{"id":6335,"date":"2011-06-29T22:16:26","date_gmt":"2011-06-29T21:16:26","guid":{"rendered":"http:\/\/caravaning.si\/zanimiv\/gumpi\/?p=6335"},"modified":"2013-11-13T19:09:14","modified_gmt":"2013-11-13T19:09:14","slug":"dolnja-avstrija-zacetek-poletja","status":"publish","type":"post","link":"http:\/\/caravaning.si\/zanimiv\/gumpi\/?p=6335","title":{"rendered":"Dolnja Avstrija – za\u010detek poletja"},"content":{"rendered":"

ODHOD V AVSTRIJO \u2013 24.6.2011<\/span><\/strong> \u2013 Popoldne je bilo \u017eivahno. Minilo je v pripravah na odhod. \u0160ole je bilo konec, za\u010denjale so se nam letos dokaj kraj\u0161e po\u010ditnice. Ajda je imela popoldan \u0161e podelitev spri\u010devala v glasbeni \u0161oli. Udele\u017eili smo se ga kar vsi. Potem smo \u0161e nakupili potrebno in pripravljali vse potrebno in nepotrebno. <\/span>Tako se je \u010das odhoda znova odmikal, ura je bila \u017ee okoli desetih, ko smo se kon\u010dno odpeljali.<\/p>\n

\n

\"Jutro\"<\/a>

Jutro<\/p><\/div>\n

Peljali smo do po\u010divali\u0161\u010da Polskava, kjer sva z Majo malo brskala za zakladkom, potem pa nadaljevali do Maribora, tam zavili proti pokopali\u0161\u010du Tezno, parkirali (46.519196 15.693646) in \u017ee kar krepko \u010dez polno\u010d sva tudi midva z Majo zaspala.<\/p>\n

M\u00d6NICHKIRCHEN, ST. CORONA, SEMMERING \u2013 25.6.2011<\/span><\/strong> \u2013 Zjutraj se nismo pretirano obirali. <\/span>Odpeljali smo znova proti avtocesti, vozili do bencinske \u010drpalke pred mejo, nato\u010dili gorivo, jaz pa sem hitro poiskal \u0161e majhen zaklad.<\/p>\n

\n

\"Kaj<\/a>

Kaj pa fotr spet dela?<\/p><\/div>\n

Vo\u017enja proti Gradcu je bila na razrukani avtocesti dokaj stresna, naprej v smeri Dunaja pa bolj kot ne dolgo\u010dasna. Ustavili smo se \u0161e na enem parkiri\u0161\u010du. Le na kratko, da sem znova pobrskal po skalah ob cesti, nato pa \u017ee navigirali proti M\u00f6nichkirchnu.<\/p>\n

\"Temni<\/a>

Temni oblaki nad M\u00f6nichkirchnom<\/p><\/div>\n

Parkirali smo pri \u017ei\u010dnici (47.511798 16.031007), pripravili vse, kar smo potrebovali in od\u0161li po karte. Vo\u017enja navzgor nam je \u017ee odkrivala potek proge, po kateri naj bi se peljali z velikimi rolerji oziroma skircami. Na vrhu \u017ei\u010dnice smo se sprehodili do gosti\u0161\u010da na planini M\u00f6nichkirchen.<\/p>\n

\"Juhuhu,<\/a>

Juhuhu, igrala!<\/p><\/div>\n

Dekleti sta sko\u010dili na igrala, midva z Majo pa sva pokukala na bli\u017enji ribnik. Potem pa sem si za\u017eelel, da bi \u0161el \u0161e malo vi\u0161je. \u017diva je takoj odlo\u010dno rekla, da je hoja niti malo ne zanima, Ajda pa je bila takoj pripravljena na sprehod. Od\u0161la sva po travniku navzgor, pozimi je tu smu\u010di\u0161\u010de.<\/p>\n

\"Pogleda\u0161<\/a>

Pogleda\u0161 skozi luknjico in zagleda\u0161...<\/p><\/div>\n

Malo pod vrhom \u017ei\u010dnice Schwaigbahn sem ugotovil, da je v bli\u017eini skrit zaklad. Zanimivo. \u0160e bolj zanimivo je bilo, kako priti do njega. Ob robu smu\u010di\u0161\u010da je bila skala z luknjo. Ko si pogledal skozi njo, si ugledal ve\u010dji balvan, na katerem je bil izklesan pti\u010d, okoli njega pa nekak\u0161na ro\u017ea. Blumenvogel.<\/p>\n

\"...Blumenvogel!\"<\/a>

...Blumenvogel!<\/p><\/div>\n

Zaklada ni bilo te\u017eko najti, pa obisk ni prav pogost, kot sva ugotovila. Mimo vrha \u017ei\u010dnice sva se spu\u0161\u010dala navzdol nazaj na planino. Pogledali smo \u0161e osli\u010dke v ogradi blizu \u017ei\u010dnice, ju pobo\u017eali, nato pa \u017ee izbirali najbolj\u0161e skirce. Zavoro so imele no\u017eno. Ker je vo\u017enja potekala po makadamski cesti, sploh ni bilo te\u017eav.<\/p>\n

\"To<\/a>

To pa je skirca, kot se zagre!<\/p><\/div>\n

\u0160ibali smo kot za stavo, ustavili smo se le, \u010de je bilo treba narediti posnetek. V zadnjem delu sem bil s fotkanjem tako zaposlen, da so me dekleta prehitela. In drvela tako, da sta se tako Ajda kot \u017diva na koncu zvrnili. Pa ni bilo hudega, dve ali tri praske, ni\u010d ve\u010d.<\/p>\n

\"Evo,<\/a>

Evo, tudi mi\u017ee znam!<\/p><\/div>\n

Vrnili smo rolarje in se odpeljali naprej proti St. Coroni. Tam smo \u017eeleli preizkusiti letno sankali\u0161\u010de. Obla\u010dno nebo nas je malo skrbelo. V sveti Coroni imajo namre\u010d bob stezo, po kateri se vozi\u0161 z vozi\u010dkom samostojno. Ker ob vla\u017eni progi zavore ne primejo, bi ob de\u017eju vo\u017enja odpadla.<\/p>\n

\"Obvladamo...\"<\/a>

Obvladamo...<\/p><\/div>\n

Parkiri\u0161\u010de (47.586255 16.008436) je bilo kar polno, vseeno pa smo \u0161e na\u0161li prosto mesto. Navzgor smo se odpeljali s po\u010dasno enosede\u017enico. Sankali\u0161\u010de se za\u010dne pri srednji postaji, mi pa smo z vo\u017enjo nadaljevali do vrha. Tam nam je prijazni \u017ei\u010dni\u010dar pomagal, da smo sko\u010dili s sede\u017eev in se mimo ko\u010de napotili do poti navzdol.<\/p>\n

\"St.Corona\"<\/a>

St.Corona<\/p><\/div>\n

Mene je sicer vleklo na hrib, do Kampsteina je tablica obetala le pol ure hoje. Toda kaj, ko je bilo nebo povsem zakrito s te\u017ekimi oblaki. Mo\u010de si res nismo \u017eeleli. Zato sem se pridru\u017eil puncam in skupaj smo od\u0161li navzdol. Travniki so bili vsi v cvetju, \u017diva se je kar ulegla med ro\u017eice.<\/p>\n

