{"id":4176,"date":"2010-05-02T22:07:40","date_gmt":"2010-05-02T21:07:40","guid":{"rendered":"http:\/\/caravaning.si\/zanimiv\/gumpi\/?p=4176"},"modified":"2010-05-12T07:31:08","modified_gmt":"2010-05-12T06:31:08","slug":"provansa","status":"publish","type":"post","link":"http:\/\/caravaning.si\/zanimiv\/gumpi\/?p=4176","title":{"rendered":"Provansa"},"content":{"rendered":"

<\/span><\/strong><\/p>\n

ODHOD V ITALIJO \u2013 22.4.2010<\/span><\/strong> \u2013 Ko smo zgodaj popoldan prispeli iz Portoro\u017ea, so se takoj za\u010dele priprave na prvomajsko pohajanje. Mislil sem, da bomo kar kmalu gotovi, pa sem se seveda zmotil. Je bilo za desetdnevno potepanje le treba pripraviti marsikaj. Zatorej je bila ura deset, ko sem kon\u010dno odpiskal odhod. Punci sta \u017ee med potjo zaspali, jaz pa sem peljal po avtocesti proti Se\u017eani. <\/span><\/p>\n

\"Ikarus\"<\/a>

Ikarus<\/p><\/div>\n

Ustavili smo se le na Lomu, toliko, da sem nato\u010dil gorivo, potem pa smo s potjo nadaljevali in no\u010d iskali pred trgovino Tu\u0161 (N45.704829 E13.861006). Ker smo vedeli, da bo naslednji dan potrebno zgodaj vstati, se nismo z odhodom v posteljo ni\u010d obirali.<\/span><\/p>\n

\"\u0160erif,<\/a>

\u0160erif, a lahko tu parkiram?<\/p><\/div>\n

<\/span><\/strong><\/p>\n

GARDALAND<\/span><\/strong> \u2013 23.4.2010<\/strong> \u2013 Vsa dekleta so \u0161e spala, ko sem jaz \u017ee \u0161tartal motor in odpeljal do bencinske \u010drpalke tik pred mejo. Bila je kar gne\u010da, sami Ukrajinski in Romunski kombiji. Postavil sem se za enega od slednjih in \u010dakal. Vedno manj sem verjel, da prav vidim. \u010clovek je stal pred kombijem in meditiral. <\/span>Potem so se vrata odprla in del njegove nedvomno velike dru\u017eine si je pri\u0161el pretegnil noge. <\/span><\/p>\n

\"Rekord\"<\/a>

Rekord<\/p><\/div>\n

Romun je potem tako, na izi, o\u010distil prvo \u0161ipo in se kon\u010dno odlo\u010dil, da bo pa \u017ee \u010das, da \u0161e nato\u010di gorivo. Pa mi \u0161e vedno ni bilo \u010disto ni\u010d jasno. \u0160e najbolj je bilo vse skupaj podobno temu, da ima \u017ee itak poln tank, pa ho\u010de filigransko dopolniti \u0161e tista dva \u0161tamprla. Stalno je pritiskal na pi\u0161tolo za polnjenje in takoj spu\u0161\u010dal, guncal svoj kombi in ob vsem povsem spregledal, da na tleh nastaja lu\u017eica. <\/span><\/p>\n

\"Centrifuga\"<\/a>

Centrifuga<\/p><\/div>\n

Ni se mi dalo ve\u010d \u010dakati. Zapeljal sem k sosednjemu stebri\u010dku, ki se je ravno spraznil, napolnil tank in odpeljal \u010dez mejo. Naprej pa\u2026avtocesta. V glavnem po desnem pasu, ob tovornjakih pa poskok mimo na levo. Za Verono smo zavili na lokalno cesto, saj sem domneval, da je tu kraj\u0161a pot. Da je temu res tako, me je prepri\u010devala tudi navigacija. <\/span><\/p>\n

\"Narobe<\/a>

Narobe svet<\/p><\/div>\n

Toda ob tem ni upo\u0161tevala, da se bo pred nami zna\u0161el kak\u0161en ultra po\u010dasni tovornjak, prehitevanje pa ne bo mo\u017eno. Da o bolj zaviti cesti in semaforjih ter kro\u017ei\u0161\u010dih, sploh ne govorimo. Vseeno smo na znano parkiri\u0161\u010de pred Gardalandom (N45.453082 E10.716310) pri\u0161li ravno pred uradnim odpiranjem. Imel sem \u0161e toliko \u010dasa, da sem babici pripravil kolo in ji dal vsaj osnovne napotke, kako do Sirmioneja. <\/span><\/p>\n

\"Sekvoja<\/a>

Sekvoja in \u010darobna gora<\/p><\/div>\n

Potem ko je sli\u0161ala, da je ena od mo\u017enosti na\u0161ega potepanja tudi Provansa, se je drugi\u010d, od kar imamo avtodom, odlo\u010dila, da gre z nami na malo dalj\u0161i izlet. Ob tem pa se je Gardaland, prvi cilj na\u0161e poti, odlo\u010dila izpustiti, saj ni bil ravno visoko na seznamu njenih \u017eelja. Razumljivo. Da pa ne bi cel dan \u010depela v avtodomu, je \u0161la malo raziskovat okolico. <\/span><\/p>\n

\"A<\/a>

A bo kaj \u0161pricnilo?<\/p><\/div>\n

Med tem, ko smo mi vre\u0161\u010dali na vlakcih smrti, je odbiciklirala do Pesciere, si jo ogledala, pot nadaljevala do Sirmioneja in se nato vra\u010dala proti avtodomu. Mi pa smo imeli \u010disto svoj program. Med tem, ko je Maja \u0161e sprehajala Gajo, smo se s puncami trikrat pustili zapeljati Mammutu. <\/span><\/p>\n

\"Itak!\"<\/a>

Itak!<\/p><\/div>\n

Tudi na Ikarusu sta se zavrteli, kar pa sem jaz, \u0161e vedno z malce slabim \u017eelodcem, raje spustil. Odjahali sta en krog na karuzelu, skupaj smo se zgra\u017eali nad italijansko mladino na vlakcu okoli parka, si ogledali novo 4D predstavo o spu\u017evi Bobu, dosegali rekorde pri Ramzesu, \u0161li na \u010darobno goro. Ker je \u017diva kon\u010dno presegla magi\u010dno mejo 140 centimetrov, smo \u0161li \u017eagat sekvojo. In to kar dvakrat. <\/span><\/p>\n

\"Delfin\"<\/a>

Delfin<\/p><\/div>\n

Je bilo fino, da so nam \u0161li kar lasje pokonci. Mo\u010d te\u017enosti pa\u010d. Zmo\u010dili smo se ob vo\u017enji s kanujem, potem pa so se \u0161la dekleta \u0161ejkat na veliko gugalnico. Prosti pad je danes \u0161trajkal, nova hi\u0161a groze Infernis pa je le za starej\u0161e od 14 let. Ker nih\u010de ni izpolnjeval tega pogoja, smo \u0161li kar naprej. Tudi z raftingom danes ni bilo ni\u010d, skrivnosti Atlantide pa smo le raziskali. <\/span><\/p>\n

\"Na\u010drt\"<\/a>

Na\u010drt<\/p><\/div>\n

Sicer pa je bil prihod v petek zadetek v polno. Park sicer ni bil prazen, \u010dakalnih vrst pa nikjer. Le de\u017e je popoldan za\u010del rositi. Zato smo temu tudi prilagodili program. Pogledati smo si \u0161li delfine, ki so pod vodo uganjali nor\u010dije, obe predstavi v gledali\u0161\u010de. Eno bolj plesno in drugo \u010darobno. Dobesedno. Zavili smo \u0161e v kino, pa na podzemno ladjo Corsari. <\/span><\/p>\n

\"Skrivnosti<\/a>

Skrivnosti Atlantide<\/p><\/div>\n

Pa to \u0161e ni vse, smo se ustavili tudi v vrte\u010di hi\u0161i, \u0161li na otro\u0161ki vlakec, dovolili, da so puncama narisali delfin\u010dka na lice in za konec \u0161li \u0161e dvakrat na \u010darobno goro. Ura je odbila \u0161est, Maja je vriskala, da je konec, punci pa\u2026no, nista ravno jokali, saj jima je bil obljubljen \u0161e en dan zabave. Preveril sem \u0161e vremensko in ta je bila obetavna. Hura. <\/span><\/p>\n

\"Pravlji\u010dna<\/a>

Pravlji\u010dna de\u017eela za mal\u010dke<\/p><\/div>\n

Na parkiri\u0161\u010du smo komaj zbasali vase ve\u010derjo, ko se je temnopolti Luigi \u017ee pripeljal mimo z golfcarom, kot ponavadi trobil in sku\u0161al ugotoviti, \u010de smo ga opazili. Pomolil sem glavo skozi vrata in pokazal, da bi mi \u0161e pojedli. Z roko je pokazal \u0161tiri minute. Presneto, tako hitri pa tudi nismo. <\/span><\/p>\n

\"To<\/a>

To je torej de\u017eevni gozd...<\/p><\/div>\n

Ko pa je skoraj zajokal, da bi \u0161el tudi on rad domov, smo se ga usmilili in odropotali \u010dez cesto na znano parkiri\u0161\u010de nad apartmajskim naseljem (N45.453429 E10.703563). Presenetilo nas je, da je bilo tam parkiranih \u017ee ve\u010d kot deset avtodomov. Italijanskih. Kasneje je pripeljal \u0161e Maribor\u010dan in spregovorila sva nekaj besed. <\/span><\/p>\n

\"V<\/a>

V Gardalandu je \u017ee vse zeleno<\/p><\/div>\n

Pa se mu je kar nekam mudilo, verjetno na pizzo v gostilnico na robu naselja. Punci sta pogledali kratko risanko, potem pa je bil \u010das za spanje. Jaz sem \u0161e malo klofal na ra\u010dunalnik in med tem opazoval, kako se je parkiri\u0161\u010de povsem napolnilo. To je kazalo, da bo naslednji dan v Gardalandu obi\u010dajna vikend gne\u010da. <\/span><\/p>\n

\"Delfin\u010dka\"<\/a>

Delfin\u010dka<\/p><\/div>\n

<\/span><\/strong><\/p>\n

GARDALAND, CREMONA \u2013 24.4.2010 <\/span><\/strong>\u2013 Zjutraj smo ugotovili, da so blizu nas parkirali tudi Silver in dru\u0161\u010dina njegovih prijateljev. Po zajtrku smo spregovorili nekaj besed o na\u0161ih na\u010drtih. Potem pa odpeljali do parkiri\u0161\u010da pred Gardalandom. S puncama sem spet pohitel naprej v park, Maja pa je imela \u0161e toliko za pripraviti. Saj smo bili \u017ee navajeni. <\/span><\/p>\n

\"Pogled<\/a>

Pogled strojevodje<\/p><\/div>\n

Dva spusta z razjarjenim Mammutom smo ohladili na brzicah Jungle Rapids, potem pa poiskali Majo. Skupaj smo \u0161li \u0161e enkrat pogledat, kako se je voziti pod slapom, obiskali \u010darobno goro in sekali sekvojo. Park smo si ogledali iz lete\u010dega kro\u017enika, si pogledali obe predstavi v gledali\u0161\u010du in se \u0161li popeljat po podvodnih skrivnostih Corsairja. <\/span><\/p>\n

\"Jungle<\/a>

Jungle Rapids<\/p><\/div>\n

Dekleta so se zarolale na velikem nihalu, pri Ramzesu je mladina postavljala rekorde, tastara pa sva bila \u017ee malo iz vaje. Seveda je bilo potrebno iti tudi na vo\u017enjo s kanujem, pa na sladoled. Ko so \u0161la dekleta pogledat predstavo z delfini, sem se jaz izmuznil nadzoru in \u0161el pogledat hudi\u010da. <\/span><\/p>\n

