![\"Na](\"http:\/\/caravaning.si\/zanimiv\/gumpi\/files\/2011\/02\/img_3061.jpg\")
<\/a>Na Lipanci vsi ne spijo<\/p><\/div>\n
\u010ce niste, lahko to storite. \u017de ta trenutek. Ali komaj kak\u0161nega kasneje. Najti je zgolj treba pravo mesto, kjer se odpira pogled tja \u010dez. In biti tam \u017ee takrat, ko je \u0161e tema, kot v rogu. Potem te\u017eko \u010dakajo\u010d zagleda\u0161 najprej komaj vidne sence ne\u010desa nedolo\u010denega v daljavi. Brezobli\u010dnost se po\u010dasi izgublja in vse dobiva smisel. <\/span><\/p>\n Zbujanje<\/p><\/div>\n Svetloba se izza obzorja povsem ne\u017eno preliva, vedno ve\u010d je oblik, svet nam postaja doma\u010d. Tudi tokrat nas je no\u010d pospremila na pot. Ta nam je bila znana, ni\u010d ni bilo vpra\u0161anj, besede so bile odve\u010d. Mir so motili drsajo\u010di koraki, kot na kolenih smo romarji zastavili korak tja gor, kjer nebo o\u017eari. <\/span><\/p>\n Rojevanje<\/p><\/div>\n Pod planino smo se nasmehnili napisu, nam je pomenil \u010disto nekaj svojega. V pobo\u010dje je \u010dlovek zasekal pot, nenaravna je bila vendarle dobra opora in korak ni zdrsnil. Pri ko\u010di je lu\u010d dajala vedeti, da nespe\u010dnik \u010daka dan. Ni nas sli\u0161al, sence smo zdrknile mimo in se zlile s srebrno pokrajino. Polo\u017eno pobo\u010dje in skok \u010dez strmino. <\/span><\/p>\n O\u017earjeni <\/p><\/div>\n Te\u017eki vdihi so ostajali zadaj, mlaj\u0161a sapa je \u0161e imela mo\u010d za hitenje. Kje dale\u010d je bil \u017ee prvi korak, negotov, skoraj plah. Sedaj so bile bele kopice tako blizu, da si \u010dutil, kako jih slastno oblizuje topla svetloba. Tam, le nekaj korakov pred kon\u010dnostjo, se je nekje dale\u010d zaiskrilo. Najprej povsem ne\u017eno, boje\u010de. Potem pa vedno mo\u010dneje, kot eksplozija, ki je ni ve\u010d mo\u017eno zaustaviti. <\/span><\/p>\n Pod vrhom<\/p><\/div>\n \u017dare\u010da krogla je za\u010dela nek nov cikel, dan se je rodil. Kot vrisk se je svetloba prelivala \u010dez robove in lezla v globeli. Nobenega, \u0161e tako skritega parobka ni pustila vnemar. Stali smo tam, o\u017earjeni, dlje ni bilo ve\u010d poti. Smejali smo se in vse okoli nas se je smehljajo z nami. Trenutek sre\u010de. Misel na njih, ki niso z nami. V o\u010deh so se nam ujele iskrice, na\u0161a popotnica tistim, ki jih imamo najraje. <\/span><\/p>\n O\u010dak in sosedje<\/p><\/div>\n Enakomerno je vijugala sled, ko smo hiteli tja dol, upajo\u010d, da kak\u0161no iskrico prinesemo tudi njim. Zaradi katerih je dan vedno tisti, tapravi. Na strmini smo se lo\u010dili, iskali vsak svojo pot. Raziskovali smo, in bili prepri\u010dani, da pridemo prav. Kaj bi pohajali po uhojenih poteh, stopali v svoje korake, ko je vendar \u0161e toliko novega, prvi\u010d videnega. <\/span><\/p>\n Troj\u010dek<\/p><\/div>\n Nad ko\u010do so se smu\u010dine znova prepletle, pomahali smo deklicama na balkonu in \u017ee izginili kot pi\u0161 vetra na strmini. Nemirne jezdece nas je \u010dakalo \u0161e divje galopiranje po mladi rani v gozdu. \u010clovek je spet dokazoval svojo premo\u010d. Le zakaj? <\/span><\/p>\n<\/a><\/a><\/a><\/a><\/a><\/a>