\"Cveto\u010di<\/a>

Cveto\u010di travniki<\/p><\/div>\n

Maja je namignila, da je pod \u017ei\u010dnico videla lisi\u010dke. Ko smo se ob misli na gobovo juho \u017ee za\u010deli oblizovati, pa je pripomnila, da v spodnjem delu. Tam bomo samo zdrveli mimo. Kaj se more. Nekdo si je v bli\u017eini naredil vikend, okoli bazen\u010dka pa je bilo kup pal\u010dkov in drugih pravlji\u010dnih bitij. Ki\u010dasto.<\/p>\n

\"Kje<\/a>

Kje so bremze?<\/p><\/div>\n

\u017de smo bili na vrsti, de\u017eja \u0161e ni bilo, torej gremo. Zagrabili smo vsak svoje sanke, sedli in po kanalu oddrveli v dolino. Zavirali smo komaj kaj, letelo je kot strela. Najprej sem v dolino pripeljal jaz, zagrabil fotoaparat in slikal dekleti in Majo, ki so peljale za menoj. Fino. Med kosilom smo razmi\u0161ljali kam naprej.<\/p>\n

\"\u017div\u010dek\"<\/a>

\u017div\u010dek<\/p><\/div>\n

Odlo\u010dili smo se, da gremo pogledat do farme bikov. Ob pogledu na uro smo sicer videli, da smo vodenje zamudili, mogo\u010de bo pa danes \u0161e kak\u0161no. Ozka, strma in zavita cesta, nas je pripeljala do gosti\u0161\u010da na sedlu (47.633466 15.975047). Vendar smo tam izvedeli, da ni najavljena nobena dodatna skupina in da tako vodenj danes ne bo ve\u010d.<\/p>\n

\"Zauberberg\"<\/a>

Zauberberg<\/p><\/div>\n

Pridite jutri\u2026pa jade, bomo \u017ee drugje. Ni\u010d zato. Mogo\u010de pa kdaj drugi\u010d pridemo pogledat 1800 kil te\u017ekega bika. Spustili smo se proti Gloggnitzu in zavili v smeri Semmeringa. Tam smo na sedlu zavili na veliko parkiri\u0161\u010de in parkirali (47.631968 15.829446).<\/p>\n

\"Pogled<\/a>

Pogled z razglednega stolpa nad Semmeringom<\/p><\/div>\n

Takoj je bilo videti, da je tu vse v znamenju gorskega kolesarstva in predvsem spustov s kolesom. Mi koles nismo imeli s seboj, pa ni\u010d zato. \u010cakal nas je spust s skircami. Sedli smo na \u017ei\u010dnico in se odpeljali navzgor. Med vo\u017enjo smo opazovali norije fantov na kolesih, postalo pa nam je tudi jasno, kje se bomo peljali mi. Divje.<\/p>\n

\"Presevanje\"<\/a>

Presevanje<\/p><\/div>\n

Ko smo prispeli pod Hirschenkogel, smo najprej zlezli na razgledni stolp in se razgledali naokoli. Tokrat je zakladek, skrit pod vrhom stolpa, na\u0161la Maja. Videti je, da postaja specialistka za mikrote. \u017diva je imela hoje zadosti, zato sva \u0161la zgolj midva z Ajdo do sedla v smeri Erzkogla pogledat za \u0161e enim zakladkom.<\/p>\n

\"Mi<\/a>

Mi smo pripravljeni<\/p><\/div>\n

Uspe\u0161no sva ga na\u0161la, nato pa odkorakala nazaj do vrha \u017ei\u010dnice. Tam smo dobili \u010delade, prevzeli rolarje, dobili napotke in \u017ee drveli proti startu. Dru\u017einska proga bo za vas kar prava, je rekel \u017ei\u010dni\u010dar. Pa \u0161e kako prav je imel. Najprej nas je \u010dakal spust po makadamski poti s kar nekaj obvozi mimo jarkov.<\/p>\n

\"\u017de<\/a>

\u017de gremo...<\/p><\/div>\n

Nato pa ovinek, pri katerem sva bila maloprej z Ajdo in vrtenje s spu\u0161\u010danjem na lesenem toboganu. Znova na stezi pa smo \u0161ibali po deloma kamnitem kanalu, ki je bolj povzro\u010dal te\u017eave na\u0161i psihi, kot pa \u0161irokim krampastim kolesom pod nami. Malo je \u0161lo celo navzgor, skozi zmajevo \u017erelo, pa spet navzdol po makadamski poti.<\/p>\n

\"Ovinek\"<\/a>

Ovinek<\/p><\/div>\n

V zadnjem delu je bilo res razrukano, dekleti sta \u0161li del poti raje pe\u0161. Je bil spomin na padec v M\u00f6nichkirchnu le \u0161e preve\u010d \u017eiv. \u0160e zadnji metri mimo fantov, ki so v dolino drveli s kolesi in \u017ee smo rolarje oddali na nosilce. Dan se je zaklju\u010deval, ve\u010derilo se je \u017ee. Blizu nas so parkirali \u0161e trije avtodomi. Ob miru na sedlu smo se tudi mi zlahka odlo\u010dili, da ne hodimo dalje.<\/p>\n

\"Pod<\/a>

Pod lesenim stolpom<\/p><\/div>\n

Med tem, ko je Maja pripravljala ve\u010derjo, sem jo mahnil naokoli. Na\u0161el sem zasne\u017eevalne naprave, razrukano hi\u0161o, nekdanje gosti\u0161\u010de Schutzhaus Semmering in pa opu\u0161\u010deno pokrito kopali\u0161\u010de iz prve polovice prej\u0161njega stoletja. Vsi kraji so bili seveda povezani z iskanjem. Pa \u010deprav nekateri precej sesuti in zara\u0161\u010deni.<\/p>\n

\"Zadnji<\/a>

Zadnji del spusta<\/p><\/div>\n

Ko sem od Maje dobil SMS sporo\u010dilo, da se mi en multi cache hladi v avtodomu, je bilo seveda treba nazaj. Po ve\u010derji smo z Ajdo in Majo naredili obhod po sedlu, si pogledali, kako je bilo tu videti neko\u010d, oblezli spomenike in poklepetali z Nemcem iz sosednjega avtodoma. Kar hladno je bilo.<\/p>\n

\"Na<\/a>

Na sedlu<\/p><\/div>\n

Ko smo pri\u0161li nazaj v avtodom, sva z \u017divo po ve\u010derji udarila eno igro monopolija, Ajda jo je nadaljevala namesto mene. Ko je utrujenost zmagala, smo zlezli v posteljo. Pono\u010di je po strehi za\u010delo \u0161krebljati.<\/p>\n

KAMELTHEATER, STIFT LILIENFELD, EIBL JET \u2013 26.6.2011<\/span><\/strong> \u2013 Pono\u010di je lilo in tudi zjutraj ni bilo ni\u010d bolje. Tako je bila hitro sprejeta odlo\u010ditev. Hribi itak odpadejo, gremo v \u017eivalski vrt. <\/span><\/p>\n

\n

\"Weisser<\/a>

Weisser Zoo<\/p><\/div>\n

\u010ceprav sva \u0161e dan prej dekletoma dopovedovala, da se toliko kilometrov zaradi nekaj kamel ne spla\u010da narediti, smo bili sedaj vsi \u010disto sre\u010dni in zadovoljni. Z glavne ceste smo pod Semmeringom zavili v smeri Mariazella. Cesta je bila odli\u010dna, potekala je po dolini, nobenih vzponov in spustov.<\/p>\n

\"Mucka\"<\/a>

Mucka<\/p><\/div>\n

Le za konec, tik pred Kernhofom, je bilo treba zlesti na sedlo in se na drugi strani spustiti znova v dolino. Ni\u010d posebnega. Parkirali smo na travniku (47.818126 15.535414), parkiri\u0161\u010de je namenjeno gostom \u017eivalskega vrta, v bli\u017eini na\u0161li en mikro\u2026hm, manija. Potem pa \u017ee stopali do vhoda.<\/p>\n

