![\"Jutro](\"..\/files\/2011\/01\/img_2794.jpg\")
<\/a>Jutro v Zre\u010dah<\/p><\/div>\n
Zatorej ni potrebe, da bi kdo hitel. Pa tudi, \u010de bi \u017eelel korak zastaviti pretirano hitro, ti prijatelji kmalu re\u010dejo: Postoj! Da bi jih ne poslu\u0161al, se ne spodobi, zatorej hitenja ne bo. Prijazen sprejem, popotnica, da se je prav vsem smejalo, kaj bi si \u017eelel \u0161e ve\u010d.<\/p>\n
<\/a>Brinjeva gora<\/p><\/div>\n
Parkiramo v Zre\u010dah, najbolje bo kar pri termah. Tam smo \u0161e vedno dobrodo\u0161li gostje (46.370783 15.387185; 405 m). Mimo hotela se napotimo proti glavni cesti in jo skozi podhod pre\u010dkamo. Po cesti se spustimo levo navzdol, \u010dez most presko\u010dimo Dravinjo in nadaljujemo mimo tovarni\u0161kih obratov po glavni cesti.<\/p>\n
<\/a>Sprva sledimo poti \u0161tevilka ena<\/p><\/div>\n
Tik za njimi bi bilo verjetno prav zaviti navzgor. A tablico, \u010de sploh je, smo spregledali. Ni\u010d zato, nas je potola\u017eil doma\u010din na ovinku pred Radano vasjo. Tablica s komaj vidnim napisom nas je usmerila po cesti navzgor. Na vrhu klancev, pri znamenju, smo je imeli dovolj.<\/p>\n
<\/a>Pri znamenju smo zavili v gozd<\/p><\/div>\n
Zavili smo proti gozdu, tam ujeli komaj vidno stezo in se po njej, malo pa tudi kar po svoje, vzpenjali v smeri Sv. Ne\u017ee. Zaiti kaj veliko tako nismo mogli in ni\u010d nismo bili presene\u010deni, ko smo na robu makadamske poti nad seboj ugledali cerkev. Po poti smo se malo naokoli sprehodili do nje.<\/p>\n
<\/a>Steza proti sv. Ne\u017ei<\/p><\/div>\n
Veter je bril okoli vogalov in nismo si mogli kaj, da se ne bi nasmejali ob zapisu, da podru\u017eni\u010dna cerkev sv. Ne\u017ee stoji na vetrovnem hribu Golika (608 m, slaba ura hoje). Pa \u0161e kako res je. Spustimo se nazaj do manj\u0161ega sedla in nadaljujemo naravnost v smeri najvi\u0161je to\u010dke.<\/p>\n
<\/a>Hrib Golika<\/p><\/div>\n
Markacije nas usmerijo na stezico, ki pripelje prav na vrh (630 m, dobrih pet minut). Z vrha gremo komaj kaj korakov naprej do romarske cerkve Matere Bo\u017eje, in nato, \u010de se nam ne da navzdol hoditi po kolovozu ali celo makadamski poti, desno za hi\u0161o ob cerkvi.<\/p>\n
<\/a>Na Brinjevi gori<\/p><\/div>\n
Ka\u017eipot obeta, da pot pripelje v Oplotnico, ki je prav na drugi strani hriba. Toda skrb je odve\u010d, steza namre\u010d pelje tudi v na\u0161o smer. Spu\u0161\u010damo se nad zra\u010dnim robom, gremo mimo odcepa zahtevne in zelo zahtevne poti in na sedlu uberemo smer naravnost, po stezici mimo oznake za Freudenberg, prijateljski hrib.<\/p>\n
<\/a>Romarska cerkev Matere Bo\u017eje<\/p><\/div>\n
Da je tu gori neko\u010d stal grad, se zavemo \u0161ele, ko se na drugi strani gri\u010dka \u017ee spu\u0161\u010damo navzdol in ostanki obzidja burijo domi\u0161ljijo. Ob spustu se dr\u017eimo bolj desno in mimo kmetije pridemo na asfaltno cesto. Ker je Sv. Martin \u017ee skoraj ves \u010das dobro viden pred nami, je smer povsem jasna.<\/p>\n
<\/a>Sedlo pod Brinjevo goro<\/p><\/div>\n
Na kri\u017ei\u0161\u010du pri gostilni sledimo oznakam za Martinovo pot, \u010dez dvori\u0161\u010de in po stezici za hi\u0161o navzgor. V\u010dasih je veter potegnil tako sunkovito, da smo mislili, da nas bo odneslo. Pa nas ni, po\u010dasi se nam je zdel \u017ee kar zabaven, smo ga bili \u017ee navajeni.<\/p>\n
<\/a>Pod Freudenbergom<\/p><\/div>\n
\u010cez suhe zimske travnike smo se vzpeli \u0161e do zadnje postaje na\u0161e dana\u0161nje poti (578 m, pol ure z Brinove gore). Z Ajdo sva posedela pred sv. Martinom, dokler niso do naju pri\u0161li \u0161e drugi. \u010ce se sprehodimo okoli cerkve, bomo na\u0161li opis z navedbo osnovnih podatkov.<\/p>\n
<\/a>Pogled na Sv. Ne\u017eo in Brinjevo goro<\/p><\/div>\n
\n
Potem pa jo \u010dez travnike uberemo nazaj do gostilne na razcepu in od nje po strmi asfaltni cesti navzdol v smeri Zre\u010d. Mimo hi\u0161 in vinogradov hodimo strmo navzdol, dokler pri tovarni Unior in sv. Egidiju, zadnji cerkvici na na\u0161i poti, (skoraj) ne zaklju\u010dimo na\u0161e odisejade (397 m, slabe pol ure s Sv. Martina).<\/p>\n