![\"Pri](\"..\/files\/2011\/01\/img_2661.jpg\")
<\/a>Pri pokopali\u0161\u010du<\/p><\/div>\n
Zato pa je veter vlekel na slemenih tako silovito, da je upogibal smreke, divje trgal meglice in predvsem prevetril glave. Na usta se je prikradel vrisk, odli\u010dna dru\u017eba je bila kot \u017ee tolikokrat zgolj pika na i. Izhodi\u0161\u010de za pohajanje so bile Slovenske Konjice.<\/p>\n
<\/a>Zamrznjena lepota Gospodi\u010dne<\/p><\/div>\n
Parkirali smo nad srednjo \u0161olo, pa so nam naslednji ve\u010der namignili, da bi bilo drugi\u010d bolj prav, da bi malo ni\u017eje (46.337940 15.418210, 340 m). Tudi prav, bomo vedeli. Kakorkoli, na cesti zavijemo v breg, gremo do pokopali\u0161\u010da in zavijemo\u2026 Poti je tu veliko, odlo\u010ditev zatorej ravno tako. Vsak si lahko izbere svojo kombinacijo.<\/p>\n
<\/a>Pr\u0161enje<\/p><\/div>\n
Mi smo \u0161li desno, saj nas je pritegnila gozdna u\u010dna pot, grad smo sklenili pustiti za povratek. Pri prvi tabli u\u010dne poti izvemo nekaj osnovnih podatkov, nato pa skoraj takoj makadamsko cesto zapustimo na desni strani. Vzpnemo se mimo potoka, ki ga menda precej vi\u0161je napaja izvir Gospodi\u010dna.<\/p>\n
<\/a>Most nad slapovi<\/p><\/div>\n
Da ima \u010dude\u017ene mo\u010di, verjetno ni treba ni\u010d pojasnjevati. So pa\u010d mlada dekleta, ve\u010dno nezadovoljna s svojim izgledom, iskala neke nadnaravne sile. Te bi jih spremenile v krasotice, vredne princa na belem konju. Delno \u0161e vedno v ledeni oklep odeti slapi\u010d je sicer razburil na\u0161e \u010dute, smo se mu pa premalo pribli\u017eali, da bi lahko opazili tudi kak\u0161en u\u010dinek na zemeljsko lepoto. Pa drugi\u010d\u2026<\/p>\n
<\/a>Grad<\/p><\/div>\n
Vzpnemo se po stopnicah, slapi\u010d pogledamo iz mosti\u010dka in gremo po makadamski poti mimo novej\u0161e hi\u0161e. Ko pridemo do ceste, jo pre\u010dkamo in na na\u0161i levi opazimo grad. Pa smo pred novo dilemo. Desno se odcepi pot za Stolpnik, nekako se zdi bolj logi\u010dna izbira. A kaj se more, mi po navadi na na\u0161ih pohodih na logiko ne damo prav veliko.<\/p>\n
<\/a>Gozdna u\u010dna pot<\/p><\/div>\n
Tudi tokrat so nas pojasnilne table ravno dobro navdu\u0161ile, zato smo sledili stezi, ki je pre\u010dila pobo\u010dje. Med tem, ko nam opisi razkrivajo zanimivosti o rastju in \u017eivalih v teh koncih, prispemo na travnik, ravno nad gradom. Kljub morebitnim predhodnim na\u010drtom, smo tako blizu, da bi bilo brez pomena, da obisk srednjega veka odlagamo.<\/p>\n
<\/a>Grad Konjice<\/p><\/div>\n
Vzpnemo se do grajskih zidov (515 m, slaba ura). Hoja je morala biti previdna, saj so mokri zidovi drseli. Pretaknili smo notranjost, ugotavljali, \u010demu je bil kak\u0161en prostor namenjen in na mestu prehoda v grajske je\u010de naleteli na re\u0161etke.<\/p>\n
