoli, pa ne vem. Tokrat je bilo za varnost bolje poskrbljeno. Na celi poti so bili uslužbenci Affenberga, ki so opazovali, če vse poteka v redu in po potrebi tudi svetovali ali odgovarjali na vprašanja.

Po kosilu pride posladek

Po kosilu pride posladek

Tudi opice niso bile agresivne, le ena drugo so včasih napodile. Naj se vidi hierarhija. Dveh mladičev, ki sta se nekje potikala na maminem hrbtu nismo videli, se je pa mladina prav zabavno zvirala po vejah, padala iz njih in uganjala druge norčije. Razigrana mladež, ni kaj! Kokic nam je zmanjkalo še preden smo prišli enkrat naokoli. Pa nič zato, saj so tako ali tako pač samo prehranski dodatek, bolje rečeno sladkarija.

Dostava na dom

Dostava na dom

Punci sta bili navdušeni, pozorno sta tudi prisluhnili, ko sem bral iz pojasnilnih tabel. Obhod ni prav dolg, ga pa dopolnjuje še drugi del ograde, kjer je možno videti damjake, žabe, štorklje. Predvsem na slednje so ponosni. Na železnih stebrih so si naredile gnezda in se sedaj vsakoletno vračajo v Affenberg. Za konec smo si ogledali še galerijo s skulpturami in slikami opic iz celega sveta, puncama pa se je postanek na igralih zdel vse prekratek.

Kot v kinu - sedimo in gledamo te hecne ljudi, pa še kokice jemo...

Kot v kinu - sedimo in gledamo te hecne ljudi, pa še kokice jemo...

Tudi do dvorca Salem nam je bila pot znana že od noči prej. Tokrat smo brez skrbi parkirali in na vhodu izvedeli, da imamo še pol ure do vodenja. Torej zadosti časa, da sta punci našli pot do središča labirinta, skupaj pa smo pasli firbca v prostorih nekdanje konjušnice. Na stenah so freske, ob robovih štukature, stebri ob pregradah so ročno izrezljani. Nek se vidi razkoš.

Konjski hlev

Konjušnica ob dvorcu Salem

Pogledali smo še k čevljarju, se čudili ogromni preši in pripomočkom za pridelavo vina ter stari kovačiji. Še posebej pa temu, da je v prostorih dvorca in spremljajočih stavb sedaj šola, glede na starost učencev, ki so tekali sem in tja, najverjetneje srednja. Elita. Mimo napajališča za konje smo prišli nazaj do mesta, kjer se začne vodenje. Vodička je imela glas kot miš, slišalo se jo je bolj malo, razumelo še manj.

Dvorec Salem in cerkev

Dvorec Salem in cerkev

Vseeno smo ujeli nekaj o zgodovini tega dvorca, nastalega kot samostan, pa potem v času Napoleona sekulariziranega. Dvorna cerkev je res vredna ogleda, ker so jo dograjevali več stoletij, se v njej mešajo različni umetniški stili, orgle so ogromne, oltar pa narejen tako, da so maše lahko potekale tako za rajo, kot tudi za menihe na drugi strani, če je bilo treba.

Hodnik v dvorcu

Hodnik v dvorcu

Po hodniku z bogatimi štukaturami na stropu smo prišli v molilnico, po stropu že tako načičkano, da je bilo kar kičasto. Peč, ki je menihe ob molitvi grela pa prikazuje na pečnicah življenje menihov. Ogleda je bilo s tem bolj ali manj konec, čez notranje dvorišče smo prišli spet pred dvorec. V njem smo si ogledali še gasilski muzej s številnimi eksponati iz preteklosti in sedanjosti, potem pa je Maja odšla kuhat.