\"Izbruh<\/a>

Izbruh vulkana<\/p><\/div>\n

Infernis je hi\u0161a groze, mladina do 14 let, ki o terorju \u0161e ne sme ni\u010d izvedeti, je vstop prepovedan. Pa ni ni\u010d posebnega. Nekaj teme, ki je bolj kot grozljiva, neprijetna, saj se stalno zaletava\u0161 v debelorite Hrvatice, ki hodijo pred teboj. In vre\u0161\u010dijo kot bi jim kdo drl ko\u017eo. Tako da \u010dlovek ne ve, ali bi se smejal njim ali medlim poskusom pri\u010darati grozo. Pa nekaj ropotanja, bliskanja, megle in to je to. Dolg\u010das. <\/span><\/p>\n

\"Pogled<\/a>

Pogled na Gardaland iz lete\u010dega kro\u017enika<\/p><\/div>\n

Skoraj bolj zanimiv je bil nespreten \u010darovnik v sobanah srednjeve\u0161kega Merlina, ki smo si ga ogledali, preden smo \u0161li dvakrat na spust med skrivnostmi Atlantide. \u0160e posebej smo se nasmejali martin\u010dku, ki si je zavetje na\u0161el ravno na svojem neprimerno ve\u010djem zmajskem sorodniku. <\/span><\/p>\n

\"V<\/a>

V ro\u017eicah<\/p><\/div>\n

Potem pa za konec pohiteli na Mammuta. \u017diva je k sebi stiskala svojega delfin\u010dka, ko smo se zadnji\u010d spustili po de\u017eeli stalnega mraza in ledu. \u010ceprav je bilo \u0161e pet minut do zapiranja, so na vhodu k vsem atrakcijam \u017ee stali varnostniki in neusmiljeno kazali, da bo za danes dovolj. <\/span><\/p>\n

\"PalaBlu\"<\/a>

PalaBlu<\/p><\/div>\n

Pa saj je bilo kar nekaj zabave. Predvsem pa kljub soboti nobene gne\u010de in \u010dakanja. Kaj bi si \u010dlovek \u0161e lahko \u017eelel ve\u010d. Na parkiri\u0161\u010du smo hitro naredili ve\u010derjo, po njej pomahali Silverju in se odpeljali proti Cremoni. Ker ura \u0161e ni bila pretirano pozna, smo se odlo\u010dili, da gremo namesto po avtocesti, po stranskih cestah. <\/span><\/p>\n

\"Za<\/a>

Za nekaj \u010dasa bo dosti...<\/p><\/div>\n

Ob sodelovanju Maje in navigacije smo uspe\u0161no krmarili po najkraj\u0161i mo\u017eni poti, vijugali med nepreglednimi polji in vozili skozi vasice Lombardije. Cesta je bila ve\u010dinoma odli\u010dna, nekaj odsekov pa je bilo vseeno komaj kaj bolj\u0161ih kot makadam. V Cremoni smo zapeljali na znano parkiri\u0161\u010de (N45.138279 E10.036045), navigacija nas je vodila brez te\u017eav. <\/span><\/p>\n

\"Vo\u017enja<\/a>

Vo\u017enja proti Cremoni<\/p><\/div>\n

Malo smo se vozili gor in dol in potem parkirali ob ve\u010dji skupini avtodomov. Brez te\u017eav sem ugotovil, da je oskrbna postaja ob stranski steni stavbe Rde\u010dega kri\u017ea, potem pa sva \u0161la z Ajdo na sprehod po ve\u010dernih ulicah Cremone. \u017diva in babica sta bili \u017ee v postelji, Maja pa se je odlo\u010dila, da bo po sprehodu z Gajo pomila posodo. <\/span><\/p>\n

\"Ulice<\/a>

Ulice Cremone<\/p><\/div>\n

Za smerokaz nama je bil zvonik stolnice, menda najvi\u0161ji v Italiji. Vidi se ga \u017ee iz parkiri\u0161\u010da, tako da vsaj ve\u0161, kam. Ko sva se potopila v ulice starega dela mesta, \u0161la mimo dru\u0161\u010dine pred priljubljeno gostilno, je bil \u010das za vpra\u0161anje, kam naprej. Zvonika se ob tu ni ve\u010d videlo. <\/span><\/p>\n

\"Il<\/a>

Il Barbacco<\/p><\/div>\n

Pa je dilemo razre\u0161ila tablica, ki je pokazala pravo smer. Stolnica naju je navdu\u0161ila, \u017ee pono\u010di je izgledala res impozantno, bo pa treba na ogled priti \u0161e podnevi. \u0160la sva \u010dez trg pred njo in jo ob\u0161la vse naokrog. Potem pa po najinih sledeh iskala pot nazaj. <\/span><\/p>\n

\"Torazzo\"<\/a>

Torazzo<\/p><\/div>\n

Ni je bilo te\u017eko najti, kot ponavadi se nama je ob povratku zdela kraj\u0161a in hitrej\u0161a. Ob pripravah na spanec je \u0161e malo motil hrup s ceste, katerega pa je okoli enajste preglasil hrup iz bli\u017enjega lokala. No dobro, recimo, da je \u0161lo za glasbo. Meni sicer nekak\u0161ne moderne jazz predelave niso ravno sedle, gostje pa so imeli nedvomno rafiniran okus, saj je bilo na vsake toliko sli\u0161ati tudi back vokale navdu\u0161ene mno\u017eice. <\/span><\/p>\n

\"Piazza<\/a>

Piazza del Comune <\/p><\/div>\n

Naslednji\u010d bo protihrupni za\u0161\u010diti potrebno dati zadosten poudarek. \u0160e malo sem klofal po ra\u010dunalniku, potem pa ob polno\u010di tudi sam zlezel v alkoven. <\/span><\/p>\n

<\/span><\/strong><\/p>\n

VONJ PO AZURNI OBALI, EZE \u2013 25.4.2010<\/span><\/strong> \u2013 Zjutraj bi seveda ponovno raje, da bi vstali prej. In se napravili. Pozajtrkovali. Od\u0161li. A kot ponavadi, temu ni bilo tako, pripravljeni smo bili \u0161ele okoli devetih. Strani\u0161\u010de spraznjeno, voda tudi, napolnjena. Gremo. <\/span><\/p>\n

\"Vo\u017enja<\/a>

Vo\u017enja ob italijanski obali<\/p><\/div>\n

Navigirali smo proti avtocesti, ugotovili, da je Lidl ob poti v nedeljo zaprt in ob pomo\u010di dveh doma\u010dinov in nekaj mahanja z rokami, nato\u010dili gorivo. Komaj kaj dra\u017eje kot doma. Odli\u010dno. Avtocesta nas je peljala proti Alessandriji in Sanremu. Dekleta so slo\u017eno ugotavljale, da ni \u010disto ni\u010d bolj nezanimiva, kot je bila v\u010deraj\u0161nja vo\u017enja proti Cremoni. Le kaj so pri\u010dakovale? <\/span><\/p>\n

\"\u010cas<\/a>

\u010cas za kosilo<\/p><\/div>\n

Ko je bila ura \u017ee kar primerna za postanek, smo se <\/span>pri kraju Savona odlo\u010dili, da poskusimo sre\u010do ob obali. Avtocestni davek se mi do sem ni zdel pretirano visok, tako da mi je bilo pri gorenjski du\u0161i \u017ee kar malo \u017eal, da ne gremo naprej. Obalna cesta je bila, kot smo kmalu ugotovili, precej slaba izbira. <\/span><\/p>\n

\"Hribi<\/a>

Hribi nad po\u010divali\u0161\u010dem<\/p><\/div>\n

Potem, ko smo videli veliko, a polno parkiri\u0161\u010de za avtodome, kak\u0161ne druge mo\u017enosti za postanek ni bilo. Plo\u010devine povsod dovolj, vsa mo\u017ena in nemo\u017ena parkirna mesta zaparkirana. Sama cesta pa polna raznih me\u010dka\u010dev, ki niso vedeli, kaj naj naredijo s seboj. Ob tem je vsaka misel na po\u010ditek, zgodnje kosilo in morebiti celo kak\u0161no kopanje odpadla. <\/span><\/p>\n

\"Ventimiglia\"<\/a>

Ventimiglia<\/p><\/div>\n

Ko je bilo po pribli\u017eno 30 kilometrih jasno, da premikanje s pol\u017eevo hitrostjo res odgovarja zatrjevanju navigacije, da bomo na cilj, v vas Eze, prispeli \u0161ele \u010dez nekaj ur, smo se odlo\u010dili za spremembo na\u010drta. Pri kraju Pietra Ligure smo zavili nazaj na avtocesto in po njej vozili do kraja Ventimiglia, tik pred francosko mejo. <\/span><\/p>\n

\"Parfumerija<\/a>

Parfumerija Fragonard<\/p><\/div>\n

Vi\u0161ina cestnine me je po\u0161teno presenetila, saj je bila skoraj tolik\u0161na, kot za precej dalj\u0161o razdaljo zjutraj. Izgleda, da se s pribli\u017eevanjem dragim francoskim avtocestam, tudi Italijani u\u010dijo ekonomije. V kraju Menton, takoj za mejo, smo ugotovili, da je dizel celo cenej\u0161i kot v Italiji. Dober obet za nadaljevanje poti. <\/span><\/p>\n

\"Izdelovanje<\/a>

Izdelovanje mila<\/p><\/div>\n

Nad kraljevino Monaco smo se vzpenjali proti vasici Eze. Odpiral se nam je lep pogled na mondeni Monte Carlo in jahte bogata\u0161ev v zalivu. Presti\u017e in za nekatere paradi\u017e. Ko smo pripeljali na sedlo, je vi\u0161inska omejitev na parkiri\u0161\u010du za avtomobile kazala, da bo s \u010dim ve\u010djim parkirati kri\u017e. <\/span><\/p>\n

\"Kremce<\/a>

Kremce za vse te\u017eave<\/p><\/div>\n

Pa nam je parkirni mojster na mestu, odmerjenem avtobusom, prijazno svetoval, da sledimo rumenim oznakam na tri kilometre oddaljeno parkiri\u0161\u010de. Ker je obetal tudi brezpla\u010den prevoz nazaj do sedla, smo pognali avtodom v breg in sledili tablam. Brezglavo smo leteli tudi mimo parkiri\u0161\u010da in \u0161ele kak\u0161na dva kilometra ni\u017eje, ob spustu proti Nici, za\u010deli ugotavljati, da nekaj ne \u0161tima. <\/span><\/p>\n

\"Sestavine<\/a>

Sestavine za me\u0161anje \u010darobnih \u017eaub<\/p><\/div>\n

Uf. Ni nam preostalo drugega, kot da spust nadaljujemo do mesta, kjer se je dalo obrniti in nato\u2026ponovi vajo. Na vrhu smo sedaj zavili na pravo parkiri\u0161\u010de (N43.731428 E7.342741), pla\u010dali pet evrov, kar vklju\u010duje dnevno parkiranje, prevoz s kombijem v obe smeri, popuste v parfumerijah in pa vstopnino za eno osebo v eksoti\u010dni vrt pod vrhom Ezeja. \u017de s to vstopnino, je parkirnina pla\u010dana. Odli\u010dno. <\/span><\/p>\n

\"Izdelki<\/a>

Izdelki g. Nosa<\/p><\/div>\n

Ob tem sem prestal \u0161e prvi preizkus sporazumevanja med Slovencem, ki obvlada vse drugo, samo francosko ne in Francozinjo, ki seveda obvlada francosko in ni\u010desar drugega. Zmenila sva se vse, tudi to, da parking zaprejo ob \u0161estih in da spanje tu odpade. Ni problema, mi dormire tako ali tako drugje. <\/span><\/p>\n

