{"id":6116,"date":"2011-05-02T17:14:14","date_gmt":"2011-05-02T16:14:14","guid":{"rendered":"http:\/\/caravaning.si\/zanimiv\/gumpi\/?p=6116"},"modified":"2013-11-13T19:09:14","modified_gmt":"2013-11-13T19:09:14","slug":"dolnja-avstrija-pomladna-ljubezen","status":"publish","type":"post","link":"http:\/\/caravaning.si\/zanimiv\/gumpi\/?p=6116","title":{"rendered":"Dolnja Avstrija – pomladna ljubezen"},"content":{"rendered":"

ZA\u010cELE SO SE PRVOMAJSKE PO\u010cITNICE \u2013 22.4.2011 <\/span><\/strong>\u2013 Da bi bili zgodnji nisem niti mislil. Saj se nam kon\u010dno ni ni\u010d mudilo. Vseeno me je Maja okarala, ko sva z babico dopoldan letela v Tr\u017ei\u010d iskat nove zaklade. Pa kaj zato, saj sem imel vendar rojstni dan. Ura je bila blizu devete, ko smo se odpeljali proti Jezerskemu.<\/span><\/p>\n

\"Sre\u010danje<\/a>

Sre\u010danje pri Plan\u0161arskem jezeru<\/p><\/div>\n

Peter je javljal, da je tudi \u017ee na poti tja, torej ni bilo ve\u010d \u010dasa za odla\u0161anje. Ko smo pripeljali, smo parkirali poleg njega, v neposredni bli\u017eini jezera (46.404142 14.515843). Dekleti sta \u0161li v posteljo, Maja jima je sledila, midva s Petrom pa sva malo poklepetala, nato pa od\u0161la poiskat zaklad v bli\u017eini jezera.<\/p>\n

\"Jutro<\/a>

Jutro na Jezerskem<\/p><\/div>\n

Hitro sva ga na\u0161la, Peter se je vpisal, potem pa sva se vrnila do avtodoma in si za\u017eelela lahko no\u010d. Naslednji dan se je na\u0161e potepanje za\u010denjalo zares.<\/p>\n

PIBER, B\u00c4RNBACH \u2013 23.4.2011<\/span><\/strong> \u2013 Zjutraj smo se dokaj zgodaj odpeljali do Jezerskega vrha in ob nekdanji meji parkirali. Med tem, ko sta Maja in Martina pripravljali zajtrk, sva s Petrom od\u0161la poiskat zaklad. <\/span><\/p>\n

\n

\"Nad<\/a>

Nad Jezerskim vrhom<\/p><\/div>\n

Ni ga bilo te\u017eko najti. Peter je bil vesel svoje druge najdbe, jaz pa tudi, saj je bila to moja prva najdba izven Slovenije. Ko sva se vrnila, je bil \u010das za zajtrk, potem pa smo se odpeljali proti dolini. Kratek postanek smo \u0161e naredili pri steni, na katero je nekdo naslikal sv. Kri\u0161tofa. <\/span><\/p>\n

\n

\"Sv.<\/a>

Sv. Kri\u0161tof<\/p><\/div>\n

Tudi tam se je skrival zaklad, hitro sem ga na\u0161el in vpisali smo se. Potem pa \u017ee peljali navzdol. Povsem smo se prepustili navigaciji in ji zaupali, da nas pelje po najhitrej\u0161i poti. Pridru\u017eili smo se avtocesti in peljali do sedla, potem pa se po lokalnih cestah spu\u0161\u010dali proti Pibru.<\/p>\n

\"Vodnjak<\/a>

Vodnjak znanega arhitekta v B\u00e4rnbachu<\/p><\/div>\n

Vmes je Peter sko\u010dil na bencinsko \u010drpalko in nas nato ujel na parkiri\u0161\u010du nasproti cerkve v B\u00e4rnbachu (47.069891 15.126706)<\/span><\/span>. Priprave na velikono\u010dno \u017eegnanje so potekale hitro. Jaz sem se odlo\u010dil, da v tem \u010dasu poi\u0161\u010dem zakladek pod mostom, ne prav dale\u010d od mesta, kjer smo parkirali.<\/p>\n

\"Hundertwasserjeva<\/a>

Hundertwasserjeva cerkev<\/p><\/div>\n

Res sem ga na\u0161el, obe\u0161en je bil pod strop mostu. To je zahtevalo kar nekaj priprav in akrobacij, da sem ga kon\u010dno ujel in nato obesil nazaj. Pohitel sem nazaj do farne cerkve. Komaj kaj \u017eegna sem zamudil. S ko\u0161aricami, polnimi po\u017eegnanih dobrot, smo se ozrli \u0161e okoli cerkve, nato pa vrnili do avtodoma.<\/p>\n

\"Blagoslov<\/a>

Blagoslov jedi<\/p><\/div>\n

Odpeljali smo se proti Pibru in parkirali na parkiri\u0161\u010du pod gradom (47.078280 15.100984)<\/span><\/span>. Tam smo naredili kosilo, nato pa od\u0161li na ogled kobilarne. Pri\u0161li smo ravno prav, vodenje se je za\u010denjalo. Vodi\u010dka, katere poteze so kazale na azijsko poreklo, nam je razlo\u017eila osnove same kobilarne, skrbi za konje in seveda marsikaj o lipicancih.<\/p>\n

\"Piber\"<\/a>

Piber<\/p><\/div>\n

Z zanimanjem smo si ogledovali konje, \u017erebi\u010dke, tudi enega, zgolj \u0161tiri dni starega, poslu\u0161ali pa bolj malo. Prvi\u010d zato, ker nismo verjeli, da nam lahko pove kaj novega, drugi\u010d pa so nam bili marsikateri izrazi \u0161e vedno tuji. Ustavili smo se pri kova\u010diji, na kratko pri plemenskih \u017erebcih in nato \u017ee zavili proti ko\u010dijam.<\/p>\n

\"Kobile<\/a>

Kobile in \u017erebi\u010dki<\/p><\/div>\n

Nas niso pretirano zanimale, zato smo si jih ogledali na hitro. Otroci bi najraje obti\u010dali v trgovini, ki je seveda postavljena ravno prav, da ujame \u0161e vse tiste evre, ki so po nakupu kart ostali. Ven smo jih lahko spravili le z obljubo igral, kjer so se potem izdatno znoreli.<\/p>\n

\"Pridi<\/a>

Pridi malo bli\u017ee...<\/p><\/div>\n

Tastari smo med tem re\u0161evali zagonetna vpra\u0161anja ve\u010dstopenjskega zaklada, skritega v bli\u017eini. Ker nam ravno glede Lipice ni bilo vse jasno, sem \u0161el \u0161e enkrat proti stajam s konji in vpra\u0161anje diskretno postavil vodi\u010dki. Seveda jasnega odgovora ni vedela. Se je pa kmalu razvila debata o tem, kaj se je dogajalo z Lipico.<\/p>\n

\"Lipicanci...\u010digavi<\/a>

Lipicanci...\u010digavi ste?<\/p><\/div>\n

Eden od obiskovalcev je takoj vehementno zatrdil, da spora sploh ne bi smelo biti, saj je jasno, da je Slovenija lipicance ukradla. Vodi\u010dka ga je takoj popravila, da jih je v resnici le zadr\u017eala, kar pa ga ni najbolj prepri\u010dalo. Jaz sem bil raje tiho, mi \u017ee vemo, kako je prav, sem si mislil. Konji so svoja bitja, lastna samo sama sebi, v njih ti\u010di duh daljnih prerij in igrivega dirjanja v son\u010dni zahod. Tako!<\/p>\n

\"Ko\u010dije\"<\/a>

Ko\u010dije<\/p><\/div>\n

Ko smo z malo ugibanja in ra\u010dunanja dobili koordinate kon\u010dne to\u010dke, se je za\u010del lov. Peljal nas je navzdol, pa v breg na drugi strani. Sredi go\u0161\u010dave smo pod drevesom na\u0161li kozarec za kumarice z dokaj zarjavelim pokrovom. Izra\u010dun je bil torej pravilen. Ve\u010djega dela posadke norenje po de\u017eeli klopov ni pritegnilo, zato so raje od\u0161le do avtodoma in tam po\u010dakale na na\u0161o zmagoslavno vrnitev.<\/p>\n

\"Gremo<\/a>

Gremo iskati zaklad...<\/p><\/div>\n

Odpeljali smo nazaj proti B\u00e4rnbachu, sledili smeri proti Gradcu in nato avtocesti proti Dunaju. Pravega na\u010drta nismo imeli, ustvarjali smo ga sproti. Kilometri na \u0161tevcu so tekli, cesta je bila dolgo\u010dasna kot po navadi. Pod Dunajem smo sledili odcepu proti kraju Hinterbr\u00fchl. Peter je u\u0161el malo naprej in tako ob na\u0161em prihodu \u017ee na\u0161el parkirno mesto malo naprej od jame (48.084650 16.259658).<\/p>\n

\"Ke\u0161ek\"<\/a>

Ke\u0161ek<\/p><\/div>\n

Mirno, brez kak\u0161nih stra\u0161e\u010dih prometnih znakov. Odli\u010dno. Malo sem kompliciral, kam bi parkiral, potem pa kon\u010dno ugasnil motor in v roke prijel zaslu\u017eeni radler. Otroci so si takoj na\u0161li zabavo ob gledanju pustolovskih filmov pri sosedu, tastari pa smo se odlo\u010dili za sprehod. Mahali smo jo proti M\u00f6dlingu, misle\u010d, da je za prvim ovinkom.\u00a0Pa smo se kar nahodili, delno ob cesti, nekaj pa tudi po zanimivi potki pod hribom.<\/p>\n

\"Parkiri\u0161\u010de<\/a>

Parkiri\u0161\u010de v Hinterbr\u00fchlu<\/p><\/div>\n

V M\u00f6dlingu smo zavili do prve cerkve, saj je Martino zanimalo, kdaj bodo na prazni\u010dni dan ma\u0161e. Pa smo prave ure ugotovili le na pol, kar se je pokazalo naslednje jutro. Skrbelo nas je \u017ee za otroke, le kaj ga lomijo med na\u0161im pohodom, zato smo kar hitro zastavili korak nazaj. Pa so se \u010disto lepo zabavali po svoje, dokler jih nismo pregnali, vsakega v svojo posteljo. Jutri nas \u010daka seveda…nov dan.<\/p>\n

SEEGROTTE, NATURPARK SPARBACH, BAZEN V PERCHTOLDSDORFU <\/span><\/strong>\u2013 24.4.2011<\/strong> \u2013 Zjutraj sem bil zgoden. <\/span><\/p>\n

\n

\"Grad<\/a>

Grad Liechtenstein<\/p><\/div>\n

Vsi so \u0161e spali, ko sem jo mahnil na hrib in slede\u010d navigaciji iskal pot do gradu Liechtenstein, ki pa je bil ob zgodnji uri seveda krepko zaprt za morebitne osvajalce, nato pa kolovratil \u0161e proti R\u00f6merwandu, ostankom gradu, ki ga je pred davnimi leti zgradil Johann l. von Liechtenstein.<\/p>\n

\"R\u00f6merwand\"<\/a>

R\u00f6merwand<\/p><\/div>\n

Ko sem na\u0161el, kar sem iskal, sem jo jadrno ubral navzdol proti avtodomu, Maja je dolo\u010dila uro, ko se moramo zbrati na zajtrku velikono\u010dnih dobrot. In bil sem pravo\u010dasen. Po zajtrku je Peter znova odpeljal proti M\u00f6dlingu, prvo ma\u0161o ob petih zjutraj je zamudil, sedaj je lovil tisto, ki naj bi bila ob devetih. Izkazalo se je,\u00a0da je bila v resnici uro kasneje. Kaj se more.<\/p>\n

\"Velikono\u010dne<\/a>

Velikono\u010dne dobrote<\/p><\/div>\n

Tako smo po zajtrku sami od\u0161li do vhoda v Seegrotte. To je dejansko nekdanji rudnik, ki ga je v za\u010detku prej\u0161njega stoletja zalila voda. Sedaj ga ogla\u0161ujejo kot najve\u010dje podzemno jezero v Evropi. Ustra\u0161ili smo se, da nas bodo priklju\u010dili veliki skupini japon\u010dkov, ki so se gnetli pred vhodom.<\/p>\n

\"Vhodni<\/a>

Vhodni stolp<\/p><\/div>\n

Pa na sre\u010do temu ni bilo tako, pristali smo v manj\u0161i skupini in se po vhodnem rovu napotili v rudnik. Vodi\u010d je bil kar posre\u010den, povedal nam je marsikaj zanimivega o rudniku gipsa, vdoru vode in sestavljanju letal med drugo svetovno vojno.<\/p>\n

\"Barbarina<\/a>

Barbarina kapela<\/p><\/div>\n

\u0160li smo po vhodnem rovu, kjer je bilo nekajkrat treba popaziti na glavo, mimo vhodnega ja\u0161ka, kjer so z deli v 19. stoletju sploh za\u010deli in naprej mimo modrega jezera, dvorane, kjer so med drugo svetovno vojno sestavljali dele za reaktivno letalo He 162.<\/p>\n

\"Ostanki<\/a>

Ostanki delov He 162<\/p><\/div>\n

Ostanki preteklosti so odkrivali \u017eivljenje rudarjev in delavcev, videli smo orodje in pripomo\u010dke, ki so jih potrebovali in uporabljali pri svojem delu. Deli letala so kazali na vojno norijo in beg pred napadi v globino hriba. Vodi\u010d je govoril kot navit, midva z Majo pa sva sku\u0161ala povedano prevajati dekletoma.<\/p>\n

\"Rudarska<\/a>

Rudarska je bila te\u017eka...<\/p><\/div>\n

Barbarino kapelo so neko\u010d postavili rudarji, v spomin umrlim in ponesre\u010denim kameradom in v pripro\u0161njo svoji za\u0161\u010ditnici, ve\u010djo dvorano, posve\u010deno isti svetnici, pa \u0161e danes uporabljajo ob\u010dasno za slovesnosti. Sedaj nas je \u010dakalo tisto, zaradi \u010desar smo sploh pri\u0161li. Spustili smo se po stopnicah v spodnje nadstropje in tam sedli v \u010doln, bolje re\u010deno veliko modro kad.<\/p>\n