\"Malo<\/a>

Malo sem \u017ee zaspan...<\/p><\/div>\n

V kartico je bil v\u0161tet ogled \u017eivalskega vrta, \u010dez nekaj minut pa je bil mo\u017een tudi ogled belih tigrov s pomenljivima imenoma Siegfried in Roy. Z dopla\u010dilom seveda. Dekleti sta bili navdu\u0161eni, zato sta dobili vsaka eno karto in od\u0161li na ogled. Jaz sem ju opazoval od dale\u010d, Maja pa je med tem raziskovala kletke naokoli.<\/p>\n

\"Sne\u017eni<\/a>

Sne\u017eni leopardi<\/p><\/div>\n

Ko sta se dekleti vrnili, polni vtisov, predvsem pa fotografij, smo od\u0161li do sne\u017enih leopardov, kjer je tudi potekala neke vrste predstava. Ni\u010d posebnega. Nekaj dima, barv in razlage Don Camila o \u017eivalih. Med tem sta leoparda dobila nekaj ko\u0161\u010dkov mesa, potem pa leno polegla pod ograjo.<\/p>\n

\"Je<\/a>

Je \u0161e kaj malice?<\/p><\/div>\n

Nad ogrado s kozorogi smo se vzpeli na razgledi\u0161\u010da nad \u017eivalskim vrtom in preko zanimivega vr\u0161i\u010dka na drugi strani znova pri\u0161li do \u017eivali. Nosni medvedi, zajci mara, ovce, koze, kenguruji, med njimi tudi en albino, servali, alpake. Zanimivo, lepo ume\u0161\u010deno na pobo\u010dje hriba nad vasjo, toda v bistvu dokaj majhno.<\/p>\n

\"Vzpon<\/a>

Vzpon proti razglednemu stolpu<\/p><\/div>\n

No ja, dekletoma je bilo v\u0161e\u010d in to najve\u010d \u0161teje. Ustavili smo se tudi pri mini \u017eivalskem vrtu, kjer so kraljevali morski pra\u0161i\u010dki. Seveda je bilo navdu\u0161enje veliko, dekleti bi takoj imeli kak\u0161nega doma. Razmi\u0161ljali smo, kam naprej. Da gremo na letno sankali\u0161\u010de Eibl Jet je bilo tako \u017ee odlo\u010deno.<\/p>\n

\"\u0160e<\/a>

\u0160e ena mucka<\/p><\/div>\n

Toda \u010dasa je bilo dovolj, lahko bi se \u0161e vmes kaj ustavili. Pa gremo v Lilienfeld, sva z Majo odlo\u010dila, dekletoma pa ni preostalo drugega, kot da se strinjata. Peljali smo do vasice in skoznjo navigirali do parkiri\u0161\u010da za obiskovalce (48.012012 15.598807). Dosti veliko in skoraj povsem prazno.<\/p>\n

\"Albino<\/a>

Albino kenguru<\/p><\/div>\n

Skozi vrata mogo\u010dnega samostanskega poslopja smo se sprehodili do notranjega dvori\u0161\u010da in tam zavili v cerkev. Meni ni bila preve\u010d v\u0161e\u010d, je bil le premo\u010dan kontrast med belimi stebri in \u010drno barvo pri\u017enice, oltarjev, kora. Da o zlatih angel\u010dkih in svetnikih ne govorimo.<\/p>\n

\"Stift<\/a>

Stift Lilienfeld<\/p><\/div>\n

Vratar nas je spustil do kri\u017enega hodnika. Sprehodili smo se po njem, se ustavili v kapitlju in ob vodnjaku. Vrtnice na sredini vrta so odsevale v soncu, ki se je uspelo prebiti skozi oblake. Ven grede smo se v trgovini zadr\u017eali bolj na kratko, potem pa \u017ee peljali naprej proti T\u00fcrnitzu.<\/p>\n

\"Notranje<\/a>

Notranje dvori\u0161\u010de samostana <\/p><\/div>\n

Tam smo zapeljali do parkiri\u0161\u010da pri Eibl Jetu (47.925316 <\/span>15.473462). Cesta je bila v redu, le zadnji del malo o\u017eji. Tu nas de\u017e ni skrbel, saj sankali\u0161\u010de deluje v vsakem vremenu. Ko se je gne\u010da ravno malo razred\u010dila, smo od\u0161li do tra\u010dnic tudi mi. \u017di\u010dnica nas je popeljala na vrh proge, od koder smo zdrveli v dolino.<\/p>\n

\"Kri\u017eni<\/a>

Kri\u017eni hodnik<\/p><\/div>\n

Jaz nisem skoraj ni\u010d zaviral, za mano je peljala Maja, kmalu za njo je pri\u0161la tudi \u017diva. Le Ajdo smo morali malo \u010dakati. Je \u010disto preresno vzela napise ob proti, ki so zahtevali zaviranje. Pa ni\u010d zato. Z dekletoma sem od\u0161el \u0161e do ribnika v bli\u017eini parkiri\u0161\u010da, nato pa smo odpeljali proti vasi in na parkiri\u0161\u010du ob glavni cesti parkirali (47.931379 15.489893).<\/p>\n

\"\u017diva<\/a>

\u017diva drvi navzdol<\/p><\/div>\n

\u017divi se sicer ni preve\u010d dalo z nami, vendar je kon\u010dno le popustila. Kratek sprehod nam \u017ee ne bo \u0161kodil. Do centra ni bilo predale\u010d, pri cerkvi in vodnjaku poleg, smo se malo ustavili, pokukali v cerkev in celo v telefonsko govorilnico, nato pa \u010dez mosti\u010dek, ki ga je oblikoval u\u010denec slovitega arhitekta Hundertwasserja, pri\u0161li do \u0161portnih igri\u0161\u010d in precej opu\u0161\u010dene \u017eelezni\u0161ke proge.<\/p>\n

\"A<\/a>

A je \u017ee konec?<\/p><\/div>\n

Tam so tudi bazeni. Vendar nas ob dana\u0161njem hladnem vremenu v vodo ni ni\u010d vleklo. Pa tudi sicer so bili bazeni videti precej zapu\u0161\u010deni, nobenih kopalcev nismo opazili. Odpeljali smo se nazaj v smeri Hochenberga, tam zavili na precej sumljivo ozko cesto, ki se je kasneje izkazala za kar uporabno bli\u017enjico. \u0160e ve\u010d. Pripeljala nas je do zanimivega slapu, \u010disto blizu ceste.<\/p>\n

\"Ajda<\/a>

\u010ce pi\u0161e brake, potem jest bremzam!<\/p><\/div>\n

Parkiral sem (47.887794 15.619338) in z Majo in Ajdo smo se sprehodili do Schleierwasserfalla. Zanimiv pahlja\u010dast slap je drsel navzdol. Posedeli smo ob vodi, u\u017eili nekaj miru, nato pa odlo\u010dili, da gresta do velikega slapu najprej Maja in Ajda, jaz pa ostanem z \u017divo.\u00a0Pregovoril sem jo, da sva od\u0161la do bli\u017enjega slapu, saj res ni bilo dale\u010d. Potem pa je ni bilo mo\u017eno ve\u010d premakniti nikamor. Tudi prav, sem rekel.<\/p>\n