\"Kot<\/a>

Kot v zlatarni...<\/p><\/div>\n

Voznik \u0161atla je za\u010duda odli\u010dno govoril angle\u0161ko, le pri dogovarjanju, kdaj je zadnja vo\u017enja do parkiri\u0161\u010da, so spet govorile roke, svin\u010dniki in listki. Ni problema. Prvi postanek je bil v parfumeriji. Pri Galimardu so nam takoj dali vedeti, da lahko kupimo marsikaj, proizvodnja pa je le v vasi Grasse. <\/span><\/p>\n

\"Vasica<\/a>

Vasica Eze<\/p><\/div>\n

Pri Fragonardu pa je tu tudi del proizvodnje, sicer predvsem mila, toda bistvo je tako ali tako postopek in zgodba o g. Nosu. Najprej sem se sicer jezil, ker je avtobusar prakti\u010dno zaparkiral stopni\u0161\u010de do vhoda. Ko sem videl, da je avtobus hrva\u0161ki, mi je bilo vse \u017ee precej bolj jasno. In ugotovil, da je v vsaki slabi stvari tudi nekaj dobrega. Brez da bi nas kaj vpra\u0161ali, so nas porinili zraven in tako smo imeli dvojezi\u010dno razlago. <\/span><\/p>\n

\"Cerkev\"<\/a>

Cerkev<\/p><\/div>\n

Sli\u0161ali smo torej zgodbo o g. Nosu, videli sestavine za pripravo parfumov in opazovali mi\u010dno delavko, ki je za zabavo obiskovalcev celo v nedeljo obrezovala male rumene ra\u010dke. Mimo oddelka s proizvodnjo raznoraznih krem, ki obljubljajo odpravo (skoraj) vseh \u017eenskih kompleksov in \u0161katel z malimi parfum\u010dki, smo bili hitro v trgovini. <\/span><\/p>\n

\"Ozke<\/a>

Ozke ulice<\/p><\/div>\n

\u010casa za ogled vasice ni bilo na pretek, zato sem se z neranjeno denarnico prebil do izhoda in tudi preostanek odprave priganjal v breg. In vasica nas je seveda navdu\u0161ila. Ozke ulice, kamnite hi\u0161e, \u010dudovit pogled na Azurno obalo. Kaj bi \u0161e hotel ve\u010d za za\u010detek na\u0161ega popotovanja. <\/span><\/p>\n

\"Jardin<\/a>

Jardin Exotique<\/p><\/div>\n

S puncama sem si ogledal tudi eksoti\u010dni vrt <\/span>(Jardin Exotique) na vrhu vasice, poln najrazli\u010dnej\u0161ih kaktusov. S francoskimi imeni se nismo ukvarjali, imena nekaterih kaktusov so mi bila znana, predvsem seveda znamenitega ta\u0161\u010dinega sede\u017ea, druge smo poimenovali kar sami. <\/span><\/p>\n

\"Pogled<\/a>

Pogled deklice na Azurno obalo<\/p><\/div>\n

Povsem na vrhu so ostanki gradu iz 14. stoletja, danes predvsem \u010dudovito razgledi\u0161\u010de, menda se vidi celo do Korzike. Mi tako dale\u010d nismo gledali, je bilo \u017ee bli\u017eje preve\u010d zanimivega. Ob spustu smo ugotovili, da je pod vasjo vrt s kipi razli\u010dnih \u017eivali, vendar za javnost zaprt. In da je sladoled v Franciji pregre\u0161no drag. <\/span><\/p>\n

\"Ostanki<\/a>

Ostanki gradu iz 14. stoletja<\/p><\/div>\n

Od\u0161li smo \u0161e do cerkve, na kratko posedeli v njenem hladu, nato pa \u017ee mimo prodajalca vseh mogo\u010dnih za\u010dimb pred vhodom v vasico, hiteli do mesta, kjer nas je \u010dakal kombi. Maja je imela le \u0161e toliko \u010dasa, da je kupila kruh v bli\u017enji trgovini.
\n<\/span><\/p>\n

\"Pogled<\/a>

Pogled na Eze od zgoraj<\/p><\/div>\n

Na vrhu smo se muzali vozniku, ki je najprej zapeljal povsem do avtomobila dveh Francozov, potem pa brez mo\u017enosti ugovora, \u0161e nas do nekaj metrov oddaljenega avtodoma. <\/span>Res dostava do vrat. Svetoval nam je, da se do Nice spustimo mimo Ezeja in ne naravnost navzdol, saj naj bi bile tam ulice precej ozke.
\n<\/span><\/p>\n

\"Na\u0161i<\/a>

Na\u0161i dekleti<\/p><\/div>\n

Ta nasvet smo upo\u0161tevali. Tistega, naj Nico raje obvozimo po avtocesti, saj se ravno ob nedeljah popoldan v to, peto najve\u010dje francosko mesto, vra\u010da mno\u017eica doma\u010dinov, pa ne. <\/span>Seveda nam je bilo \u017ee sredi klanca, ki se spu\u0161\u010da proti morju, jasno, da smo ga pihnili.
\n<\/span><\/p>\n

\"Ta\u0161\u010din<\/a>

Ta\u0161\u010din sede\u017e<\/p><\/div>\n

Cijazili smo se navzdol, tam trmasto ti\u0161\u010dali do pristani\u0161\u010da in se mimo ogromnih jaht \u010dez gradbi\u0161\u010de prebijali med promenado in staro Nico (Vieux Nice) do Promenade des Anglais. Ta je dandanes osempasovnica, pri \u010demer pasovi niso bili risani ravno za krave velikosti konkretnega avtodoma. <\/span><\/p>\n

\"Pljuvalnik\"<\/a>

Pljuvalnik<\/p><\/div>\n

Zato kaj preve\u010d vijuganja ni priporo\u010dljivo. Postanek pa itak povsem nemogo\u010d. Ko smo se kon\u010dno izvili iz mesta, smo malo nihali med samovoljo navigacije in \u0161e bolj samovoljnimi tablami. Ko\u010dno smo le ubodli pravo smer proti vasi Grasse. <\/span><\/p>\n

\"Streha\"<\/a>

Streha<\/p><\/div>\n

Vedeli smo, da smo za obisk parfumerij \u017ee prepozni, ker pa smo eno danes \u017ee videli, to niti ni bil na\u0161 glavni cilj. <\/span>Bolj kratek postanek in sprehod po centru, nato pa \u0161e za dneva vo\u017enja proti vasi Castellane. Seveda pa je bil to ra\u010dun brez kr\u010dmarja. <\/span><\/p>\n

\"Vas<\/a>

Vas je skoraj galerija<\/p><\/div>\n

Grasse smo trikrat prekri\u017earili po dolgem in po\u010dez in iskali primerno parkiri\u0161\u010de, a ga enostavno ni bilo. Parkiranje dlje od centra ni pri\u0161lo v po\u0161tev, znano parkiri\u0161\u010de pred parfumerijo Fragonard je bilo zaprto z rampo, vse ostalo pa bodisi prepovedano ali pa povsem zaparkirano. <\/span><\/p>\n

\"Pokopali\u0161\u010de\"<\/a>

Pokopali\u0161\u010de v Ezeju<\/p><\/div>\n

Na koncu sem \u017ee precej jezno zamahnil z roko, kraj smo si tako \u017ee dobro ogledali in se zagnal v smeri Castellana. Prepoved za tovornjake in prikolice me ni motila, dokler cesta ni postala presneto strma in ozka. Uf, to pa ne bi. Na sre\u010do se je dalo obrniti, v drugem poskusu sem si izbral pot, ki je bila primerna tudi za na\u0161e proporce. <\/span><\/p>\n

\"Raznovrstne<\/a>

Raznovrstne za\u010dimbe<\/p><\/div>\n

Ko smo se vzpenjali nad vas, nam ni bilo jasno, kje pride na to cesto prva mo\u017enost. Ob vsem, kar smo videli, smo le zmajevali z glavo. Na sre\u010do smo bili \u0161e dovolj zgodnji, da smo ve\u010dji del vo\u017enje do\u017eiveli ob zahajajo\u010di svetlobi dneva. Pot gre namre\u010d gor in dol, preko treh prelazov. Zato je temu primerno razgledna in razgibana.
\n<\/span><\/p>\n

\"Luksus<\/a>

Luksus v Nici<\/p><\/div>\n

Ob poti je vrsta po\u010divali\u0161\u010d, kjer bi se dalo ustaviti in tudi (verjetno mirno) prespati.<\/span>Toda mi smo ti\u0161\u010dali proti Castellanu, kamor smo prispeli \u017ee v mraku in parkirali pod visoko steno, na vrhu katere je razsvetljena cerkvica (N43.846022 E6.515772).
\n<\/span><\/p>\n

\"Promenade<\/a>

Promenade des Anglais<\/p><\/div>\n

Ravno sem se \u010dudil, zakaj je eno plati\u0161\u010de bolj vro\u010de kot drugo, ko sem opazil avtodoma z doma\u010dima tablicama. Robi (Spa\u010dek ali Vagabund) in Andrej (Pidalcdrejc) sta ob piru delala na\u010drte za naprej. <\/span>Za\u010dudil sem se, saj naj bi \u0161el Robi ravno v nasprotni smeri. Pa se je premislil in tako smo se ujeli. Super.
\n<\/span><\/p>\n

\"Vo\u017enja<\/a>

Vo\u017enja iz Grasseja proti Castellanu<\/p><\/div>\n

Sprehodila sva se do Pont du Roc in pogledovala, kje gre pot do cerkvice. Da gremo naslednji dan tja gor, je bilo \u017ee tako ali tako v trenutku odlo\u010deno. <\/span>Z Majo sva naredila tudi kraj\u0161i ve\u010derni sprehod po vasici in ob tem ugotavljala, da je prav o\u010darljiva. <\/span><\/p>\n

\"Dan<\/a>

Dan po\u010dasi uga\u0161a<\/p><\/div>\n

\u0160e malo klepeta, potem pa sta hladno pivo in utrujenost celodnevne vo\u017enje naredila svoje. <\/span><\/p>\n

<\/span><\/strong><\/p>\n

CASTELLANE, VERDON, MOUSTIERS SAINTE MARIE, RIEZ \u2013 26.4.2010<\/span><\/strong> \u2013 Res zjutraj nismo bili pretirano pozni. Od\u0161el sem v vas do najbli\u017eje pekarne in pri\u010del se je te\u010daj franco\u0161\u010dine, drugi del. <\/span><\/p>\n

\"Skala\"<\/a>

Skala<\/p><\/div>\n

\n

Seveda sem vedel, da bom dobil \u0161irok nasmeh, \u010de za\u010dnem francosko, zato sem vpra\u0161al, \u010de bo ‘n \u017eur in seveda sem takoj pokasiral nasmeh in odgovor, da bo ‘n \u017eur. Seveda se je pokazalo, da prodajalka obvlada nekaj besed nam bolj doma\u010dega jezika in tako sva se o \u017euru v obliki dveh \u0161truc, dveh baget, treh roglji\u010dkov in ene velike hiper \u0161tru\u010dke z nekaj pantomime zlahka dogovorila. <\/span><\/p>\n

\"Parkiri\u0161\u010de<\/a>

Parkiri\u0161\u010de pri Castellanu<\/p><\/div>\n

Ko sem na koncu \u0161e s solzo v o\u010deh opozoril, kak\u0161na nesre\u010da me je zadela, ker ne govorim teko\u010de francosko in se mora sedaj tudi ona lomiti v neki tuji govorici, se je tudi njej kaj milo storilo in zajamrala je au reva. Ja, itak. Seveda je bil zajtrk s tem zagotovljen, po njem pa vsi kmalu tudi pohodni\u0161ko napravljeni. <\/span><\/p>\n