Notranje dvorišče dvorca

Notranje dvorišče dvorca

Kosilo, ne mulo. Punci pa sta se lovili po labirintu, dokler nista bili zadosti utrujeni, da jima je šla jed v slast. Po kosilu smo se odpeljali v Unteruhldingen in parkirali na uradnem parkirišču, kjer se sicer da tudi prespati (N47.7252302 E9.2362442). Za še kar razumno ceno. Tik ob parkirišču je Reptilienhaus. Kao plazilci vseh vrst. Smo bili v desetih minutah zunaj. Bolj žalostna zadeva.

Legvan

Legvan

Nekaj kač, nekaj kuščarjev, legvana, male želvice, vse v malo večji sobi. Nobenih presežkov, pač le to, kar vidiš v vsakem malo večjem živalskem vrtu. Punci sta zagrabili skiroja in že smo nabirali metre proti Pfahlbaumuseumu, prikazu koliščarjev in njihovega življenja ob Bodenskem jezeru. V njem in ob njem so namreč našli ogromno ostankov življenja v preteklosti.

Pfahlbaummuseum

Pfahlbaummuseum

Iz njih so skušali rekonstruirati življenje v kameni in bronasti dobi in ga prikazati v tem muzeju. Ujeli smo ravno začetek vodenja, zato smo mu kar sledili. Stavbe so na kolih gradili zaradi nihanja vode v letnih časih, saj je jezero višino gladine spreminjalo tudi do tri metre. V kočah je predstavljeno življenje nekoč, vsaj kot si arheologi glede na najdene ostanke predstavljajo, da je bilo.

Kolišče

Kolišče

Replike sekir in drugega orodja, izdelanega iz kamna, lesa in kosti so šle iz rok do rok. Izvedeli smo zanimivosti o njegovi izdelavi in nasploh življenju v davnih časih. Zanimivo. Na koncu smo se še sami sprehodili po mostišču in si ogledali koče, ki so odprte. Potem pa v stavbi muzeja izvedeli nekaj o eksperimentu, ko so sodobni ljudje v »filmski« vasi živeli več tednov tako kot pred tisočletji. In preživeli.

Notranjost ene od koč

Notranjost ene od koč

V kleti muzeja pa smo si lahko ogledali tudi prave izkopanine iz tega območja, torej predmete, ki so jih koliščarji res uporabljali in ki nemo pripovedujejo zgodbe iz preteklosti. Kot jih vsak posameznik pač hoče slišati. Iz Unteruhldingna smo se odpeljali do Meersburga. Čeprav smo že ob obali videli puščico, ki omogoča parkiranje avtodomom, sem peljal po nasvetu Bordatlasa nad kraj.

Meersburg

Meersburg

Tam je res parkirišče za avtodome z oskrbno postajo (N47.7021894 E9.2702255). Prostora je bilo še dovolj, se je pa zvečer kar napolnil. Cena je solidna, tri evre za čas od štirih popoldan do devetih zjutraj in ista cena tudi za čez dan. Puncama se je prav dobro zdelo, ko smo se spuščali proti centru. Skiroji so leteli kar sami. Pri starem gradu smo izvedeli, da smo še pravočasni za zadnje vodenje v stolp.

Lovska soba v gradu

Lovska soba v starem gradu

In časa je bilo res še dovolj, saj je grad odprt do pol sedmih. Je pa ženska na blagajni povzročila takšno paniko, kot da zapirajo čez pet minut. Smo se panike nalezli, dokler nas ni skuliran mladenič, naš vodič, pomiril. Pogledali smo si spodnje prostore, potem pa že čakali na vodenje. Da je vodič povsem skuliran, se je kazalo že v tem, da smo lahko slikali in snemali, kar in kolikor smo želeli, čeprav se uradno menda ne sme. Hm, če nič ne reče…

Prvi model Thetforda

Prvi model Thetforda

Izvedeli smo osnovne podatke o gradu, videli grajski vodnjak in slišali zgodbo o skrivnem prehodu proti jezeru. Šli smo skozi zakladnico in v stolp, od koder se odpira čudovit pogled na jezero in okolico. Prav zadovoljni smo bili, da je vreme danes takšno, da je res kaj videti. Videli smo renesančno dvorano, kjer dandanes prirejajo koncerte, potem pa mimo zapora s straniščem, ki so ga brez kemikalij in SOG-a praznili vsake štiri dni, šli proti sobi v kleti, kjer so imeli mučilne priprave.