\"Kot<\/a>

Kot je videti, je jezerce ob parkiri\u0161\u010du srfarski raj<\/p><\/div>\n

Dal sem ji radijsko postajo in jo \u0161e jaz mahnil proti dvajset minut oddaljenemu \u00bbvelikanu\u00ab. Ko sem se vzpel skozi sotesko mimo manj\u0161ega slapu, sta mi nasproti pri\u0161li Maja in Ajda. Obrali sta nekaj gozdnih dobrot malo vi\u0161je in poro\u010dali, da je slap v soteski \u00bbtaveliki\u00ab. Pa jade, najprej nisem mogel verjeti. Pa se je izkazalo, da imata kar prav. Ni\u010d posebnega, smo nekoliko razo\u010darani zavihali nos. Pogledal sem \u0161e malo naprej, nato pa za dekletoma \u0161ibal proti avtodomu.<\/p>\n

\"T\u00fcrnitz\"<\/a>

T\u00fcrnitz<\/p><\/div>\n

Odpeljali smo naprej, se strmo vzpenjali, navigacija se je zgubljala in na koncu \u010disto zmrznila. Presneto, sem se jezil, ravno v najmanj primernem \u010dasu. Na prvem razcepu smo zavili narobe, pa kmalu ugotovili napako in obrnili. Vozili smo gor in dol, visoko nad dolino. Ko smo pripeljali do gosti\u0161\u010da pri mrzli pi\u0161ki (Kalte K\u00fcchl), smo bili spet v dilemi. Obrat in vrnitev do parkiri\u0161\u010da, kjer je \u017ee stalo nekaj avtodomov (47.887297 15.684815).<\/p>\n

\"Pri<\/a>

Pri mostu<\/p><\/div>\n

Prav idili\u010dno mestece. Toda mi smo hoteli \u0161e naprej. Navigacija pa ni\u010d, smerokazi neuporabni. Z Majo sva tuhtala in tuhtala in na koncu pri\u0161la do ugotovitve, da smo pred obratom zavili kar prav. Takrat pa je ravno za nami parkiral kombi. Pa dajmo \u0161e doma\u010dine vpra\u0161ati, sem si mislil. Na vpra\u0161anje sem dobil odgovor v dokaj podobno polomljeni nem\u0161\u010dini.<\/p>\n

\"Schleierwasserfall\"<\/a>

Schleierwasserfall<\/p><\/div>\n

Takrat pa je poleg \u017ee pri\u0161el kolega mojega sogovornika\u2026\u0161ta je, \u0161ta ‘o\u010de. E, zemljaci\u2026pa Slovenac, zar nisi video registrsku, KR\u2026 Vse smo se zmenili, dobili prave napotke, si pomahali in \u017ee smo se spu\u0161\u010dali v dolino. \u017divela biv\u0161a Juga. V\u010dasih \u0161e pride prav. Na naslednjem razcepu smo \u017ee vedeli, kako zaviti. Pri\u0161li smo v sotesko, vijugali pod visokimi strmimi stenami, ob cesti je tekla reka. Vo\u017enja nas je zelo spominjala na doma\u010do pot na Jezersko.<\/p>\n

\"Gornji<\/a>

Gornji slap<\/p><\/div>\n

Peljali smo do naselja Hirschwang an der Rax in parkirali pod gondolo (47.714950 15.804322). Na\u0161 jutri\u0161nji cilj. Med tem ko je Maja pripravljala ve\u010derjo, sem spet sko\u010dil na sprehod, \u0161el skozi vas in poiskal potko do Augenbrunnen, izvira menda za o\u010di zelo dobrohotne vode. Tam sem kar lep \u010das naokoli brskal za zakladom. Na\u0161el sem ga \u0161ele, ko sem nekajkrat srknil \u010dudodelno vodo.<\/p>\n

\"Augenbrunnl\"<\/a>

Augenbrunnl<\/p><\/div>\n

Pa naj \u0161e kdo kaj re\u010de\u2026 Vrnil sem se do avtodoma, pove\u010derjal, dekleti sta \u0161e malo u\u017eivali v monopoliju, nato pa smo izginili v postelje. Jutri bo naporen dan, smo \u017ee vedeli.<\/p>\n

RAXALPEN \u2013 27.6.2011<\/span><\/strong> \u2013 \u010ceprav se nismo ni\u010d prav obirali, smo po zajtrku in vseh pripravah ujeli gondolo, ki te popelje tiso\u010d metrov vi\u0161je, pol ure po prvi. Ni\u010d zato. <\/span><\/p>\n

\"Vo\u017enja,<\/a>

Vo\u017enja, tja nekam v oblake...<\/p><\/div>\n

Stopili smo na sve\u017ei gorski zrak in razmi\u0161ljali, kje bi tam nekdo skril zakladek. Pa ga ni. Ko sem malo bolj pogledal vnesene koordinate, mi je bilo jasno, da bo treba \u0161e malo naprej. Stopili smo na pot proti Ottoschutzhausu, bli\u017enji planinski ko\u010di. Tja je vodila kar \u0161iroka pot, zato smo lahko o\u010di dali na pa\u0161o.<\/p>\n

\"Gatterl<\/a>

Gatterl kreuz, zadaj Schneeberg<\/p><\/div>\n

Jutranje meglice so se po\u010dasi razkrajale, ko smo pri\u0161li do kri\u017ea Gatterl Kreuz, smo ob prvih pogledih na sosednji Schneeberg \u017ee na\u0161li prvi \u0161katlico. Malo naprej se nam je odprl pogled na ko\u010do, toda mi smo \u0161e pred njo zavili na drobno stezico levo in po robu cveto\u010dega gorskega travnika pri\u0161li do skale s kri\u017eem.<\/p>\n

\"Ottoschutzhaus\"<\/a>

Ottoschutzhaus<\/p><\/div>\n

Ajda bi se takoj vzpela na vrh, vendar je bil prehod videti kar siten, na drugi strani je bila zgolj veriga, zato sem se odlo\u010dil, da to \u0161pi\u010dko spustimo. Nismo pa spustili naravnega okna malo ni\u017eje. Tega smo premerili, se slikali in ob tem v bli\u017enji \u0161pranji povsem naklju\u010dno odkrili \u0161e \u0161katlico. Neverjetno.<\/p>\n

\"Pogled<\/a>

Pogled v dolino<\/p><\/div>\n

\u0160ele kasneje smo ugotovili, da gre za kon\u010dno stopnjo nekega \u010disto drugega zaklada. Kdo bi si mislil. Mimo ko\u010de sva z Ajdo hitela naprej, Maja in \u017diva sta ostali malo zadaj. Na\u0161 cilj je bil hrib nad ko\u010do, Jakobskogel. Pod njim so ru\u0161evine ko\u010de, ki je tam neko\u010d stala.<\/p>\n

\"Spomenik<\/a>

Spomenik Fritzu Beneschu<\/p><\/div>\n

Malo smo brskali tam naokoli, \u0161li do kri\u017ea, potem pa \u017ee stopali naprej. Kam, sta spra\u0161evali dekleti? Ja, do koder pridemo, je bil odgovor. Imeli smo cel dan \u010dasa, vremenska je bila solidna, zakaj bi torej zgolj posedali ali celo be\u017eali nazaj v dolino. Nad nami so se preganjale temne meglice, vendar smo verjeli, da bo vreme popoldan lep\u0161e.<\/p>\n

\"Jakobskogel\"<\/a>

Jakobskogel<\/p><\/div>\n

Hodili smo med dehte\u010dim ru\u0161evjem in cveto\u010dimi zaplatami. Z Ajdo sva zavila \u0161e na bli\u017enji vrh Wei\u00dfkogel. Ravno, ko sva bila na vrhu, naju je nizko preletel helikopter. Spustil se je navzdol, tja v bli\u017eino Seeh\u00fctte. Maja in \u017diva sta se prito\u017eevali, da je spla\u0161il gamse, tako da jih nisva mogla videti \u0161e midva.<\/p>\n