\"Ozke<\/a>

Ozke mestne ulice<\/p><\/div>\n

Mimo \u017eupnijske cerkve (Eglise Paroissiale) smo pri\u0161li na pot, ki se vzpenja proti skali nad parkiri\u0161\u010dem. Pogled na mestece, Verdon in okolico, je bil vedno lep\u0161i. Med tem smo ob kapelicah s kri\u017eevim potom ugotavljali, da France Passion nedvomno res pomeni francoski pasijon in da se tudi mi (ne sicer krvavo) kar konkretno potimo.<\/span><\/p>\n

\"Stolp<\/a>

Stolp je del mestnega obzidja<\/p><\/div>\n

Ostanki vasi na sedelcu so postavljali vpra\u0161anje ali je bil to stari Castellan ali samostan, kot si je pred o\u010dmi nekdanje \u010dase slikal Andrej. Prisopihali smo do kapele Notre Dame du Roc, prav na vrhu skale, ki je metala veliko senco na kraj pod seboj. <\/span><\/p>\n

\"Notre<\/a>

Notre Dame du Roc<\/p><\/div>\n

Avtodomi na parkiri\u0161\u010du, 180 metrov ni\u017eje, so bili miniaturni, \u0161e Verdon je od tu izgledal kot malo ve\u010dji potok. Pogledali smo v kapelico in od\u0161li do ostankov spomenika na izpostavljenem pomolu ob njej. Otroci so ga proglasili za meniha. Toplota pomladi je ro\u017eam \u017ee odpirala cvetove. <\/span><\/p>\n

\"Notranjost<\/a>

Notranjost kapele<\/p><\/div>\n

Z vrha smo opazovali potko, ki bi nas pripeljala do obzidja in stolpa nad mestom. Zato smo na sedlu sedaj sledili drugi smeri in vedno bolj ugotavljali, da to ni smer, ki smo si jo zamislili. Sklenili smo se dr\u017eati levo, da bi ne za\u0161li preve\u010d iz smeri. Malo po komaj vidnih sledeh, malo po poti. <\/span><\/p>\n

\"Senca<\/a>

Senca nad mestom<\/p><\/div>\n

Smer je bila le ena, \u010de smo hoteli zaviti proti z vrha vidni stezici, smo kmalu pri\u0161li do table \u00bbPrive\u00ab in raje obrnili. Nikoli ne ve\u0161, kak\u0161en hud pes \u010duva to privatno zemlji\u0161\u010de. V vas smo pri\u0161li iz druge strani, se ustavili v turisti\u010dnih informacijah in dobili vrsto uporabnih podatkov o kanjonu Verdona. <\/span><\/p>\n

\"Pogled<\/a>

Pogled na kapelo iz sosednjega gri\u010da<\/p><\/div>\n

\u010cez stari del mesteca smo se, \u0161e vedno v senci skale, vrnili do avtodoma. Opravili smo tisto, kar mora \u0161e cesar, \u010de ima avtodom, po\u010dakali, da so prijatelji nato\u010dili gorivo v svoje ma\u0161ince, nato pa odpeljali ob Verdonu. <\/span><\/p>\n

\"Most<\/a>

Most na Napoleonovi poti<\/p><\/div>\n

Cesta se je po\u010dasi zo\u017eila, speljana na eni strani reke je bila vsekana v pobo\u010dje, o\u017eine in previsi nad njo so nas navdajale z ob\u010dudovanjem. Strmine na obeh straneh so se potegnile tja do neba. Ko smo zapeljali v tunel, sem le upal, da koga ne bo nasproti. <\/span><\/p>\n

\"Prihajamo<\/a>

Prihajamo v sotesko Verdona<\/p><\/div>\n

Ravno je v kabino spet posvetila dnevna svetloba, ko se je Robi ustavil. Levo se je namre\u010d odcepila strmo navzdol cesta proti Couloir Samson, tabla je kazala, da gre za slepo ulico. \u0160vicarja za nami je dajala klavstrofobija, saj je za\u010del \u017eiv\u010dno trobiti. Nekaj logistike, da smo se mu umaknili in \u017ee je oddrvel naprej. <\/span><\/p>\n

\"Vo\u017enja<\/a>

Vo\u017enja skozi sotesko<\/p><\/div>\n

Seveda smo se \u0161e ve\u010dino dneva z njim prehitevali, saj ob \u0161tevilnih razgledi\u0161\u010dih ni nikamor prilezel. Ljubljan\u010dan, ki je pripeljal navzdol, je povedal, da je Point Sublime, ki so nam ga v turisti\u010dnih informacijah ozna\u010dili kot izhodi\u0161\u010de, vi\u0161je. Izhodi\u0161\u010de poti po soteski pa spodaj, tudi parkirati naj bi se dalo. <\/span><\/p>\n

\"Soteske<\/a>

Sredi pobo\u010dja vodi cesta do Couloir Samson<\/p><\/div>\n

\n

Strm spust se je zaklju\u010dil na obra\u010dali\u0161\u010du (N43.789614 E6.395624), kjer je bilo parkiranje uradno prepovedano. Ob cesti je bilo \u017ee polno avtomobilov, zato smo parkirali kar ob obra\u010dali\u0161\u010du. Eden od ribi\u010dev, ki sta pri\u0161la nazaj, je zatrdil, da znamo imeti probleme, \u010de pride policija. V isti sapi pa je povedal, da sedaj izven sezone ti nebodisigatreba niso ravno pogosti. <\/span><\/p>\n

\"V<\/a>

V tunelu smo si svetili z lu\u010dkami<\/p><\/div>\n

Na Point Sublime ali tukaj, pol ure ni\u017eje, se je mo\u017eno priklju\u010diti pohodni\u0161ki poti GR4. Za u\u017eivanje globoko v kanjonu je potrebno rezervirati \u0161est ur, s seboj pa je potrebno imeti tudi baterijo, saj je na za\u010detku ve\u010d tunelov. \u010ce lastna logistika odpove, je najbolje na pot oditi med vikendom, ko za\u010detno in kon\u010dno to\u010dko povezuje avtobus. <\/span><\/p>\n

\"Povratek<\/a>

Povratek iz soteske pri koluarju Samson<\/p><\/div>\n

Mi smo se tokrat le sprehodili do reke, \u0161li \u010dez prvi tunel in \u017ee tu namo\u010dili noge. V drugem mi je svetilka, edina, ki sem jo na hitro na\u0161el v avtodomu, le \u0161e brlela. Vseeno se je dalo ugotoviti, da se veliki lu\u017ei ne da izogniti. Ker smo bili vsi v premo\u010dljivi obutvi, ki je \u017ee iz prvega tunela \u010dmokala, smo se odlo\u010dili obrniti. <\/span><\/p>\n

\"Stranska<\/a>

Stranska soteska<\/p><\/div>\n

Seveda mi je izjava domnevno bolj\u0161e polovice, da je moja \u010delna lampa v avtodomu pa\u010d to\u010dno tam, kjer je, rahlo dvignila pritisk. Odpeljali smo se proti La Paludu in pred njim zavili na Route des Cretes. Panoramska pot vodi v prvem delu po robu kanjona, nekaj sto metrov nad reko Verdon. <\/span><\/p>\n

\"Pogled<\/a>

Pogled na kanjon iz Route des Cretes <\/p><\/div>\n

Stene so gladke in navpi\u010dne, razgledi iz \u0161tevilnih postajali\u0161\u010d pa enostavno \u010dudoviti. Tega res ni za zamuditi. V daljavi so se videl povsem zasne\u017eene gore in ustvarjale kontrast na modrem nebu. Ob pogledu v globino z roba kanjona pa bi \u010dlovek kaj hitro lahko dobil vrtoglavico. <\/span><\/p>\n

\"Verdon\"<\/a>

Verdon<\/p><\/div>\n

Na enem izmed postajali\u0161\u010d se je re\u0161evalna slu\u017eba ravno pripravljala na vajo, plezalec pa se je spustil z roba stene in se pripravil na vzpon. Punca ga je pod vrhom, obe\u0161ena na vrvi, varovala. Nadaljevali smo s potjo, ve\u010dino \u010dasa je z nami vozil tudi Ljubljan\u010dan. Ni\u010d se nismo branili dodatne dru\u017ebe. <\/span><\/p>\n

\"Plezalec<\/a>

Plezalec v steni kanjona<\/p><\/div>\n

Cesta se je za\u010dela spu\u0161\u010dati, na zanimivih razgledi\u0161\u010dih smo se \u0161e vedno ustavljali. Pod nami smo videli pot GR4, na drugi strani pa tudi ju\u017eno cesto ob kanjonu. Spu\u0161\u010dali smo se navzdol, cesta je bila ovinkasta in strma. Na sre\u010do je ve\u010dji del Route des Cretes enosmeren in se \u0161ele ob spustu proti La Paludu spet spremeni v dvosmerno cesto. <\/span><\/p>\n

\"Pogled<\/a>

Pogled preko kanjona na ju\u017eno stran<\/p><\/div>\n

Peljali smo skozi vas in zavili proti Lac de la ste Croix. Med spustom sem na levi strani ceste zagledal parkiranih ve\u010d avtomobilov, poleg belgijskega avtodoma pa je bil prostor tudi za na\u0161ega. Preostanku na\u0161e odprave sem po telefonu sporo\u010dil, da bomo kosilo naredili tukaj in da se dobimo pri jezeru. <\/span><\/p>\n

\"Sentier<\/a>

Sentier des Pecheurs<\/p><\/div>\n

Na hitro sem prou\u010dil tablice na Col de l’Olivier (N43.784271 E6.267740), kot se sedelce imenuje, dobil vse potrebne informacije pri francozu, ki je \u017ee pri\u0161el nazaj, potem pa sva z Ajdo krenila na Sentier des Pecheurs, Pot ribi\u010dev. Pot je dolga pet kilometrov in pol in naj bi pohodniku vzela med dve uri in pol do tri ure. <\/span><\/p>\n

\"Slediti<\/a>

Slediti je potrebno rumenim markacijam<\/p><\/div>\n

Poteka po regionalnem naravnem rezervatu Saint Maurin. Bilo je vro\u010de, pot se je v glavnem spu\u0161\u010dala, a tako polo\u017eno, da sva \u010dez slabe pol ure spet pri\u0161la pod cesto. Tu se je za\u010del bolj konkreten spust. Belgijca, ki sva ju sre\u010dala malo nad slapom, sta povedala, da sta hodila do sem eno uro. Torej greva kar naokrog. <\/span><\/p>\n

\"Slap\"<\/a>

Slap<\/p><\/div>\n

Za\u017eeleli smo si sre\u010dno, midva sva si \u0161la pogledat \u0161e slap malo ni\u017eje. Voda je mezela po z mahom pora\u0161\u010denem pobo\u010dju, Ajda pa je ob tem zlezla v zanimivo votlino. V nadaljevanju sva se \u0161e spu\u0161\u010dala, pod nama so se ogla\u0161ali ljudje, ki so iz jezera do sem pribrcali s pedolini in kanuji. <\/span><\/p>\n

\"Verdon<\/a>

Verdon se nad jezerom umiri <\/p><\/div>\n

Pot se je sedaj dotaknila reke in pogledala sva, \u010de je voda kaj mrzla. Tudi na blatno sipino sva \u0161la, toliko, da je Ajda naredila svoj odtis in se podpisala v minljivo podlago. Pot se je kar vlekla, po\u010dasi sva se pri\u010dela vzpenjati. Poznalo se je nekaj utrujenosti. <\/span><\/p>\n

\"Podpis<\/a>

Podpis <\/p><\/div>\n

Nasmejala sva se dru\u017eini, ki je pri\u0161la nasproti in ob omembi, koliko \u010dasa jim bo vzel le spust do reke, zmajevala z glavo. Kon\u010dno sva pri\u0161la do zadnjega vzpona in \u017ee sva bila pri ostankih avtomobila na Col de l’Olivier. <\/span><\/p>\n

