![\"Kaj](\"http:\/\/caravaning.si\/zanimiv\/gumpi\/files\/2010\/12\/img_2504.jpg\")
<\/a>Kaj jutro, no\u010d je \u0161e...<\/p><\/div>\n
Danes smo veliko bolj vpeti v \u010das. Zato nam ure vse okoli nas tiktakajo in se po elektronsko po\u010dasi premikajo. Trupejevo poldne pa je obdr\u017ealo le lepo ime. In pa tisti razgled, ki opoldne ali pa tudi ne, daje veselje za vrisk in pozdrav z roko. Komurkoli \u017ee, na tej ali oni strani.<\/p>\n
<\/a>Hoja skozi temni gozd<\/p><\/div>\n
Izhodi\u0161\u010de je vasica Srednji Vrh. Do njega se pripelje po strmi, zaviti in kar precej ozki cesti. \u010ce bi se lahko ustra\u0161ili nenadnega sre\u010danja ali strmih sten ob cesti, raje ne rinimo navzgor. In parkirajmo v Gozd Martuljku, takoj za mostom je \u017ee dokaj primerno mesto (46.482083 13.837868).<\/p>\n
<\/a>No\u010d ima svojo mo\u010d...<\/p><\/div>\n
Seveda pa bomo v tem primeru morali upati na avtostop, ki nas bo popeljal vi\u0161je. Da bi s smu\u010dmi in vso opremo rinili skoraj tri kilometre pe\u0161 navzgor, ima komaj kaj smisla. \u010ce bomo vseeno zbrali dovolj poguma in se pod v skalo vklesanim prehodom brez oznake vi\u0161ine ne bomo zagozdili, bo najve\u010d prostora za parkiranje pred vasjo (46.489377 13.837181).<\/p>\n
<\/a>Prihod na jaso pod \u017deleznico<\/p><\/div>\n
Od tu stopimo v vas in se dr\u017eimo leve poti. Izhodi\u0161\u010de je za zadnjo kmetijo, kjer na desni strani ceste lahko opazimo kolovoz, ki se zlo\u017eno vzpne v gozd. Ob cesti se brez dogovora z doma\u010dimi po navadi da stisniti le (osebni) avto ali najve\u010d dva (46.490557 13.835436, 970 m).<\/p>\n
<\/a>Dan se prebuja<\/p><\/div>\n
Gremo po omenjenem kolovozu in \u017ee \u010dez nekaj deset metrov zavijemo desno. Vzpenjamo se nad vasjo, v zgodnjem jutru so lu\u010dke v vasi in ni\u017eje doli v dolini kot kristal\u010dki na novoletni smre\u010dici. Na robu gozda, pod leseno stajo, gremo naravnost. Na gornji strani se odcepi slab\u0161i kolovoz, vendar se mu ne pustimo zapeljati.<\/p>\n
<\/a>\u017deleznica<\/p><\/div>\n
Nadaljujemo naravnost, celo rahlo navzdol, do potoka Jerman. Ta bo na\u0161 vodnik, pot na kateri smo, mu namre\u010d verno sledi, nekaj \u010dasa po enem, nekaj \u010dasa po drugem bregu. Ko se svet odpre, gremo mimo manj\u0161e ko\u010de na levi strani, dolina zavije desno, smo na za\u010detku \u017deleznice.<\/p>\n
<\/a>Lovska ko\u010da<\/p><\/div>\n
Od kod nenavadno ime dolini med mejnim grebenom in Lisi\u010djo pe\u010djo, ne vem. Nam, ki smo rezali \u010disto novo sled v devi\u0161ko belino, se je zdelo, da smo res kot vlakec, ki sopiha polo\u017eno navzgor. Pridemo do mesta, kjer se levo odcepi \u0161iroka pot. Gre za za\u010detek ceste, ki pelje proti Korenskemu sedlu in je \u0161e posebej zanimiva za navdu\u0161ene gorske kolesarje. A takrat, ko snega ni ve\u010d. V glavi so se \u017ee pletli na\u010drti\u2026<\/p>\n
<\/a>Jasa v zatrepu doline<\/p><\/div>\n
Mi gremo seveda \u0161e naravnost, ob potoku. Na jasi zavijemo desno \u010dez vodo in se na drugi strani vzpnemo ob njej navzgor. Mimo lovske ko\u010de gremo po \u017deleznici naprej, ko se svet za\u010dne znova odpirati, se dr\u017eimo nekoliko levo. Pridemo na veliko jaso na za\u010detku zatrepa.<\/p>\n
<\/a>Pod sedlom <\/p><\/div>\n
Najbolje, da sopihamo nekoliko desno in pod Lepim vrhom obidemo grabne, ki jih je po\u010dasi izlizala voda. Ko prisopihamo na sedlo, nam je pa tako ali tako, \u017ee vse jasno. Pa jade, bomo \u017ee \u0161e videli\u2026 Vsekakor zavijemo levo in se vzpenjamo proti najvi\u0161ji to\u010dki. Ki to seveda ni. Bo treba \u0161e malo naprej, pa res ne ve\u010d dale\u010d.<\/p>\n
<\/a>Predvrh<\/p><\/div>\n
Na najvi\u0161ji to\u010dki so \u017eelezne gauge in na njih mali zvon\u010dek (1931 m; ob risanju gazi v celcu dobre tri ure in pol). Po\u010ditek je obvezen. Kot vedno na tem \u010dudovitem grebenu. Vidi se dale\u010d, vidi se globoko, vidi se vase. Bi bil \u010das za po\u010ditek. \u010ce bi ne bilo tako zelo mrzlo. Tako pa le z zmrznjenimi rokami sname\u0161 pse, nastavi\u0161 zaponke in pritrdi\u0161 okovje. In nato \u0161e komaj, komaj, naredi\u0161 nekaj posnetkov.<\/p>\n
<\/a>Dobra\u010d<\/p><\/div>\n
Navzdol se spustimo desno, pa le nekaj zavojev, do lepe flanke. Po njej odvriskamo, i\u0161\u010demo ni\u017eje najbolj\u0161e prehode mimo smrek in po grabnih in se dr\u017eimo seveda nekoliko desno. Enakomerni zavoji se izte\u010dejo na jaso, kjer sre\u010damo svoje sledi. Sedaj znova \u0161ibamo po \u017deleznici, jutranje sledi pa so nam kot tiri.<\/p>\n
<\/a>Trupejevo poldne<\/p><\/div>\n
Sledimo jim, zaiti pa\u010d ne moremo ve\u010d. Strmine je ve\u010dinoma ravno prav, da letimo kot ponoreli vlak. \u010ce pa se nam le zdi, da gre prehitro, pr\u0161i\u010d ob straneh omogo\u010di lep zavoj ali dva. Torej brez te\u017eav. Le pri prehodih \u010dez potok ali njegove pritoke popazimo.<\/p>\n
<\/a>U\u017eitek v pr\u0161i\u010du<\/p><\/div>\n
Nikakor ne smemo smu\u010di zmo\u010diti, saj se nam na masi takoj naredi tenak ledeni sloj. Ta kot sekundno lepilo nase ve\u017ee sneg in s coklo ne bo \u0161lo nikamor ve\u010d. \u0160e zadnji travnik (\u0161tirideset minut z vrha), tik nad izhodi\u0161\u010dem, tako te\u017eko pri\u010dakovan, bomo kljub odli\u010dni strmini v tem primeru lahko prevozili kve\u010djemu naravnost\u2026<\/p>\n