\"Dekleti<\/a>

Dekleti na robu<\/p><\/div>\n

Sva jih pa zato ugledala le malo naprej, takoj za prvim vr\u0161i\u010dkom, \u010disto blizu. Prav ni\u010d bojazljivi niso bili. Pod vrhom Preiner Wanda smo na\u0161li zakladek, ob vpisovanju v knjigo pa kar obsedeli in pomalicali. Ura je bila \u017ee prava. Ko se nam je za\u010dela pribli\u017eevati kot roj \u010debel glasna skupina mladine, sva z Ajdo u\u0161la naprej.<\/p>\n

\"Helikopter\"<\/a>

Helikopter<\/p><\/div>\n

Kam pa, je spra\u0161evala Maja. Greva \u0161e malo naprej pogledat, je bil odgovor. \u017diva je sklenila, da bo po\u010dasi \u010das za obrat, nama pa se je \u0161e hodilo. Mimo manj\u0161ega spominskega kri\u017ea sva se spustila navzdol do Seeh\u00fctte, kjer me je Ajda presenetila z izjavo, da bi \u0161la pa \u0161e naprej. Morebiti celo do najvi\u0161jega vrha Raxalp.<\/p>\n

\"Sre\u010danje\"<\/a>

Sre\u010danje<\/p><\/div>\n

Seveda se nisem branil, \u017ee sva hodila. Tablice so kazale le \u010das do ko\u010d, vseeno sva ra\u010dunala, da bi znalo biti do vrha dobri dve uri. Hm, \u010de ne bova hitrej\u0161a, bo treba obrniti prej. Zadnjo gondolo je namre\u010d treba ujeti. Hodila sva dobro, Ajda mi je odli\u010dno sledila, na \u0161tevilna vpra\u0161anja, \u010de bo \u0161lo, pa je samo \u0161e priganjala.<\/p>\n

\"Prainer<\/a>

Preiner Wand<\/p><\/div>\n

Dekle ima mo\u010d in vztrajnost, da samo gleda\u0161. Izbrala sva pot, ki je pod stenami peljala mimo Predigtstuhla. \u010cakal naju je spust na sedlo in nato pri ko\u010di Karla-Ludwiga spet vzpon navzgor. Sopihala sva proti vrhu Heukuppe, najvi\u0161jemu vrhu, le nekaj metrov sega \u010dez dvatiso\u010d.<\/p>\n

\"Z<\/a>

Z Ajdo sva u\u0161la naprej<\/p><\/div>\n

Kar verjeti nisva mogla, ko sva pred sabo zagledala stolpi\u010d. \u010casa je bilo \u0161e dovolj, do sem sva hodila komaj dobro uro. Slikala sva se, poiskala bli\u017enji zaklad, malo po\u010dila, nato pa \u017ee stopala nazaj navzdol. Bila sva previdna, pogledi so nama uhajali tudi proti dolini in bli\u017enji cerkvici Raxkircherl.<\/p>\n

\"Heukuppe\"<\/a>

Ko\u010da Karla-Ludwiga in Heukuppe<\/p><\/div>\n

Vedela sva, da naju na drugi strani sedla \u010daka \u0161e vzpon. Prav ni\u010d nisva bila navdu\u0161ena, toda tako pa\u010d je. Ko se je svet spet zravnal, sva zavila \u0161e proti Predigtstuhlu in se z njegovega roba previdno zazrla v globino. Dolina je le\u017eala pod nama nekaj sto metrov ni\u017eje. Divje.<\/p>\n

\"Na<\/a>

Na vrhu Heukuppe<\/p><\/div>\n

Spet sva hodila po gorskih travnikih, ro\u017e je bilo veliko, zrak je dehtel. Za vrnitev sva si izbrala pot mimo vremenske postaje v kamniti ladji in ko\u010de Raxgmoah. Tam sva znova sre\u010dala skupino glasne mladine, oni so pri\u0161li do sem. Ajda ni bila navdu\u0161ena za \u0161e kak\u0161en vzpon, zato sva stene Lechnermauern pustila za kdaj drugi\u010d. Saj se zagotovo \u0161e kdaj vrnemo.<\/p>\n

\"Predigtstuhl\"<\/a>

Predigtstuhl<\/p><\/div>\n

Spustila sva se nazaj do Seeh\u00fctte in po postaji preverjala kje sta Maja in \u017diva. Po po\u010ditku pri ko\u010di sta se po spodnji poti po\u010dasi vra\u010dali proti Ottoschutzhausu. Tudi prav, se pa tam dobimo, je bil dogovor. Pri ko\u010di se nisva ustavljala, zagrizla sva v hrib. Pa vzpona ni bilo prav veliko.<\/p>\n

\"Ko\u010da<\/a>

Ko\u010da Raxgmoa<\/p><\/div>\n

Zgolj toliko, da sva lahko od blizu opazovala plezalce v stenah Preiner Wanda, nato pa \u017ee zavila na spodnjo pot in se po dolini vra\u010dala proti izhodi\u0161\u010du. Kar nekaj je bilo sprehajalcev, ki so zgolj pri\u0161li na gorski zrak. In se ob tem \u0161e malo pretegnili s sprehodom do bli\u017enjih ko\u010d. No ja, ne ravno bli\u017enjih.<\/p>\n

\"Seeh\u00fctte,<\/a>

Seeh\u00fctte, zadaj Preiner Wand<\/p><\/div>\n

Nama se je pot nazaj kar vlekla, bilo je vro\u010de, z neba je pripekalo sonce, noge so bile utrujene. Kon\u010dno sva pred seboj zagledala ko\u010do, Maja in \u017diva sta tam po\u010divali in na lesenih tablah na steni ugotavljali nem\u0161ka imena tudi nam doma\u010dih \u017eivali in rastlin. Seveda je tudi nama po\u010ditek godil.<\/p>\n

\"Med<\/a>

Med povratkom<\/p><\/div>\n

Jaz sem se odlo\u010dil, da grem \u0161e do razgledi\u0161\u010da, ki je bilo le dvajset minut vstran. Seveda deklet nisem prepri\u010dal. Je bilo le martin\u010dkanje na topli travi ve\u010d kot prijetno. Do razgledi\u0161\u010da na dolino H\u00f6llental sem hodil sicer malo manj. Je bil pa razgled res lep.<\/p>\n

\"Razgledi\u0161\u010de<\/a>

Razgledi\u0161\u010de na dolino H\u00f6llental<\/p><\/div>\n

\u0160e posebej pa je bilo zanimivo, ko sem v bli\u017eini na\u0161el zakladek, tam za smrekami. Ko so pri\u0161li trije planinci, sem se \u0161e vpisoval, ko so se obrnili, pa sem ga skrit za smrekami \u017ee vra\u010dal nazaj. Sem jih pa prav dobro sli\u0161al, ko so se glasno \u010dudili, ali sem se v zemljo vdrl. Kaj so si mislili, ko sem kon\u010dno stopil spet na plano, ne vem, pa tudi no\u010dem vedeti.<\/p>\n