\"Plovba<\/a>

Plovba po tunelih pod zemljo<\/p><\/div>\n

Vodi\u010d je pognal elektro motor in odpeljali smo se po jezeru, kri\u017earili po umetno narejenih hodnikih in dvoranah. Videli smo odsev, vodi\u010d je sku\u0161al potegniti povezavo s \u0161vicarskimi jezeri. Pajade, \u010deprav je bilo zanimivo in lepo. Ko se je na\u0161 krog zaklju\u010deval, smo \u017ee sli\u0161ali ropotanje po\u0161evnookih.<\/p>\n

\"Del<\/a>

Del najve\u010djega podvodnega jezera v Evropi<\/p><\/div>\n

Sedaj smo bili prepu\u0161\u010deni sami sebi, lahko smo se sprehajali \u0161e koder smo hoteli.Pa nam podzemlje ni ve\u010d pretirano di\u0161alo, ubrali smo jo do vhodnega ja\u0161ka, tam pogledali v veliko dvorano za njim, potem pa po rovu stopali proti izhodu.<\/p>\n

\"Ki\u010dasti<\/a>

Ki\u010dasti vodomet<\/p><\/div>\n

Kar prijetno je bilo znova stati na soncu, naredili smo \u0161e fotko ali dve pred jamo, nato pa se \u017ee basali v avtodom. Petra \u0161e ni bilo, zatorej ga ni bilo smiselno \u010dakati, dogovor kje se znova snidemo, je bil tako sprejet \u017ee prej.Odpeljali smo se mimo jame in vijugali v smeri Sparbacha.<\/p>\n

\"Dvorana\"<\/a>

Dvorana<\/p><\/div>\n

Komaj nekaj kilometrov je do parkiri\u0161\u010da pred naravnim parkom, prvim v Avstriji (48.076225 16.187034). Znan je predvsem po divjih svinjah, ki se menda prosto sprehajajo med obiskovalci. Stopali smo po potki proti \u017eivalskemu vrtu za otroke, ki pa nas je kar malo razo\u010daral.<\/p>\n

\"Zaj\u010dek,<\/a>

Zaj\u010dek, si kaj videl pra\u0161i\u010dke?<\/p><\/div>\n

Do \u017eivali dejansko nisi mogel priti. Beda. No ja, vsaj osla smo lahko pobo\u017eali. V hi\u0161ki malo naprej smo tipali, brali in se u\u010dili o gozdu in njegovih prebivalcih, \u0161e malo naprej pa si pogledali mlin. Dekleti sta seveda takoj opazili igrala in potem ni bilo zanimivega ni\u010d ve\u010d drugega. Vrteli sta se in gugali ter uganjali nor\u010dije.<\/p>\n

\"Osli\u010dek\"<\/a>

Osli\u010dek<\/p><\/div>\n

Komaj sva ju prepri\u010dala, da bi bilo zanimivo stopiti \u0161e na leseno razgledi\u0161\u010de in si ogledati jelenjad in muflone, ki so se pasli ob robu gozda. Ko so za\u010deli iskati senco, smo se mi napotili po poti naprej. Z Ajdo sva osvojila ostanke gradu Johannstein ali Janezove skale, ki ga je v 12. stoletju postavila tedanja gospoda teh krajev.<\/p>\n

\"Smisel<\/a>

Smisel \u017eivljenja je...<\/p><\/div>\n

Maja in \u017diva sta oble\u017eali malo ni\u017eje na lesenih le\u017ealnikih, pa tudi Ajdo je premamil vonj sladkobe nedela. Tako sem sam grizel kolena \u0161e naprej do Dianinega izvira in ostankov njenega templja. Na velikem travniku je nekaj dru\u017ein posedalo in u\u017eivalo na son\u010dku.<\/p>\n

\"Jelenjad<\/a>

Jelenjad in mufloni<\/p><\/div>\n

Seveda sem se povzpel nato \u0161e vi\u0161je, do ostankov K\u00f6hlerhausa, postavljenega leta 1812 zgolj zaradi lep\u0161ega\u2026razgleda. Tudi prav, \u010de \u017ee niso imeli drugega za po\u010deti. Malo sem \u0161e bluzil po gozdu, nato pa \u017ee stopal nazaj proti igralom. Tam so seveda obsedela na\u0161a dekleta.<\/p>\n

\"Johannstein\"<\/a>

Johannstein<\/p><\/div>\n

Pa niso bila prav pri volji, ozra\u010dje je bilo naelektreno kot pred nevihto. Seveda je razelektritev nujna in prav dobro je tre\u0161\u010dilo. Maja in Ajda sta u\u017ealjeno odkorakali kuhati. Tudi mulo. Midva z \u017divo pa sva \u0161la kaj kmalu poklapano za njima. Pobo\u017eala sva \u0161e osle, nato pa \u017ee stopala skozi izhod.<\/p>\n

\"Gra\u0161\u010dak\"<\/a>

Gra\u0161\u010dak<\/p><\/div>\n

Ko se je med kosilom pripeljal Peter, so bile strasti \u017ee dokaj umirjene. Dogovorili smo se, da gredo oni seveda \u0161e v park, mi pa naprej do bli\u017enjega bazena, kjer se dobimo. Z \u017divo sva \u0161la pred odhodom kupit \u0161e pli\u0161asto divjo svinjo. Da smo tako videli vsaj eno.<\/p>\n

\"Dianin<\/a>

Dianin izvir<\/p><\/div>\n

Druge se v teh son\u010dnih in vro\u010dih dneh poka\u017eejo bolj ali manj zgolj zjutraj in zve\u010der, ko jim natresejo hrano. Druga\u010de pa je siesta nekje po gozdovih. Vo\u017enja do Perchtoldsdorfa ni bila pretirano dolga, tudi navigacija nas je pripeljala \u010disto prav. Le s parkingom smo potem malo \u010darali, saj jih je okoli nekaj, pa nam prvi niso bili ravno v\u0161e\u010d, zato smo z nekaj sumljivimi manevri kon\u010dno parkirali na primernem (48.122689 16.266643).<\/p>\n

\"K\u00f6hlerhaus\"<\/a>

K\u00f6hlerhaus<\/p><\/div>\n

Do bazena sedaj ni bilo dale\u010d, kaj hitro smo zaplavali. Zunanji del je bil \u0161e zaprt, toda nam so bili veliki bazen, maj\u010dken z brbotal\u010dki in pa tobogan \u010disto zadosti. Ajda in Maja sta se zatopili v knjige, midva z \u017divo pa sva \u0161la takoj poskusit, kak\u0161na je voda. Ko so pri\u0161li \u0161e Peter in njegovi, pa je bilo zabave zadosti.<\/p>\n

\"Slovenska<\/a>

Slovenska plavalna reprezentanca<\/p><\/div>\n

V\u010dasih smo kar malo pogledovali proti bademaistru, \u010de ne bo kak\u0161no rekel. Pa je ni. Kasneje smo ugotovili, da so bile bojazni tako ali tako odve\u010d, saj je bil skoraj na\u0161e gore list. Kot \u0161e marsikdo na na\u0161i poti. Zabavno. \u0160e bolj je bilo, ko sem se na vzponu na tobogan malo porezal na ko\u0161\u010dku stekla.<\/p>\n

\"Johnny<\/a>

Johnny Weism\u00fcller<\/p><\/div>\n

Mi je bademaister sicer dal obli\u017e, a skoraj skrivoma. Menda morajo v vseh tak\u0161nih primerih napisati ne vem kak\u0161na zapisnike, saj imajo iz preteklosti \u017ee slabe izku\u0161nje s to\u017ebami. Ko se je ura \u017ee bli\u017eala zaprtju smo sko\u010dili pod tu\u0161 in se oblekli. Potem pa \u0161e enkrat pod tu\u0161. \u010cisto zares. Zunaj je namre\u010d lilo.<\/p>\n

\"Neznani<\/a>

Neznani lete\u010di predmet<\/p><\/div>\n

\u017de prej smo se odlo\u010dili, da prespimo kar tukaj, saj je bila cesta videti mirna, prometa pa komaj kaj. In tako smo tudi storili.<\/p>\n

PRVI DAN NA DUNAJU \u2013 25.4.2011<\/span><\/strong> \u2013 Zjutraj sem jo mahnil na potep do Campusa 21, novega tehnolo\u0161kega centra na obrobju kraja. Razlog je bil seveda v novi zabavi, ki me vedno bolj navdu\u0161uje. Ko sem prikorakal nazaj, smo bili \u017ee vsi pokonci in odpeljali smo se proti Dunaju. <\/span><\/p>\n

\n

\"P.,\"<\/a>

Perchtoldsdorf<\/p><\/div>\n

Ker je bil velikono\u010dni ponedeljek pretirane gne\u010de nismo pri\u010dakovali in res so bile ceste skoraj prazne. Peljali smo se mimo Sch\u00f6nbrunna in nato dejansko \u00bbokoli riti v var\u017eet\u00ab do parkiri\u0161\u010da pri pokopali\u0161\u010du. Pa ni\u010d zato, vmes sem na bencinski \u010drpali doto\u010dil gorivo. Tako poceni ga nisem videl na na\u0161i poti ne prej in ne potem.<\/p>\n

\"Jutranje<\/a>

Jutranje trim\u010dkanje po Sch\u00f6nbrunnu<\/p><\/div>\n

Ko smo parkirali, je poleg nas ustavil \u0161e en z nam zelo podobno registracijo (48.175490 16.302129). Takoj smo stopili skupaj in klepetali ter si ob tem izmenjali \u0161e nekaj uporabnih informacij. Razgovor je ravno stekel, ko je poleg ustavil starej\u0161i mo\u0161ki na skuter\u010dku.<\/p>\n

\"Dvorec<\/a>

Dvorec in Dunaj za njim<\/p><\/div>\n

Na njem je imel napisano nekaj, kar bi lahko prevedli skoraj kot va\u0161ka stra\u017ea. Nas je takoj pou\u010dil, da tukaj lahko parkiramo, smo \u010disto dobrodo\u0161li. \u010ce pa bi hoteli prespati, pa nas \u010dakajo kazni. Visoke. Takoj smo razumeli 700 evrov. In da je po celem Dunaju tako, je zagotovil.<\/p>\n

\"Gloriette\"<\/a>

Gloriette<\/p><\/div>\n

Ko pa je ugotovil, da znamo nem\u0161ko, smo bili \u017ee kolegi. Malo je poto\u017eil kak\u0161ne imajo te\u017eave, predvsem s Slovaki in Italijani. Ki ne \u0161mirglajo nikogar. In tudi kazni so bile sedaj kar naenkrat v osnovi dokaj bolj prijazne in le v najbolj \u010drnem scenariju se lahko povzpnejo na sprva zagro\u017eene zneske.<\/p>\n

\"Pozerka\"<\/a>

Pozer<\/p><\/div>\n

Prijazno smo se poslovili, jaz sem hitro sko\u010dil \u0161e na zajtrk, potem pa smo \u017ee mimo Gloriette in Neptunovega vodnjaka stopali navzdol proti dvorcu Sch\u00f6nbrunn. Tako zgodnji so bili zgolj \u0161tevilni Japon\u010dki. Ko smo se prerinili skozi gne\u010do na vhodu v dvorec, smo \u017ee iskali vstopno postajo vlakca, ki vozi okoli dvorca in parka.<\/p>\n

\"Neptunov<\/a>

Neptunov vodnjak<\/p><\/div>\n

Do W\u00fcstenhausa smo ugotovili, da je salamensko po\u010dasen, gne\u010da na njem pa se je mo\u010dno pove\u010dala. Tako smo bili kar zadovoljni, ko je kon\u010dno prisopihal na pravo postajo in smo se lahko izkrcali. Pu\u0161\u010davska hi\u0161a je otroke kar navdu\u0161ila, mene malo manj.<\/p>\n

\"Kdo<\/a>

Kdo so \u017ee dunajski ko\u010dija\u017ei?<\/p><\/div>\n

Nekaj ku\u0161\u010darjev in ka\u010d, ve\u010d kaktusov in rastlin, ki so sposobne pre\u017eiveti v suhem pu\u0161\u010davskem podnebju in seveda nekaj pti\u010dev, ki je letalo sem in tja. To pa je \u017ee skoraj vse. No ja, svizci in \u017eelve so bili tudi zabavni. Malo smo \u0161kljocali, iskali otroke, gledali kje se skriva kak\u0161na \u017eivalca, potem pa \u017ee korakali skozi vrt.<\/p>\n

\"Tudi<\/a>

Tudi v pu\u0161\u010davski hi\u0161i rastejo vodne ro\u017eice<\/p><\/div>\n

Precej bolj \u017eivahno je bilo v parku, kjer nam je pot prekri\u017eala veverica. Nagajivka je skakljala ravno pred nami, hkrati pa nas ni pustila preblizu. Mimo cveto\u010dih rododendronov smo stopali proti Wagenburgu, kjer imajo razstavljeno vrsto ko\u010dij. Celotna razstava je bila posve\u010dena Sisi.<\/p>\n

\"Ti\u010d\"<\/a>

Ti\u010d<\/p><\/div>\n

Videli smo njeno obleko, zlato in konkretno na\u010di\u010dkano poro\u010dno ko\u010dijo, pa slike njenih konj, sedlo, bi\u010de. Seveda niso manjkali niti prvi avtomobili in pa pogrebna ko\u010dija. Tak\u0161en, malo morbiden konec, nas ni pretirano potrl, \u017ee smo hiteli na prikaz priprave in pe\u010denja jabol\u010dnega zavitka. Sladko.<\/p>\n

\"Wagenburg\"<\/a>

Wagenburg<\/p><\/div>\n

Vsak je za za\u010detek dobil mini ko\u0161\u010dek \u0161trudla, mi s kartico pa \u0161e eno toplo pija\u010do. Maja je naro\u010dila kavo, midva z \u017divo vro\u010do \u010dokolado, Ajda pa \u010daj. Posedli smo v prvo vrsto in kmalu se je predstavitev za\u010dela. Seveda nismo bili presene\u010deni, ko je za kuhalni pult stopila povsem tradicionalna Avstrijka, malce temne polti. Pa se je kar dobro odrezala.<\/p>\n

