![\"Siva](\"http:\/\/caravaning.si\/zanimiv\/gumpi\/files\/2011\/05\/img_0612.jpg\")
<\/a>Siva pot...<\/p><\/div>\n
Neko\u010d. Ne \u0161e danes. Zatorej je treba pritisk zmanj\u0161ati. Kaj pa drugega. Ko i\u0161\u010demo ro\u010dico, s katero bi zapiskali, kot neko\u010d na starih lokomotivah, se zavemo, da tako enostavno ne gre. Treba bo nekam dale\u010d, izven sebe. Pa \u010deprav zgolj nekaj korakov od celodnevnih, tako nepomembnih skrbi. <\/span><\/p>\n Ovinek<\/p><\/div>\n Mestni hribi, ki se tako pripravno dvigajo kve\u010djemu streljaj dale\u010d, so ravno prav\u0161nji. Za pomislek, za razmislek, za beg. Samo da na\u0161o ma\u0161ino za\u017eenemo s pravimi obrati, \u017ee se skozi nevidne pore za\u010dne para izgubljati. Glava postane la\u017eja, z vsakim korakom imamo bolj gotov ob\u010dutek, da lebdimo. V njej nam kljuje zgolj \u0161e eno vpra\u0161anje. <\/span><\/p>\n Sedlo<\/p><\/div>\n Zakaj je to beg, zakaj moramo be\u017eati pred samim seboj. Odgovor si poi\u0161\u010de vsak sam, neko \u010disto svojo la\u017e, ki mu pomaga pre\u017eiveti. A pustimo zdaj te\u017eke misli ob strani, ma\u0161ina \u017ee bije hitreje, potne kaplje se nabirajo na \u010delu, ve\u010derni mrak je sedel na zemljo. Z na\u0161imi mislimi nismo sami, v korak stopamo z na\u0161o krvjo, srca utripajo kot eno. <\/span><\/p>\n Bli\u017enjica<\/p><\/div>\n Pa vendarle hoja po cesti omogo\u010da, da se lahko misli prepletejo, da beseda da besedo. Toliko si je treba povedati, namigniti. Saj sicer dnevi minevajo vse prehitro, \u010dasa, da si pogledamo v oko, za\u010dutimo du\u0161o, je vedno premalo. Zatorej so take poti, pa \u010deprav po sivi cesti, nujne. \u010ce jih ni, nekega dne ugotovimo, da se ne poznamo ve\u010d. Kak\u0161na \u0161koda bi to bila. <\/span><\/p>\n Na vrhu...hotel<\/p><\/div>\n \u017de je vrh pred nami, komaj smo se dobro ogreli. Toda kot \u010de\u0161nja na vrhu torte z dale\u010d preveliko kopico smetane, nas najbolj\u0161e \u0161e \u010daka. Pod nami je mesto, med lego <\/ins><\/span>kockami se premikajo mravljice, drobcena vozilca vseh velikosti, oblik in barv, preva\u017eajo izjemne dragocenosti. Ko porosi pomladanski de\u017e, o\u010disti zrak in naredi odseve, se reke de\u017enikov prelivajo preko ulic. <\/span><\/p>\n Kranj<\/p><\/div>\n \u010ce je sonce \u017ee leglo v puhasto posteljo, pod nami mesto za\u017eari. Tiso\u010de lu\u010dk na nebu, tiso\u010de lu\u010dk v ravnini, niti ne tako dale\u010d spodaj. Ko se dih umiri, stopimo \u0161e do cerkvice, zgolj toliko, da se umiri \u0161e duh. Potem pa bo treba navzdol. Previdno, da koraki ne bodo prehitri, saj je pot ovinkasta, v\u010dasih pa ovinke gor ali dol grede seka tudi kak\u0161na nadobudna kovinska \u0161katla. <\/span><\/p>\n<\/a><\/a><\/a><\/a><\/a>