![\"Jutro](\"http:\/\/caravaning.si\/zanimiv\/gumpi\/files\/2011\/02\/img_2951.jpg\")
<\/a>Nad Rate\u010dami<\/p><\/div>\n
Ne le kak\u0161no vreme je tisti trenutek v vsakem koti\u010dku na\u0161ega planeta. Sodobne \u0161logarice nam razkrijejo, ali se nam bo jutri sve\u017ee zlo\u0161\u010dena ple\u0161a ble\u0161\u010dala v slepe\u010dem soncu ali pa bodo temni oblaki po\u0161iljali na zemljo svoje pozdrave.<\/p>\n
<\/a>Pot<\/p><\/div>\n
Njihove napovedi so ne le povod \u017eiv\u010dne kombinatorike za naslednji vikend, temve\u010d tudi tihega pridu\u0161anja, ko povsem nepri\u010dakovano o soncu ni ne duha, ne sluha. Vir najbolj priljubljene svetovne teme za klepet in privo\u0161\u010dljivosti do tistih, ki imajo vreme \u0161e slab\u0161e kot mi.<\/p>\n
<\/a>Planina<\/p><\/div>\n
Toda tokrat je vreme bilo. Namesto son\u010dnih \u017earkov, pa so nas tam v zatrepu gornjesavske doline pobo\u017eale le na\u0161e bolj\u0161e polovice. Ali pa tudi ne. Kakorkoli. Izhodi\u0161\u010de je bilo ravno nekje na meji (46.496960 13.703874, 845 m). Tako zelo, da ne ve\u0161 ali bi se bolj bal, da te v primeru nenadnega prebliska zbudijo policisti ali karabinjerji.<\/p>\n
<\/a>Jutro<\/p><\/div>\n
Nas ni nih\u010de, zjutraj smo \u0161e v temi stopali mimo mejnega kamna in nekdanje brezcarinske trgovine v breg navzgor. Strmina ni posebej huda, ravno tak\u0161na, za ogrevanje. Ker so obetali, da je cesta zasne\u017eena, smo se kaj kmalu usmerili desno. Pa bi bilo bolj prav, \u010de bi \u0161li mimo vikendov kar levo po travniku.<\/p>\n
<\/a>Dru\u017eba<\/p><\/div>\n
Upali smo, da bo vi\u0161je bolj\u0161e. Pa ni bilo. Ker nismo \u017eeleli plezati \u010dez z bode\u010do \u017eico okrancljano ograjo na travnik, smo ostali na cesti. Ob\u010dasno s kopnimi flikami posuti. Pa ni\u010d ne de, le za navzdol nas je bolj skrbelo. Pot nam je bila \u017ee poznana, pa tudi sicer tu nima\u0161 kaj veliko za zgre\u0161iti.<\/p>\n
<\/a>Pe\u010d<\/p><\/div>\n
Gremo po cesti, se malo spustimo, potem pa kmalu za\u010dnemo gristi kolena. Bili smo zgodnji, zato nam na sanka\u010de ni bilo treba paziti. Kasneje si lahko kaj hitro povsem neprostovoljen kegelj. Pod nami se desno odpre planina, pred sabo pa \u017ee vidimo poseko Pe\u010di.<\/p>\n
<\/a>Jasnina<\/p><\/div>\n
Leto\u0161nja zima je tista prava. Gorenjska. Torej \u0161parovna, ma, \u0161e huje, prav vohrna s snegom. Zato je bila tudi poseka le poprhana z nekaj novega pr\u0161i\u010da. Ga je bilo toliko kot ni\u010d. Zato ni bilo kaj razmi\u0161ljati. Gremo po cesti, ta je bila videti bolj obetavna in ni nas razo\u010darala.<\/p>\n
<\/a>Voda in led<\/p><\/div>\n
\u010ce nas pri odcepu za ko\u010do ne premami misel na topel \u010daj, zavijemo levo in se vzpenjamo po cesti naprej. Strmine ni posebne, cesta pa zadosti \u0161iroka tudi za klepet. Nad travnikom so se nam pocedile sline, tako mikavno je bil videti. Pa se mu nismo pustili prepri\u010dati.<\/p>\n
<\/a>Pred smu\u010di\u0161\u010dem<\/p><\/div>\n