\"Vzpon<\/a>

Vzpon nazaj proti sedlu<\/p><\/div>\n

Ravno takrat sta pri\u0161la tudi Belgijca z druge strani. Poklepetali smo in mu nabrali celo kolekcijo slovenskih evro kovancev. To je bil vesel. Po kosilu smo se spu\u0161\u010dali naprej proti jezeru, zapeljali \u010dez most in za njim navzdol (N43.801043, E6.247596). Spanje tu glede na tablo ni dovoljeno, na drugi strani jezera naj bi se menda dalo. <\/span><\/p>\n

\"Razgledi\u0161\u010de<\/a>

Razgledi\u0161\u010de nad sotesko<\/p><\/div>\n

Prijatelji so tu naredili kosilo. Kar verjeti niso mogli, ko smo se hitro preoblekli v kopalke in zaplavali. Voda je bila ravno prav\u0161nja, nam se je zdela prav osve\u017eujo\u010da. \u0160e Gaja je bila tako navdu\u0161ena, da bi najraje plavala na drugi breg. \u0160e nekaj zamahov in \u017ee smo bili zunaj. <\/span><\/p>\n

\"Jezero\"<\/a>

Lac de la ste Croix<\/p><\/div>\n

Obleki smo se in se hitro pripravili na odhod. Nismo hoteli biti cokle, \u010de so nas ostali \u017ee po\u010dakali. Skupaj smo se odpeljali do mesteca Moustiers Sainte Marie. Saj ni bil dale\u010d. Peljali smo skozi kraj, dejansko okoli riti v var\u017eet. Robi in Andrej sta na\u0161la parkiri\u0161\u010de za cesto, jaz pa sem \u0161el \u0161e malo naprej. <\/span><\/p>\n

\"Gorenjsko<\/a>

Ko si nekaj \u010dasa notri...<\/p><\/div>\n

Maja je \u017ee hotela, da bi zavil na manj\u0161e parkiri\u0161\u010de, potem pa sem ugledal pod seboj veliko parkiri\u0161\u010de in nekaj avtodomov (N43.843532 E6.220977). Seveda, o tem mi je pravil Belgijec. Veliko, mirno, tik pod centrom vasi, tudi prespati bi se dalo. Integrirci so bili vsi z oznako KR. Sami znanci. <\/span><\/p>\n

\"Zvezda\"<\/a>

Zvezda<\/p><\/div>\n

Pozdravili smo se, na kratko poklepetali, potem pa odhiteli vsak v svojo smer. Mi smo se skozi vas pri\u010denjali vzpenjati proti cerkvici Notre Dame de Beauvoir iz 12. stoletja. Nad njo je na 227 metrov dolgi verigi zlata zvezda. Originalna naj bi bila menda iz 13. stoletja, dvignil pa jo je vitez Blacas v zahvalo, ker se je po sedmi kri\u017earski vojni sre\u010dno re\u0161il iz ujetni\u0161tva. <\/span><\/p>\n

\"Pod<\/a>

Pod zvezdo je cerkvica Notre Dame de Beauvoir<\/p><\/div>\n

Pokukali smo v cerkvico in u\u017eivali v razgledu na mestece pod nami ter okolico. Ob spustu so otroci dr\u017eala sredi stopnic uporabili za tobogan. Izvirno. Mimo prodajaln s pregre\u0161no drago keramiko, po kateri je sicer kraj znan (moustierska fajansa), smo pri\u0161li do \u017eupnijske cerkve, ki pa nas ni tako zelo navdu\u0161ila. <\/span><\/p>\n

\"Vhod<\/a>

Vhod v cerkvico<\/p><\/div>\n

Vrnili smo se do avtodomov in pot nadaljevali do mesteca Riaz. Ko smo se basali na parkiri\u0161\u010de sredi kraja, nam je mlada Francozinja v odli\u010dni angle\u0161\u010dini predlagala, da gremo malo naokoli, kjer je prostora zadosti tudi za avtodome. Jaz sem res sledil njenim nasvetom in parkiral na mestih, rezerviranih za na\u0161e zverine, ob \u0161oli (N43.816346 E6.091961).<\/span><\/p>\n

\"Mostiers\"<\/a>

Moustiers Sainte Marie<\/p><\/div>\n

Ve\u010der smo zaklju\u010dili s sprehodom po mestnih ulicah, ogledom zanimive pralnice in vzponom do stolpa, ki je bil v\u010dasih del mestnega obzidja. Otroci so bili prav razigrani in kar te\u017eko jih je bilo miriti. Ko sta se Robi in Andrej prestavila poleg mene, smo re\u0161ili te\u017eave s Trumo slednjega. <\/span><\/p>\n

\"Tobogan\"<\/a>

Tobogan<\/p><\/div>\n

Po pravi ekspertizi in iskanju varovalk, je zadeva pri\u010dela delovati po izklopu in ponovnem vklopu elektro bloka. Andrej je bil navdu\u0161en in na vsak na\u010din je hotel, da gremo v mesto na pivo. Ko smo hoteli naro\u010diti, nam je zadeva postala rahlo sumljiva. <\/span><\/p>\n

\"Pralnica<\/a>

Pralnica v Riezu<\/p><\/div>\n

En natakar je potreboval kar nekaj razlage, da je od\u0161el po drugega, ki je prinesel mali in veliki kozarec. Valjda velikega, kaj pa je pol litra piva. Bolj kot pivo, nas je zadela cena. Tri piva precej medlega okusa, v katere so vtaknili dve rezini limone, \u0161estnajst evrov in pol. Uf, dovolj dogodiv\u0161\u010din za en dan, gremo spat!<\/span><\/p>\n

\"Stolp<\/a>

Stolp in del nekdanjega obzidja nad mestecem<\/p><\/div>\n

<\/span><\/strong><\/p>\n

ROUSSILLON, GORDES \u2013 27.4.2010<\/span><\/strong> \u2013 Jutro je prineslo\u2026nov dan. Kot \u017ee tolikokrat dosedaj. Po zajtrku smo ga za\u010dinili s sprehodom do ostankov katedrale in baptisterija iz 5. stoletja. \u010cez mosti\u010dek, kjer je namesto reke Colostre tekel poto\u010dek smo pri\u0161li do stebrov rimskega Apolonovega templja iz 1. stoletja na\u0161ega \u0161tetja. <\/span><\/p>\n

\"Ostanki<\/a>

Ostanki Apolonovega templja<\/p><\/div>\n

Otrokom so ostanki postali igri\u0161\u010de in spet jih je bilo potrebno kar malo miriti. Iz Riaza smo se odpeljali \u010dez pisano Provanso. Intenzivne barve so son\u010dnemu dnevu posodili modro nebo, zeleni grmi\u010dki sivke, rumena polja oljne repice in rde\u010dkasta prst. <\/span><\/p>\n

\"Polja<\/a>

Polja sivke<\/p><\/div>\n

Sledili smo poti proti osamljenemu mlinu pri kraju Montfuron (N43.839509 E5.692680). Sprehodili smo se do njega, pa ni ni\u010d mlel, je bilo premalo vetra. Postali smo, naredili tudi nekaj slik vasice, nato pa \u017ee odrinili naprej. Spet so bila ob poti neskon\u010dna polja oljne repice. <\/span><\/p>\n

\"Mlin<\/a>

Mlin pri kraju Montfuron<\/p><\/div>\n

Peljali smo skozi Manosque in naprej do vasice Roussillon. Parkirali smo na parkiri\u0161\u010du pod vasjo (N43.896190 E5.296424), dva evra je bila cena za cel dan. Iz boksa smo potegnili tri skiroje za otroke in ob cesti od\u0161li nazaj do \u00bble Conservatoire des ocres\u00ab. <\/span><\/p>\n

\"Polja<\/a>

Polja oljne repice<\/p><\/div>\n

Tam bi bilo mo\u017eno parkirati tudi zastonj (N43.895211 E5.305163). Ma, ne bomo sedaj gledali na drobi\u017e. Ostali so si ogledali le vhodni del, potem pa od\u0161li nazaj kuhati kosilo. Jaz sem kupil kombinirano vstopnico, ki daje dostop tudi do pe\u010din z okro in se s puncama in Matev\u017eem napotil do obratov stare tovarne. <\/span><\/p>\n

\"Stara<\/a>

Stara tovarna okre<\/p><\/div>\n

Videli smo, kje so neko\u010d okro lo\u010dili od peska, jo namakali in razrezali, osu\u0161ili na soncu in na koncu v tovarni po\u010dasi drobili, dokler ni ostal samo prah. \u010ce so hoteli dobiti druga\u010dne odtenke, pa so jo \u017egali nad veliko pe\u010djo. Posebej nas je navdu\u0161ilo, ker smo na eni od tablic ob \u0161tevilnih drugih jezikih zagledali doma\u010d napis \u2013 rde\u010d. <\/span><\/p>\n

\"Korito<\/a>

Korito za lo\u010devanje peska iz okre<\/p><\/div>\n

Otroci so na\u0161li strgano vre\u010do z okro in kmalu so bili vsi popackani. Dovolj, gremo nazaj do avtodoma. Kosilo je bilo \u017ee pripravljeno, pa tudi prepozni nismo bili. Celo Matev\u017e ga je ujel, \u010deprav mu je Alenka grozila, da bo la\u010den, \u010de ne bo pravo\u010dasno nazaj. <\/span><\/p>\n

\"Eden<\/a>

Obrat za drobljenje in pakiranje okre<\/p><\/div>\n

Po kosilu smo se odpravili proti vasici, pa pred njo zavili do pe\u0161poti okre (le Sentier des ocres). Na veliki son\u010dni uri smo pogledali kako mineva \u010das, kupili vstopnice, ki so nam \u0161e manjkale in se napotili na dalj\u0161o pot. <\/span><\/p>\n

\"Koliko<\/a>

Koliko je ura?<\/p><\/div>\n

Barve pe\u010din so bile izjemne, osvetljene s soncem so prav \u017earele v beli, rumeni, rde\u010di. Fotoaparat se je kar pregreval. Nekaj vzor\u010dkov smo nabrali tudi za spomin. Otroci pa so \u017ee vedeli, da je okra zabavna. Tako so si za\u010deli nagajati, se obmetavati in kmalu so bili tak\u0161ni kot Indijanci v divjih bojnih barvah. <\/span><\/p>\n

\"Nore<\/a>

Nore barve<\/p><\/div>\n

Nedvomno bi se jih prestra\u0161il \u0161e tako utrjen junak, kaj \u0161ele rahlo\u010dutni star\u0161i. \u0160e posebej, ko so ob povratku v trenutku na\u0161e nepazljivosti \u017ee mahali visoko sredi strmine. Takoj nazaj! Pot nam ni vzela veliko \u010dasa, pustila pa je toliko bolj mo\u010dan vtis. Takoj za izhodom je bila pipa z vodo. <\/span><\/p>\n

\"Rde\u010da\"<\/a>

Rde\u010da<\/p><\/div>\n

Postanek je bil obvezen, saj je bilo bojne barve potrebno izprati. Po svoje dokaj jalovo po\u010detje, saj bi se otroci barvno zlahka zlili s katero izmed pe\u010din. Barvo je s ko\u017ee voda \u0161e nekam sprala, z obleke pa precej te\u017eje. Zavili smo \u0161e v vasico, ki je vsa v toplih barvah okre. <\/span><\/p>\n

\"Stolpi<\/a>

Stolpi okre<\/p><\/div>\n

Ulice so seveda polne trgovinic z raznoraznimi spominki, razglednicami in drugo kramo. Toda to niti ne moti, saj nekako spada zraven. Vzpeli smo se do terase nad mestom, od koder je lep razgled na okolico in pe\u010dine, se na kratko ustavili v cerkvi in na trgu sredi vasi opazovali na steno nabit poziv generala De Gaulla k odporu. Ni se nam zdel ravno star dobrih petin\u0161estdeset let. <\/span><\/p>\n

