![\"Jutro\"](\"http:\/\/caravaning.si\/zanimiv\/gumpi\/files\/2011\/04\/img_3123.jpg\")
<\/a>Jutro<\/p><\/div>\n
Kot imamo vsako leto \u010dez belo botro marsikaj za povedati, se kon\u010dno od nje kar radi poslovimo. Toplota zgodnje pomladanskega sonca namre\u010d prav prijetno pregreje kosti, na vsakem koraku \u010dutimo, kako se rojeva novo \u017eivljenje, zdi se nam, da se vsi okoli nas smehljajo. Nekaj je v zraku…<\/p>\n
<\/a>Prebujanje<\/p><\/div>\n
Ko sneg zgine s ko\u0161enin in poganjajo prvi pomladanski cvetovi, je bele zaplate v ni\u017ejih krajih mo\u017eno najti le \u0161e na kak\u0161nem smu\u010di\u0161\u010du. Dokler tudi \u017ei\u010dni\u010darji ne obupajo in priznajo, da so premagani. Ustavijo naprave in naravi prepustijo svojo pot. Pomladna toplota po\u010dasi za\u010dne grizljati prej dokaj kompaktno sne\u017eno odejo.<\/p>\n
<\/a>Sezona je zaklju\u010dena<\/p><\/div>\n
\u010ce ho\u010demo na ostankih narediti \u0161e nekaj zavojev, moramo pohiteti. In biti zgodnji. Saj druga\u010de niti ne znamo, zakaj bi bilo tokrat druga\u010de. Ni lep\u0161ega, kot prve sr\u010dne utripe novega dne ujeti \u0161e v \u010disti temi. Potem pa tam nekje za obzorjem opaziti prve znake svetlobe, opazovati prelivanje barv ob rojevanju in do\u010dakati pravo eksplozijo barv.<\/p>\n
<\/a>Razlite barve<\/p><\/div>\n
Smu\u010di so preskakovale vesele zavoje prej\u0161njega dne, no\u010d jih je utrdila in jim odlo\u017eila minljivost. Pridu\u0161ala sva se, da ne bi bilo ni\u010d napak, \u010de bi progo pripravili za pomlad. A potem verjetno ne bi bila ve\u010d tista, prava. In res je bil le kratki preblisk. Nato sva zopet zadihala globlje in ubirala navzgor \u010disto samosvojo sled.<\/p>\n
<\/a>Sonce je vstalo<\/p><\/div>\n
Ko je nevidni slikar za\u010del tam v daljavi s svojim \u010dopi\u010dem nana\u0161ati vedno svetlej\u0161e barve na nebesno platno, sva bila \u017ee visoko. Ko\u010da je bila pod nama, sneg je bil tu zglajen, topli \u017earki so ga \u017ee dneve bo\u017eali in poravnali gube. Kar smejalo se nama je ob misli na spust. Veselje naju je zajelo, kaj ne bi. Sem in tja je pridihal do naju lahen vetri\u010d, pozdravil je naju, pozdravil je dan, pozdravil je ves svet.<\/p>\n
<\/a>Dolina \u0161e spi<\/p><\/div>\n
Snega ni bilo prav do vrha. Pri zgornji postaji vle\u010dnice sva snela smu\u010di in odkorakala \u0161e nekaj korakov do najvi\u0161je to\u010dke. Zgolj toliko, da sva bila. Kaj ve\u010d nama tako ni bilo pomembno. Sicer pa \u010dasa ni bilo na pretek. Vsakodnevne obveznosti, tako nepomembne, pa vseeno nujne, so zahtevale vrnitev.<\/p>\n
<\/a>\u010carovnici se \u010das izteka<\/p><\/div>\n
\u010ceprav bi najraje sedela tam na robu in vpijala \u017eivljenje, sva zgolj hitro pospravila opremo, pripravila smu\u010di in naju in se odgnala proti dolini. Prva danes, mogo\u010de zadnja. Smu\u010di so rezale sled v sne\u017eno odejo, spro\u0161\u010denost in svoboda. Nisva se pustila omejevati.<\/p>\n
<\/a>Stari vrh<\/p><\/div>\n
Ko sva \u0161vignila mimo ko\u010de, so se \u017ee poznale ostaline zavojev dneva prej. Ni bilo ve\u010d tiste spro\u0161\u010denosti, smu\u010di so poskakovale, ropotale, midva sva \u0161klepetala skupaj z njimi. Smuka je postala rodeo. Sre\u010da vsaj, da je bilo snega \u0161e zadosti. Le tam ni\u017eje, je bila cesta \u017ee kopna. So pohiteli in smu\u010di\u0161\u010de takoj, ko se je \u017ei\u010dnica ustavila, pregriznili.<\/p>\n