Malo vi\u0161je pridemo do razcepa. Desna pot vodi proti Korenskemu sedlu, mi gremo levo. Cesta kmalu ostro obrne nazaj, tako zelo, da nas celo ob vzponu skoraj vr\u017ee iz ovinka. <\/span>Smer je sedaj prava, tromeja vedno bli\u017eja. Malo preden pridemo do \u017ei\u010dnic, se desno odcepi kolovoz. Najbolje, da mu sledimo.<\/p>\n Petelinjek<\/p><\/div>\n Ko se nekoliko raz\u0161iri, zavijemo levo in skozi redek gozd pridemo na rob smu\u010di\u0161\u010da, tik pod Petelinjkom. \u017di\u010dnice so ravno za\u010dele obratovati, pobo\u010dja so bila \u0161e prazna. Dosti bolje in predvsem mirno. Kje je treba pre\u010diti na levo, je jasno vidno. Na robu gozda za\u010dnemo gristi kolena.<\/p>\n Tromeja<\/p><\/div>\n Strmina je sedaj res huda, toda rebrca so bila odli\u010dna podlaga, dalo se je vle\u010di sled naravnost navzgor. V hi\u0161ki se \u017ei\u010dni\u010darja skoraj ni videlo, \u0161e pogleda mi ni namenil, da bi mu lahko pomahal. Pa ni\u010d. Do vrha je le \u0161e nekaj korakov, dve uri in pol zlo\u017ene hoje bomo potrebovali do sem (1552 m).<\/p>\n Vrh<\/p><\/div>\n Psi so pristali v nahrbniku, smu\u010di pa so \u017ee navdu\u0161eno drvele po sve\u017ee poteptani podlagi navzdol. \u010cakalo me je nekaj vzpona do kuclja, pa spet navzdol do sedla pod tromejo. Najbolje se je tu spet spustiti v Slovenijo, pozdraviti cesto, staro znanko in se v nekaj okljukih vzpeti do vrha (1508 m, pol ure z vrha Petelinjka).<\/p>\n Ponce<\/p><\/div>\n Da bi hitel navzdol, se ne spla\u010da. Tudi \u010de je vreme \u0161e tako \u010dudno, postati je treba. Pod nami le\u017eijo tri de\u017eele, pogledi so lepi. Ko la\u017eje zadihamo, pa le navzdol, spust je vendar vedno v u\u017eitek. No ja, skoraj vedno. Tokrat nas \u010daka smuka po cesti. \u010ce je kolikor toliko snega in ta ni premehak, si lahko obetamo nekaj lepih zavojev.<\/p>\n Pod vrhom Pe\u010di<\/p><\/div>\n Sicer pa bo bolj rodeo, a tudi v tem nekateri najdemo veselje. Na vrhu travnika, malo preden pripeljemo do odcepa kraj\u0161e (in bolj strme) planinske poti proti Pe\u010di, lahko zavijemo levo navzdol. Ujamemo nekaj lepih zavojev, nato pa zavijemo desno, presko\u010dimo poto\u010dek in gremo po kolovozu do travnika pod planinsko ko\u010do.<\/p>\n Dobra\u010d<\/p><\/div>\n Vzpon do nje in naprej do kri\u017ei\u0161\u010da cest je kar malo odve\u010d, a kaj bi to, ko je flanka tako prijazno vabila. Sledi spet spust po cesti. Ko pridemo do linije elektri\u010dnega kabla, lahko zavijemo desno in nadaljujemo s smuko po travnikih.<\/p>\n Rodeo po cesti<\/p><\/div>\n \u010ce pa je snega premalo, raje nadaljujmo \u0161e malo po cesti in na travnike zavijmo ni\u017eje. Zaradi slabo zasne\u017eene ceste, sem \u0161el tokrat ravno tam, kjer pride pot iz Rate\u010d, desno, se nekoliko vzpel, popraskal v grmi\u010devju, splezal \u010dez ograjo in nato po travniku vijugal navzdol. U\u017eiva\u0161ko, ni kaj.<\/p>\n<\/a><\/a><\/a><\/a><\/a><\/a><\/a>