![\"Pravlji\u010dna](\"http:\/\/caravaning.si\/zanimiv\/gumpi\/files\/2011\/04\/p3200229.jpg\")
<\/a>Pravlji\u010dna pot<\/p><\/div>\n
\u017de vzpon na kucelj, povsem blizu doma, lahko ponudi veliko. Samo gledati moramo tako, kot je treba. Nad Tupali\u010dami je okoli vasi Mo\u017ejanca ve\u010d vr\u0161i\u010dkov. Vsak je lahko samostojen cilj, lahko pa hkrati sko\u010dimo na dva ali tri. Se bomo kar sami odlo\u010dili, po navadi nam pot tako ali tako krojita \u010das in volja. <\/span><\/p>\n Na robu travnika<\/p><\/div>\n \u010ce se v te kraje primajemo z avtodomom, najbolje, da parkiramo na za\u010detku Preddvora, v bli\u017eini oddaljenega obrata tovarne Jelovica (46.300127 14.428007, 455 m). Od tu jo mahnemo nazaj \u010dez most, previdno pre\u010dkamo cesto in zavijemo desno. Vzpnemo se po cesti, ki premaga klan\u010dek, potem pa ob tabli za Mo\u017ejanco znova zavijemo, tokrat levo. Cesta te\u010de mimo hi\u0161, nato skozi gozd, vzpon da dihanju pravo globino. <\/span><\/p>\n Stor\u017ei\u010d, Zaplata in Poto\u0161ka gora<\/p><\/div>\n Kar kmalu pridemo do mesta, kjer se levo odcepi gozdna vlaka, na raz\u0161iritvi se da za silo tudi parkirati. Gremo navzgor po vlaki, pod vikendom, pot postane prav pravlji\u010dna. S \u0161\u010depcem smisla za smeri neba, bomo \u017ee ubrali pravo. Oznak pa ne pri\u010dakujmo, znajti se bomo morali sami. Kolovoz zavija proti desni, kar bo \u010disto prav. Ko pridemo do travnika, je vrh nad nami, na desni strani, ob robu gozda, pri lovski opazovalnici. <\/span><\/p>\n Na vrhu Vrhe<\/p><\/div>\n \u010ce se nam ne da gristi kolen v strmino, lahko po kolovozu nadaljujemo proti Mo\u017ejanci, morebiti stopimo \u0161e do cerkvice sv. \u0160tefana z lepim razgledom in nato po \u0161irokem slemenu korakamo do vrha s pomenljivim imenom Vrhe (689 m, dvajset minut s ceste, do tja pa s parkiri\u0161\u010da tudi nekaj tak\u0161nega). Tam se nam odpirajo pogledi proti Grintovcem. <\/span><\/p>\n Na lovski opazovalnici<\/p><\/div>\n \u010ce je pomlad, nam na zelene\u010dih travnikih kar srce zaigra ob spominih na sne\u017ene radosti, ki jih je sonce tako zgodaj popilo. Pa kaj bi zato. Saj bosta okoli nas \u0161e prekmalu znova mraz in beli sneg. Navzdol gremo ob gozdu, strmina je tak\u0161na, da se lahko kot otroci zakotalimo po travi in ob tem navdu\u0161eno vriskamo. Ali pa tak\u0161ne nor\u010dije samo opazujemo, tako iz daljave, nekako zadr\u017eano, preresno. <\/span><\/p>\n Generacije<\/p><\/div>\n Znova smo na kolovozu, vra\u010damo se v smeri izhodi\u0161\u010da. Toda le do \u010distine, na \u0161irokem sedlu, kjer se na drugi strani svet spet vzpne. Poti ni tu nobene, i\u0161\u010demo najbolj\u0161e prehode med skalami, ki so raztresene po pobo\u010dju \u010disto tako, kot bi jih nekdo namerno postavil. Igri\u0161\u010de velikanov. Da smo na vrhu, bomo \u017ee razbrali (682 m, dvajset minut z vrha Vrhe). <\/span><\/p>\n Pod drugim vrhom<\/p><\/div>\n \u010ce pa ne bomo dojeli, da se vi\u0161je tu ne da ve\u010d in da se na vse smeri neba svet samo \u0161e spu\u0161\u010da, nam bo v pomo\u010d majhen mo\u017eic. \u010ce ga le ne bo neprevidna roka ali morebiti sila narave, podrla. V tem primeru si vzemimo \u010das in postavimo novega. Ali zgolj poleg \u0161e enega, svojega. Le kamenja bomo kljub \u0161tevilnim skalam ob dostopu, komaj zbrali zadosti. <\/span><\/p>\n Mali mo\u017eic na Vrti\u010dniku<\/p><\/div>\n Sicer pa se na Vrti\u010dniku ne bomo pretirano obirali, vrh je pora\u0161\u010den, razgleda zato tudi ne posebnega. Navzdol gremo lahko tam, kjer smo se vzpenjali. Ali pa vrh pre\u010dimo v drugi smeri, zavijemo na uravnavi levo in potem i\u0161\u010demo najbolj\u0161e prehode na strmini, ki se izte\u010de prav na cesti, \u010de dobro namerimo, le korak ali dva od parkiri\u0161\u010da ob cesti (deset minut z vrha). <\/span><\/p>\n<\/a><\/a><\/a><\/a><\/a><\/a><\/a>