![\"Zmrznjeni](\"http:\/\/caravaning.si\/zanimiv\/gumpi\/files\/2010\/12\/img_2424.jpg\")
<\/a>Zmrznjeni cvet<\/p><\/div>\n
Pomo\u010d pri miselnem preskoku ponujajo razli\u010dne religije, ki pridigajo o ve\u010dnem \u017eivljenju. Bodisi v neki imaginarni obliki ali pa ponovnem rojstvu. V tak\u0161ni ali druga\u010dni obliki. Ko se na\u0161a skala rola po vesolju, v kro\u017eenju okoli rde\u010de pomaran\u010de njena severna polovica pol leta drgeta v mrazu in druga polovica i\u0161\u010de senco in hlad.<\/p>\n
<\/a>Fontana<\/p><\/div>\n
Kljub ropotanju klimatskih sprememb letni \u010dasi \u0161e vedno prihajajo. Celo bolj so izraziti, snega vsekakor v tej pozni jeseni ne manjka. Da pa bi zaradi nekaj belega puhca ostali doma? Le zakaj? \u017de zgolj sprehod v bli\u017enji gozd, pod z vato oblo\u017eenimi vejami, ko redki son\u010dni \u017earki zaiskrijo sne\u017ene kristale, je \u010daroben.<\/p>\n
<\/a>Polhograjska gra\u0161\u010dina<\/p><\/div>\n
\u010ce se vzpnemo nekoliko vi\u0161je in zaplavamo nad megleno morje, pa bo dan, kljub svoji kon\u010dnosti, zapisan v ve\u010dnost z zlatimi \u010drkami. Izhodi\u0161\u010de nam je bil Polhov Gradec, kraj, ki je slovenskim dolomitom dal ime. To\u010dneje dvorec ali menda celo grad, kamor je neko\u010d ves za\u010duden prinesel neznano ro\u017eico grof Blagay.<\/p>\n
<\/a>Spomin na prihod kralja Friderika Avgusta drugega<\/p><\/div>\n
V bli\u017eini je nekaj parkiri\u0161\u010d. Toda, \u010de se neradi stiskamo, bo ve\u010d prostora sredi vasi, nekaj komaj omembe vrednih korakov od izhodi\u0161\u010da (46.064915 14.314442; slabih 400 metrov je do dvorca; 375 m). Ko mimo vrtnic, ujetih v ledeni objem zime, stopimo pod portalom, zavijemo levo, pa takoj znova desno, proti \u010debelarskemu domu.<\/p>\n
<\/a>Vzpon skozi gozd<\/p><\/div>\n
Takoj za prvo hi\u0161o steza \u0161ine desno navzgor. Gremo mimo spomenika grofu Blagayu in njegovemu vol\u010dinu, postavljenemu v spomin prihoda kralja Friderika Avgusta drugega. Prav zaradi tega obiska je kozlovc ali znanstveno Daphne Blagayana dobil tudi ljudsko ime kraljeva ro\u017ea.<\/p>\n
<\/a>Strmina<\/p><\/div>\n
Pot se za\u010dne odlo\u010dno vzpenjati. Je le treba premagati kar nekaj vi\u0161inskih metrov. Markacije so bolj za dober ob\u010dutek, saj nimamo kam zaiti. Jesen je razkrila pogled na dvorec in beli park nad cesto, malo vi\u0161je pa na sosednjo Grmado. Strmina ne popu\u0161\u010da in ne le da grizemo kolena. No\u010dni hlad je sledi predhodnikov vkoval v trdni led. Zato je treba biti previden, palice so nam v koristno oporo.<\/p>\n
<\/a>Kapelica na sedlu<\/p><\/div>\n