\"Kako<\/a>

Kako tipi\u010dna Dunaj\u010danka pripravlja \u0161trudl...<\/p><\/div>\n

Sestavine je imela delno \u017ee pripravljene, pred nami je po zraku metala testo, pojasnila, da se mora videti skozenj in kako se ga lahko zaflika. Potem je vanj \u0161e bogato natresla filo, ga zvila in pripravljen je bil za peko. Pri\u010dakovali so, da nam bodo mini ko\u0161\u010dki, ki smo jih dobili na za\u010detku, dali apetit in bomo ravnokar spe\u010deni \u0161trudel razgrabili, vendar zasoljene cene niso pritegnile ravno pretiranega zanimanja.<\/p>\n

\"Kar<\/a>

Kar dobro ga razvle\u010de!<\/p><\/div>\n

Na poti ven smo obiskali \u0161e njihova strani\u0161\u010da, potem pa \u017ee sedli znova na vlakec. Peljali smo se do Gloriette, potem pa siti po\u010dasnega vozakanja izstopili. Ko smo izvedeli \u0161e, da ima vlakec tu deset minut odmora, pa smo \u017ee stopali pe\u0161 nazaj navzdol. Maja je \u0161la kuhat kosilo, otroke in Martino kot varu\u0161ko smo oddali v labirint.<\/p>\n

\"Z<\/a>

Z vlakcem po parku<\/p><\/div>\n

Tam so se otroci zabavali na igralih, se smejali svojim podobam v izkrivljenih zrcalih in lovili po labirintu. Na koncu so bili kar malo utrujeni, malo mokri, a predvsem zadovoljni. Midva s Petrom pa sva v Hadiparku in pa sosednjem Auer Welsbach Parku brskala po grmovju. Kasneje se je izkazalo, da precej zaman. Zabavno je pa bilo.<\/p>\n

\"Rododendromi\"<\/a>

Rododendroni<\/p><\/div>\n

Vrnila sva se proti labirintu, tam pobrala otroke in \u017ee smo skupaj stopali proti avtodomom. Mi smo imeli kosilo \u017ee pripravljeno, sosedovi niso kaj dosti zaostajali. Ko so se nam \u0161e \u017eelod\u010dki malo umirili, smo \u017ee stopali znova navzdol skozi park. Sko\u010dili smo na podzemno \u017eeleznico in se odpeljali do postaje v bli\u017eini Opere, tam pa nekaj \u010dasa dokaj neuspe\u0161no iskali nadaljevanje proti Belvederu.<\/p>\n

\"Dvorec<\/a>

Dvorec Belvedere<\/p><\/div>\n

Kon\u010dno je prisopihal tramvaj, prostora za nas je bilo \u0161e dovolj, in \u017ee smo se peljali. Next stop \u2013 Belveder. Ko sem stopil do blagajne, pa nas je presenetila novica, da v na\u0161o kartico ni vklju\u010den ogled gornjega, temve\u010d dolnjega Belvedera. Ni\u010d zato, smo si mislili, tako ali tako smo se \u017eeleli sprehoditi skozi park.<\/p>\n

\"Pogled<\/a>

Pogled proti dolnjemu dvorcu<\/p><\/div>\n

\u017dal so bile fontane \u0161e prazne, tako da tistega pravega ob\u010dutka ni bilo. \u010ceprav je spodnja pala\u010da namenjena predvsem razstavam, so tudi prostori vseeno zanimivi. Nekatere sobane s svojimi poslikanimi stropi in kipi so videti prav impresivno. Tako se sodobna umetnost kar nekam zgubi.<\/p>\n

\"Notranjost<\/a>

Notranjost spodnjega Belvedera<\/p><\/div>\n

Ogledali smo si razstavi Dynamic: Kubismus\/Futurismus\/Kinetismus. Razstava je prikazovala abstraktno umetnost na Dunaju med leti 1919 in 1929 z vidika evropske moderne. Razstavo so dopolnjevala dela slavnih umetnikov cele Evrope. V drugem delu pa smo si ogledali razstavo samoportretov in portretov Egona Shieleja.<\/p>\n

\"Razstava<\/a>

Razstava Dynamic<\/p><\/div>\n

Nekatere slike so se nam zdele kot malo bolj\u0161e \u010da\u010dke kak\u0161nega osnovno\u0161olca, toda mi s svojim nepoznavanjem zanesljivo nismo bili zmo\u017eni zajeti poglobljenega pogleda na umetnikovo delo. Jah, taklemamo.<\/p>\n

\"Egon<\/a>

Egon Shiele in njegovi portreti<\/p><\/div>\n

Med budnim motrenjem \u0161tevilnih varnostnikov smo se prebili \u010dez razstavo, nato pa na ulici \u017ee razglabljali kako naprej do Pratra. S Petrom sva se odlo\u010dila za ve\u010derni sprehod po mestnih ulicah, drugim ni kazalo drugega, kot da so nama sledili. Navigacija je a\u017eurno javljala koliko je \u0161e do cilja, med klepetom nam je \u010das kar hitro minil.<\/p>\n

\"A<\/a>

Tamle dol smo doma!<\/p><\/div>\n

Koliko so utrujeni se je pokazalo, ko smo pri\u0161li do parka in so kot naviti \u0161ibali okoli. Ustavili smo se pri velikem globusu, nato pa se napotili do Riesenrada, velikega kolesa. Ogledali smo si razstavo o Pratru skozi \u010das, nato pa \u017ee stali v vrsti za vstop v lesene gondole.<\/p>\n

\"Riesenrad\"<\/a>

Riesenrad<\/p><\/div>\n

Za nami se je usula kopica otrok, tako da smo imeli kar sre\u010do, saj bi ob malo kasnej\u0161em prihodu \u010dakali neprimerno dlje. Vo\u017enja je bila seveda zanimiva, pogled na mesto, kjer so se v ve\u010dernem mraku \u017ee pri\u017eigale prve lu\u010dke pa kar \u010daroben. Pod nami je bil seveda Prater, ves v lu\u010dkah, mnogo tega se je dogajalo, vrtelo, prevra\u010dalo. Zabavi\u0161\u010de kot tak\u0161no.<\/p>\n

\"Pogled<\/a>

Pogled na Dunaj<\/p><\/div>\n

\u017de smo se spu\u0161\u010dali, pogled na tej strani ni bil ve\u010d tako zanimiv, zato smo v miru pomalicali \u010dokoladne bombone in ostale dobrote iz nahrbtnika, potem pa \u017ee iskali Sky ride. Ujeli smo eno zadnjih vo\u017eenj, vsaj tako smo lahko razumeli. Precej manj pa zmedo z odpiralnimi \u010dasi, saj naj bi te \u00bbvo\u017enje\u00ab skozi Dunaj potekale vse do enajste ure zve\u010der.<\/p>\n

\"Pogled<\/a>

Pogled z vrha<\/p><\/div>\n

Potem ko smo na police odlo\u017eili vso na tresljaje ob\u010dutljivo kramo in razne torbe in nahrbtnike, smo stopili za krmila 5D letala. Z njim smo odleteli po Dunajskih ulicah, preskakovali neboti\u010dnike, leteli pod mostovi. Med tem se je treslo, pihalo, \u0161pricalo. Kar zanimivo, \u010deprav dokaj kratko. Otroci so bili kar navdu\u0161eni, \u010deprav prav velikega navdu\u0161enja za kak\u0161no ponovitev ni bilo.<\/p>\n

\"Prater\"<\/a>

Prater<\/p><\/div>\n

Smo raje stopili nazaj do bara, kjer so dekoraterji \u017eeleli narediti malo stra\u0161ljiv kraj, pa jim ni najbolj uspelo. Ajda je sedla za barski klavir in nam naredila pravi koncert. Kar dobro ji je \u0161lo. Na koncu sta zaigrali \u0161e skupaj z Majo, potem pa smo po obveznem slikanju in sladoledu \u017ee iskali pot do podzemne \u017eeleznice.<\/p>\n

\"Sky<\/a>

Sky ride<\/p><\/div>\n

Ta nas je pripeljala do Sch\u00f6nbrunna, od tam pa je bilo treba \u0161e nekoliko v breg, do parkiri\u0161\u010da, kjer sta nas \u010dakala avtodoma. Sklenili smo, da gremo danes zve\u010der v kamp Dunaj zahod, zato se nismo ni\u010d obirali. Kri\u017earili smo skozi Dunaj, dokler nismo pristali pred \u0161e zaprtim kampom Dunaj jug.<\/p>\n

\"Grozljivi<\/a>

Grozljivi koncert<\/p><\/div>\n

Martina je izbrala napa\u010dne koordinate. Kaj se je dogajalo v kabini sosednjega avtodoma, nismo hoteli niti vedeti, pohlevno smo sledili Petru naprej ali nazaj, pa\u010d po ulicah Dunaja, do kampa (48.211600 16.253757). Parkirali smo na delu, ki ni povsem ob recepciji, nato\u010dili vodo in izpraznili wc, potem pa \u017ee utonili v spanec. Ura ni bila ve\u010d prav zgodnja.<\/p>\n

\"V<\/a>

V kaj so se spremenili na\u0161i otroci?<\/p><\/div>\n

PO DONAVI DO BRATISLAVE \u2013 26.4.2011 <\/span><\/strong>\u2013 Zjutraj sem bil pokonci \u017ee okoli \u0161este ure, saj je bil zgodnji premik nujen. Imeli smo rezervirano ladjico, ki po Donavi odpluje do Bratislave. Toda vrata kampa so bila zaprta, recepcija pa sem vedel, da se odpre \u0161ele ob osmih. Malo mi je postalo vro\u010de, dokler nisem ugotovil, da niso zaklenjena. <\/span><\/p>\n

\"Obcestno<\/a>

Obcestno parkiri\u0161\u010de<\/p><\/div>\n

Tako sva okoli pol sedmih pa\u010d po francosko odpeljala v smeri izhodi\u0161\u010da za ladjico. Nisva \u0161e vedela, kjer bova parkirala, toda ko sva ob cesti, ravno nasproti pristana, na\u0161la dvoje prostih mest, sva ju takoj zasedla (48.262617 16.366739). Ravno za spanje bi ne bilo, toda upala sva, da nas bosta avtodoma tu po\u010dakala cela in nedotaknjena.<\/p>\n

\"Elizabeta<\/a>

Elizabeta druga<\/p><\/div>\n

Pozajtrkovali smo, pripravili vse za seboj, potem pa \u017ee stopali proti ladjici. Tam so nas obkljukali in nam v nekoliko polomljeni nem\u0161\u010dini pokazali, za katero mizo naj sedemo. Seveda smo se takoj dogovorili, da smo s Petrom sedeli pri isti mizi. Vkrcali so se \u0161e zadnji potniki, nato pa smo malo pred osmo uro \u017ee odpluli s tokom v smeri Slova\u0161ke.<\/p>\n

\"Plovba<\/a>

Plovba po Donavi skozi Dunaj<\/p><\/div>\n

Vo\u017enja mimo Dunaja je bila kar zanimiva. \u010ceprav so glavne znamenitosti ostajale nekje v daljavi, smo vseeno prepoznali nekaj znanih obrisov. Vreme je bilo bolj kislo, te\u017eki oblaki so viseli nad reko, ob\u010dasno je tudi kaj po\u0161kropilo. Ko smo se naveli\u010dali mrzle palube in nas je za\u010delo zebsti, smo od\u0161li za mizo. \u010casa za branje, igranje raznih iger in klepet je bilo ve\u010d kot dovolj.<\/p>\n

\"Zapornice\"<\/a>

Zapornice<\/p><\/div>\n

Ko smo pripeljali do zapornic, je bilo zanimanja za dogajanje ve\u010d, tudi mi smo firbcali kako so se vrata za nami zaprla, vodna gladina z ladjico vred zni\u017eala in \u017ee smo znova pluli dalje. \u010ceprav nam je glas iz zvo\u010dnika z nezgre\u0161ljivo polomljeno nem\u0161\u010dino pojasnil, da plujemo mimo narodnega parka, nam to ni pomenilo kaj veliko.<\/p>\n

\"Vsak<\/a>

Vsak se zabava po svoje<\/p><\/div>\n

Mesto Hainburg je bilo zadnje pred mejo, komaj nam je izginilo iz pogleda, \u017ee se je na drugi strani pokazal grad Devin. Pogled nanj z reke je bil lep, vsekakor pa ga bo treba priti pogledat tudi od bli\u017eje. Ura je bila malo \u010dez dvanajst, ko smo pripluli do Bratislave, pred Novim mostom obrnili in pristali ob obali.<\/p>\n

\"Grad<\/a>

Grad Devin...tisti na hribu...<\/p><\/div>\n

Tisti, ki so si \u017eeleli ogledati mesto z vodi\u010dem, so se razdelili v dve skupini. Nam ni bilo kaj dosti do tega, mi bi tako ali tako razumeli zgolj polovico, otrokom bi uspeli prevesti \u0161e manj. Torej smo se zrinili mimo \u010dakajo\u010dih in se na potep po starem mestnem jedru odpravili kar po svoje.<\/p>\n

\"Bratislava\"<\/a>

Bratislava<\/p><\/div>\n

\u0160li smo mimo Novega mostu z bo\u017ejastnim neznanim lete\u010dim kro\u017enikom na drugi strani, pre\u010dkali cesto in mimo ku\u017enega znamenja sv. trojice zavili na Hviezdoslavnove namestie. Da si jezik polomi\u0161. Prvi del je bil v znamenju znanega pravlji\u010darja Andersena, v srednjem je prevladovala policija, saj je v bli\u017eini ameri\u0161ko veleposlani\u0161tvo, v zadnjem pa so dekleta najbolj navdu\u0161ile stojnice s spominki.<\/p>\n

\"Na\u0161<\/a>

Na\u0161 \u010dolni\u010d in Novi most<\/p><\/div>\n

Tako zelo, da so enega pomotoma kupile kar dvakrat. Jaz sem raje naredil zgolj fotko Slovenskega narodnega gledali\u0161\u010da, se nasmejal kipom hokejistov razli\u010dnih dr\u017eav in \u0161e bolj bli\u017enjemu kipu Man ad work. Dekleta so nas ujela in skupaj smo \u0161li naprej po ulicah starega dela mesta.<\/p>\n