Srednjeveški nakit

Srednjeveški nakit

Ko je bil lov na čarovnice v največjem razmahu, jim tu dela ni zmanjkalo. Vodenja je bilo konec, mi pa smo imeli še dovolj časa, da si ogledamo ostale grajske prostore in prostore, kjer je pred leti živela pesnica Anette von Droste. Ko smo prišli iz gradu, smo posedeli pred novim dvorcem, potem pa se po strmi ulici med vpitjem francoskih srednješolcev spustili do spodnjega dela mesta.

Novi dvorec

Novi dvorec

Punci sta navijali za igrala in ko smo izvedeli, da so ob kopališču, smo šli pač tja. Nič kaj pretresljivega, sta jih bili kmalu siti. Ob poti nazaj smo na pobočju pod novim dvorcem našli bolj zanimiva, vendar nas je sedaj že malo priganjal čas, saj smo imeli danes na sporedu še večerni ogled filma Hiša strahov. V našem avtodomu seveda.

Spomin na srednji vek

Magični steber Petra Lenka

FRIEDRICHSHAFEN, MINIMUNDUS, BAD SALGAU – 1.5.2009 – Ko smo se zjutraj pripeljali v Friedrichshafen, smo kar navdušeno ugotovili, da je povsem v bližini muzeja Zeppelin parkirišče, dovolj veliko in še skoraj prazno. Cena zelo zmerna, cent na minuto ali evro in pol za pet ur.

Zeppelin muzej v Friedrichshafnu

Zeppelin muzej v Friedrichshafnu

Seveda se nam je zadnja možnost zdela predolga in smo v avtomat vrgli evro. Čez slabi dve uri je Maja še enkrat vrgla pol evra in še smo hiteli. In se tolkli po glavi, saj bi bila vsa panika odveč, če bi že na začetku plačali za pet ur. Včasih pač tudi gorenjska logika odpove. Muzej je sestavljen iz več sklopov. V pritličju je za uvod nekaj osnovnih podatkov, Maybach Zeppelin V8 in konstruktorska lestev.

Oddelek tehnike gradnje cepelinov

Oddelek tehnike gradnje cepelinov

Ter interaktivna predstavitev grofa Zeppelina in njegovih letečih cigar za otroke. V prvem nadstropju je predstavljena tehnika – torej konstrukcije in motorji, navigacija, civilna in vojaška uporaba cepelinov. Ter film o letih posameznih izmed njih, seveda tudi posnetki najbolj razvpitega trenutka, ko je LZ 129 Hindenburg treščil v kovinski stolp in se vnel.

Oddelek s prikazom civilne uporabe letečih cigar

Oddelek s prikazom civilne uporabe letečih cigar

V vitrinah je nekaj originalnih, na pol stopljenih ostankov tega nesrečnega cepelina, njegova rekonstrukcija pa da vpogled v notranjost in dejansko razkošje bivalnih prostorov. V zgornjih nadstropjih je razstava umetniških del, povsem v spodnjih pa občasna razstava bolj moderne umetnosti. Smo bili hitro zunaj. Ogromni hulahup obroči nas pač niso pritegnili.

Posnetek potniške kabine v LZ 129 - Hindenburg

Rekonstrukcija potniške kabine v LZ 129 - Hindenburg

Punci sta malo plezali po zanimivem igralu v obliki cepelina, potem pa smo pri mestni hiši kaj hitro obrnili nazaj proti morju. Politični shod s sigurno visokoletečimi parolami, balončki in navdušenimi poslušalci, nas ni pritegnil. Šolski muzej je bil precej dlje kot smo pričakovali. Ja, šolski. Šolske počitnice so kratke in potrebno ju je malo spomniti, da bosta že čez tri dni spet sedeli v šolskih klopeh.

