![\"Pot](\"http:\/\/caravaning.si\/zanimiv\/gumpi\/files\/2010\/09\/img_1114.jpg\")
<\/a>Pot nad parkiri\u0161\u010dem<\/p><\/div>\n
Nedvomno pa bi se dobro videlo, kateri ima ve\u010djo ple\u0161o. Goljavo. Tisti z najmanj\u0161o naj bo mali. In potem so stvari jasne, dokler ne pridejo kartografi, izmerijo vi\u0161ine in za\u010dudeno ugotovijo, da je mali v resnici najvi\u0161ji. Zmeda, kaj pa drugega. In kup smeha. Nas, ki nam je vseeno. Za ime…<\/p>\n
<\/a>Strgarija<\/p><\/div>\n
Izhodi\u0161\u010de? Peljemo do Predmeje nad Ajdov\u0161\u010dino in tam zavijemo proti Lokvam. Ko se desno odcepi asfaltna cesta, ji sledimo. Na prvem kri\u017ei\u0161\u010du gremo naravnost, cesta postane makadamska. Ko pridemo do naslednjega razcepa, zavijemo desno in parkiramo (45.969356 13.858283; 1080 m).<\/p>\n
<\/a>Iztokova ko\u010da<\/p><\/div>\n
Korak zastavimo kar naprej, cesta \u017ee po nekaj metrih postane bolj ali manj neprevozna za \u0161tirikolesnike, za dvono\u017ece pa bo kar prava. \u010ce smo bolj klepetavi po naravi, bomo njeni \u0161irini hvale\u017eni. \u010ce raje poslu\u0161amo svoje misli, pa bomo komaj \u010dakali, da razdrapani kolovoz preide v gozdno stezo. Pa bo treba \u0161e malo po\u010dakati.<\/p>\n
<\/a>Med kamnitimi bloki<\/p><\/div>\n
Ko pridemo na makadamsko cesto, zavijemo desno in nato nad sedlom Strgarija (1220 m), slede\u010d tablici, zagrizemo navzgor v gozd. Do Iztokove ko\u010de pod Golaki je sedaj samo \u0161e streljaj (1260 m; dvajset minut). Pot na Mali Golak je markirana, shojena in dobro obiskana.<\/p>\n
<\/a>Dopoldanske meglice<\/p><\/div>\n
Pri ko\u010di gremo desno v gozd in kar takoj dokaj strmo navzgor. Na za\u010detku se sicer ho\u010deta lo\u010diti la\u017eja in bolj strma pot. Pa ne vem, \u010de je sploh kak\u0161na razlika. Mi smo \u0161li po slednji, pa tudi dva, ki sta zavila na prvo, sta bila kmalu v stopinji z nami. Ko strmina nekoliko popusti, hodimo med kamnitimi bloki, pot je prijetna in sen\u010dna. Kar na vro\u010d, son\u010den dan, \u0161e kako \u0161teje.<\/p>\n
<\/a>Pod vrhom<\/p><\/div>\n
Ko se gozd red\u010di, \u017ee za\u010dutimo pred seboj odprt svet, ki je kucljem dal ime. Do vrha je le \u0161e kak\u0161na minuta hoje med ru\u0161evjem (1495 m; dobre pol ure od ko\u010de). Najvi\u0161ja to\u010dka je nadvse razgledna, z malo sre\u010de bomo ugledali kamnito pregrado Julijcev z o\u010dakom Triglavom na sredi.<\/p>\n
<\/a>Kam vse se vidi?<\/p><\/div>\n
Lepo se vidita tudi preostala Golaka, do njiju nas naprej vodi pot. Seveda potem, ko smo si oddahnili in poklepetali. Bo \u017ee s kom, saj vrh ni osamljen. \u010ce pa res ni nikogar, pa kak\u0161no spodbudno recimo kar sami sebi. Saj smo je od svojega najve\u010djega kritika zanesljivo potrebni.<\/p>\n
<\/a>Na\u0161a dru\u0161\u010dina<\/p><\/div>\n
Da se pot dokaj hitro zara\u0161\u010da, celo zgubiti bi se znali, nas je stra\u0161il oskrbnik v ko\u010di. Pa ni bilo te\u017eav. Resda je tu obiska neprimerno manj kot na prvem Golaku. Pa je bila steza vseeno dobro vidna, rastje jo ni prera\u0161\u010dalo. Ker te\u010de logi\u010dno, bolj ali manj na desni strani rebra, ob sicer redko posejanih markacijah, zaiti res skoraj ni mo\u017eno.<\/p>\n
<\/a>Mali Golak<\/p><\/div>\n
S Srednjega Golaka (1480 m; pol ure) se odpre lep pogled na prvo ple\u0161o, kar nekam dale\u010d se nam zdi. Zapu\u0161\u010denost pa ni nujno nekaj slabega. Ob poti se prav na vrhu o\u010dnice rado\u017eivo smejijo med rosno travo. Namenimo jim zapeljiv pogled, potem pa korak zastavimo naprej. Saj smo \u0161ele na sredi, zato ni \u010dasa za obiranje.<\/p>\n