Ko se drevje nad nami razred\u010di, vemo, da prav dale\u010d ne more ve\u010d biti. Na sedlu zavijemo levo, mimo kapelice. Pot se razcepi, navzgor smo \u0161li po spodnji. Do vrha s cerkvico sv. Lovrenca je le kak\u0161na minuta (824 m; ena ura hoje). Visoki osamelec, nekdanje gradi\u0161\u010de, je dober obet za lep pogled.<\/p>\n
<\/a>Polhov Gradec<\/p><\/div>\n
Najbolje se bo sprva potopiti skozi redko meglico do izhodi\u0161\u010da, nato pa zaplavati po gri\u010dih naokoli. Nekateri znani in velikokrat obiskani, drugi izziv za nov potep. Ob cerkvici je lesena klopca, za njo ob zidu vpisna knjiga in \u0161tampiljka. Da se bomo lahko pohvalili z vzponom. Naslednji dan, vsaj pred seboj.<\/p>\n
<\/a>Otok nad meglenim morjem je ugledalo oko Ajde<\/p><\/div>\n
Ko si s prijatelji stisnemo roko, podarimo nasmeh in nazdravimo dnevu, veseli skupnega trenutka na premici minljivosti, vemo, da se je spla\u010dalo dvigniti nad meglo. Vrnemo se do sedla, seveda po drugi poti. Zakaj bi pohodili lastno sled, \u010de lahko tu vidimo \u0161e kaj novega.<\/p>\n
<\/a>Cerkvica sv. Lovrenca<\/p><\/div>\n
Pod sedlom ne zavijemo levo, temve\u010d gremo desno navzdol po cesti. Za spust je neprimerno bolj primerna. \u0160e posebej zato, ker ni pretirano strma. Mo\u017enosti, da pademo in se polomimo, je manj. Ob poti so ledene sve\u010de v svojem objemu ugasnile neko upanje, globoki graben, razdrapan do nerazpoznavnosti, ka\u017ee vodno mo\u010d.<\/p>\n
<\/a>Spust po poti<\/p><\/div>\n
Mimo zapore, kjer napis \u017euga celo kolesarjem, smo pri\u0161li do kri\u017ei\u0161\u010da. Nadaljujemo naravnost, v smeri Bri\u0161e, Prapro\u010de, Setnik. Le korak ali dva pred drevesom z oznako, da se spu\u0161\u010damo v 600 metrov vsakdanjosti, so stopinje zavile levo navzdol. Pa smo bili prehitro mimo.<\/p>\n
<\/a>Presevanje<\/p><\/div>\n
\u0160ele na vrhu izrazitega kraj\u0161ega vzpona, so se znova levo odcepile stopinje. Smer nam je bila v\u0161e\u010d. Hoja po izrazitem slemenu sprva ni bila te\u017eavna, sve\u017ee sledi v snegu so nam kazale pot. Ko je svet postal bolj strm, je bilo potrebne nekaj previdnosti. \u0160e posebej na nekaj izpostavljenih metrih nad strmino.<\/p>\n
<\/a>Previdno!<\/p><\/div>\n
\u0160e \u010dez travnik smo kar na podplatih odsmu\u010dali, potem pa za\u010dofotali proti cesti, na katero se je na\u0161a bli\u017enjica iztekla. Do sem bi zagotovo lahko pri\u0161li tudi tako, da bi vi\u0161je gori nadaljevali po kolovozu, potem pa slede\u010d markacijam zavili na primernem mestu levo. Kakorkoli, sedaj smo \u010disto prav.<\/p>\n
<\/a>\u010cez travnik pa smuka po podplatih...<\/p><\/div>\n
Sledimo kolovozu, gremo mimo hi\u0161 in naprej vse do gra\u0161\u010dine. \u010ce pa imamo avto in dom sredi vasi, lahko \u017ee prej, kmalu za prvimi hi\u0161ami, zavijemo levo proti cerkvi. Bomo presekali ovinek. Znova smo na izhodi\u0161\u010du, kako in kam, ne bo ve\u010d vpra\u0161anje (ena ura z vrha).<\/p>\n