\"Narodno<\/a>

Narodno gledali\u0161\u010de<\/p><\/div>\n

Ustavili smo se na Glavnem trgu, slikali z zabavnim bakrenim vojakom pred staro mestno hi\u0161o, nato pa stopali po ozkih ulicah mimo Michalske ve\u017ee v smeri gradu. Spustili smo se na Klarisko ulico in tam naenkrat opazili, da Maje in punc ni za nami. Tekel sem kot rahlo jeti\u010dni maratonec nazaj in ugotovil, da jo dekleta mahajo navzgor.<\/p>\n

\"Man<\/a>

Man at work<\/p><\/div>\n

Ves pre\u0161vican sem jih ujel. Iskrenje je bilo neizbe\u017eno. Znova skupaj s Petrom smo \u0161li do stolnice sv. Martina in iskali prehod preko ceste proti gradu. Pa ga ni bilo. Tisti, ki smo ga opazili na zemljevidu, pa je menda \u017ee dolgo zaprt. Tako da nam ni ostalo drugega, kot da med pomenljivim negodovanjem Maje, da so s puncami tukaj \u017ee hodile, uberemo prav to smer. No, ja.<\/p>\n

\"Hlavne<\/a>

Hlavne namestie<\/p><\/div>\n

Ob gradu smo sre\u010dali Slovence, ki so tako kot mi, iskali vhod. Ko smo ga kon\u010dno na\u0161li, smo si grad ogledali v nekaj minutah. Ni\u010d pretresljivega. \u0160e najbolj zanimiv je bil pogled na mesto pod te\u017ekim obla\u010dnim pokrovom. Vsaj nekaj. Dekleta so glasovala za Mc-a <\/span>in ve\u010dji del Petrove ekipe se jim je pridru\u017eil. Zgolj \u017dan je \u0161el z menoj, malo pogledati za zakladi.<\/p>\n

\"Ozke<\/a>

Ozke ulice starega dela mesta<\/p><\/div>\n

Kmalu sva enega na\u0161la, skrival se je v deblu drevesa v grajskem parku. Hurej. Spustila sva se po stopnicah, na\u0161la pravo pot na Novi most, kjer pa naju je navigacija vodila malo po svoje. Tako sva se zgolj sprehodila na drugo stran in se vrnila proti ladjici. Sko\u010dila sva \u0161e do cerkvice pod gradom.<\/p>\n

\"Bratislavsky<\/a>

Bratislavsky hrad<\/p><\/div>\n

Zabavno je bilo, ko sem prebral hint in mi ni bilo jasno, kaj pomeni v slova\u0161\u010dini. \u017dan je ponovil za mano in kar malo naveli\u010dan iskanja sem zamahnil z roko, da se res tako glasi. On pa je ponovil in pokazal na steno. Hm, potem je bilo lahko. Vrnila sva se do trga pred stolnico, kjer smo se dobili z drugimi.<\/p>\n

\"Pogled<\/a>

Pogled z gradu<\/p><\/div>\n

Ogledali smo si \u0161e stolnico s \u0161tevilnimi zakladi, mon\u0161trancami, cerkvenimi pla\u0161\u010di in drugimi dragocenostmi, pokukali v podzemlje in nato \u017ee hiteli nazaj do ladjice. Malo nerodno bi bilo ostati v tujem mestu, kar nekaj kilometrov dale\u010d od na\u0161ih hi\u0161k.<\/p>\n

\"Zuckermandel\"<\/a>

Zuckermandel<\/p><\/div>\n

\u010ceprav je bilo do odhoda \u0161e nekaj minut, smo bili med zadnjimi.\u00a0Ko me je gospa na vhodu v svoji polomljeni nem\u0161\u010dini pozdravila, sem poskusil sre\u010do in ji odvrnil z \u00bbdobar dan\u00ab. Seveda ni ve\u010d skrivala svojih korenin. Ko sem omenil, da sem sli\u0161al, da je kapitan Srb, mi je takoj odgovorila: \u00bbpa cela posada je srbska\u00ab. U redu, onda.<\/p>\n

\"Bogastvo<\/a>

Bogastvo zakladnice v stolnici<\/p><\/div>\n

Malo smo \u0161e \u00bbpopri\u010dali\u00ab, po\u0161imfali \u010dez Hrvate, kaj pa drugega, rekli sem in tja kak\u0161no tudi o Slovencih in seveda Srbiji. Nato pa sem ju z enim izmed \u010dlanov posadke, ki se nama je pridru\u017eil, pustil, da pripravita \u0161e zadnje malenkosti pred odhodom. Pomahali smo Bratislavi. \u010ceprav pod te\u017ekimi oblaki, je bil obisk kar prijeten. Na sre\u010do de\u017eja ravno med na\u0161im obiskom skoraj ni bilo. Plovba nazaj je bila precej duhamorna.<\/p>\n

\"Pod<\/a>

Pod stolnico<\/p><\/div>\n

Proti toku gre namre\u010d po\u010dasi, \u010dakalo nas je ve\u010d kot \u0161est ur na Donavi. Znova nam je \u010das mineval ob igrah, klepetu. Nejc je mojstrsko postavljal stolpe iz kart in ob tem preizku\u0161al potrpljenje star\u0161ev, saj so karte ob kak\u0161nem ve\u010djem tresljaju letele vse naokoli. Na kratko smo se ustavili v Hainburgu, nato pa pluli naprej.<\/p>\n

\"Tudi<\/a>

Tudi na poti domov nam ni bilo dolg\u010das<\/p><\/div>\n

V bli\u017eini dunajskega letali\u0161\u010da so letala vzletala in pristajala v ve\u010dernem mraku. Ko se je \u017ee povsem stemnilo, smo pripluli do zapornice in znova je trajalo kar nekaj \u010dasa, da smo se dvignili za potrebno \u0161tevilo metrov. Naveli\u010dani vo\u017enje smo komaj \u010dakali, da so se pred nami pojavile znane oblike in smo kon\u010dno pristali.<\/p>\n

\"Sonce<\/a>

Sonce gre spat<\/p><\/div>\n

Do avtodomov na sre\u010do ni bilo dale\u010d, po\u010dakali so nas tako, kot smo jih pustili. Vedeli smo, da je v bli\u017eini parkiri\u0161\u010de P+R in z nekoliko sre\u010de smo ga po nekaj obratih na\u0161li (48.248181 16.367129). Parkirali smo in ravno, ko sva s Petrom od\u0161la pla\u010dat dnevno karto, ki zna\u0161a bore tri evre, je na parkiri\u0161\u010de zapeljal policijski avto.<\/p>\n

\"No\u010dne<\/a>

No\u010dne zapornice<\/p><\/div>\n

Z mo\u010dno lu\u010djo je osvetlil parkiri\u0161\u010de, peljal vse naokoli, zavil tudi v malo bolj skriti del parkinga, potem pa odpeljal. Nam ni posvetil nobene pozornosti. Torej te\u017eav ne bo, moja teorija o tem, da se tak\u0161na parkiri\u0161\u010da \u0161e bolje varuje, pa se je izkazala za to\u010dno. Utrujeni od napornega dneva smo si zgolj \u0161e za\u017eeleli lahko no\u010d, nato pa izginili vsak v svojo posteljo.<\/p>\n

DRUGI DAN NA DUNAJU \u2013 27.4.2011 \u2013 <\/span><\/strong>Pozen odhod v posteljo se nam je zjutraj kar malo poznal.<\/span><\/p>\n

\n

\"Proti<\/a>

Proti Hofburgu<\/p><\/div>\n

Zaspano smo pozajtrkovali, kupili karte in se odpeljali proti centru. Odlo\u010dili smo se, da gremo najprej pogledat \u0161pansko jahalno \u0161olo. Nismo namre\u010d vedeli, koliko obiskovalcev si nastop lipicancev lahko dnevno sploh pogleda. In res nas je v Hofburgu pri\u010dakala dolga vrsta pred vhodom. Ni nam preostalo drugega, kot da se postavimo na konec ka\u010de in med klepetanjem po\u010dasi pomikamo proti blagajni.<\/p>\n

\"\u0160panska<\/a>

\u0160panska jahalna \u0161ola<\/p><\/div>\n

Na sre\u010do smo brez te\u017eav dobili karte in se napotili na balkon. Gne\u010da je bila velika. Najprej smo v prvo vrsto prerinili otroke, nato pa je tudi nam uspelo dobiti nekoliko bolj\u0161i pogled. Samo dogajanje pa\u2026razo\u010daranje. Nekaj jaha\u010dev je pod nami dresiralo konje, nekaterim je \u0161lo bolje, drugim slab\u0161e.<\/p>\n

\"No,<\/a>

No, lepo se obna\u0161aj...<\/p><\/div>\n

Enega je konj ni\u010d kaj ugledno vztrajno butal ob steno, drugi ga je pripravil, da se je za trenutek postavil na zadnje noge. Saj je razumljivo, da je pred gala predstavo potrebno vrsto ur vadbe in treninga. Toda, da ljudje pla\u010dujejo kar visoko vstopnino za to, da se gnetejo na balkonu, po mo\u017enosti v drugi ali tretji vrsti in gledajo ta trening. \u010clovek ne more verjeti.<\/p>\n

\"Dresura\"<\/a>

Dresura<\/p><\/div>\n

Znova na ulici pred Hofburgom, smo zavili proti zakladnici. Ni bila dale\u010d, zgolj skozi podhod je bilo treba in na drugi strani dvori\u0161\u010da je bil vhod. Naj bi \u0161lo za eno najve\u010djih in najbogatej\u0161ih zbirk raznih dragocenosti, praviloma povezanimi z dragimi kamni in zlatom. \u010ceprav se Dunaj\u010dani \u017ee prislovi\u010dno pretirano hvalijo, pa se je tokrat hvala izkazala za to\u010dno.<\/p>\n

\"Bogatija<\/a>

Bogatija v kraljevi zakladnici<\/p><\/div>\n

\u0160tevilne krone, \u017eezla, ogrinjala so kazala na mo\u010d nekdanje Avstroogrske. V zlati zibelki so se seveda gugali kraljevi otroci, kje so na\u0161li samoroga, katerega rog je tudi razstavljen, pa tudi ne vem. Mon\u0161trance, sklede iz \u017eada, odlikovanja, okoli nas se je vse ble\u0161\u010dalo.<\/p>\n

\"Odlikovanja\"<\/a>

Odlikovanja<\/p><\/div>\n

\u010ce je bil \u017ee mo\u0161ki del dru\u0161\u010dine navdu\u0161en, kako so se \u0161ele svetile o\u010di \u017eenskemu delu. No ja, naj gledajo… Znova na son\u010dni svetlobi smo jo mahnili proti narodni knji\u017enici. Nismo si imeli namena izposoditi kak\u0161ne knjige, bolj nas je zanimala Prunksaal.<\/p>\n

\"Narodna<\/a>

Narodna knji\u017enica<\/p><\/div>\n

\u010cudovito poslikana nekdanja kraljeva knji\u017enica, dejansko del Hofburga, \u0161e danes na policah hrani ve\u010d tiso\u010d knjig.\u00a0Nekatere police se odprejo kot vrata in tako omogo\u010dajo prehod v skrite hodnike. Ob knji\u017enih policah stojijo visoke lestve, ki omogo\u010dijo dostop. Knjige \u010duvajo skulpture, umetelno izdelane s strani Lorenza Mattiellija, notranjo opremo dopolnjujejo globusi.<\/p>\n

\"Prunksaal\"<\/a>

Prunksaal<\/p><\/div>\n

Ker je bila Avgu\u0161tinska cerkev povsem blizu, smo pogledali \u0161e vanjo in se \u010dudili mogo\u010dni grobnici nadvojvodinje Marie Christine, delu Antonia Canove. V muzeju papirusa smo videli \u0161tevilne primerke pisanja in risanja raznih umetnikov v \u010dasovnem razponu med 15 stoletjem pred na\u0161im \u0161tetjem in 16. stoletjem na\u0161ega \u0161tetja.<\/p>\n

\"f\"<\/a>

Grobnica nadvojvodinje Marie Christine<\/p><\/div>\n

V muzeju je seveda mo\u017eno videti zgolj del\u010dek obse\u017ene zbirke ve\u010d kot 180.000 primerkov. Na vhodu v Hofburg smo pri vratih Burgtor na\u0161li zakladek, nato pa odpeketali proti muzeju globusov. To je edini svetovni muzej globusov, ki je prosto dostopen, vsebuje pa preko 380 globusov, ki so nastajali od 16. stoletja naprej.<\/p>\n

\"Muzej<\/a>

Muzej zapisov na papirus<\/p><\/div>\n

Pri prvih so bile celine bolj pribli\u017eno ozna\u010dene, kasnej\u0161i pa so vedno bolj natan\u010dni. Nekateri so \u010disto obi\u010dajni, skoraj \u0161olski, drugi pa prikazujejo \u0161e kaj drugega, npr. gibanje planetov, pa polo\u017eaj lune in podobno. Res zanimivo, otroci so bili navdu\u0161eni.<\/p>\n

\"Globusi,<\/a>

Globusi, tak\u0161ni in druga\u010dni<\/p><\/div>\n

Na hitro smo preleteli \u0161e muzej Esperanta, zgolj toliko, da sem razlo\u017eil kaj to sploh je. Potem pa smo \u017ee stopali skozi center mesta, po Grabnu in mimo ku\u017enega znamenja do Stephansplatza. Pred \u0160tefanovo cerkvijo je bila seveda gne\u010da, notri komaj kaj manj\u0161a.<\/p>\n

\"Graben\"<\/a>

Graben<\/p><\/div>\n

Nismo se odlo\u010dili za katerega od ponujenih vodenj, sprehodili smo se po mogo\u010dni stranski ladji, do glavne se brez pla\u010dila vstopnine ne da ve\u010d. Jaz sem obujal spomine na pretekle obiske, za dekleti je bilo vse novo. Ko smo pred cerkvijo ugotavljali, kje bo najbolje zastaviti korak proti Schwedenplatzu, sta do nas stopila dva Slovenca.<\/p>\n

\"\u0160tefanova<\/a>

\u0160tefanova cerkev<\/p><\/div>\n

Iskala sta skupino turisti\u010dne agencije Palma, povsem izgubljena. \u017dal jima nismo mogli prav veliko pomagati. Ko sta se izgubila v mno\u017eici, smo stopili do ko\u010dija\u017eev, tam dobili najbolj natan\u010dne napotke kam in kako, nato pa hiteli proti Ring tramu. Gre za tramvaj, ki \u010disto redno vozi po notranjem Ringu \u2013 nekak\u0161ni obvoznici okoli sr\u010dike Dunaja.<\/p>\n