\"Pogled<\/a>

Pogled v smeri Schneeberga<\/p><\/div>\n

\u0160e enkrat sem se ozrl v dolino in na strme in izpostavljene poti, ki iz nje pripeljejo sem gor, nato pa \u017ee \u0161ibal nazaj. Dekleta so sporo\u010dala, da gredo po\u010dasi proti gondoli, zato sem si izgovoril \u0161e nekaj minut svobode in sko\u010dil na \u017ee zjutraj ogledani vr\u0161i\u010dek s kri\u017eem (T\u00f6rlkopf). Vzpon je bil izpostavljen, pa ni\u010d te\u017eaven.<\/p>\n

\"T\u00f6rl\"<\/a>

T\u00f6rl<\/p><\/div>\n

Se je pa z njega lepo videlo na vrata (T\u00f6rl), ki smo jih obiskali \u017ee zjutraj in pa na okno tik pod vrhom. Splezal sem nazaj na travnike, ob\u010dudoval murke in planike, in \u017ee stopal nazaj proti gondoli. Ko sem pri\u0161el tja, so dekleta \u017ee popila vsaka svojo coca-colo, polizala sladoled in ogledovala spominke.<\/p>\n

\"T\u00f6rlkopf\"<\/a>

T\u00f6rlkopf<\/p><\/div>\n

Malo sem si oddahnil, potem pa smo \u017ee \u0161li na gondolo. Pa ne zadnjo, do nje je bila \u0161e ena ura. Torej je bil strah, da bi nam \u010dasa zmanjkalo, \u010disto odve\u010d. V dolini smo najprej naredili pozno kosilo, saj so \u017eelod\u010dki \u017ee kar malo protestirali. Potem pa odpeljali v Reichenau an der Rax, tam naredili postanek v trgovini, in nato peljali proti Gloggnitzu.<\/p>\n

\"Naravno<\/a>

Naravno okno<\/p><\/div>\n

Navigaciji se je po soglasni ugotovitvi naju z Majo bledlo. Ni nas namre\u010d hotela za ni\u010d na svetu peljati po bli\u017enji poti do Puchberga, trmarila je nekam dale\u010d okoli. Pa se ji nismo pustili. Peljali smo do Neunkirchna, tam bredli nazaj proti Ternitzu in sledili tablam.<\/p>\n

\"Planike\"<\/a>

Planike<\/p><\/div>\n

Navigaciji sem \u010dez usta nalepil selotejp in potem se za obra\u010danje nismo ve\u010d zmenili. Ko smo za krajem Sieding zapeljali skozi \u0161tiri metre visoka vrata, si je tudi bejba v \u0161katlici oddahnila in sedaj nas je lepo peljala naprej v pravi smeri. Skozi Puchberg pod Schneebergom smo navigirali do parkiri\u0161\u010da pri \u017eelezni\u0161ki postaji (47.790614 15.912344).<\/p>\n

\"Murka\"<\/a>

Murka<\/p><\/div>\n

Nobene table in dvoje avtodomov je dajalo slutiti, da ne bo te\u017eav. Z enim od avstrijskih avtodomarjev in njegovo bolj\u0161o polovico sva prijetno pokramljala, \u010dudil se je, od kod meni koordinate vseh teh krajev. Po ve\u010derni neskon\u010dni partiji monopolija, ki se po delih vle\u010de \u017ee \u010dez ves na\u0161 dopust, smo izginili v posteljo.<\/p>\n

\"Dolina<\/a>

Dolina nad Hirschwangom<\/p><\/div>\n

Vedeli smo, da naslednji dan ne bo tako zgodnjega odhoda, ker pa smo imeli \u017ee natisnjene karte, zamude ni smelo biti.<\/p>\n

SCHNEEBERG \u2013 28.6.2011<\/span><\/strong> \u2013 Pravo\u010dasni smo bili. Skozi okno smo opazovali ljudi, predvsem starej\u0161e, kako so po\u010dasi polnili parkiri\u0161\u010de okoli nas, nato pa odhajali proti \u017eelezni\u0161ki postaji. \u0160e pravo\u010dasno smo jim sledili, na blagajno nam ni bilo treba, saj smo karte natisnili \u017ee predhodno, preko interneta. <\/span><\/p>\n

\n

\"Zobati<\/a>

Zobati Salamander<\/p><\/div>\n

Razvrstili smo se v dve koloni, prvi vlak je odpeljal dve minuti pred na\u0161im. Ker smo bili zgodnji, smo dobili prostor na \u0161tirih, dokaj ozkih, stolih skupaj. Salamander oziroma mo\u010derad se je premaknil. Na\u0161a pot na hrib se je za\u010dela. Peljali smo se skozi naselje in nato dokaj strmo navzgor.<\/p>\n

\"Postanek<\/a>

Postanek za en buhtelj<\/p><\/div>\n

Na ekranih smo lahko gledali kako poteka na\u0161a pot. Prva postaja je bila pri galeriji Voka, nato \u0161e nekajkrat navzgor. Na zadnji postaji pri ko\u010di Baumgartner je bil zapovedan petminutni postanek, mogo\u010de je bilo kupiti buhteljne. Nas niso zanimali, Avstrijci pa so kar v vrsti stali.<\/p>\n

\"Igrala,<\/a>

Igrala, juhuhu!<\/p><\/div>\n

Pripeljali smo na zgornjo postajo, v bli\u017eini Elizabetine cerkvice. Kon\u010dna postaja. Vzeli smo si minuto za razmislek kam in kako, dekleti sta sko\u010dili na igrala. Nato pa smo \u017ee zagrizli v breg. Hi\u0161ni vrh je Waxriegel, enka in same osmice. Vzpona ni prav veliko, \u0161iroka pot poteka tako levo kot desno okoli njega, \u010de ho\u010de\u0161 prav do kri\u017ea, je zadnji del sprehod po gorskem travniku.<\/p>\n

\"Waxriegel\"<\/a>

Waxriegel<\/p><\/div>\n

Da je v bli\u017eini \u0161katlica, je bilo tako jasno, kraj\u0161i po\u010ditek pa tudi ni ni\u010d \u0161kodil. Ker smo imeli karte za zadnjo vo\u017enjo navzdol, torej ob pol petih, je bilo \u010dasa vsekakor dovolj in hitenje \u010disto odve\u010d. Z Ajdo sva se vzpela \u0161e na sosednji vr\u0161i\u010dek, morebiti je to Schwarzriegel, vsaj glede na zemljevid bi lahko bil.<\/p>\n

\"Schneeberg\"<\/a>

Schneeberg - levo Klosterwappen, desno Keiserstein<\/p><\/div>\n

Nad ko\u010do Damb\u00f6ck sva na\u0161la lep prehod skozi ru\u0161evje in tako stopila na pot, ki vodi proti vrhovoma, ki zapirata plato. Kot val se dvigujeta levo najvi\u0161ji Klosterwappen in desno nekoliko ni\u017eji Keiserstein. Na razpotju sva se z Ajdo odlo\u010dila, da greva najprej na najvi\u0161jega, Maja in \u017diva sta hodili nekoliko zadaj.<\/p>\n

\"Travniki<\/a>

Travniki so bili v cvetju<\/p><\/div>\n

Proti vrhu te\u010de jasno vidna pot ob lesenih stebrih, pohodnikov je bilo kar veliko. Miru in samote danes torej ne bo prav veliko. Na vrhu Klosterwappna stoji hi\u0161a z vrsto anten, torej oddajnik in pa kri\u017e. Prav hitro sva bila na vrhu, za\u0161ibala mimo in se spustila navzdol.<\/p>\n