<\/a>Pod Srednjim Golakom<\/p><\/div>\n
Ponovno se spu\u0161\u010damo, \u0161e vedno nam smer ka\u017eejo markacije. Malo nad sedelcem je skalni skok. \u010ce se nam zdi prete\u017eak, \u010de naokoli mahamo s palicami ali \u010de nam dru\u017ebo dela \u0161tirino\u017eec, ga lahko obidemo po desni strani. Na sedlu markirana pot zavije levo, v smeri Idrije in Vojskega. Mi pa nadaljujemo naravnost.<\/p>\n
<\/a>Veliki Golak<\/p><\/div>\n
Bolje re\u010deno, nekoliko levo. Pred nami je namre\u010d graben, ki ga pre\u010dkamo, nato pa pobo\u010dje pre\u010dimo nekoliko navzdol, \u0161e vedno v levi smeri, dokler ne pridemo do komaj izrazite stezice. V pomo\u010d pri njenem iskanju in kasneje sledenju so na bukvah rde\u010de zelene pike.<\/p>\n
<\/a>Mi (\u0161e) nismo vedeli za poseko<\/p><\/div>\n
\u010ce bi s sedla drli naravnost navzgor, bi nas pri\u010dakala nizko pole\u017eena drevesa, nato pa \u0161e te\u017eko prehodno ru\u0161evje. Za nekaj zabave ob presku\u0161anju akrobatskih sposobnosti prebijanje skozi go\u0161\u010davo \u017ee poskrbi, zato pa tudi za marsikatero prasko. Nepotrebno. Stezica je namre\u010d skozi ru\u0161evje izsekana vse do vrha (1480 m; \u0161tirideset minut).<\/p>\n
<\/a>Po\u010ditek na vrhu Velikega Golaka<\/p><\/div>\n
Tudi s tega vrha se marsikaj vidi, zato zahteva po\u010ditek, malico, umiritev srca in nato razgledovanje. Vse naokrog. \u010ce kaj poznamo, odli\u010dno. Druga\u010de nam bo v veliko pomo\u010d zemljevid. \u010ce ga imamo. Vsekakor pa lahko samo pasemo pogled in u\u017eivamo. Dokler ni treba nazaj.<\/p>\n
<\/a>\u010caven<\/p><\/div>\n
Pot je ista, \u010dasa bomo porabili pribli\u017eno enako kot sem grede. \u010caka nas valovanje, dol in gor, dol in gor, dol\u2026 Se kar zavrti v glavi, to ne more biti drugega kot morska bolezen\u2026 Pot nam je znana, postanki so odvisni od nas. Ko smo ponovno pri ko\u010di, se odlo\u010dimo. \u010ce imamo hoje zadosti, zavijemo nazaj do parkiri\u0161\u010da.<\/p>\n
<\/a>Vipavska dolina<\/p><\/div>\n
\u010ce pa bi noge \u0161e malo pretegnili, gremo lahko do ledene jame v Paradani. Po stezi, ki pod ko\u010do zavije desno ali po cesti, ki za njo ravno tako pripelje prav, se vrnemo na sedlo Strgarija. Tu zavijemo desno in po \u0161iroki in ravni makadamski cesti korakamo skozi Trnovski gozd. Na desno so strma pobo\u010dja, na levo globeli.<\/p>\n
<\/a>Visoki sede\u017e<\/p><\/div>\n
Ko pridemo do kri\u017ei\u0161\u010da, zavijemo levo, cesta se kmalu za\u010dne spu\u0161\u010dati. Hodimo, dokler na levi ne zagledamo manj\u0161ega parkiri\u0161\u010da in ve\u010d tabel, ki povedo, da smo prav. Po kolovozu se spustimo navzdol do travnika z ve\u010d klopmi, pojasnilno tablo in vpisno knjigo. Na spodnji levi strani travnika najdemo dobro vidno stezico, ki pelje naravnost navzdol.<\/p>\n
<\/a>Spomenik graditeljem<\/p><\/div>\n
\u017de \u010dez minuto ali dve smo nad Veliko ledeno jamo ali Ledenico (slabo uro hoje od ko\u010de). Imamo ob\u010dutek, da stopamo v klimatizirano sobo. Kot bi zrak z no\u017eem prerezal, temperatura pade za nekaj stopinj. Nadaljujemo do razglednega balkon\u010dka, naprej pa se brez opreme \u017eal ne da.<\/p>\n
<\/a>Vhod v Ledenico<\/p><\/div>\n
Prepoved ni tista, ki bi ustavila, temve\u010d zdrava pamet. Kot pove vpisna knjiga, je bil dostop v jamo pred letom dni \u0161e urejen, sedaj temu ni ve\u010d tako. Mo\u010d narave daje in jemlje. Dopustili smo, da nas mrzli zrak shladi, potem pa grizli kolena nazaj do travnika.<\/p>\n