\"Stranska<\/a>

Stranska cerkvena ladja <\/p><\/div>\n

Mi smo dobili vsak svoje slu\u0161alke in med poslu\u0161anjem razlage o mestu in znamenitostih, opazovali mogo\u010dne, svetovno znane stavbe. Noge so nam komaj dobro po\u010dile, \u017ee smo bili naokoli. Kam pa sedaj? \u017delod\u010dki so jasno zvonili alarm, zato je bilo jasno.<\/p>\n

\"Na<\/a>

Na Ring-tramu<\/p><\/div>\n

Otroci so navijali za preverjenega Mc-a, toda na koncu smo naro\u010dili vsak svojo porcijo pri poliglotskem prodajalcu kebaba. Za povrh so otroci dobili \u0161e sladoled v Starbrucksu, potem pa smo se \u017ee prerivali skozi mno\u017eico pred \u0160tefanovo cerkvijo. Tam itak vedno dogaja.<\/p>\n

\"Kosilo<\/a>

Kosilo v tipi\u010dni dunajski restavraciji<\/p><\/div>\n

Opazovali smo tipa, ki se je tla\u010dil skozi teni\u0161ki lopar, nato pa med \u010dakanjem na Petra, ki je Martini iskal kavo, \u0161e umetnika, ki je s spreji packal fantazijske pokrajine. Otrokom so bile v\u0161e\u010d, nam tastarim pa malo manj. Do Hi\u0161e glasbe ni bilo ve\u010d dale\u010d.<\/p>\n

\"Nekateri<\/a>

Nekateri pojejo...<\/p><\/div>\n

Interaktivni muzej je zelo zanimiv tako tistim, ki se na zvok in glasbo kaj spoznajo, kot tudi totalnim aberveznikom, med katere se nedvomno lahko pri\u0161tevam sam. Razni zvoki so prodirali iz nenavadnih slu\u0161alk, s premikanjem smo jih ustvarjali tudi sami.<\/p>\n

\"...drugi<\/a>

...drugi se tla\u010dijo v teni\u0161ki lopar...<\/p><\/div>\n

Za ra\u010dunalniki smo se prelevili v Dj-je in v tematskih sobah spoznavali \u017eivljenje znanih skladateljev. Vrhunec je bilo seveda virtualno dirigiranje dunajskim filharmonikom. Navodila je dal sloviti Lorin Maazel, potem pa smo lahko za\u010deli. Vsem je \u0161lo kar dobro, le Peter je nekam hitel.<\/p>\n

\"...tretji<\/a>

...tretji ravno neslavno zaklju\u010dujejo svojo dirigentsko kariero!<\/p><\/div>\n

Kar naenkrat so filharmoniki prenehali igrati, prva violina je vstal in ga okaral, da ne morejo oni igrati val\u010dka, \u010de dirigent maha kot za polko. Seveda smo se dobro nasmejali. Tudi v nadaljevanju smo odkrivali skrivnosti zvoka in ga sami ustvarjali.<\/p>\n

\"Violin'ce\"<\/a>

Violin<\/p><\/div>\n

Ko smo se znova spustili v pritli\u010dje, kjer je vhod v muzej, je mladeni\u010d na klavirju izvajal pravo mojstrovino. Ko je od\u0161el, smo komaj prepri\u010dali Ajdo, da nam kaj zaigra. Nekaj je bilo treme, vseeno pa ji je kar dobro \u0161lo. Nekaj malega vadbe torej tudi na poti. Lahko tovari\u0161ici za klavir pove…<\/p>\n

\"Mlada<\/a>

Mlada virtuozinja \u017ee drugi\u010d nastopa na Dunaju!<\/p><\/div>\n

Med hojo proti Karlovi cerkvi je nebo nad nami postajalo vedno bolj \u010drno. Ni\u010d kaj obetavno. Pokukali smo v cerkev, katere del notranjosti je prepreden z gradbenimi odri, nato pa stopali mimo znamenite stavbe Secesije proti parlamentu.<\/p>\n

\"Karlova<\/a>

Karlova cerkev<\/p><\/div>\n

Za\u010delo je de\u017eevati, na sre\u010do ne premo\u010dno. Kar naenkrat je okoli nas vse zavijalo, bli\u017enji dostop do podzemne \u017eeleznice je bil obkro\u017een s policisti, v notranjost so tekli bolni\u010darji, mimo zavijala gasilska vozila. Nismo vedeli kaj se dogaja, izvedeli smo le, da je ta linija podzemne \u017eeleznice zaprta.<\/p>\n

\"Skulptura<\/a>

Skulptura v notranjosti cerkve<\/p><\/div>\n

Med na\u0161im firbcanjem sem na cesti, ki pelje mimo zagledal poznan avtodom. \u0160e bolje sem pogledal in res je bil Beno. Poklical sem ga po telefonu in kar nekaj \u010dasa je rabil, da mu je kapnilo, da mu mahamo z bli\u017enjega plo\u010dnika. Stekli smo \u010dez cesto, ga pozdravili, spregovorili smo nekaj besed, potem pa je \u017ee moral peljati naprej.<\/p>\n

\"Pet'r\"<\/a>

Pet'r<\/p><\/div>\n

Mimo kipa Marije Terezije in stavbe Naravoslovnega muzeja smo stopali do Parlamenta. Prav blizu nismo mogli. Ni nam bilo sicer jasno ali so razlog nekak\u0161ne dokaj izzvenele demonstracije, glasbeni koncert ali obisk tuje delegacije.<\/p>\n

\"Znani<\/a>

Znani avtodomi na drugi strani ceste<\/p><\/div>\n

Pa se nismo sekirali, \u0161li smo \u0161e naprej, pred mestno hi\u0161o obrnili in se s kratkim skokom v park pred Hofburgom vra\u010dali proti podzemni \u017eeleznici. Odpeljali smo se do znane postaje, sedli v avtodome in odpeljali proti Tullnu. Tam smo navigirali do parkiri\u0161\u010d (48.328412 16.034896) pred vrtom Tulln (Garten Tulln).<\/p>\n

\"Mestna<\/a>

Mestna hi\u0161a<\/p><\/div>\n

Foruma\u0161 Je\u017e je sicer javljal, da je v bli\u017eini, vendar se mu ni dalo na sprehod iz kampa do nas. Tudi prav. Smo tako kar sami klepetali, dokler nas ni utrujenost premagala.<\/p>\n

TULLN, MAISSAU \u2013<\/span><\/strong> 28.4.2011<\/strong> \u2013 Zjutraj sem bil spet zgodaj pokonci. Nekaj me je dajala \u010dasovna razlika ali kaj. Mahnil sem jo v Tulln, ga s skirco prekri\u017earil gor in dol, sem in tja in odkrival zanimivosti. Lepo malo mestece. <\/span><\/p>\n

\n

\"Brez<\/a>

Brez kiklce si \u0161e ven ne upam!<\/p><\/div>\n

Najprej sem mimo sejmi\u0161\u010da zavil ob Donavo, se ustavil pri spomeniku Nibelungom, \u0161el do enega od mestnih stolpov, Karnerja in \u017eelezni\u0161ke postaje. Da sem vmes iskal tisto, kar naj bi bilo dostopno samo izbranim, verjetno ni treba posebej poudarjati. Ob vrnitvi so punce ravno dobro zlezle iz postelje.<\/p>\n

\"Garten<\/a>

Garten Tulln<\/p><\/div>\n

Pozajtrkovali smo, nato pa s Petrom od\u0161li poiskat \u0161e en zaklad, ki je bil skrit v bli\u017eini. Hitro smo ga na\u0161li v bli\u017eini steklene reke. Ko sem se \u017ee vrnil do avtodoma, so otroci pritekli za mano. V sosednjem deblu so na\u0161li \u0161e enega. Bravo otroci, hitro se u\u010dite. \u0160li smo se vpisat, \u010deprav ga potem nismo na\u0161li v nobeni bazi. Je bil le preblizu prvega. \u0160koda.<\/p>\n

\"Fitnes\"<\/a>

Fitnes<\/p><\/div>\n

Ura je bila \u010das, od\u0161li smo do vhoda v Die Garten Tulln. Lepo urejena zunanjost je nakazovala, da tudi notri ne bomo razo\u010darani. Res nismo bili. \u010ceprav smo pri\u010dakovali arboretum, dejansko pa gre za nekaj drugega. Predstavitev raznoraznih mo\u017enosti zasaditev in postavitev vrtov, domi\u0161ljeno postavljenih v veliki ve\u010dini primerov s strani raznoraznih ponudnikov. Vrtnih sede\u017enih garnitur in podobno.<\/p>\n

\"Pogled<\/a>

Pogled na vrtove z malo vi\u0161jega mesta...<\/p><\/div>\n

\u010cudili smo se domi\u0161ljiji postavljavcev in posedeli na sede\u017eni garnituri. Senca, \u0161umenje vode, relaksacija. Samo natakar s kak\u0161nim koktajlom se ni hotel od nikjer pokazati. Le to nam je bilo malo \u017eal, da se dosti cvetja \u0161e ni prav razcvetelo. Ogled na za\u010detku poletja bi dal vrtovom zanesljivo \u0161e ve\u010dji \u010dar.<\/p>\n

\"...in<\/a>

...in z razglednega stolpa<\/p><\/div>\n

Rde\u010da pot nas je vodila mimo bazena in po razstavi\u0161\u010du naokoli. \u0160tevilni bazen\u010dki in poto\u010dki so imeli napise, da je kopanje prepovedano. Za \u017eabe zanesljivo ne, te so se namakale v skoraj vsaki mlaku\u017ei. Tudi nas je voda malo vabila, pa smo se ji ob reganju in opozorilih raje odpovedali.<\/p>\n

\"Les,<\/a>

Les, \u017eelezo, kamen<\/p><\/div>\n

\u0160e precej bolj pa je zanesljivo vabljiva za otroke v vro\u010dem poletju, smo si kar predstavljali, kako namakajo podplate. Na\u0161i otroci so se med na\u0161im raziskovanjem lovili po potkah naokoli in na koncu tekli do igral. Njim so bili seveda estetski u\u017eitki, ki so nam tastarim v\u010dasih tako pomembni, deveta vas. Tudi prav.<\/p>\n

\"A<\/a>

A si ti tud not padu?<\/p><\/div>\n

Povzpeli smo se na razgledni stolp in se razgledali. Videlo se je dale\u010d, predvsem pa je vrt le\u017eal pod na\u0161imi nogami. \u0160ele od tu je bilo mo\u017eno dobiti ob\u010dutek za celoto. Po spustu na realna tla smo ugotavljali, da je tudi povsem zarjavelo \u017eelezo lahko zanimivo. Kamni, les, kovina.<\/p>\n

\"Pirhi\"<\/a>

Pirhi<\/p><\/div>\n

Ponudnik lokalnega vina nas tako zgodaj ni uspel zvabiti v svoj hram, polovili smo \u0161e otroke na igralih, nato pa \u017ee peljali proti centru mesta. Ker sem si ga zjutraj kar dobro ogledal, sem nas brez te\u017eav vodil do lokalnega Lidla (48.326785 16.058294). Zadosti dobro za obnovitev zalog in pripravo kosila.<\/p>\n

\"\u017dupnijska<\/a>

\u017dupnijska cerkev sv. \u0160tefana<\/p><\/div>\n

Med tem, ko sta \u017eenki kuhali, na na\u0161i strani pa je bila dobrodo\u0161la okrepitev tudi \u017diva, ki se jih hodit ni dalo, smo drugi od\u0161li na sprehod. Peter s sinovoma iskat skrite zaklade, midva z Ajdo pa malo po mestu. Pot naju je peljala mimo Karnerja in \u017eupnijske cerkve sv. \u0160tefana proti obre\u017eju Donave, pogledala sva si zanimiv vodnjak Nibelungom in sku\u0161ala prevesti pesnitev.<\/p>\n

\"Spomenik<\/a>

Spomenik Nibelungom<\/p><\/div>\n

Nato pa sva mimo nekdanjega minoritskega samostana in cerkve pri\u0161la do turisti\u010dnih informacij. Nabrala sva zanimive zlo\u017eenke, ideje za prihodnje obiske so se kar kresale. Proti dobrotam na doma\u010di mizi sva se vra\u010dala \u010dez glavni trg in mimo mestne hi\u0161e. Kosilo je bilo res \u017ee pripravljeno in la\u010dnim \u017eelod\u010dkom je vsekakor teknilo.<\/p>\n

\"Glavni<\/a>

Glavni trg<\/p><\/div>\n

Siti smo pokukali k sosedom in ugotovili, da se tam stvari odvijajo nekoliko po\u010dasneje. Ker nismo bili ravno navdu\u0161eni nad siesto, smo jim le pomahali in odpeljali proti Heldenbergu (48.499955 15.949541). Navigacija nas je vodila prav, vo\u017enja je bila prijetna. Heldenberg dejansko sestavljajo \u0161tiri zanimivosti, to smo \u017ee vedeli.<\/p>\n

\"Svet<\/a>

Svet ametistov<\/p><\/div>\n

Na vhodu pa so nam povedali, da ena izmed njih, lipicanci, danes odpade. Smo bili prepozni. Ogled naj bi bil namre\u010d mo\u017een zgolj z vodenjem, dvakrat dnevno. Pa ravno konji so bili najve\u010dji magnet. Hitro je padla odlo\u010ditev, da se vrnemo dan kasneje, sedaj pa pohitimo do Sveta ametistov pri kraju Maissau.<\/p>\n

\"Nabiranje<\/a>

Nabiranje pozitivne energije<\/p><\/div>\n

Vo\u017enje ni bilo pretirano, parkirali smo in pohiteli do blagajne (48.579725 15.812485). Prijazna gospa <\/span>nam je pojasnila, da smo tudi tu prepozni, da bi si ogledali park, se udele\u017eili vodenja in hkrati \u0161e izkopali svoj ametist. Toda znanje nem\u0161\u010dine je bilo znova koristno, hitro smo namre\u010d re\u0161ili nastalo zagato.<\/p>\n