Domiselno igralo

Domiselno igralo

Poleg tega sta lahko spoznali, kako je sedenje v takšnih klopeh izgledalo pred kakšnimi sto leti, kakšne so bile metode kaznovanja, kakšni pripomočki. Eno od njiju smo celo posadili na osla, nekakšen bolj realističen prikaz oslovske klopi. Pa se mi zdi, da je to vzela bolj kot zabavo, ne kaznovanje. Ob obali smo se vrnili do avtodoma in se odpeljali proti mestecu Meckenbeuren.

V centru Friedrichshafna

V centru Friedrichshafna

Za njim smo sledili tablam, ki peljejo proti Minimundusu. Ta si parkirišče deli z Ravensburger Spielelandom. Parkirnina tri evre na dan. Kosilo smo prestavili na kasnejšo uro, saj smo bili prepričani, da bomo hitro naokoli. Pa smo se motili. Po nekaj osnovnih podatkih o gradnji miniatur, smo čez most prišli na drugo stran ceste in začeli z ogledom.

Oslovska klop - dobesedno!

Oslovska klop - dobesedno!

Šele na koncu smo ugotovili, da smo šli malo v napačno smer, mimo restavracije. Mogoče nas je pritegnil Titanic ali pa Niagarski slapovi. Šli smo od ene znamenitosti do druge, nekatere so že same po sebi pritegnile pogled, tako kot 13 metrov visoki Burj al Arab, druge pa so bile zanimive zaradi premikanja, tako tudi roller coaster, kjer je vlakec res šibal naokoli po njem.

Da ne pozabita čisto na šolo...

Da ne pozabita čisto na šolo...

Azijske znamenitosti smo si ogledali iz čolna, ki je peljal po mirni reki naokoli, ostale pa pač peš iz potke, ki je vodila naokoli. Punci sta hoteli vedeti vse, zato sem moral prevajati napisano. Presneto utrujajoče, sploh ker je sonce kar konkretno pripekalo. Ko smo mislili, da na ogled filma o iluzijah v 4D kinu ne bomo prišli, saj smo nekje izgubili vstopnice, je ženska na vhodu zamahnila z roko. Kar pojdite, se pač zgodi.

Pred našimi očmi se je potopil Titanic

Pred našimi očmi se je potopil Titanic

In res bi nam bilo lahko žal, če bi to spustili. Stoli so vibrirali in nas metali sem in tja, kot bi bili na pravem roller coasterju, med tem ko smo leteli okoli neskončnega stopnišča, strmoglavili čez rob slapu, obkrožili nenavadne stebre in tako spoznavali, da takšne iluzionistične risbe lahko izgledajo zanimivo, dokler so v 2D tehniki, v 3D pa se ne izidejo.

Popotovanje med čudesi sveta

Popotovanje med čudesi sveta

Še enkrat smo šli na čoln, videli piramide in sfingo, se potopili v orientalski svet in opazili most v Mostarju. Potem pa že hiteli k zadnjim modelom in naprej proti igralom. Maja je med tem pripravila kosilo, ob dobri hrani pa je bil čas tudi za razmišljanje, kaj bi se dalo vse še videti to popoldne. Ko mi na enkrat kapne, da stalno razmišljam, kot da nam kartice veljajo še cel dan.

Tower Bridge in Big Ben

Tower Bridge in Big Ben

Kar pa ni bilo res, saj smo jih kupili nekaj čez šesto uro zvečer in tako zapadejo že čez približno uro. Mi pa še čez štirideset kilometrov daleč do Bad Saulgaua, kjer smo s prijetnim izležavanjem v termalni vodi, nameravali zaključiti naše kroženje okoli Bodenskega jezera. Hitro pospravljanje in nato gas proti končnemu cilju. Prišli smo pravočasno, dobili karte in izvedeli, da ni problema, če parkiramo na velikem parkirišču poleg tistega za avtobuse (N48.0168385 E9.4875663).

