![\"Kamnolom\"](\"http:\/\/caravaning.si\/zanimiv\/gumpi\/files\/2010\/09\/img_1009.jpg\")
<\/a>Kamnolom<\/p><\/div>\n
Ali da kartografom zme\u0161ajo glavo, ko najvi\u0161jemu od Golakov dajo ime Mali Golak. In nato pri tem imenu kljub zmedi vztrajajo. Ni kaj, celo pri\u0161leki se moramo tak\u0161nim domislicam namuzniti. In potem ugotoviti, da ime seveda ne igra nobene vloge. Pomembno je, da nekje na goljavah visoko nad dolino pustimo, da nas burja pobo\u017ea. Ker misli so potem spet tiste, prave.<\/p>\n
<\/a>Sen\u010dna pot<\/p><\/div>\n
Izhodi\u0161\u010de je kamnolom ob poti iz Ajdov\u0161\u010dine proti Predmeji (45.935808 13.869652; 750 m) V amfiteatru \u010dlovekovega nekdanjega ustvarjanja sedaj najdemo zadosti prostora. Po cesti se vzpnemo \u0161e minuto ali dve vi\u0161je, do mesta, kjer nas tablice usmerijo levo v gozd.<\/p>\n
<\/a>Hoja postane zanimiva<\/p><\/div>\n
Opozorilo policije prinese nekaj skrbi. Ali tukaj pogosto\u2026 Pa so bile skrbi ta dan odve\u010d. Pot se hitro polo\u017ei. Bolj ali manj po ravnem pre\u010dimo gozdno pobo\u010dje nad kamnolomom in nadaljujemo \u010dez strme kamnite grape, ki se zlivajo proti dolini. Zanimivi prehodi so trdni, ko gremo skozi kamnita vrata, pa nas v skalni razpoki pozdravi kipec Marije.<\/p>\n
<\/a>Marija, varuj nas!<\/p><\/div>\n
Na razcepu poti zavijemo navzgor, slede\u010d poti proti Domu Antona Bav\u010darja. Kar krepko moramo zagristi v kolena, pot dobi svoj drugi obraz. Pa zadihani hitro ugotovimo, da smo pri\u0161li na razgledne travnike in cela Vipavska dolina le\u017ei pod nami. Prav dale\u010d se menda vidi. Celo do morja.<\/p>\n
<\/a>Strmina<\/p><\/div>\n
Pa je na obzorju le\u017eal tisti megleni mr\u010d, ki kljub dobrim obetom po navadi vse pokvari. Na son\u010den poletni dan, zna biti vro\u010de. Smo le na Primorskem. Sonce se upre na travnata pobo\u010dja in cvetje zadehti. Ko pridemo mimo velikanov, kamnitih prstov, ki ka\u017eejo v nebo, strmina popusti.<\/p>\n
<\/a>Pod kamnitimi prsti<\/p><\/div>\n
Na odcepih se ne pustimo motiti, vzpon nadaljujemo do ko\u010de (1242 m; ura in pol hoje). Ta sprva niti ni videti prav gorsko, ko pa pridemo bli\u017eje in uzremo klopce, bomo vedeli, da smo prav. V senci na robu gozda lahko posedimo in ujamemo pravi utrip. Potem pa ni\u010d ne odla\u0161ajmo, korak bo treba zastaviti naprej. Je \u0161e toliko za obhoditi.<\/p>\n
<\/a>Po\u010ditek in malica<\/p><\/div>\n
Pa ni skrbi. Sedaj, ko smo na obrobju Trnovskega gozda, visokih strmin ni ve\u010d. Kot da bi burja, ki kar pogosto potegne preko roba, travnata pobo\u010dja zgladila. Na Kucelj se spustimo na nasprotni strani ko\u010de. Ni\u010d ne zavijajmo z o\u010dmi. Pot se najprej res spusti, nato polo\u017ei in iz gozda stopi ob travnike.<\/p>\n
<\/a>Pri ko\u010di Antona Bav\u010darja na \u010cavnu<\/p><\/div>\n
Pred seboj \u017ee zagledamo golo kopico, ta bo prava. Pot je dobro markirana, tako da ni kaj zaiti, dva odcepa za Malo goro nas skoraj ne bi smela premotiti. Preve\u010d pa se le ne zaklepetajmo, da ne zgre\u0161imo mesta, kjer s kolovoza zavijemo levo navzgor. Nekaj vzpona, potem pa se svet odpre.<\/p>\n
<\/a>Cvetje dehti<\/p><\/div>\n
\u0160ibko burjo so obetali vremenoslovci. Ko smo pospravljali kape v nahrbtnik in nas je ob\u010dasno kar malo zaneslo, smo pomislili, kako mora tu vle\u010di, ko malo bolj zapiha. Je po\u010desala travnata pobo\u010dja in je pobo\u017eala nas. Na vrhu sta vpisna knjiga in kri\u017e (1237 m; dobre pol ure).<\/p>\n