\"Po\u010ditek<\/a>

Po\u010ditek in razmislek kako naprej<\/p><\/div>\n

Dolo\u010deno je bilo, da si bomo danes ogledali park in ujeli vodenje, naslednji dan pa bomo rili in iskali zanimive vijoli\u010dno obarvane kamne. Poleg tega ni ni\u010d kazalo, da bi bila lahko kak\u0161na te\u017eava s spanjem na parkiri\u0161\u010du pred parkom, torej dogovorjeno. Med tem je tekla hitra komunikacija s Petrom, zasipali smo ga z informacijami.<\/p>\n

\"Za<\/a>

Za na prstan bo malo prevelik<\/p><\/div>\n

Sporo\u010dal je, da si je v Heldenbergu ogledal muzej starodobnikov in da prihaja za nami. Ugotovil je namre\u010d, da si lahko posamezne sklope ogleda\u0161 tudi lo\u010deno. Hm, ko bi tudi nam to razlo\u017eili\u2026 Vedno ne more iti vse povsem gladko. Med \u010dakanjem na za\u010detek vodenja smo se sprehodili po parku.<\/p>\n

\"Vsak<\/a>

Vsak kamen ima svojo energijo<\/p><\/div>\n

V njem so razli\u010dne postavitve, ki naj bi bile koristne za polnjenje z energijo. Energetske to\u010dke torej, povezane s posameznimi kameninami. V ta del je mo\u017een vstop katerikoli del dneva, tudi brez vstopnice. Prosta \u017eivljenjska energija za vsakogar torej. Pohvalno. Mi sicer nismo mogli ugotoviti bolj\u0161ega po\u010dutja, zna biti, da smo ob velikem belem ametistu sedeli premalo \u010dasa.<\/p>\n

\"\u017dila\"<\/a>

\u017dila<\/p><\/div>\n

Vsekakor pa si ne more vsakdo ogledati ametistove \u017eile. Ko je pri\u0161el Peter, je blagajni\u010darka \u017ee vedela, da so njegove \u017eelje na las podobne na\u0161im. Brez te\u017eav torej. Vodenje se je ravno za\u010denjalo, gne\u010de ni bilo, prakti\u010dno sami smo z vodi\u010dko vstopili v stavbo. Ob interaktivni predstavi smo izvedeli marsikaj zanimivega o ametistu in njegovem pomenu v zgodovini.<\/p>\n

\"Ametist\"<\/a>

Ametist<\/p><\/div>\n

Predvsem pa videli del ametistove \u017eile, do sedaj raziskane v dol\u017eini kak\u0161nega kilometra. V steklenih vitrinah je bila razstava ametistov iz drugih koncev sveta. Ob tako lepo spoliranih, se je \u017eenskam v o\u010deh kar zabliskalo. Nekje globoko v njih se je prebujala ametistova mrzlica. Po vodenju smo od\u0161li do avtodoma, pripravljali ve\u010derjo in se dogovarjali, kako bomo pre\u017eiveli ve\u010der.<\/p>\n

\"Muzej\"<\/a>

Muzej<\/p><\/div>\n

S Petrom sva si ga organizirala kar sama, mahnila sva jo do Maissaua, tam iskala to\u010dke zanimivega multija in se nato ob pribli\u017enih koordinatah vrnila v gozd v bli\u017eini parkiri\u0161\u010da. Sama in s pomo\u010djo otrok sva ga pre\u010desala po dolgem in po\u010dez. Brez uspeha. Za\u010delo se je temniti, rositi, zato smo se vrnili na parkiri\u0161\u010de.<\/p>\n

\"Godrnjavko\"<\/a>

Godrnjavko<\/p><\/div>\n

Otroci so v enem avtodomu imeli svojo zabavo, tastari smo do onemoglosti klepetali v drugem. Prijeten ve\u010der v nadvse prijetni dru\u017ebi. Juhej.<\/p>\n

HELDENBERG, LOISIUM, AQUACITY \u2013 29.4.2011<\/span><\/strong> \u2013 Jutro je minilo v brskanju po grmovju. Znova brez uspeha. Tudi prav, je pa\u010d v\u010dasih tudi tako, da ni\u010d ne najde\u0161. Takoj ob odprtju smo bili \u017ee na robu polja za izkopavanje ametistov. Seveda smo sedaj \u017ee vedeli, da je to zgolj zabava za obiskovalce. <\/span><\/p>\n

\n

\"Rudarjenje\"<\/a>

Rudarjenje<\/p><\/div>\n

Ametisti so nastali v skalni \u017eili. Med kopanjem v bli\u017eini, pa so jih dokaj zdrobljene pome\u0161ali med prst in natresli sredi parka. Dobili smo vsak svojo kanglico, lopatko in nekaj, kar je bilo \u0161e najbolj podobno me\u0161anici med kladivom in kopulo. Zapodili smo se v pobo\u010dje in rili in kopali kot pravi krti.<\/p>\n

\"\u010ce<\/a>

\u010ce bova dovolj dolgo rili, prideva na Kitajsko...<\/p><\/div>\n

Na vsake toliko se je zasli\u0161al vesel vzklik katerega izmed nas, ki je na\u0161el posebno lep ali pa velik primerek. Iskanje nam je \u0161lo dobro od rok, kanglice so se polnile. Tastari smo bili seveda \u0161e bolj zagreti kot otroci, pred nami so nastajale prave jame, za nami pa kupi premetane prsti. Ko je \u010das za na\u0161e ritje potekel, smo od\u0161li do lesenega kanala po katerem je tekla voda in sprali na\u0161e najdbe.<\/p>\n

\"Novope\u010deni<\/a>

Novope\u010deni milijonarji<\/p><\/div>\n

V silni ihti smo poleg ametistov v kanglico vrgli tudi kak\u0161en navaden kamen zanimive barve ali oblike. Ni\u010d hudega. Vsak je nabral za malo vre\u010do kamenja, ki je romalo z nami. Ni bilo sicer tako lepo kot tisto v trgovini, toda z bru\u0161enjem in poliranjem se bomo ukvarjali doma.<\/p>\n

\"Mladost<\/a>

Mladost je norost<\/p><\/div>\n

Dekleti sta dobili \u0161katlico pisanih kamen\u010dkov, potem pa smo ametistom \u017ee mahali v slovo in se peljali proti Heldenbergu. Za dopoldansko vodenje po hlevih z lipicanci smo bili znova prepozni, toda to nas ni pretirano motilo. Sprehodili smo se po angle\u0161kem vrtu, kjer so se otroci na praznem podstavku spremenili v mlade imperatorje, vojskovodje in jezi\u010dne dohtarje.<\/p>\n

\"Tole<\/a>

Tole napi\u0161em, potem pa te\u010dem, kar me noge neso...<\/p><\/div>\n

Dra\u017eenje drugega, predvsem seveda z nami\u0161ljenimi zaljubljenostmi, je dalo povod za besno lovljenje in jezo. Mladost je norost, kaj se more. Ko smo pri\u0161li do odcepa proti hlevom lipicancev, ni bilo nikjer prepovedi vstopa. Zato smo si ogledali zunanje ograde, sedli na Krpanovo kobilico in v veliki hali opazovali z balkona trening konj.<\/p>\n

\"Krpan<\/a>

Krpan in kobilica<\/p><\/div>\n

Precej bolj mirno je bilo kot na Dunaju, pa ni\u010d bolj elegantno. Trening pa\u010d, ne pa prava predstava. Vrnili smo se nazaj na pot in se vzpeli do spominskega parka. Panteon in spomeniki \u0161tevilnim posestnikom, generalom in vojakom iz prve polovice 19. stoletja, so bili sicer zanimivi, pa ni\u010d ve\u010d kot to.<\/p>\n

\"Trening<\/a>

Trening na Heldenbergu<\/p><\/div>\n

Poznali tako ali tako nismo skoraj nikogar. Le grof Radetzky, ki ima tukaj svoj grob, nam je bil znan. Bolj kot po svojem \u017eivljenju in morebitnih dose\u017ekih, po mar\u0161u, ob katerem vsako leto \u0161tevilni ploskajo in topotajo na novoletnem koncertu. Odkrili smo tudi cesarsko kolono, kjer so nekatera imena zvenela veliko bolj znano.<\/p>\n

\"Heldenberg\"<\/a>

Heldenberg<\/p><\/div>\n

Nekaj smo torej odnesli od ur zgodovine. Marija Terezija ni bila videti prav ni\u010d mogo\u010dno, bolj kot navadna mamka. Kako lahko videz vara! Mimo spomenika padlim vojakom smo pri\u0161li do vstopa v obmo\u010dje gomil in rekonstrukcije neolitske vasi. Nenavadni totemi iz lesa in keramike so bili preprosto hecni.<\/p>\n

\"Za\u010detek,<\/a>

Konec, sredina in za\u010detek...<\/p><\/div>\n

V ko\u010dah je bilo mo\u017eno videti, kako so neko\u010d drobili p\u0161enico in strojili usnje. Otrokom je \u0161lo kar dobro, igra jih je zabavala. V ko\u010di \u010darovnice so lobanje in drugi ostanki \u017eivali delovali kar malo grozljivo. Zanimiva dekoracija pa je bila na fasadi ene od stavb. Jo\u0161ke so \u0161trlele iz stene. Izvirno.<\/p>\n

\"Mimo<\/a>

Mimo totemov proti gomilam<\/p><\/div>\n

Poslovili smo se od pisanih vzorcev in se vrnili v muzej. Sprehodili smo se mimo izvirnih predmetov in prikaza boji\u0161\u010da bitke pri Aspernu. \u0160tevilne svin\u010dene figurice so si jezno stale nasproti. Mimo kostka smo pri\u0161li nazaj do muzejske trgovine, se na kratko ustavili, potem pa\u2026lo\u010dili.<\/p>\n

\"Rekonstrukcija<\/a>

Rekonstrukcija neolitske vasi<\/p><\/div>\n

Z Nejcem in \u017danom smo \u0161li malo vi\u0161je poiskati zakladek. Na\u0161li smo ga na vrhu hriba, ob zidanem stolpi\u010du. Wallhala. Po povratku do avtodoma, je Maja izjavila, da je avtomobili ne zanimajo. Zamenjavo smo na\u0161li pri sosedih in se v muzeju oldtimerjev sprehodili mimo \u0161tevilnih zanimivih primerkov.<\/p>\n

\"V<\/a>

V brlogu \u010darovnice<\/p><\/div>\n

Jaz bolj podrobno, otroci pa zgolj na hitro. So bile veliko bolj kot zlo\u0161\u010dena plo\u010devina zanimive video igrice. Hm, vsak ima svoje veselje. Jaz sem se sprehodil od najstarej\u0161ih primerkov, do impresivne zbirke avtomobilov znamke Porsche. Hecen je bil ultra ki\u010dasti avto, ves odet v kristal\u010dke, motor pa, kot bi bil zlat.<\/p>\n

\"Ki\u010d<\/a>

Ki\u010d na kubik<\/p><\/div>\n

Kaj vse si bodo ljudje \u0161e izmislili? Med avtomobili je stal naga\u010den slon, motorji so vabili. Ker nisem ravno tehni\u010dni tip, sem se sprehodil, bil navdu\u0161en in ni\u010d ve\u010d. S te\u017eavo sem odtrgal otroke z dirkalne steze in od\u0161li smo na kosilo. Po njem je sledil premik proti Loisiumu, sodobni vinski kleti.<\/p>\n

\"Porschi\"<\/a>

Porschi<\/p><\/div>\n

Do mesteca Langenlois, kjer pa smo po nekaj \u010dudnih obratih ugotovili, da je dosti bolje slediti tablam kot navigaciji. Kon\u010dno smo pred sabo zagledali stavbo Loisiuma (48.476171 15.675455). Nenavadno sivo kovinsko kocko, za katero bi si mislil vse drugo prej, kot da gre za vinsko klet.<\/p>\n

\"Loisium\"<\/a>

Loisium<\/p><\/div>\n

Mimo hotela smo privijugali do parkiri\u0161\u010da, po\u010dakali na Petra, ki se je v vasici \u0161e bolj zaplezal in nato od\u0161li do vhoda. Iz glavne stavbe smo kon\u010dno pri\u0161li do vinskih trsov, \u0161li do vrat, ki so nas po nekaj \u010dakanja spustila v multimedijski prostor. Tu pa se je dogajalo.<\/p>\n

\"Multimedijska<\/a>

Multimedijska predstava o vinu<\/p><\/div>\n

Menjavanje barv, vodomet, zgodba vina, projekcija na stene in na koncu \u0161e Bakhus, ki me je prav grdo po\u0161prical. Z vodo. Pacek, ko bi bilo vsaj vino. Spet je vse teklo, glasba je dajala ritem, huh, tako se prodaja vino. In tu ne gre zgolj zanj, gre za do\u017eivetje.<\/p>\n

\"Bakhus\"<\/a>

Bakhus<\/p><\/div>\n

Mimo starih lesenih sodov smo stopali skozi podzemlje, letniki, ki so dozoreli dale\u010d pred nami, so nam cedili sline.Vstopili smo v prostore stare doma\u010dije, ki pa je bila poleg prave etnolo\u0161ke zbirke tudi neizmerno zabavna. Slika, na kateri je zbor\u010dek pravih dedcev z odpiranjem ust prepeval neko \u010dudno pesem, kopita \u010devljev, ki so udarjala v taktu, \u010dudne tinkture v velikih steklenicah.<\/p>\n

\"Hrastovi<\/a>

Hrastovi sodovi so polni<\/p><\/div>\n

Mimo velike pre\u0161e smo znova pri\u0161li v svet vina, hrastovi sodovi so stali v vrsti, kaj je znotraj so namigovali napisi na njih.Seveda pa gre \u010das naprej in na koncu so bili \u017ee sodovi iz nerjavne plo\u010devine. Stojala s \u0161ampanjci in sod z ve\u010d kot 16.700 litri vina.<\/p>\n

\"Na<\/a>

Na teh se je pa \u017ee nabralo prahu...<\/p><\/div>\n

Huh, v celem \u017eivljenju ga ne bi toliko popil, \u0161e Frakelj bi imel rahle te\u017eave. Sodobna umetnost, skoraj prava galerija, \u0161e vedno s pridihom vina in \u017ee smo mimo neskon\u010dnih podob v ogledalih prikorakali do izhoda. Poku\u0161ina vina oziroma sokov za otroke je zaklju\u010dila na\u0161 obisk.<\/p>\n

