![\"No\u010d](\"http:\/\/caravaning.si\/zanimiv\/gumpi\/files\/2011\/02\/img_3006.jpg\")
<\/a>No\u010d se poslavlja<\/p><\/div>\n
Potem pa izpod neba priple\u0161e nagajiva sne\u017einka. Ujame se nam na dlan. Pogledamo jo od blizu, v njeni enostavnosti zagledamo vso zapletenost svojega obstoja. Ko se po\u010dasi topi, nam postane jasno, da sami ustvarjamo vogale, ostre \u0161pice in razdrapane grape v na\u0161ih srcih in srcih drugih. Ker se slepimo, pozabljamo, prizadenemo. <\/span>Dnevi nam minevajo, bole\u010dina pa ostaja. <\/span><\/p>\n Jutro nad Pokljuko<\/p><\/div>\n Bivanje smo si tako zavozlali, da se velikokat zdi klop\u010di\u010d povsem nere\u0161ljivo zadrgnjen. Kaj storiti? Kje najti pravo nit? Za\u010detek? Treba je vzeti pot pod noge. Takrat ko sne\u017einke zabri\u0161ejo vogale, pokrijejo \u0161pice in zapolnijo grape. Ostrine ni ve\u010d, vse je belo. Kot bi pobo\u017eala ne\u017ena roka. Veter pa nam \u0161epeta. Obstaja\u0161\u2026 <\/span><\/p>\n Naj bo...dan!<\/p><\/div>\n Dan se je rojeval pod Zlatimi vodami. Prva zarja je nakazovala, da prihaja svetloba. Neslo me je vi\u0161je, na perutih pri\u010dakovanja. Drobni kristali so zasijali. Previdno, je nekaj \u0161epetalo. Ni\u017eje doli je korak obstal. Pogled proti vzhodu, ukraden spomin. In vzdih. Du\u0161a bi hotela, toda telo je trudno. Korak za korakom, dan za dnem. Vedno vi\u0161je. <\/span>Ni odnehal. <\/span><\/p>\n Vi\u0161evnik<\/p><\/div>\n Pome\u017eiknil sem mu, potem pa stopil iz temnega \u017eleba. Vse se je zlatilo, radostno je srce vriskalo. Prelest trenutka je bila zapisana minljivosti. Son\u010dne \u017earke je popilo obla\u010dno nebo. Vzpon pod Plesi\u0161\u010de, obrat v smeri vrha. Sledi, ki so jih pisale neke druge usode. Tuje, a na nek na\u010din tako doma\u010de. Mraz si jih je vtisnil v spomin. <\/span><\/p>\n Oblaki so popili svetlobo<\/p><\/div>\n Sledim jim, sigurno pridejo prav. Zakaj torej ne bi? Dih je enakomeren, utrujenosti ni. Sre\u010danje je hitro, zgolj nekaj besed in tisti nepogre\u0161ljivi – sre\u010dno. Opozorilo je vedno dobrodo\u0161lo. Nikogar ve\u010d ni, ostajam sam. Sam? Kak\u0161na samov\u0161e\u010dnost… <\/span><\/p>\n Skala in opast<\/p><\/div>\n Na grebenu, pri skali, je opast. Pot je varno speljana nekoliko ni\u017eje. \u0160e malo naprej je \u010das za odlo\u010ditev. Ta je bila morebiti sprejeta \u017ee davno prej. Pa se tega \u0161ele sedaj zavem. Smu\u010di ostanejo na tanki meji med strmim sne\u017eenim pobo\u010djem in prepadom. \u010cakajo. <\/span><\/p>\n Tri-glav<\/p><\/div>\n Nekaj trenutkov za varnost. Vedno bi si jih moral vzeti. Kako plehak je izgovor, da ni \u010dasa. \u0160e bolj, da je edina vez med tostranstvom in ve\u010dnostjo po neki neumni igri usode oble\u017eala dale\u010d stran. Zakaj? Korak je zanesljiv, sem in tja popraskam skale. Ob \u017eigu padem na kolena. Poklon in zahvala. <\/span><\/p>\n Mra\u010dna Pokljuka<\/p><\/div>\n Nato se su\u010dem. Okoli svoje osi vpijam bogastvo pogleda. Spomini in \u017eelje, hrepenenje, upanje, da to kdaj deliva. Nekaj minut lovim podobe. Shranjujem jih v misli, poleg pletem \u010dudne, samo meni razumljive verze. Nato spregovorim o najbolj obi\u010dajni, plehki temi. Oblakih, ki ljubosumno \u010duvajo sijaj. Ne pomislim, da morebiti \u010duvajo zgolj nas. <\/span><\/p>\n Boj med svetlobo in senco<\/p><\/div>\n Sre\u010dno. Se spustim do smu\u010di, jih prenesem \u010dez ledeno, za stopinje \u0161iroko gaz in love\u010d ravnote\u017eje kot izurjen vrvohodec snemam in natikam, se pripravljam. Maham navzdol. Sporo\u010dilo, ki kot odmev prijadra do mene, je jasno. Za danes bo dovolj. Previdno drsim, z vsakim zavojem je smelosti ve\u010d. Izku\u0161nje prinesejo mejo. Do nje je varno, preko, ni\u010d ve\u010d. <\/span><\/p>\n Mesto za vrvohodce<\/p><\/div>\n Proti sedlu pod Plesi\u0161\u010dem sva \u017ee dva. Pravi rodeo. Za mene kar zabavno, za vsakogar pa to ni. Samotno jutro se je \u017ee poslovilo. Po pobo\u010djih je lezlo vse ve\u010d dvonogih mravljic. Iskali so svoj ko\u0161\u010dek samote. Toda ura je bila za uspeh \u017ee vse prepozna. Nisva se obremenjevala s tem. Uvijala sva navzdol, iskala najbolj\u0161e prehode. <\/span><\/p>\n<\/a><\/a><\/a><\/a><\/a><\/a><\/a><\/a><\/a>