<\/a>Kucelj<\/p><\/div>\n
Ko piha, stopimo \u010dez vrh in sedemo na leseno desko na drugi strani. \u010ce je le ne bo kdo odnesel. Tam je namre\u010d zavetrje in vetra skoraj ne \u010dutimo. Posedimo in razmislimo. Naprej ali nazaj. Veliki rob je lepo viden pred nami in \u010deprav izgleda dale\u010d, ni sile. Povrhu tudi kak\u0161nih hudih vzponov in spustov ne bo.<\/p>\n
<\/a>Suhi travniki<\/p><\/div>\n
Je pa pot precej zapu\u0161\u010dena, markacije mestoma komaj vidne. Pa ji vseeno ni te\u017eko slediti. Iz Kuclja se spustimo navzdol, gremo mimo smerokaza po travnikih naprej. \u010ce je vro\u010d dan in veter ne prina\u0161a hladu, zna biti tu kar vro\u010de. Presene\u010deni obstanemo na robu nekdanje ceste, potem pa zavijemo desno.<\/p>\n
<\/a>Kolovoz, zadaj Kucelj<\/p><\/div>\n
Levo vidimo nenavadno skalo, na pogled ravno kot miza. \u010ce se prebijemo skozi grmovje in pridemo bli\u017ee, vidimo, da je dokaj raz\u010dlenjena, hkrati pa tudi, da na razgledi\u0161\u010de ni pretirano te\u017eko splezati. Pa se ne zadr\u017eimo predolgo, nas \u010daka \u0161e nekaj poti.<\/p>\n
<\/a>Skalna miza<\/p><\/div>\n
Sprva hodimo po kolovozu, potem pa bo treba po stezi levo. \u010ceprav ni videti, hodimo povsem nad robom, razgledov je vedno ve\u010d. Vzpnemo se \u0161e \u010dez nekak\u0161en predvrh, gremo nad strmim razdrapanim pobo\u010djem in \u017ee stojimo na vrhu (1237 m; 40 minut).<\/p>\n
<\/a>Veliki rob<\/p><\/div>\n
Seveda ni, da bi kar obrnil in tekel nazaj. Se le spla\u010da nastaviti obraz burji in z odprtimi o\u010dmi zaokro\u017eiti naokoli. Se marsikaj vidi. Vipavska dolina, gri\u010di nad Novo Gorico, predvsem dobro vidna Skalnica, pa Trnovski gozd. Ko vpijamo podobe, se zamislimo.<\/p>\n
<\/a>Pogled v dolino<\/p><\/div>\n
Namre\u010d mo\u017enosti je zadosti, \u010de dan ne priganja, lahko \u0161e naprej kolovratimo tam okoli. \u0160e kaj zanimivega se zagotovo najde. Ali pa imamo druga\u010dne na\u010drte, ki nas vabijo nazaj. V tem primeru stopimo po \u017ee znani poti, na\u0161e stopinje in sem ter tja kak\u0161na markacija so nam zanesljiv ka\u017eipot.<\/p>\n
<\/a>Prepi\u0161ni rob Trnovskega gozda<\/p><\/div>\n
Sko\u010dimo \u010dez Kucelj in se na drugi strani spu\u0161\u010damo nazaj proti ko\u010di. Toda kaj, ko sta dve. \u010ce ho\u010demo pogledati \u0161e tisto na Mali gori, bo najbolje \u017ee pri prvem odcepu, z jasnim napisom, zaviti desno. Pot se sprva spu\u0161\u010da zlo\u017eno, potem pa kar strmo. Bodimo pazljivi na odcep levo, lepa tablica pove, da mu moramo slediti.<\/p>\n
<\/a>O\u010dnici<\/p><\/div>\n
Ko\u010da le\u017ei na robu travnate uravnave (1032 m; pol ure z Kuclja). Treba bo sesti in si oddahniti. Nato pa spet na noge! Dvignemo se na izrazit travnat gri\u010dek nasproti ko\u010de in tam lovimo stezico. Sledimo ji na travnike nad robom, vse do lesenega smerokaza na razpotju. Kam naprej, je sedaj na\u0161a odlo\u010ditev.<\/p>\n
<\/a>Pred ko\u010do na Mali gori<\/p><\/div>\n
\u010ce navzdol proti izhodi\u0161\u010du, bo morebiti najbolje korak zastaviti naravnost. \u010ce pa gremo nazaj do ko\u010de Antona Bav\u010darja, se raje zasukajmo levo, pu\u0161\u010dica obeta pol ure. Stezica je dokaj zara\u0161\u010dena, a vseeno dovolj dobro vidna, da z nekaj previdnosti ni mo\u017eno zaiti. Celo kak\u0161na markacija se najde.<\/p>\n