\"Le<\/a>

Le kak\u0161ne zvarke je nekdanji gospodar tu varil?<\/p><\/div>\n

Vina se nam niso zdela ni\u010d posebnega. \u0160e najbolj\u0161i je bil dejansko sok. Mogo\u010de smo razvajeni od doma\u010de kapljice, kaj pa vem. Znova smo kri\u017earili naprej, pot ni bila pretirano dolga, koordinate so bile znane. \u0160li smo do St. P\u00f6ltna, glavnega mesta Dolnje Avstrije.<\/p>\n

\"Na<\/a>

Na zdravje!<\/p><\/div>\n

Tam smo parkirali za zapori, kolega avtodomar je sporo\u010dal, da tu ni nobenih te\u017eav (48.205100 15.615120). Pa \u0161e blizu je bilo do Aquacityja, bazenov, primernih ravno za ve\u010derno namakanje. V ve\u010djem bazenu so imeli ravno trening, kar pa nas sploh ni motilo. Mi smo si \u017eeleli le le\u017eernega razvajanja in to je manj\u0161i, bolj ali manj masa\u017eni bazen z bli\u017enjimi brbotal\u010dki ve\u010d kot omogo\u010dal.<\/p>\n

\"Razvajanje<\/a>

Razvajanje do onemoglosti<\/p><\/div>\n

Razvajanje do onemoglosti. Otroci so bili seveda precej bolj za akcijo. Zato so se lovili po bazenu, zlezli eden drugemu na ramena in se nato prerivali. Prave gladiatorske igre. Smeha je bilo seveda veliko. Ko se je veliki bazen izpraznil, so takoj od\u0161li na skakalnice in tam uganjali nor\u010dije.<\/p>\n

\"Prerivanje\"<\/a>

Prerivanje<\/p><\/div>\n

Skoki na glavo, noge, ploh, bombico, obrati v zraku, \u0161pricanje, juhuhu. \u0160e Majo je zajelo veselje do norenja in hitro se jim je pridru\u017eila. \u0160ele ko so nas \u017ee malo postrani gledali, da zapirajo, smo se posvaljkali do garderob in nato znova na sve\u017eem zraku odpeketali do avtodomov.<\/p>\n

\"Na<\/a>

Na glavo...<\/p><\/div>\n

\u0160e hitri na\u010drt za zgodnje jutranje potepanje dela dru\u0161\u010dine, nato pa smo \u017ee utrujeno popadali vsak v svojo posteljo.<\/p>\n

SANKT P\u00d6LTEN, MELK, SCHALLABURG \u2013 30.4.2011<\/span><\/strong> \u2013 Zjutraj sem vstal \u017ee okoli \u0161estih in za\u010duda so bili tudi Peter in fanta \u017ee pripravljeni na na\u0161o rekreacijo. Vzeli smo skirce in odrinili nad mesto. Z roba travnika se nam je odpiral kar lep pogled, najdeni zakladek pa je bil \u0161e dodatna vrednost. <\/span><\/p>\n

\n

\"Parkiri\u0161\u010de<\/a>

Parkiri\u0161\u010de za zapori<\/p><\/div>\n

Sledil je strm spust v center mesta, neuspe\u0161no brskanje okoli \u017eelezni\u0161ke postaje in odkrivanje skrivnosti prestolnice. \u0160li smo mimo Fran\u010di\u0161kine cerkve, zavili do tr\u017enice, ki se je ravno razbohotila na trgu pred stolnico, nato pa \u017ee poganjali nazaj proti avtodomu.<\/p>\n

\"Triperesna<\/a>

Triperesna deteljica<\/p><\/div>\n

Po zajtrku je bila hitro sprejeta odlo\u010ditev, da gremo \u010dez center \u0161e vsi skupaj, vse do de\u017eelnega muzeja. Otroci so dobili skirce, tastari smo morali pa kar pe\u0161. Mimo mestne hi\u0161e smo po ozkih mestnih ulicah stopali do klepetulj, ki sta tr\u017eni dan izkoristili za izmenjavo vseh novosti. Danes so okoli njiju nalo\u017eili sve\u017ee cvetje.<\/p>\n

\"Klepetulje\"<\/a>

Klepetulje<\/p><\/div>\n

Tr\u017enica je bila v polnem razcvetu, prodajalo in kupovalo se je marsikaj. Stopili smo v stolnico in se sprehodili po notranjosti. Lepota bi rekli nekateri, drugi pa bi zgolj zamahnili z roko. Ki\u010d. No ja, okusi so razli\u010dni, meni je bila kar v\u0161e\u010d. Ljudje med ma\u0161o vsaj lahko kam pogledajo, da drugi ne opazijo takoj njihovega zehanja.<\/p>\n

\"Stolnica\"<\/a>

Stolnica<\/p><\/div>\n

Tako je, kaj se more. Do muzeja sedaj ni bilo ve\u010d dale\u010d. Muzej sodobnih oblik in interaktivne notranjosti ni ravno obse\u017een. Pa to ni ni\u010d slabega, saj ga je bilo ravno prav, da se otroci niso za\u010deli dolgo\u010dasiti. Izvedeli smo nekaj o ekologiji, videli vse mogo\u010de \u010dilije, se slikali s koren\u010dkom in kolerabo, stekli skozi galerijo, se sre\u010dali s preteklostjo, minerali, podzemljem, \u017eivljem.<\/p>\n

\"De\u017eelni<\/a>

De\u017eelni muzej<\/p><\/div>\n

Nekatere naga\u010dene \u017eivali so bile tudi iz bolj severnih de\u017eel, nismo bili prepri\u010dani, \u010de so po zadnji ledeni dobi kaj tla\u010dile tla v teh krajih. Razen v kak\u0161nem \u017eivalskem vrtu seveda. Torej vsem kar ima Dolnja Avstrija za ponuditi. Med odkrivanjem muzejskih eksponatov smo se izgubljali in znova na\u0161li, pa znova \u0161li vsak po svoje.<\/p>\n

\"Zelje<\/a>

Zelje in koren\u010dek<\/p><\/div>\n

Na koncu kar nismo mogli verjeti, da smo videli \u017ee vse. Pa kljub temu je bilo zanimivega veliko. Priporo\u010dljivo. Na izhodu smo narabutali \u0161e semena redkvic, se po\u010dakali ob bazen\u010dku in nato odrivali znova proti centru mesta. \u010casa in volje za postanek ni bilo, mimo pisanih hi\u0161 smo klepetali proti avtodomom.<\/p>\n

\"Kako<\/a>

Kako pa to deluje?<\/p><\/div>\n

Ti so nas kljub sose\u0161\u010dini dokaj sumljive sorte pri\u010dakali tak\u0161ni, kot smo jih pustili. Odpeljali smo se iz mesta in sledili smerokazom za Melk. Dale\u010d ni bilo, \u017ee smo se spu\u0161\u010dali in tako z vi\u0161ka opazovali svoj cilj \u2013 znameniti samostan. Parkiri\u0161\u010de je bilo veliko in dokaj prazno (48.229206 15.338405).<\/p>\n

\"Dolnja<\/a>

Dolnja Avstrija v sliki in besedi...<\/p><\/div>\n

Med pripravami kosila in mlaskanjem dobrot nas tako ni nih\u010de motil. Le oblaki so nekam \u010dudno potemneli. Pa saj bo, smo si rekli. Ko smo pomlaskali dobrote, so bili pri sosedovih \u0161e vedno na polovici. Naj jim tekne. \u010cez parkiri\u0161\u010de in po dvojnem stopni\u0161\u010du smo pri\u0161li pred vhod v samostanska poslopja.<\/p>\n

\"Mogo\u010dnost<\/a>

Mogo\u010dnost samostana se vidi \u017ee s ceste<\/p><\/div>\n

Na dvori\u0161\u010du z vodnjakom smo dobili karte, nato pa sedli in po\u010dakali na sopotnike. Vzpeli smo se do muzeja. Verske zadeve, predstavljene na dokaj sodoben na\u010din. Pisane barve so po\u017eivile sicer zna\u010dilne zadeve iz cerkvenih zakladnic. Mon\u0161trance, ma\u0161ni pla\u0161\u010di, knjige, kelihi, dragocene slike, relikviariji, kipi. In seveda predstavitev nastajanja samostana.<\/p>\n

\"Samostansko<\/a>

Samostansko dvori\u0161\u010de<\/p><\/div>\n

Marmornata dvorana je bila veli\u010dastna. V vsej njeni lepoti smo jo uspeli do\u017eiveti \u0161e preden so se noter zgrnili \u0161tevilni, ki so kot ovce sledili vodi\u010dki. Razgled na mesto Melk z balkona je bil zanimiv, pogled v nebo pa precej bolj grozljiv. Oblaki so se gostili, videli smo, da \u010dakajo samo \u0161e na iglo, ki jih bo preluknjala. V daljavi je tako ali tako \u017ee lilo.<\/p>\n

\"Moderna<\/a>

Moderna predstavitev klerikalnega<\/p><\/div>\n

V samostanski knji\u017enici smo podo\u017eivljali podobno, vendar ve\u010djo, dvorano narodne knji\u017enice. Starinske knjige na visokih policah, globusi, posebej pomembni primerki pod steklom. Zavito stopni\u0161\u010de nas je spu\u0161\u010dalo v neskon\u010dnost. Res? Kje pa, zgolj do samostanske cerkve.<\/p>\n

\"Marmorna<\/a>

Marmorna dvorana<\/p><\/div>\n

Velika, pisana, ki\u010dasta. Tak\u0161na, kot mora biti. Sv. Benedikt je nad nami do\u017eivljal triumf, sv. Mihael se je moral zadovoljiti z enim izmed oltarjev. Vse na\u010di\u010dkano, zlato, marmornato, prebogato. Kaj pa ubo\u017enost, odrekanje, popotnica za posmrtno \u017eivljenje? Kdo bi vedel\u2026<\/p>\n

\"Temno<\/a>

Temno nebo nad Melkom<\/p><\/div>\n

Nebo je bilo \u0161e vedno \u010drno, rumene stene samostana so \u017earele na temni podlagi. Toda ulilo se ni. Ugotovili smo \u0161e, da se samostanski vrt odpre dan kasneje, nato pa stopali nazaj do avtodoma. Suh sem sedel za volan, le kako, da se ni ulilo?<\/p>\n

\"Samostanska<\/a>

Samostanska knji\u017enica<\/p><\/div>\n

Ker se je dan \u017ee nagibal v pozno popoldne smo pogledali na zemljevid in ugotovili, da je v bli\u017eini le grad Schallaburg. Zakaj pa ne, gremo si ga pogledat. Vo\u017enje ni bilo veliko, zadnjih nekaj sto metrov pa smo se kar strmo vzpeli. Saj je prav, grad mora biti vendar na to\u010dki visoko nad ravnino.<\/p>\n

\"Triumf<\/a>

Triumf svetega Benedikta<\/p><\/div>\n

Parkirali smo (48.185432 15.354877) in skozi grajski park pohiteli do vhoda. Nismo namre\u010d vedeli, do kdaj je v grad sploh mo\u017eno vstopiti. Tudi otrokom smo igrala obljubili za kasneje. Pa ni bilo te\u017eav, \u010dasa je bilo \u0161e dovolj. Na grajskem dvori\u0161\u010du nas je presenetila bene\u0161ka gondola.<\/p>\n

\"Samostanski<\/a>

Samostanski vrt pred nalivom<\/p><\/div>\n

Sploh nismo vedeli, da grad gosti eno pomembnej\u0161ih leto\u0161njih razstav. Benetke v vsem svojem sijaju. Pa smo jih \u0161e za trenutek pustili vnemar in si ogledali sam grad. Jaz sem prevajal napise o posameznih prostorih, sami zgodovini gradu in gospodi, ki je neko\u010d od tu gor vladala \u0161tevilnim podlo\u017enikom.<\/p>\n

\"Grad<\/a>

Grad Schallaburg<\/p><\/div>\n

Kapela, stolpi, obzidje, vodnjak. Pogled na grajski vrt. Zanimivo. Tastari so z zanimanjem poslu\u0161ali moje prevode, otroci pa so se kmalu za\u010deli dolgo\u010dasiti in so si izbrali svojo zabavo. Zakaj pa ne? Ostal nam je \u0161e ogled bene\u0161ke razstave. V njej so zbrali vse, kar je mo\u017eno v Avstriji najti o Benetkah.<\/p>\n

\"Notranje<\/a>

Notranje dvori\u0161\u010de z bene\u0161ko gondolo<\/p><\/div>\n

Postrgali so arhive narodne knji\u017enice, muzejev na Dunaju in tako ustvarili enkratno predstavitev tega severno italijanskega mesta. Knjige, nakit, slike, modeli ladij, pomembni Bene\u010dani, karneval. \u017diva in Ajda sta se oblekli v Bene\u010danki in prestra\u0161ili vsakogar, ki je pri\u0161el mimo.<\/p>\n

\"Tu<\/a>

Tu noter so nekdaj metali poredne otroke...<\/p><\/div>\n

Predstavljajte si, da se kip v poltemni dvorani kar naenkrat premakne. He, he, he. Tudi grajska trgovina je bila polna izdelkov, zna\u010dilnih za Benetke. Ko smo v zadnjih minutah pred zaprtjem pri\u0161li iz gradu, je bilo treba \u0161e otrokom izpolniti obljubljeno. Igrala.<\/p>\n

\"Vse<\/a>

Vse kar ste hoteli vedeti o Benetkah...<\/p><\/div>\n

Leseni zmaj in \u0161e marsikaj zanimivega okoli njega. Seveda je bila zabava takoj na vrhuncu, norenje, stikanje, igranje. Tastari smo samo gledali od dale\u010d. Skozi park smo se vra\u010dali proti avtodomu. Jaz sem jo mahnil \u0161e malo naokoli, \u0161el do vasi na ravnini nad gradom in se mimo ostankov manj\u0161ega izkopa vrnil do avtodoma.<\/p>\n

\"\u010ce<\/a>

\u010ce se kip premakne...<\/p><\/div>\n

Premaknili smo se na vi\u0161je parkiri\u0161\u010de, kjer je bil poleg Petra \u0161e en avtodom (48.183883 15.353057). Meni premikanje ni bilo ni\u010d po volji, pa tudi sicer je vreme danes ustvarilo nekam nizek pritisk. Obsedeli smo vsak v svojem avtodomu, kot bi bili skregani. Sicer pa ni\u010d narobe, po\u010ditek nam je \u010disto dobro del. Jutri bo namre\u010d \u0161e kar naporen dan.<\/p>\n