\"Vzpon<\/a>

Vzpon proti najvi\u0161jemu vrhu Dolnje Avstrije<\/p><\/div>\n

Travnato pobo\u010dje je zahtevalo nekaj previdnosti, \u0161e ve\u010d pa hoja v bli\u017eini luknje, ki je na dnu imela vhod v brezno. Vedela sva, da je v bli\u017eini zakladek, navigacija naju je pripeljala do kupa kamenja, na sredi je stal mo\u017eic. Pa saj ga nih\u010de ni postavil spodaj, sem na glas izrekel misel med brskanjem naokoli.<\/p>\n

\"Vi\u0161je<\/a>

Vi\u0161je se ne da...<\/p><\/div>\n

Ajda je kar pokala od smeha, ko ga je opazila to\u010dno tam, kjer bi najmanj pri\u010dakoval. Ni nama preostalo drugega, kot da mo\u017eica podreva, \u0161katlico potegneva ven in nato po vra\u010dilu na pravo mesto zgradiva novega. Vzpela sva se nazaj do vrha, Maja in \u017diva sta tudi \u017ee prispeli.<\/p>\n

\"Raxalpen\"<\/a>

Raxalpen<\/p><\/div>\n

Razgledali smo se, pogledi so nam uhajali na sosednjega Raxa, ki nas je gostil v\u010deraj. Stopili smo do kri\u017ea in v njegovem zavetju pomalicali. Je kar pihalo. Odlo\u010dili smo, da se \u0161e skupaj slikamo na vrhu, jaz sem nastavil samospro\u017eilec, nato pa\u2026<\/p>\n

\"Drugi<\/a>

Drugi poskus<\/p><\/div>\n

Ajdi je med plezanjem do kri\u017ea odneslo kapo, \u017divi je uspelo zlesti gor \u0161ele v drugem poskusu. Kapo je ujela druga planinka, slika pa je \u0161e kar uspela. Za vsak slu\u010daj smo naredili \u0161e eno, potem pa \u017ee stopali po grebenu v smeri Fischerh\u00fctte. Jaz sem \u0161el kar mimo do vrha Keiserstaina.<\/p>\n

\"Pogled<\/a>

Pogled na Waxriegel z vrha Keisersteina<\/p><\/div>\n

Ker pa deklet za mano ni bilo, sem se vrnil navzdol. Jah, strani\u0161\u010de je bila zanje tu prva zanimivost. Skupaj smo se \u0161e enkrat vzpeli do vrha, z Ajdo sva v bli\u017eini na\u0161la \u0161e eno \u0161katlico, potem pa smo \u017ee stopali mimo ko\u010de navzdol. Na enem od ovinkov je bila \u0161e krpa snega. Seveda so bile kepe takoj pripravljene in letele so na vse strani. Pa nismo ni\u010d zamerili, so bile na vro\u010d dan prav osve\u017eilne.<\/p>\n

\"Kepanje<\/a>

Kepanje sredi poletja<\/p><\/div>\n

Na mestu, kjer naj bi bil \u0161e posebej lep pogled v dolino, smo brskali med kamenjem toliko \u010dasa, da smo na\u0161li majhno \u0161katlico, nato pa \u017ee stopali naprej navzdol. Na travnikih pod manj\u0161im vr\u0161i\u010dkom (na katerega sva z Ajdo seveda tudi zlezla) smo se ulegli na toplo preprogo in martin\u010dkali. Med cvetjem je bila to prava eteri\u010dna kopel.<\/p>\n

\"Martin\u010dkanje\"<\/a>

Martin\u010dkanje<\/p><\/div>\n

Z Ajdo sva spet u\u0161la naprej, pod Waxrieglom pri\u0161la na rob stene in tam ugotovila, da bo zakladek nekaj deset metrov ni\u017eje, kjer te\u010de ena izmed poti. Na kuclju v bli\u017eini Elizabetine cerkvice sva na\u0161la \u0161e en zakladek, nato pa po ogledu kapelice v bli\u017eini \u0161e eno mikro \u0161katlico. Cerkvica je bila postavljena v spomin in opomin po atentatu na priljubljeno Sisi.<\/p>\n

\"Elizabetina<\/a>

Gornja postaja \u017eeleznice in Elizabetina kapela<\/p><\/div>\n

Dekleti sta legli na zid in u\u017eivali. Martin\u010dkanje \u00fcber alles. Hkrati sta tudi \u010dakali, da se izpraznijo igrala. Jaz pa sem kot po navadi kmalu postal nemiren. Najprej sem \u0161el mimo ko\u010de na stezico, ki te\u010de preko pobo\u010dja in na\u0161el \u0161katlico, do katere me je prej navigacija sku\u0161ala peljati nekaj deset metrov vi\u0161je.<\/p>\n

\"Notranjost<\/a>

Notranjost kapele<\/p><\/div>\n

Potem pa sem jo ubral navzdol, v smeri ko\u010de Baumgartner. Na razgledi\u0161\u010du, tik ob progi \u017eeleznice, sem na\u0161el zakladek, nato pa malo tehtal, kaj sedaj. Na koncu sem se odlo\u010dil in jo ubral \u0161e naprej navzdol. Nad ko\u010do je bil namre\u010d \u0161e eden. Me je navigacija kar malo sprehajala sem in tja, potem pa sem ga kon\u010dno na\u0161el.<\/p>\n

\"Salamander<\/a>

Salamander na poti navzdol<\/p><\/div>\n

Ravno ko je en salamander s postaje potegnil v breg. Najprej sem se kar ustra\u0161il, pogled na uro pa me je pomiril, do odhoda z gornje postaje je bila \u0161e ura \u010dasa. Zagrizel sem v breg, sonce je pripekalo, vro\u010dina taka, da je kar mo\u010dno dol teklo. Na razgledi\u0161\u010de sem pri\u0161el ravno, ko se je vlak, ki sem ga prej gledal na spodnji postaji, vra\u010dal. Vmesna vo\u017enja.<\/p>\n

\"Planike\"<\/a>

Planike<\/p><\/div>\n

Naredil sem posnetek, tik preden je zapeljal v tunel, nato pa hitel naprej navzgor. Dekleta so med mojim sprehodom raziskala igrala, na mizah s kamen\u010dki oblikovala napise in slikice in po\u010divala. Saj so si zaslu\u017eila. Pred odhodom vlaka v dolino smo pofirbcali \u0161e po prodajalni na postaji, Maja in Ajda pa sta sko\u010dili \u0161e po ro\u017eico za babico. Na koncu sta jih prinesli cel \u0161op. Mislim!<\/p>\n

\"Pogled<\/a>

Pogled na Elizabetino kapelo ob povratku od ko\u010de Baumgartner<\/p><\/div>\n

Na\u0161li smo dobro mesto, tako da se nam ni bilo treba prav veliko stiskati. Vlak se je za\u010del spu\u0161\u010dati, dolina je bila vedno bli\u017eje. Postanek pri buhteljnih je bil tudi dolgrede obvezen, potem pa smo \u017ee peljali naprej. Na kon\u010dni postaji smo naredili postanek v prodajalni, kupili \u0161e zvon\u010dek za babico, nato pa \u017ee cmarili kosilo v avtodomu.<\/p>\n

\"Vo\u017enja<\/a>

Vo\u017enja navzdol<\/p><\/div>\n

Med tem sva z \u017divo od\u0161la do jezerca pod postajo in tam pri tehtnici na\u0161la nekaj zanimivega. Sicer pa so naju najbolj zanimale race in pisane skulpture na jezeru. Vrnila sva se do avtodoma, \u017diva je \u0161la po\u010divat, jaz pa hitro \u0161e do bli\u017enje starinske lokomotive.<\/p>\n