\"Indijanci\"<\/a>

Indijanci<\/p><\/div>\n

Ob spustu nazaj po ozkih ulicah je Robi odkril trgovinico, kjer so prodajali razglednice z raznoraznimi motivi spa\u010dkov. Seveda se je moral ustaviti. Otroci pa so bili kregani, saj so s skircami skakali in kar predivje vozili navzdol. Zato so ostali brez sladoleda. <\/span><\/p>\n

\"Umivanje\"<\/a>

Umivanje<\/p><\/div>\n

To je povzro\u010dilo eksplozijo na\u0161e pubertetnice in lokalna policajka je le debelo gledala razvneto iskrenje, do katerega je pri\u0161lo ravno pred njo. Vo\u017enjo smo nadaljevali do vasice Gordes. Meni je Garmin, s katerim nas je Robi zvesto vodil po Provansi, postajal vedno bolj sumljiv. <\/span><\/p>\n

\"Roussillion\"<\/a>

Roussillon<\/p><\/div>\n

V vas nas je peljal po precej ozki cesti, lokalni gostilni\u010dar, mimo katerega smo lezli, se je kar dr\u017eal za glavo. \u0160e bolj\u0161a je bila \u017eenska, ki je na ovinku stala sredi ceste in Andrej je enostavno ni mogel obiti. Pa je kar stala, pogledovala proti gradu mimo katerega smo vozili in se ni zmenila, da zaradi nje ves promet stoji. <\/span>Sva\u0161ta. <\/span><\/p>\n

\"Zid\"<\/a>

Okrin zid<\/p><\/div>\n

Ko je kon\u010dno lenobno stopila s poti, smo peljali naprej v breg, mimo parkiri\u0161\u010da za avtodome. Ker nismo nameravali ostati \u010dez no\u010d, nanj nismo zavili, temve\u010d parkirali za cesto (N43.914388 E5.200537). Maja, ki je \u0161la v izvidnico do parkirnega avtomata, se ga ni mogla nagledati. <\/span><\/p>\n

\"Gordes\"<\/a>

Gordes<\/p><\/div>\n

Ugotovili smo, da je pol ure zastonj, le neko \u0161tevilko bi morali odtipkati. Malo smo tuhtali, potem pa poskusili z 1234. Aparat je gladko izpljunil listek. Sledili sta \u0161e \u0161tevilki 4321 in 9876. Odli\u010dno. Malo smo sicer sumili, da so to \u0161tevilke, ki krajanom omogo\u010dajo kraj\u0161e brezpla\u010dno parkiranje, a kdo bi to franco\u0161\u010dino dobro razumel. <\/span><\/p>\n

\"Cerkev<\/a>

Cerkev sv. Firmina<\/p><\/div>\n

Od\u0161li smo po ulici navzdol do glavnega trga pri gradu. Ravno smo \u0161e ujeli turisti\u010dne informacije pred zaprtjem, nabrali nekaj prospektov in bili presene\u010deni, saj naj bi ogled gradu v nasprotju s podatki v vodniku ne bil mo\u017een. Francozinja je jedrnato pojasnila, da je grad itak prazen in ni kaj za videti, razen galerije na robu, ki pa se tudi ravnokar zapira. V redu. <\/span><\/p>\n

\"Podivjani<\/a>

Podivjani pes<\/p><\/div>\n

Spustili smo se do cerkve sv. Firmina, pokukali vanjo in od\u0161li proti razgledi\u0161\u010du. V ulici sem opazil psa in ga slikal. Pa mu ni bilo pretirano prav in je ren\u010de\u010d za\u0161ibal proti meni. Uf. Na razgledi\u0161\u010du se nam je odprl pogled na ravnico pod mestom, votline sv. Firmina s staro pre\u0161o za olive pa nismo niti pretirano iskali, niti na\u0161li. <\/span><\/p>\n

\"Pogled<\/a>

Pogled na Provanso iz razgledi\u0161\u010da v Gordesu<\/p><\/div>\n

Vrnili smo se do avtodomov, jaz sem malo vi\u0161je \u0161e obrnil in \u017ee smo peljali po strmini na drugo stran navzdol. Le nekaj kilometrov naprej smo parkirali pod cesto na velikem parkiri\u0161\u010du, kjer je bilo \u017ee nekaj avtodomov (N43.901148 E5.192624). Do vasi z boriji je bilo z avtodomom prepovedano, kilometer in pol pa se je sli\u0161alo kot prijeten ve\u010derni sprehod. Torej gremo. <\/span><\/p>\n

\"Borij<\/a>

Borij ob cesti<\/p><\/div>\n

Boriji so starodobna bivali\u0161\u010da, izdelana v tehniki suhega zidu iz apnen\u010dastih plo\u0161\u010d. Zidovi so debeli do meter in pol, izvirajo pa iz drugega tiso\u010dletja pred na\u0161im \u0161tetjem. Do prej\u0161njega stoletja so jih \u0161e redno prezidavali po starih metodah. Danes naj bi jih stalo \u0161e okoli 3000 in res smo si enega ogledali \u017ee ob poti. To je bil tudi razlog, da sem v muzej Le village des Bories, kjer so obnovili celo vasico, od\u0161el sam z otroci. <\/span><\/p>\n

\"Notranjost<\/a>

Notranjost pastirske hi\u0161ke<\/p><\/div>\n

\u010casa za ogled ni bilo pretirano, zato smo film o restavratorskih delih izpustili in prebrskali raje same borije. Napisi pred hi\u0161kami so pojasnili, kaj je bilo v kak\u0161ni izmed njih. Nekatere, predvsem namenjene bivanju, so bile tudi opremljene. Druge so bile hlevi za razli\u010dne doma\u010de \u017eivali, ovce, pra\u0161i\u010de, koze, celo sviloprejke so gojili. <\/span><\/p>\n

\"Boriji,<\/a>

Boriji, ki so \u0161e danes v uporabi<\/p><\/div>\n

\u010cemu so slu\u017eile shrambe in skednji, nam je bilo jasno, posebej zanimiva pa je bila vinska cisterna, ki je imela na zunanji strani hi\u0161e pipo. Morebiti si je vsak, ki je bil \u017eejen, lahko kar sam postregel. \u0160e dobro, da so bile hi\u0161e grajene tesno skupaj in se je potem do postelje nekako \u017ee zvalil.<\/span><\/p>\n

\"Le<\/a>

Le village des Bories<\/p><\/div>\n

Med povratkom so se otroci zabavali, lovili in pot jim je hitro minila. Odpeljali smo se naprej proti Fontaine-de-Vaucluse. Robi je iz \u0161iroke ceste kar naenkrat zavil na ozko enopasovnico, ki je mimo travnika peljala nekam v go\u0161\u010davo. Nasproti nam je pripeljal terenec, kar ni dajalo ravno dobrih obetov. <\/span><\/p>\n

\"Cisterna<\/a>

Cisterna za vino<\/p><\/div>\n

Robi je trdil, da tudi ta pot pripelje prav. Ja, itak. Garmin. Obrnili smo in se vrnili na glavno cesto. Tudi sedaj je bila pot skozi vasico na poti malo bolj ozka, spust proti sami vasi pa strm in zavit. Toda vseeno je \u0161lo brez te\u017eav. Peljali smo skozi vas, \u010dez reko Sorgue in zapeljali na po\u010divali\u0161\u010de za avtodome (N43.920059 E5.119863). <\/span><\/p>\n

\"Pogled<\/a>

Pogled skozi re\u017eo<\/p><\/div>\n

Bilo je kar polno, le ob cesti je bilo \u0161e dovolj prostora. Pa tudi nam ni di\u0161alo, da bi celo no\u010d poslu\u0161ali mimo voze\u010de avtomobile. Zato smo malo kombinirali, sli\u0161ali nekaj dobronamernih pripomb francozov in nato parkirali v bli\u017eini izhoda. \u010cas je \u017ee bil, da smo spraznili kasete in napolnili vodo. <\/span><\/p>\n

\"Drugi<\/a>

Zid borija<\/p><\/div>\n

Ob na\u0161ih aktivnostih je lu\u010d dneva po\u010dasi ugasnila. Robi je bil navdu\u0161en, da bo v vasi lahko gledal nogomet, pa se je vrnil z dolgim nosom, saj francozov v tej vasici \u017eogobrc ni ravno zanimal. Le v enem lokalu je gorela televizija s pravim programom, pa \u0161e ta je bila zaprt. <\/span><\/p>\n

\"Racak\"<\/a>

Racak<\/p><\/div>\n

Tako je bil obsojen na ve\u010derni klepet z nami in dokaj zgodnji odhod v posteljo. <\/span><\/p>\n

<\/span><\/strong><\/p>\n

FONTAINE-DE-VAUCLUSE, ORANGE, CHATEAUNEUF DU PAPE, AVIGNON \u2013 28.4.2010<\/span><\/strong> \u2013 Zjutraj smo \u0161e malo okupirali oskrbno postajo in ob tem opazovali, kako so se nekateri odpeljali skozi dvignjeno zapornico. <\/span><\/p>\n

\"Grad<\/a>

Grad nad Fontaine-de-Vaucluse<\/p><\/div>\n

Pa nas niti gorenjsko srce ni preve\u010d bolelo, ko so jo kon\u010dno spustili. Tri evre pa\u010d ni pretiran znesek. Postali smo ob reki, opazovali race in ribi\u010da, potem pa od\u0161li do mostu \u010dez reko Sorgue in se ob njej napotili mimo \u0161tevilnih prodajaln spominkov proti izviru. <\/span><\/p>\n

\"Francosko<\/a>

Francosko divje jezero<\/p><\/div>\n

Hoje je le za nekaj minut, fontana pa je, kot je ugotovil pred leti \u017ee Dave, dejansko francosko Divje jezero. Voda namre\u010d iz globin privre v jezerce pod visoko steno in od tam te\u010de \u017ee kot prava reka navzdol. Posedeli smo ob jezeru, opazovali ptice, ki imajo gnezda sredi stene in u\u017eivali v miru. <\/span><\/p>\n

\"Otroci<\/a>

Otroci nad jezerom<\/p><\/div>\n

Do sem se res izpla\u010da priti zjutraj, preden se usujejo na razgledi\u0161\u010de hrupne mno\u017eice. Ljubljan\u010dan, na\u0161 stari znanec, nam je kasneje povedal, da je bila \u010dez dan tak\u0161na gne\u010da, da do jezera sploh niso \u0161li. Ob povratku smo \u0161li do tovarne papirja Moulin a Papier Vallis Clausa. <\/span><\/p>\n

\"Reka\"<\/a>

Reka Sorgue<\/p><\/div>\n

Prvi del prikazuje izdelovanje papirja na enak ro\u010dni na\u010din, kot so ga izdelovali v 15. stoletju. Drugi je seveda trgovina z vsem mogo\u010dim, natisnjenim na bolj ali manj ro\u010dno izdelanem papirju in nekatere druge pisarni\u0161ke potreb\u0161\u010dine. <\/span><\/p>\n

\"Papir\"<\/a>

Moulin a Papier Vallis Clausa<\/p><\/div>\n

V vasi sem na hitro sko\u010dil \u0161e do cerkvice, glede na kip pred njo in tudi v njej, verjetno posve\u010deno sv. Juriju. Torej se ne spodobi, da bi \u0161el kar mimo. Na izhodu iz parkiri\u0161\u010da smo denar stisnili v roke Francozu, ki ga je namesto nas porinil v re\u017eo avtomata in odpeljali pod visokim mostom proti mestu Orange. <\/span><\/p>\n