\"Koga<\/a>

Koga bo pohrustal zmaj?<\/p><\/div>\n

HAUBIVERSUM, ERLEBNISWELT MENDLINGTAL \u2013 1.5.2011<\/span><\/strong> \u2013 Zjutraj nismo preve\u010d pole\u017eavali. Odpeljali smo se \u010dez hribe in doline, po razgibani pokrajini, med vasicami in travniki. Na\u0161 cilj je bil Petzenkirchen, kjer stoji ena od velikih pekarn, ki kruh in druge pekovske izdelke razva\u017ea po celi Evropi in tudi \u0161ir\u0161e. <\/span><\/p>\n

\n

\"Svet<\/a>

Svet peke<\/p><\/div>\n

Poleg pekarne so ustvarili Haubiversum, svet peke (48.144655 15.151490). Najti jih niti ni bilo prete\u017eko, \u010deprav se je vasica izkazala s svojimi ozkimi ulicami. Ki smo jih seveda obrali, namesto, da bi se pripeljali malo naokoli kot gospodje. Jah, taki smo. Da pa Haubiversum zagleda\u0161 \u017ee od dale\u010d, je zaslu\u017een stolp, ki ga obdajajo p\u0161eni\u010dni klasi. Zanimivo.<\/p>\n

\"Kaj<\/a>

Kaj pa naj s tem?<\/p><\/div>\n

Pristali smo v prodajalni, kjer se vodenje tudi za\u010dne. Mize so bile kar polne, ljudje sem pridejo na zajtrk, kavo ali pa se posladkajo s kak\u0161no od tortic. Predvsem slednje se nam sploh niso zdele drage. Toda \u010dasa ni bilo, \u017ee nas je dekle odpeljalo v prostor, kjer smo si umili roke in si v naslednjem, kot pravi peki, za\u010deli zvijati svoje pecivo.<\/p>\n

\"Kot<\/a>

Kot pravi peki...<\/p><\/div>\n

Ko smo gledali navodila na steni, se nam je zdelo enostavno. \u0160e toliko bolj, ko je vodi\u010dka zgolj nekajkrat prevrgla testo in pletenka je bila kon\u010dana. Seveda se je na koncu pokazalo, da le ne gre tako zlahka. Je bilo pa zato toliko ve\u010d smeha. Ko nam je nekako uspelo, s pomo\u010djo ali brez, smo testo pomo\u010dili v vodo in nato v sol, sezam, mak, semena, po \u017eelji.<\/p>\n

\"Na\u0161e<\/a>

Na\u0161e umetnine<\/p><\/div>\n

Vsak je dobil zastavico in od\u0161el na peko, mi pa naprej na ogled. Sprehodili smo se ob razlagi zgodovine, vse od za\u010detkov v mali pekarni, razvoza kruha do bli\u017enjih sosedov in dana\u0161nje tovarne s \u0161tevilnimi tovornjaki, ki pekovske izdelke razva\u017eajo tudi do Dubaja. Ker smo bili v tovarni v nedeljo, se \u017eal ni ni\u010d kaj veliko dogajalo.<\/p>\n

\"Zgodovina<\/a>

Zgodovina podjetja<\/p><\/div>\n

Videli smo prostore, kjer izdelujejo \u017eemlje, vse od za\u010detka do kon\u010dne peke oziroma zmrzovanja, izvedeli, da se na\u0161e pletenke \u0161e vedno delajo ro\u010dno, poku\u0161ali razli\u010dne vrste kruha, bili v laboratoriju, se greli v pe\u010di in hladili v zamrzovalniku. Ni, da ni. Na koncu smo se nabasali z odli\u010dnim tiramisujem in jagodno kremo, se predvsem nasmejali vodi\u010dki, ki je ob omembi Slovenije skoraj omedlela.<\/p>\n

\"Proizvodnja<\/a>

Proizvodnja \u017eemelj v nedeljo stoji...<\/p><\/div>\n

Vraga, saj smo sosedje, ona pa je o\u010di izbuljila, kot da prihajamo z Marsa. Po vodenju so nas \u017ee \u010dakale na\u0161e pletenke, vzeli smo vsak svojo in jo prihranili za malico. Pofirbcali smo po trgovini, nakupili nekaj malenkosti in se odpravili proti avtodomu.<\/p>\n

\"Katera<\/a>

Katera bo pa tega pohrustala?<\/p><\/div>\n

Na\u0161 naslednji cilj je bil Scheibbs, kjer smo si obetali popoldansko zabavo v bazenu. Malo nas je sicer skrbelo, ker je v vodni\u010dku pisalo, da je te dni zaprt. A na internetu podatka o tem nismo na\u0161li. Ko smo zapeljali na povsem prazno parkiri\u0161\u010de (47.998900 15.163362), smo takoj vedeli, koliko je ura.<\/p>\n

\"Pe\u010d<\/a>

Pe\u010dka<\/p><\/div>\n

\u0160e sre\u010da, da smo se tu ustavili spotoma. \u010ce bi vozili nekaj deset kilometrov dale\u010d gledat zaprto stavbo, bi se \u017ee po glavi tolkel. Ni nam preostalo drugega, kot da se odpeljemo dalje. Naslednji cilj \u2013 do\u017eivljajski svet Mendlingtala. Vo\u017enja ni bila dolga, te kraje smo nekoliko poznali \u017ee od svojih zimskih do\u017eivetij.<\/p>\n

\"Na\u0161i<\/a>

Na\u0161i izdelki so bili dobra malica<\/p><\/div>\n

Parkirali smo (47.743673 14.892859) in \u017ee sva delala bojni na\u010drt za naprej. Dedca. \u017denki sta kuhali okusno kosilo. Oblaki nad nami so se gostili, ob\u010dasno se je ulilo. Ni\u010d kaj primerno vreme za sprehod po soteski. Ali pa\u010d? Po kosilu smo se odpravili mimo jezerca, \u010dez cesto in navzdol proti vhodu.<\/p>\n

\"Jezerce<\/a>

Jezerce pri parkiri\u0161\u010du<\/p><\/div>\n

Za za\u010detek smo si pogledali domovanje tipi\u010dne holcarske dru\u017eine, na kratko prisluhnili pripovedovanjem starej\u0161ih o \u017eivljenju v in ob tej soteski, otroci pa so odkrili celo tobogan. Do \u017eage venecijanke ni bilo dale\u010d. Ker smo ubodli ogled ravno na pravi dan, smo si lahko ogledali, kako deluje v \u017eivo.<\/p>\n

\"Muzej\"<\/a>

Muzej<\/p><\/div>\n

Prav zanimivo je bilo videti, kako so rezali hlode na deske in plohe razli\u010dnih debelin. Tako narezani les verjetno porabijo za vzdr\u017eevanje poti v soteski. Kot bi vedel, kdaj mora za\u010deti, se je ob vstopu v sotesko ulil de\u017e. Voda je bila povsod, pod nami je bu\u010dala, nad nami pr\u0161ela, v \u010devljih \u010dofotala. Hurej.<\/p>\n

\"\u017daga<\/a>

\u017daga venecijanka<\/p><\/div>\n

Trdno dr\u017ee\u010d marele smo \u0161li mimo grabelj, kjer se je neko\u010d ustavil les, ki so ga splavili vi\u0161je gori. Soteska je bila nekje dokaj \u0161iroka, spet drugje pa smo hodili stisnjeni po leseni brvi povsem ob steni. Postanki na mestih, kamor de\u017e ni segel, so bili seveda obvezni. Bodisi pod steno, v ko\u017earici ali na prostoru za malico.<\/p>\n

\"Rake<\/a>

Rake in grablje<\/p><\/div>\n

Soteska se je znova zo\u017eila, brvi so preskakovale z ene strani na drugo. Ker je bil les spolzek, nekaj previdnosti ni bilo odve\u010d. Pri\u0161li smo do izvira Grasseger, se sprehodili nekaj korakov do njega, potem pa v mlinu ob poto\u010dku \u017ee pocukali za rokav mlinarja.<\/p>\n

\"Voda<\/a>

Voda spodaj, voda zgoraj, voda vsepovsod...<\/p><\/div>\n

Resda je \u017ee pospravljal stvari, prav zgodnji namre\u010d nismo bili. Toda dovolil nam je, da smo si mlin pogledali, moko pa nam je kljub ceniku na steni hotel na vsak na\u010din podariti. Pa smo mu vseeno v roko stisnili nekaj kovancev, da bo imel vsaj za kak\u0161en pir. Ker nam je dal res dobro mero, pa smo mu \u0161e odnesli namleto moko do avtomobila.<\/p>\n

\"V<\/a>

V mlinu<\/p><\/div>\n

Zgolj malo naprej smo pri\u0161li do konca poti, v gostilno, ki je tam vabila, se nam ni dalo, zato smo kar obrnili. Stopili smo \u0161e do ribogojnice, nato pa med kapljicami vijugali proti izhodi\u0161\u010du. Hoja po spolzkem lesu je \u0161e vedno zahtevala nekaj previdnosti. Na blagajni ni bilo nikogar ve\u010d, ogled torej bolj pozno prost.<\/p>\n

\"Povratek<\/a>

Povratek \u010dez dero\u010do vodo<\/p><\/div>\n

Odpeljali smo v de\u017eevni ve\u010der, vijugali gor in dol v smeri Leobna. Ob vzponu nad Eisenerzom smo z razgledom na povsem pobrano pobo\u010dje dnevnega kopa ustavili na po\u010divali\u0161\u010du ob cesti (47.538267 14.926456), izpraznili strani\u0161\u010da in se po nekaj po\u010ditka odlo\u010dili, da sploh ne gremo naprej.<\/p>\n

\"\u0160kratek<\/a>

\u0160kratek vedri<\/p><\/div>\n

\u010cisto v redu je bilo, cesta zadosti pro\u010d, prometa tako ali tako ne preve\u010d. Torej bomo lahko v miru prespali. Otroci so po ve\u010derji spet imeli svojo zabavo, tastari pa smo klepetali, kaj pa bi drugega. Ve\u010der je minil kot bi mignil, na\u010drti za naslednji dan so bili narejeni, gremo spat!<\/p>\n

\"Slovo<\/a>

Slovo od Mendlingtala<\/p><\/div>\n

IKEA, LJUBELJ \u2013 2.5.2011<\/span><\/strong> \u2013 Zjutraj smo se pretegnili, nato pa odpeljali naprej. \u010cez sedlo smo odvijugali navzdol proti dolini, zapeljali pri Leobnu na avtocesto in ji sledili proti Celovcu. Tam je avtodom \u017ee skoraj sam znal proti Ikeji (46.639426 14.367515). <\/span><\/p>\n

\"Od<\/a>

Od hriba je ostalo bore malo<\/p><\/div>\n

Hitro smo jo obredli, nakupili nekaj nepotrebnih malenkosti, pohrustali hrenovke, po\u010dakali na Petra, nato pa odraj\u017eali naprej proti Borovljam. Sosedje so imeli na\u010drt \u0161e za napad na bli\u017enje trgovine, ki pa nas niso zadosti pritegnile. Pot nam je bila znana \u0161e iz nekdanjih nakupovalnih izletov, v tistih \u00bbdobrih starih \u010dasih\u00ab.<\/p>\n

\"Itak,<\/a>

Itak, hrenovke za pol evra...<\/p><\/div>\n

Vzpon na Ljubelj je minil kar hitro, zapeljali smo mimo prodajalne Kompasa in pod hotelom parkirali (46.430891 14.260880). Otrokom se ni dalo nikamor, jaz pa sem stekel po Bornovi poti, \u0161el skozi tunel in nato poiskal zanimiv zaklad med skalami, na dosegu rok.<\/p>\n

\"Pogled<\/a>

Pogled z Bornove poti na Rjavo pe\u010d<\/p><\/div>\n

Vrnil sem se do avtodoma in skupaj z Ajdo od\u0161el do cerkvice. Ko sva se vrnila do avtodoma, je poleg nas \u017ee stal Peter. Dala sva mu napotke za raziskovanje, nato pa smo le \u0161e pomahali v pozdrav, odpeljali v dolino in naprej proti domu. Na\u0161e po\u010ditnice so se iztekale\u2026<\/p>\n

\"Cerkvica<\/a>

Cerkvica sv. Ane<\/p><\/div>\n

<\/span><\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"

ZA\u010cELE SO SE PRVOMAJSKE PO\u010cITNICE \u2013 22.4.2011 \u2013 Da bi bili zgodnji nisem niti mislil. Saj se nam kon\u010dno ni ni\u010d mudilo. Vseeno me je Maja okarala, ko sva z babico dopoldan letela v Tr\u017ei\u010d iskat nove zaklade. Pa kaj zato, saj sem imel vendar rojstni dan. Ura je bila blizu devete, ko smo se […]<\/p>\n","protected":false},"author":10,"featured_media":0,"comment_status":"closed","ping_status":"closed","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"footnotes":""},"categories":[42,13],"tags":[],"class_list":["post-6116","post","type-post","status-publish","format-standard","hentry","category-avstrija","category-potepanja"],"_links":{"self":[{"href":"http:\/\/caravaning.si\/zanimiv\/gumpi\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/6116","targetHints":{"allow":["GET"]}}],"collection":[{"href":"http:\/\/caravaning.si\/zanimiv\/gumpi\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"http:\/\/caravaning.si\/zanimiv\/gumpi\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"http:\/\/caravaning.si\/zanimiv\/gumpi\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/users\/10"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"http:\/\/caravaning.si\/zanimiv\/gumpi\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcomments&post=6116"}],"version-history":[{"count":15,"href":"http:\/\/caravaning.si\/zanimiv\/gumpi\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/6116\/revisions"}],"predecessor-version":[{"id":6831,"href":"http:\/\/caravaning.si\/zanimiv\/gumpi\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/6116\/revisions\/6831"}],"wp:attachment":[{"href":"http:\/\/caravaning.si\/zanimiv\/gumpi\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fmedia&parent=6116"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"http:\/\/caravaning.si\/zanimiv\/gumpi\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcategories&post=6116"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"http:\/\/caravaning.si\/zanimiv\/gumpi\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Ftags&post=6116"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}