<\/a>Od ko\u010de do ko\u010de...<\/p><\/div>\n
Je pa vro\u010dina ob tem, ko grize\u0161 kolena po strmih travnikih, prav neznosna. Na sre\u010do ob\u010dasno zakolovratimo v senco, tako da prehude sile ni. Ko pridemo do steze, kjer smo sopihali zjutraj, do ko\u010de ni ve\u010d dale\u010d. Za kak\u0161nih \u0161tirideset minut korakov je od ko\u010de do ko\u010de. Po\u010ditek? \u017de sami vemo\u2026<\/p>\n
<\/a>Son\u010dni travniki<\/p><\/div>\n
Nad ko\u010do je dvoje vr\u0161i\u010dkov, ni\u010d kaj pretirano razglednih, zato pa toliko bolj zanimivega imena. Mali in Veliki Modrasovec. Krenemo za ko\u010do in se slede\u010d markacijam za Golake, vzpnemo po stopni\u010dkah proti gozdu. Komaj dobro zakorakamo vanj, \u017ee se desno odcepi dobro vidna stezica. V nekaj minutah pridemo do radioamaterske ko\u010de in oddajnika na vrhu Malega Modrasovca (1306 m; deset minut).<\/p>\n
<\/a>Mali Modrasovec<\/p><\/div>\n
Razgleda ni, \u010de no\u010demo plezati po \u017eelezni konstrukciji navzgor. Zatorej bomo verjetno kar hitro obrnili. \u010ce pa sre\u010damo prijaznega radioamaterja, se le ustavimo. Bomo sli\u0161ali kak\u0161no zanimivo misel. O marsi\u010dem. Predvsem pa lahko dobimo kak\u0161en koristen napotek. Nam je \u017ee malo kasneje, zelo koristil.<\/p>\n
<\/a>Pot na Veliki Modrasovec<\/p><\/div>\n
Ker z malim po navadi nismo povsem zadovoljni, ho\u010demo \u0161e kaj velikega. Zato se znova spustimo do razpotja in zavijemo desno, slede\u010d markirani poti. Po nekaj minutah hoje, se levo odcepi stezica, napis Modrasovec na drevesu ka\u017ee, da bo prava. Vzpona do vrha (1355 m; dvajset minut) ni veliko, hoja skozi sen\u010dni gozd pa je prav prijetna.<\/p>\n
<\/a>Vrh<\/p><\/div>\n
Na vrhu preseneti ostanek nekdanje voja\u0161ke zgradbe. Najverjetneje je stala na betonskem podstavku, ki se je obdr\u017eal do danes. \u010ce gremo malo naokoli, se nam bo uspelo povzpeti nanj. Le tako bomo kaj videli. Tja nekam dale\u010d, seveda.<\/p>\n
<\/a>Na ostankih nekdanje voja\u0161ke gradnje<\/p><\/div>\n
Gledal sem zemljevid in privla\u010dila me je cesta, ki naj bi v bli\u017eini vrha tekla nazaj proti ko\u010di. Pa se je ni ni\u010d videlo, nobena stezica ni zavila v njeno smer, le markirana pot je ni\u017eje \u0161la\u2026tja nekam. Ni prepri\u010dala. Tudi lomastenje po gozdu, brez prave smeri, v neznanem svetu, ponavadi ni najbolj pametna odlo\u010ditev.<\/p>\n
<\/a>Igri\u0161\u010de velikanov<\/p><\/div>\n
Zatorej nazaj do ko\u010de, tam pa proti Predmeji. Kaj bi se namre\u010d \u010dlovek vra\u010dal po poti, katero je \u017ee gor grede obiral. Sprva hodimo po cesti, avtomobilov, ki bi nam popra\u0161ili pod nos, na sre\u010do ni veliko. Markacij je zadosti, odcepa desno navzdol v gozd skoraj ni mogo\u010de zgre\u0161iti. Celo mo\u017eic poka\u017ee pot.<\/p>\n
<\/a>Kot jata plahih jerebic...<\/p><\/div>\n
Hoja je prijetna, ni pretirane strmine. Hodimo med skalnimi bloki, prav nenavadnih oblik. Kot bi se zna\u0161li v \u010darobni de\u017eeli. Pal\u010dki v de\u017eeli velikanov. Pod seboj za\u010dutimo vas in v njej zavijemo po cesti navzdol, proti Ajdov\u0161\u010dini. \u010ceprav topotanje po asfaltu praviloma ni ravno tisto, kar bi iskali, pa je ob spustu toliko za videti, da na \u010drno podlago kmalu pozabimo.<\/p>\n