![\"Prehodi\"](\"http:\/\/caravaning.si\/zanimiv\/gumpi\/files\/2011\/05\/p4010445.jpg\")
<\/a>Prehodi<\/p><\/div>\n
Kot da bi se dva brusilna kamna drgnila med seboj. Izku\u0161nje iskrenja so pa\u010d stalnica medgeneracijskega glajenja odnosov. Toda \u010disto vedno ni tako. V\u010dasih se strasti umirijo in prijetno je stopiti skupaj. Na pot. Hoditi dale\u010d ali pa \u0161e dlje. Tja, kjer se vidijo samo prijazni ljudje. <\/span><\/p>\n Pogledi<\/p><\/div>\n In med tem razpredati. O preteklosti, ki je v nekaterih spominih \u0161e kako \u017eiva, v drugih pa zgolj \u0161e en list v u\u010dbeniku zgodovine. In o tem kar je. Kar nas dolo\u010da in nam vsakodnevno omogo\u010da sobivanje. Sprehod iznad Jugorja proti Trdinovi Geri je kar primerna izbira. Ob tem lahko \u017ee na prvem travniku, tik nad parkiri\u0161\u010dem, za\u010dutimo utripe. \u0160e smo \u017eivi. <\/span><\/p>\n Zeleno<\/p><\/div>\n Med tem ko se cvetovi na ko\u0161eninah klanjajo pomladi, se za trenutek ustavimo pri Gospodi\u010dni. Zgolj toliko, da poi\u0161\u010demo izvir ve\u010dne mladosti, najdemo tisto, kar naj bi bilo dostopno zgolj izbrancem in seveda ob tem znova opazimo tisti sijaj v o\u010deh. Iskrice. <\/span><\/p>\n Gospodi\u010dna<\/p><\/div>\n Hoja ni pretirano naporna, med vdihi in izdihi se najde \u0161e ravno prav zraka za kak\u0161no besedo. Razgledov ni, vsaj tja do vrha, ne prav pretirano. Zatorej se lahko zazremo zgolj vase, naredimo obra\u010dun, si obljubimo marsikaj in nato stopimo naprej. Do vrha ni ve\u010d dale\u010d, visoka \u0161pica vedno bolj nepotrebnega okrasa marsikaterega razgledi\u0161\u010da, ka\u017ee smer, namiguje, koliko korakov bo \u0161e potrebno. <\/span><\/p>\n Cerkvica<\/p><\/div>\n In potem stojimo tam, kjer se prepletata duhovnost in posvetnost, preteklost in nedomi\u0161ljena domi\u0161ljavost sodobnosti, pra\u0161na cesta ob travniku, polnem \u017eafrana. Kar samo od sebe se nam postavlja vpra\u0161anje razlik. Le zakaj nas lo\u010dujejo? Dvoje cerkva, dvoje poti, grdi pogledi. Tistih prepotentnih. Drugi na obeh straneh se \u010dudimo norenju, ni\u010d nam ni jasno. Kako bi le bilo. Saj smo\u2026zgolj ljudje. <\/span><\/p>\n Cvetenje<\/p><\/div>\n Korak navzdol naj gre tja, proti pragozdu. Tam ravno, ko hi\u0161ko povsem nepotrebnega spora pusti\u0161 dale\u010d zadaj, za\u010duti\u0161 naravno prvinskost. Visoka debla, \u0161e v\u010deraj pravi orjaki sredi gozda, so danes zgolj \u0161e nepomembni ostanki nekih \u010dasov, razmetani in prepu\u0161\u010deni razkrajanju na tleh. Pot se ne zmeni zanje, pelje navzdol, na travnike, kjer pomlad maha v pozdrav. <\/span><\/p>\n Miklav\u017e<\/p><\/div>\n V bli\u017eini je jezerce. O njem kro\u017ei zgodba, tako pisana in do\u017eiveta, kot so pripovedi, ki jih ob ve\u010derih zabeli kak\u0161en kozarec doma\u010dega preve\u010d. Do cerkvice se \u017ee spla\u010da, kaj bi hodil mimo. Ker tam si je mo\u017eno izgovoriti po\u010ditek. Da se dih umiri. Potem pa navzdol, kamorkoli \u017ee ho\u010demo priti. <\/span><\/p>\n<\/a><\/a><\/a><\/a><\/a><\/a>