Potovanje s čolnom med znamenitostmi Azije

Potovanje s čolnom med znamenitostmi Azije

Tudi na postajališče za avtodome bi lahko šli brez plačila, le danes bi morali oditi. To pa smo tako ali tako nameravali. Terme so čisto prave. Takšne z bazenom, kjer ima voda 40 stopinj in mestom za knajpanje. Pa sireno, ki zatuli približno vsako minuto, zarotirajo oranžne luči in vsi se premaknejo k naslednji šobi. In ko se postaviš pod presneto vroč curek, ki ti zmasira ramena in hrbet, okoli tebe plutajo stare matrone in vse smrdi po gnilih jajcih. Božansko.

Znašla sva se v Tibetu

Znašla sva se v Tibetu

Punci sta bili v najbolj hladnem bazenu, ta je bil še najbolj prazen in lahko sta uganjali svoje vragolije. Pogledat sem šel savno, z Majo pa sva šla tudi na vodeno savnanje, kjer smo se namazali z medom in se šli tako premazani savnat. Kožo smo potem seveda imeli kot dojenčki, dišala pa je tako, da bi kar zagrizel. V kakšno… Še enkrat sem se šel spotit, še zadnjič skočil v vroči bazen in stopil pod curek s smrdečo vodo.

V deželi cepelinov

V deželi cepelinov

Potem pa je bilo že treba ven, ob desetih zvečer zapirajo. Čakalo me je še dobrih trideset kilometrov vožnje do Biberacha, kjer je brezplačno počivališče za avtodome (N48.1029343 E9.7957367). Ulica, po kateri bi najlažje prišel do njega, je bila seveda prekopana, potrebno je bilo malo nazaj, potem pa ga ni bilo več težko najti.

Terme Bad Salgau

Terme Bad Saulgau

Kar nekaj avtodomov je bilo že parkiranih tam, mi smo se počili le nekaj metrov proč od oskrbne postaje in res utrujeni zaspali.

LEGOLAND – 2.5.2009 – Zjutraj sem spet priganjal, hotel sem, da bi bili v Legolandu že ob desetih, ko se zadeva odpre. In uspelo nam je. Vsaj nam s puncama, Maja se je odločila, da ima v avtodomu še marsikaj za postorit in da pride za nami.

Pri plesočem medvedu

Vlakec okoli plesočega medveda

Gneča je bila že na vhodu velika, ko smo se enkrat zapeljali z Racerji, zakrožili z vodnimi skuterji, odkrivali džunglo, se spustili čez Niagaro, pa je bile na zmaju že po slabe pol ure od odprtja parka gneča. In ta se je na vseh zanimivostih večala iz minute v minuto. Živa se je zavrtela z medvedom, Ajda pa je zajahala viteškega konjička. Potem smo šli v fabriko in na aviončke ter končno čakali pred čolnički.

V letalu...

V letalu...

So se purgerji grozno vrivali. Za kazen smo jih potem vse prehiteli na sami vodi. Počasnele. Punci sta šli še na vrtiljak, potem pa smo že odšli na kosilo. Po njem smo se vrnili v park, z nami je bila tudi Maja. Vreme, ki je bilo dopoldan prav lepo, sončno, se je pričelo kujati. Zagrmelo je, oblaki so bili vedno bolj črni. V kinu smo si ogledali film o racerjih, potem pa hiteli na travnik, kjer so nastopali jezdeci s svojimi konji.

...in čolnu!

...in čolnu!

Vikend je bil namreč posvečen prav njim. Predstava se je pričela s 15 minutno zamudo, saj je lilo, v daljavi pa tudi treskalo. Najprej se je med umetno meglo pojavila debela nemška ptica. Bolj malo grandioznosti. Potem je okoli konja plesala ciganka, nastopal je mini poni, pa kavbojci in indijanci seveda tudi niso smeli manjkati. Še nekaj dresurnega jahanja in med nekaj vmesnimi nalivi se je predstava zaključila.

Predstava s konji!

Pod konjskimi kopiti se včasih res močno pokadi...