\"Vi\u0161ina<\/a>

Vi\u0161ina ne bo problem...<\/p><\/div>\n

Peljali smo proti centru mesta, mimo voja\u0161nice tujske legije in parkirali na trgu v neposredni bli\u017eini anti\u010dnega gledali\u0161\u010da (N44.135339 E4.811003). Pogled na parkirni avtomat nas je spomnil na Gordes. Odtipkali smo iste \u0161tevilke in \u017ee smo imeli v rokah listke za parkiranje. Smo se pa\u010d naredili\u2026Francoze. <\/span><\/p>\n

\"Orange\"<\/a>

Orange<\/p><\/div>\n

Mimo gledali\u0161\u010da (Theatre Antique) smo \u0161li skozi mesto \u010dez trg republike in mimo katedrale Notre Dame de Nazareth proti slavoloku zmage (Arc de Triomphe). Nas je kar navdu\u0161il, ohranjenost podob na njem pa presenetila. Posve\u010den je bil veteranom, ki so osnovali rimljansko kolonijo v sedanjem mestu Orange. <\/span><\/p>\n

\"Arc<\/a>

Arc de Triomphe<\/p><\/div>\n

Ko so se otroci naletali, smo se hecali, da pojedo preve\u010d \u017egancev in so ravno oni strgali debelo \u017eelezno verigo, potem pa \u0161li po\u010dasi nazaj proti gledali\u0161\u010du. Ostali so sklenili, da gredo naprej, mi z Majo in puncama pa smo zavili v gledali\u0161\u010de. Je eno najbolje ohranjenih v Evropi. <\/span><\/p>\n

\"Imperator<\/a>

Imperator nad odrom anti\u010dnega gledali\u0161\u010da<\/p><\/div>\n

Zgradili so ga v za\u010detku kr\u0161\u010danskega obdobja na naravni vzpetini Colline-St-Europe. Sprejel je do 7000 gledalcev, ki so sedeli glede na dru\u017ebeni polo\u017eaj. Nad gledali\u0161\u010dem je bil razpet baldahin, ki je gledalce \u0161\u010ditil pred de\u017ejem in soncem. Nad odrom je kip imperatorja cesarja Avgusta. <\/span><\/p>\n

\"Gledalci<\/a>

Gledalci prihajajo<\/p><\/div>\n

Na odru so igrali tragedije, komedije in pantomimo. Zgodovino gledali\u0161\u010da skozi \u010das poka\u017ee film. Nas je predvsem presenetilo, da je znotraj njega v 16. stoletju zrasla prava naselbina, kjer so \u017eiveli revni prebivalci. \u0160ele v 19. stoletju so hi\u0161ke po\u010dasi za\u010deli ru\u0161iti in odstranjevati eno za drugo. <\/span><\/p>\n

\"Tribune\"<\/a>

Tribune<\/p><\/div>\n

Hkrati se je tudi za\u010dela obnova gledali\u0161\u010da, ki danes spet ka\u017ee svojo nekdanjo mogo\u010dnost. Ob gledali\u0161\u010du le\u017eijo ostanki templja. Punci sta \u017ee na vhodu dobili knji\u017eici in barvice in z Majo so med sprehodom po preteklosti re\u0161evale naloge. <\/span><\/p>\n

\"Musee<\/a>

Musee Municipial<\/p><\/div>\n

Ogledali smo si \u0161e novo multimedijsko predstavo, ki tudi s hologrami prika\u017ee zgodovino gledali\u0161\u010da od \u010dasa Rimljanov do danes, ko na odru ve\u010dkrat nastopijo tudi sodobne glasbene skupine. Iz gledali\u0161\u010da smo od\u0161li \u010dez cesto v muzej (Musee Municipial). <\/span><\/p>\n

\"Anti\u010dni<\/a>

Anti\u010dni fragmenti dajo misliti<\/p><\/div>\n

V njem je predstavljena zgodovina mesta Orange v umetnosti, v eni izmed sob je mo\u017eno tudi videti, kako so neko\u010d tiskali na blago, v oddaljeni sobi pa so kamniti fragmenti in ostanki mozaika. Mimo gledali\u0161\u010da smo se vrnili na parkiri\u0161\u010de in odpeljali proti vasici Chateauneuf-du-Pape. <\/span><\/p>\n

\"Vinorodna<\/a>

Vinorodna de\u017eela<\/p><\/div>\n

Ob vo\u017enji mimo \u0161tevilnih vinogradov smo najprej mislili, da so francoski vinogradniki pa\u010d leni, potem pa ugotovili, da imajo kamni, ki povsem prekrivajo tla pod vinskimi trtami svoj pomen. Odbijajo namre\u010d son\u010dno svetlobo. <\/span><\/p>\n

\"Chateauneuf-du-Pape\"<\/a>

Chateauneuf-du-Pape<\/p><\/div>\n

Preden smo pri\u0161li do vasice, smo zavili do Chateau des Papes, ru\u0161evine pape\u0161ke pala\u010de, katera je v najve\u010dji meri zgorela v 16. stoletju v verskih vojnah. Dostop je mimo obokanega vhoda in po ozki cesti (N44.058330 E4.829039). Preostanek na\u0161e odprave je tu ravno mlaskal svoje kosilo. <\/span><\/p>\n

\"Chateau<\/a>

Chateau des Papes<\/p><\/div>\n

Mi smo se ustavili le za pogled na ostanke pala\u010de, vas in ravnino naokoli. Vzpetina je namre\u010d prvovrstno razgledi\u0161\u010de. Potem pa odpeljali navzdol in parkirali na brezpla\u010dnem parkiri\u0161\u010du pri mestni hali, nad bazenom (N44.055689 E4.833707). <\/span><\/p>\n

\"Pogled<\/a>

Pogled na ostanke pala\u010de iz vasi<\/p><\/div>\n

Ko smo pojedli, smo se za\u010deli usklajevati. Robi in Andrej sta malo kro\u017eila po vasi in na koncu zatrjevala, da sta itak mislila priti ravno na to parkiri\u0161\u010de, da pa sem ju jaz zmedel. Ja, pa jade. Vas je sredi\u0161\u010de vinarstva in skoraj vsaka hi\u0161a ima vinsko klet in ponuja degustacije. <\/span><\/p>\n

\"Koliko,<\/a>

Koliko, da stane najcenej\u0161e vino? A se hecate...<\/p><\/div>\n

Robi je tu pri\u0161el na svoj ra\u010dun. V Lidlu je zatrdil, da se vino po dva evra tam ne kupuje. V redu. Tako smo otmeno uleteli v eno od vinskih kleti in kot pravi poznavalci nakazali, da bi radi degustirali. \u017denska se je nasmehnila in nam pod nos porinila seznam vin s cenikom. <\/span><\/p>\n

\"Muzej<\/a>

Muzej vina<\/p><\/div>\n

Cene so se za\u010dele tam nekje okoli 30 evrov za buteljko. Nas je kar izstrelilo ven. Mimo parkiri\u0161\u010da smo od\u0161li do muzeja vina. Najprej smo mislili, da je vse skupaj samo komercialni nateg, potem pa ugotovili, da je v hi\u0161i res predstavitev pridelave \u017elahtne pija\u010de in oprema za gojenje, obiranje in predelavo vina. <\/span><\/p>\n

\"Sod\u010dki\"<\/a>

Sod\u010dki<\/p><\/div>\n

Na steni je bil zemljevid vinorodnih de\u017eel. Na na\u0161em obmo\u010dju sta bili dve. Yugoslavie in Croatie. Kam spadamo, se lahko vsak odlo\u010di sam. Seveda se tudi muzej izte\u010de pri zlo\u017eenih buteljkah, le da so bile cene nekaterih precej bolj razumne. Malo smo degustirali, nekaj malega kupili in se vrnili do avtodoma. <\/span><\/p>\n

\"Iz<\/a>

Iz sodov gre v litre, lavindi undi litre, litri, litrula vindijo, oj, litri, \u017eivijo...<\/p><\/div>\n

Na\u0161 naslednji cilj je bil Avignon. Pot ni bila dolga. Peljali smo proti znanim koordinatam, ob mestnem obzidju in mimo mostu Pont St-Benezet ter zavili \u010dez Rono na oto\u010dek Piot. Takoj ko je bilo mo\u017eno, smo zavili desno in na majhnem parkiri\u0161\u010du parkirali (N43.953206 E4.797207). <\/span><\/p>\n

\"Degustacija\"<\/a>

Degustacija<\/p><\/div>\n

Table ni bilo nobene, torej bo \u017ee v redu. Ker smo \u017eeleli ujeti ogled pape\u0161ke pala\u010de, smo drugim le pomahali z uro in pohiteli naprej. \u010cez most, levo in potem slede\u010d smerokazom. \u010cisto enostavno. Pripeljali so nas do Place du Palais. <\/span><\/p>\n

\"Avignon\"<\/a>

Avignon<\/p><\/div>\n

Pala\u010da je bila \u0161e odprta, na vhodu pa smo na na\u0161e presene\u010denje sre\u010dali znanega Ljubljan\u010dana, ki je kupoval karte. Svet je res majhen, Provansa \u0161e bolj. Pape\u017ei so iz Vatikana pribe\u017eali leta 1309, vanj pa so se vrnili 1377. V Avignonu so ostali le \u0161e protipape\u017ei, dokler ni leta 1403 \u0161e Benedikt Xlll. pobegnil iz Avignona. <\/span><\/p>\n

\"Pape\u0161ka<\/a>

Pape\u0161ka pala\u010da<\/p><\/div>\n

V slabih sto letih so zgradili najprej staro pala\u010do (Palais Vieux), Klemen Vl. pa \u0161e novo pala\u010do (Palais Neuf). Pape\u0161ki dvor je v 14. stoletju pomenil za Avignon in okolico sredi\u0161\u010de umetnosti in u\u010denja. Ogled smo za\u010deli seveda v zakladnici. Bila je prazna. Kaj pa drugega. <\/span><\/p>\n

\"Kapela<\/a>

Kapela Saint-Jean<\/p><\/div>\n

Duhov\u0161\u010dina in financiranje vojn v Italiji sta bila draga, zato so vre\u010de z zlatniki vztrajno kopnele. Pogledali smo si s freskami prekrito kapelo Saint-Jean, se \u010dudili veliki kuhinji, katere streha je en sam dimnik, \u0161li skozi pape\u017eevo sobo in iz terase ob\u010dudovali pogled na mesto pod nami. <\/span><\/p>\n

\"Pala\u010da<\/a>

Pala\u010da je danes prazna<\/p><\/div>\n

V eni od sob so bili portreti pape\u017eev, \u0161li smo \u0161e \u010dez veliko kapelo, potem pa spet pod son\u010dno sve\u010davo. Pala\u010da je ogromna, toda bolj ali manj prazna. Ko smo malo pred sedmo pri\u0161li spet na trg pred pala\u010do, je bila katedrala Notre-Dame-des-Doms najbli\u017eja. <\/span><\/p>\n

\"Place<\/a>

Place du Palais<\/p><\/div>\n

Zavili smo vanjo in ravno, ko sem stopil v zakladnico, kjer hranijo ma\u0161ne pla\u0161\u010de, mon\u0161trance in relikvije, je pristopil duhovnik in vpra\u0161al, \u010de je \u0161e kdo notri. Nak, a ja kak\u0161en problem? Ja, ob sedmih zapirajo. Ali lahko samo \u0161e deci poka\u017eem ta bli\u0161\u010d? Itak. Prijazno. <\/span><\/p>\n

\"Pape\u017ei\"<\/a>

Pape\u017ei<\/p><\/div>\n

Pa me je sli\u0161ala le Ajda. Hitro sva \u0161la \u0161e enkrat \u010dez lekcijo cerkvenega bogastva, potem pa skozi cerkveno ladjo stopala proti izhodu. Nuna nas je pri stranskih vratih spustila iz zamre\u017eenega vhodnega dela. Kam sedaj? Desno so vrtovi Rocher des Doms, kjer naj bi menda neko\u010d pohajali pape\u017ei, gremo torej tja. <\/span><\/p>\n