\"V<\/a>

V Salamandru<\/p><\/div>\n

Sem kar nekaj \u010dasa brskal okoli, pa se ni\u010d pametnega ni hotelo prikazati. Zato sem od\u0161el raje na pozno kosilo, potem pa smo po pripravah pred startom, odpeljali v smeri Neunkirchna, tam zavili na avtocesto in na razcepu iskali smer Gradec.<\/p>\n

\"Mestni<\/a>

Mestni park v Puchbergu<\/p><\/div>\n

Pa smo \u017ee po nekaj deset kilometrih in po obveznem postanku za praznjenje kasete na enem od po\u010divali\u0161\u010d, zavili proti Kirchschlagu in der Buckligen Welt. V samem centru najprej ni kazalo najbolje za parkiranje, na koncu pa smo brez te\u017eav avtodom postavili na enega od parkiri\u0161\u010d pred Sparom (47.501591 16.292747), \u010disto nasproti kopali\u0161\u010da, katerega smo \u017eeleli obiskati naslednji dan.<\/p>\n

\"Zakaj<\/a>

Zakaj se moram stehtati?<\/p><\/div>\n

Z Majo sva \u0161la malo raziskat naokoli in ugotovila, da bo ta mo\u017enost res \u0161e najbolj\u0161a. Jaz sem se zve\u010der odpravil tudi do kipa Neptuna sredi vasi, ob potoku, kjer pa je bilo naokoli vse zrito, saj okolico urejajo. Dan je bil dolg in naporen, zato se je ve\u010der za nas kmalu zaklju\u010dil\u2026<\/p>\n

KIRCHSCHLAG \u2013 29.6.2011 <\/span><\/strong>\u2013 Zjutraj sem bil prvi pokonci. Odpravil sem se nad kraj, na izpostavljen pomol, kjer je predvsem farma gosi. <\/span><\/p>\n

\n

\"Jutro<\/a>

Jutro nad Kirchschlagom<\/p><\/div>\n

Tam sem na\u0161el zakladek, naredil nekaj fotografij gradu na drugi strani, nato pa jo mahnil navzdol. Ko sem pri\u0161el do avtodoma, sem zbudil Majo. \u0160la sva v nakupe, nato pa prestavila avtodom na drugo stran ceste (47.500799 16.292378). Nisva namre\u010d hotela, da bi nas kdo pri Sparu postrani gledal.<\/p>\n

\"Son\u010dna<\/a>

Son\u010dna pla\u017ea<\/p><\/div>\n

Ko je bil bazen kon\u010dno odprt, smo se napotili do vhoda. Nobene gne\u010de \u0161e ni bilo, brez te\u017eav smo dobili mesto v senci pod drevesi. Tisti, ki so \u017ee bili ob bazenu, so bolj iskali sonce. Martin\u010dki. Bazen bli\u017eje nam je bil bolj za relaksacijo, ve\u010dji plavalni seveda namenjen prav temu. Poleg je bila tudi skakalnica in pa kraj\u0161i tobogan.<\/p>\n

\"Burgbad<\/a>

Burgbad Kirchschlag<\/p><\/div>\n

Dopoldan so bile v bazenih \u0161e \u0161olske skupine, zato je nekaj gne\u010de bilo. U\u010dili so se plavanja pod nadzorom u\u010diteljev. Mi smo bili sprva kar dolgo raje v senci, \u010dtivo je bilo \u0161e kako zanimivo. Potem pa smo \u0161li raziskat tudi bazene, plavali, skakali v vodo in se spustili po toboganu. Ni\u010d posebnega, pa vseeno \u010disto dobro za sprostitev in zaklju\u010dek na\u0161ih po\u010ditnic.<\/p>\n

\"Igra\"<\/a>

Igra<\/p><\/div>\n

Ko se je ura nagnila \u010dez poldan, se je okolica bazenov za\u010dela polniti. Vedno ve\u010d je bilo otrok, mamic z dojen\u010dki, mladine. Tudi bazeni so bili vedno bolj polni. V plavalnem se je \u0161e dalo narediti nekaj zamahov, drugje je bila pa gne\u010da kar prevelika. Tega smo po\u010dasi imeli zadosti, zato smo se po\u010dasi od\u0161li stu\u0161irat, pospravili smo stvari in od\u0161li do avtodoma.<\/p>\n

\"Skok\"<\/a>

Skok<\/p><\/div>\n

Odpeljali smo, slede\u010d navigaciji, do avtoceste, zavili proti Gradcu. Seveda se je vo\u017enja vlekla kot vedno, kilometri na \u0161tevcu so se le po\u010dasi spreminjali. Ustavili smo se na enem izmed po\u010divali\u0161\u010d, zgolj tako, na hitro, za zakladek. Potem pa smo \u017ee peljali dalje, zdrveli mimo Gradca in poiskali pravo pot do prodajalne z zadevami za zakladolov.<\/p>\n

\"Bazen<\/a>

Bazen z gobico<\/p><\/div>\n

Tistega, kar sem \u017eelel, niso imeli, zato sem kupil le enega potovalnega hro\u0161\u010da in \u017ee smo peljali nekaj kilometrov nazaj do parkiri\u0161\u010da pri Ikei (47.032528 15.423597). Sprehodili smo se skozi trgovino, kupili nekaj malenkosti in nato seveda za konec zavili \u0161e po hot doge. Klasika. Od tam smo se odpeljali do meje, na na\u0161i strani nato\u010dili gorivo in na\u0161li \u0161e en ke\u0161ek, potem pa z vo\u017enjo nadaljevali proti domu. \u0160e en lep son\u010den dan je bil za nami, \u0161e en lep dopust.<\/p>\n

\"Mi<\/a>

Mi se mamo radi!<\/p><\/div>\n

<\/span><\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"

ODHOD V AVSTRIJO \u2013 24.6.2011 \u2013 Popoldne je bilo \u017eivahno. Minilo je v pripravah na odhod. \u0160ole je bilo konec, za\u010denjale so se nam letos dokaj kraj\u0161e po\u010ditnice. Ajda je imela popoldan \u0161e podelitev spri\u010devala v glasbeni \u0161oli. Udele\u017eili smo se ga kar vsi. Potem smo \u0161e nakupili potrebno in pripravljali vse potrebno in nepotrebno. […]<\/p>\n","protected":false},"author":10,"featured_media":0,"comment_status":"closed","ping_status":"closed","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"footnotes":""},"categories":[42,13],"tags":[],"class_list":["post-6335","post","type-post","status-publish","format-standard","hentry","category-avstrija","category-potepanja"],"_links":{"self":[{"href":"http:\/\/caravaning.si\/zanimiv\/gumpi\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/6335","targetHints":{"allow":["GET"]}}],"collection":[{"href":"http:\/\/caravaning.si\/zanimiv\/gumpi\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"http:\/\/caravaning.si\/zanimiv\/gumpi\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"http:\/\/caravaning.si\/zanimiv\/gumpi\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/users\/10"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"http:\/\/caravaning.si\/zanimiv\/gumpi\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcomments&post=6335"}],"version-history":[{"count":10,"href":"http:\/\/caravaning.si\/zanimiv\/gumpi\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/6335\/revisions"}],"predecessor-version":[{"id":6830,"href":"http:\/\/caravaning.si\/zanimiv\/gumpi\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/6335\/revisions\/6830"}],"wp:attachment":[{"href":"http:\/\/caravaning.si\/zanimiv\/gumpi\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fmedia&parent=6335"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"http:\/\/caravaning.si\/zanimiv\/gumpi\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcategories&post=6335"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"http:\/\/caravaning.si\/zanimiv\/gumpi\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Ftags&post=6335"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}