Izpolnili smo nekaj listkov za popoldansko žrebanje, potem pa že hiteli do trgovine. Te so bile danes oblegane, sploh povsod, kjer je bilo vsaj malo strehe, se je drenjala množica. Kino je delal non stop in čisto mimo razpisanih predstav. Še enkrat smo si pogledali racerje in nato še čarovnika (Zauberschwur), šli v fabriko in se spet zadržali v trgovini nato pa že hiteli gledat čarovnika v opičje gledališče. Pa punce še enkrat na predstavo s konji.

Te bom s plesom očarala, potem pa konja odpeljala...

Te bom s plesom očarala, potem pa konja odpeljala...

Jaz sem jih imel dosti in sem se med tem raje dvakrat zapeljal čez Niagaro. Med žrebanjem je bila Živa izžrebana kar dvakrat, tako da so sklenili kompromis in je en kviz o konjih dobila ona, drugega pa Ajda. Za konec sta se hoteli punci špricat z gusarji, pa sem zagrozil, da gremo po tem samo še ven, saj bosta čisto mokri. Nekaj slabe volje in že smo čakali na zmaja.

A se še komu zdi, da je s tem sedlom nekaj narobe?

A se še komu zdi, da je s tem sedlom nekaj narobe?

Ko smo oddrdrali mimo, so punce tekle, da bi ob šestih ujele Boba v kinu. Pa so bile prepozne, nas je vrsta pri zmaju le predolgo zadržala. Sem pa jaz ravno še ujel vrsto za racerje. Ko sem videl punci, kako žalostno stojita za verigo, sem stopil k varnostnici in hotel predlagati, da se z njima zamenjam. Pa me je le vprašala, če je to moja družina in namignila, naj gredo naprej.

Če tečem po zraku bo šlo hitreje...

Če tečem po zraku bo šlo hitreje...

Ko sem videl, da sta punci zadovoljni, sem bil tudi jaz vesel. Za nami je spustila na avtomobilčke le še jahalke iz predstave s konji. Tako sta jih punci lahko videli čisto od blizu. Za kakšne sprehode ob miniaturah ni bilo nobene volje. Zato smo le še pomlaskali slastne tople sendviče, potem pa že peljali proti Münchnu in naprej Freilassingu.

Nagrada gre v Slovenijo...pa še ena...

Nagrada gre v Slovenijo...pa še ena...

Tam smo zapeljali na parkirišče, ki ima odmerjena mesta za avtodome (N47.8411220 E12.9845184). Še dva avtodoma sta nam delala družbo, ko nas je zmanjkalo…

DOMOV – 3.5.2009 – Zjutraj se nam ni nikamor mudilo. Pa tudi nikamor dalo. Poklepetali smo z Bobom, nato pa odpeljali skozi Salzburg proti avtocesti. Ravno to nedeljo je potekal Salzburški maraton, zato so bile nekatere ceste zaprte.

Naša pot se je odvrtela...

Naša pot se je odvrtela...

To je zahtevalo nekaj obračanj in prilagajanja poti. Končno smo se znašli na Alpenstrasse, natočili na že znanem OMV gorivo, nato pa pristali na avtocesti. To smo zapustili le na počivališču med Tauerntuneli. Nas je pritegnila možnost, da spraznimo stranišče. Pa je mimo nas pripeljal OB in kmalu za njim še Rosa. Klepet je bil seveda obvezen. Potem pa smo že šibali dalje.

Heja bum barasa, heja rum klobasa...

Bila je res divja, heja bum barasa, heja rum klobasa...

OB in Rosa sta me kmalu prehitela, pa sem ju spet ujel pred Karavanškim tunelom, kjer je delala le avtomatska blagajna in se je zato vse zabasalo. Na srečo je ženska prišibala v sosednjo hiško ravno pred našim prihodom, tako da smo šli hitro skozi. Z Roso smo še malo klepetali ob vožnji skozi tunel, potem pa že šteli zadnje kilometre do doma.