<\/a>Srednji vek<\/p><\/div>\n
Stopili smo pred obnovljeni visoki stolp, nato pa \u0161li po obodu obrambnega zidu do razgledi\u0161\u010da nad Konjicami. Pod nami je bilo mesto, nad nami pa meglice, veter je visoko v vrhovih majal smreke. De\u017e, ki je znova za\u010del pr\u0161eti, nas ni prestra\u0161il.<\/p>\n
<\/a>Slovenske Konjice<\/p><\/div>\n
Smo bili pa pred novo dilemo. Oditi nazaj do poti za Stolpnik ali kar riniti navzgor proti Skali. Seveda smo se odlo\u010dili za slednjo mo\u017enost. Saj nikoli ne znam naravnost do cilja. Hm, vsak ima kak\u0161no pomanjkljivost, zakaj je ne bi imel tudi sam. Pa je to res pomanjkljivost? Kakor kdaj\u2026<\/p>\n
<\/a>Grajska gospoda<\/p><\/div>\n
\u010ce je pred nami \u0161e dobr\u0161en del dneva, ni da bi \u017ee iskal pot nazaj. Vrnemo se pod grad, zavijemo malce levo in slede\u010d smerokazu in markacijam nadaljujemo kar strmo navzgor skozi gozd. Ko pridemo do ceste, zavijemo takoj levo, se vzpenjamo in malo vi\u0161je na ovinku znova pre\u010dkamo makadamsko cesto.<\/p>\n
<\/a>Pot proti Skali<\/p><\/div>\n
Zlagoma se vzpenjamo skozi gozd, potem pa hodimo po pobo\u010dju Tolstega vrha. Ko pridemo do odcepa poti je pred nami znova dilema. Lahko gremo naravnost, pre\u010dimo pobo\u010dja proti razgledni Skali. Toda previdno. \u010ceprav je to najla\u017eji dostop, vseeno ni brez pasti.<\/p>\n
<\/a>Sneg na la\u017eji poti<\/p><\/div>\n
Pobo\u010dja nad potjo so strma in po njih hitro prileti kamenje, ob hoji po ostankih snega nad strmo grapo, pa jeklenica \u0161e kako pride prav. Toda ne misliti, da je druga pot, ozna\u010dena kot zelo zahtevna, la\u017eja. Dale\u010d od tega. Kraj\u0161emu spustu sledi hoja pod strmino, vse do pod skale.<\/p>\n
<\/a>Meglena Skala<\/p><\/div>\n
Toda te je za pribli\u017eno dvajset metrov navpi\u010dnice. Nekaj metrom hoje po spolzki strmini ob jeklenici, sledi vzpon izklju\u010dno po skobah \u010dez steno. Gre za odsek ferate visoke te\u017eavnosti, zato je samovarovanje vsekakor priporo\u010dljivo. In v\u010dasih se usoda prav prijazno poigra z nami.<\/p>\n
<\/a>Skobe \u010dez steno<\/p><\/div>\n
Redko sre\u010danje je namre\u010d ob jezi zaradi stvari, ki so brez pomena oble\u017eale doma, prineslo nenadejano pomo\u010d in tako olaj\u0161alo vzpon. In hkrati ponudilo odli\u010dno dru\u017ebo ter klepet na delu povratka. Pot se ob jeklenici izte\u010de prav na razgledni Skali (750 m, slaba ura od Gradu, po zahtevni poti nekaj ve\u010d).<\/p>\n
<\/a>\u017div\u010dek v navpi\u010dnici<\/p><\/div>\n
Kdor bo pri\u010dakoval razgled, bo navdu\u0161en. Kdor pa se bo \u017ee videl na vrhu, bo razo\u010daran, saj vrha tu ni. Spust proti uro oddaljeni kartuziji \u017di\u010de nam zaradi ponovnega vzpona, ki bi bil potreben, ni le\u017eal. Raje smo korak zastavili nazaj proti Stolpniku, najvi\u0161ji to\u010dki Konji\u0161ke gore.<\/p>\n
<\/a>Pogled z vrha na prepadno pot<\/p><\/div>\n
Spu\u0161\u010damo se po polo\u017eni poti, pre\u010dkamo makadamsko pot in ko znova pridemo do nje, zavijemo levo. Vzpnemo se do ovinka in tam nadaljujemo po markirani poti, smerokaz obeta prehod proti kartuziji. Ko znova pridemo na cesto, zavijemo desno in \u017ee smo pri treh kri\u017eih.<\/p>\n
<\/a>Pogled v dolino<\/p><\/div>\n
Prej so stali vsak posebej, zapu\u0161\u010deni nekje v gozdu, sedaj pa ob zvon\u010dku pozdravijo popotnika na kri\u017ei\u0161\u010du poti. Sledimo tablici za Stolpnik naravnost in kmalu pridemo do razcepa. Levo obeta tablica eno uro do vrha \u010dez vas Kamna gora. Toda mi zavijemo desno.<\/p>\n
<\/a>Trije kri\u017ei<\/p><\/div>\n
Korakamo po makadamski poti, sem in tja je tudi kak\u0161na markacija. Ne vzpnemo in ne spustimo se skoraj ni\u010d, zato je hoja prijetna. Ko pa se cesta odlo\u010dno spusti, smo \u017ee blizu Grofovega \u0161tanta, kri\u017ei\u0161\u010da poti. Prestopimo na stezo, tablica obeta \u0161e pol ure do vrha.<\/p>\n
<\/a>Grofov \u0161tant<\/p><\/div>\n
Sprva grizemo kolena naravnost navzgor, v bolj mo\u010dnatih \u010dasih, je steza spolzka in sitna. Ko se svet zravna, se sprva malce spustimo, potem pa postopno za\u010dnemo vzpenjati proti vrhu. Ni ve\u010d dale\u010d, najprej zagledamo hi\u0161ko na vrhu (1012 m, dobro uro in pol hoje s Skale), potem pa med drevjem tudi razgledni stolp.<\/p>\n
<\/a>Strma iz spolzka pot<\/p><\/div>\n
Z njega se dale\u010d vidi. \u010ce le ni megleno vse naokoli. Nam je vetrovna roka prav izbir\u010dno odkrivala razglede, jih osvetlila in znova zagrnila. Po\u010dutili smo se kot med gledali\u0161ko predstavo, posamezna dejanja so si sledila eno za drugim.<\/p>\n
<\/a>Razgledni stolp na vrhu<\/p><\/div>\n
Gledalcem je ku\u0161trala lase in nas na vrhu stolpa v\u010dasih skoraj prestavila. Zato so ostali kaj hitro pohiteli v zavetje na trdnih tleh, le jaz sem navdu\u0161eno \u0161kljocal na prepihu. Do Grofovega \u0161tanta se vra\u010damo po isti poti, tam pa nadaljujemo naravnost navzdol po makadamski cesti.<\/p>\n
<\/a>Prepi\u0161ni vrh stolpa<\/p><\/div>\n
Tej sledimo do levega ovinka, kjer se odcepi steza desno. Sprva pre\u010dimo strma pobo\u010dja, nato pa se spu\u0161\u010damo do ceste, katero pre\u010dimo in se po spolzki poti in \u010dez mestoma kar siten svet spustimo do razcepa z gozdno u\u010dno potjo.<\/p>\n
<\/a>Ko vetrovna roka zastor odgrne...<\/p><\/div>\n
Sedaj \u017ee vemo, kje smo. Pa ve\u010derni mrak ni dajal nobenega veselja, da bi \u0161li iskat lepoto h Gospodi\u010dni. Raje smo \u0161li navzdol kar po cesti, torej desno. Mrak je legel nad zemljo, mir se je naselil vse okoli nas. Dan seje poslavljal.<\/p>\n