\"Notre-Dame-des-Doms\"<\/a>

Notre-Dame-des-Doms<\/p><\/div>\n

Pa se nam niso zdeli ni\u010d posebnega. Ko smo se na drugi strani \u017ee spu\u0161\u010dali proti reki, smo ugotovili, da je prehod na obzidje zaprt. Torej moramo nazaj. Prav. Na Place du Palais smo kupili sladoled, potem pa stopali proti Place de l’Horloge in mimo mestne hi\u0161e z zna\u010dilnim stolpom \u017ee obra\u010dali nazaj proti obzidju. <\/span><\/p>\n

\"Cerkvena<\/a>

Cerkvena zakladnica<\/p><\/div>\n

Skozenj smo zlezli \u010dez enaka mala vrata, kot ob prihodu. Smo pa\u010d bolj skromni in v mesto prihajamo in iz njega odhajamo potiho in brez bli\u0161\u010da. Pre\u010dkali smo cesto in se ob vodi sprehodili do Pont St-Benezet oz. Pont d’Avignon, mostu, ki naj bi ga leta 1177 za\u010del graditi pastir Benezet, dokon\u010dan je bil leta 1185. <\/span><\/p>\n

\"Vrtovi<\/a>

Vrtovi Rocher des Doms<\/p><\/div>\n

Most je bil izjemno pomemben, saj je bil edini prehod \u010dez Rhono med Lionom in Sredozemljem. Toda ni mu bilo usojeno, da bi stal prav dolgo. \u017de leta 1226 ga je Louis Vlll. podrl tri \u010detrtine, po obnovi pa ga je ve\u010dkrat vsaj delno odnesla visoka voda. <\/span><\/p>\n

\"Pogled<\/a>

Pogled na Villeneuve-les-Avignon<\/p><\/div>\n

V 17. stoletju so njegovo obnavljanje opustili, legendaren pa je postal predvsem zaradi pesmice Sur le Pont d’Avignon. Dotaknili smo se ga, potem pa od\u0161li ob obali in se \u010dez prometno cesto morali narediti kar malo Francoze, da smo pri\u0161li na most, ki je danes neprimerljiva konkurenca srednjeve\u0161kemu. Seveda po prehodnosti \u010dez reko, po znamenitosti mu ne se\u017ee niti do gle\u017enjev. <\/span><\/p>\n

\"Pont<\/a>

Pont St-Benezet<\/p><\/div>\n

Prijatelji so si mesto ogledali bolj na izi in v tem stilu smo se tudi odpeljali naprej. Cilj je bil Remoulins. Vasica le\u017ei v neposredni bli\u017eini znanega akvedukta Pont du Gard. Pred mostom \u010dez reko Gardon, je parkiri\u0161\u010de, kjer je mo\u017eno prespati (N43.938032 E4.558570). <\/span><\/p>\n

\"Sur<\/a>

Sur le Pont d'Avignon<\/p><\/div>\n

To se je videlo, saj je bilo na njem \u017ee nekaj avtodomov. Parkirali smo in poklepetali z Nemcem, kateremu se je \u010dez obraz razlezel nasmeh, ko je videl, da ga kon\u010dno nekdo razume. Ko smo izvedeli, da sta se parkiri\u0161\u010di pred mostom podra\u017eili v zadnjem \u010dasu za trikrat, smo za\u010deli kombinirati, kako bi si prihranili ta stro\u0161ek. <\/span><\/p>\n

\"\u0160e<\/a>

\u0160e en dan se poslavlja...<\/p><\/div>\n

Da bi pla\u010dali 15 evrov za tiste pol ure, kolikor potrebuje\u0161 za ogled, se nam je res zdelo pretirano. Kon\u010dno smo odlo\u010ditev prepustili jutru. <\/span><\/span><\/p>\n

<\/span><\/strong><\/p>\n

PONT DU GARD, TARASCON, LES BAUX-DE-PROVENCE \u2013 29.4.2010<\/span><\/strong> \u2013 Zjutraj smo se na sve\u017eem zraku najprej pokazali trije mu\u0161ketirji in ugotovili, da bom \u0161e najte\u017eje pri\u0161el iz parkiri\u0161\u010da. <\/span><\/p>\n

\"Pont<\/a>

Pont du Gard<\/p><\/div>\n

\n

Zato sta se Robi in Andrej s kolesi odpeljala do Pont du Garda, da si ga ogledata in preverita situacijo s parkiri\u0161\u010di. Jaz pa sem bil dolo\u010den, da najdem pekarno in vsaki posadki dostavim dve bageti. Ni mi bilo potrebno dale\u010d hoditi. <\/span><\/p>\n

\"Akvedukt<\/a>

Rimljanski akvedukt<\/p><\/div>\n

Te\u017eavo sem imel le priti \u010dez cesto. Ko sem \u017ee imel zeleno na semaforju, so vozniki svoje jeklene konji\u010dke \u0161e kar porivali \u010dez prehod za pe\u0161ce z nezmanj\u0161ano hitrostjo. Najprej sem si mislil, pih, Francozi, potem pa ugotovil, da je dejansko semafor samo na eni strani ceste. Sedaj sem prej\u0161nje misli lahko samo potrdil.<\/span><\/p>\n

\"Rimljanski<\/a>

Akvedukt je bil del vodovoda med Source d'Eure in Nimesom<\/p><\/div>\n

\n

Ko smo pozajtrkovali, je izvidnica \u017ee pri\u0161la iz opravljene naloge. Pont du Gard ogledan, parkiri\u0161\u010da draga, gremo. Na\u0161a posadka se je razdelila na ostala avtodoma, Robi in Andrej sta nas odpeljala v bli\u017eino znanega akvedukta. Res nas je pogled na mogo\u010dno gradnjo nad reko Gardon presenetil. <\/span><\/p>\n

\"Vrhnji<\/a>

Po vrhnjem delu je tekla voda<\/p><\/div>\n

\n

Sprehodili smo se ob njem na drugi breg, saj je bil glede na jutranje sonce od tam pogled \u0161e lep\u0161i, potem pa ob povratku z otroci in babico od\u0161li do vrha akvedukta. Nanj se seveda ni dalo, videli pa smo, kje je voda skozi tunel pritekla do akvedukta in potem tekla \u010dezenj. <\/span><\/p>\n

\"Akvedukt<\/a>

Anti\u010dna mojstrovina<\/p><\/div>\n

\n

Na vratih, ki so prepre\u010devala dostop, so pustili linico, da se je dalo narediti lepo fotko. \u0160li smo \u0161e do razgledi\u0161\u010da, potem pa spet navzdol. Do vrha akvedukta smo se vzpeli tudi na drugi strani, vendar pogled tu ni bil tako zanimiv. <\/span><\/p>\n

\"Reka<\/a>

Reka Gardon<\/p><\/div>\n

\n

\n

Spet smo se spustili nazaj do starodavnih oliv, jaz sem \u0161el naredit \u0161e nekaj fotk, ostali pa proti kraju, kjer smo bili domenjeni s \u0161oferjema. Ko je pripeljal Robi, smo bili pripravljeni. Jaz sem odprl vrata, ostali pa so eden za drugim hitro poskakali noter. Rekordni pit stop. <\/span><\/p>\n

\"Stari<\/a>

Stari del mesta Beaucaire<\/p><\/div>\n

\n

Pri Andreju ni \u0161lo tako hitro, saj je imel vrata zaklenjena. Pa, saj ni bilo gne\u010de na cesti. Vrnili smo se na parkiri\u0161\u010de in kaj kmalu odpeljali proti Tarasconu. Jaz sem le vozil zadaj, navigacije nisem niti pripravil, saj nas vendar vodi Garmin. Ko smo pri\u0161li v mesto, sem opazoval nizke cene goriva. <\/span><\/p>\n

\"Slepa<\/a>

Slepa ulica<\/p><\/div>\n

\n

\u0160koda, ker se Robi ni\u010d ne ustavi. Pred kanalom Rone (Canal du Rhone a Sete) <\/span>Robi ni zavil \u010dez most, temve\u010d v stari center mesta. Ja, Garmin, itak. Vijugali smo med \u017eeleznimi ograjami in vedno dlje kot smo lezli po ulici, vedno ve\u010d ljudi ob cesti se je dr\u017ealo za glavo. <\/span><\/p>\n

\"Spremstvo\"<\/a>

Spremstvo<\/p><\/div>\n

\n

Ko smo se ustavili, sem pogledal v ogledalo in za seboj zagledal modre lu\u010dke. Police Municipale. Hodila sta do vsakega od nas in razlagala nekaj tak\u0161nega, kot da nas bosta sku\u0161ala spraviti ven. Robi je odpeljal naprej, Andreja pa je hotel policaj obrniti v pre\u010dno ulico. Ja, pa jade. <\/span><\/p>\n

\"Police<\/a>

Police Municipale<\/p><\/div>\n

\n

Zarolati sedemmetrsko zverino v ozki ulici za 90 stopinj. Neizvedljivo. Med tem, ko je tudi policaju postajalo jasno, da ne bo \u0161lo, je pri\u0161el \u0161e drugi in poro\u010dal, da se je Robi prebil skozi. Torej gremo naprej. Saj je kar \u0161lo, avtomobilov nasproti na sre\u010do ni bilo, saj je bilo prostora med \u017eeleznimi koli\u010dki ravno za nas. <\/span><\/p>\n

\n

\"Nekje<\/a>

Nekje tu notri bi se skoraj zagozdili<\/p><\/div>\n

\n

Cesta se je raz\u0161irila v manj\u0161i trg, mo\u017enost naprej je bila levo skozi o\u017eino. \u0160lo je na tesno, vendar je. Ko sva pripeljala naprej do obzidja, je policaj pri\u0161el za nama in se dr\u017eal za glavo. Ni si mislil, da nama bo uspelo. Ko je Andrej omenil Garmina, je samo \u0161e bolj zmajeval. <\/span><\/p>\n

\"Beaucaire\"<\/a>

Beaucaire<\/p><\/div>\n

\n

Ko pa mu je omenil ozke ulice, je le rekel \u00bbWelcome to France\u00ab. Itak. Odredil je, da gremo levo in tako sva tudi naredila. Ter \u010dez nekaj deset metrov pri\u0161la do kri\u017ei\u0161\u010da. Naprej in levo slepa ulica, desno podvoz, vi\u0161ina 2,8 metra. Na sre\u010do se je dalo obrniti. Policistu je bilo nerodno in se je opravi\u010deval, a kaj se more. <\/span><\/p>\n

\"Grad<\/a>

Grad Beaucaire <\/p><\/div>\n

\n

Sedaj sta policista vozila pred nami, spotoma smo pobrali \u0161e Robija in vozili za njima vse okoli starega dela mesta do parkiri\u0161\u010da pri areni (N43.811807 E4.644285). Policistoma smo v zahvalo ponudili slovensko pivo, pa ga nista hotela vzeti. Saj ga lahko kasneje\u2026ne, ne moreva z njim na postajo. Ma, potem pa merci in adijo. <\/span><\/p>\n

\"Maja<\/a>

Maja in Robi<\/p><\/div>\n

\n

Od\u0161li smo do gradu, se vzpeli proti vrhnjemu delu, ki pa ga je oskrbnik ravno zaklenil. Siesta. Mene je bolj motilo nekaj drugega. Namre\u010d to ni bilo niti mesto, niti grad Tarascon, kamor smo bili namenjeni. Za\u0161li smo v o\u017eine mesta Beaucaire, ki je na drugi strani reke in policista sta nas, ko smo omenili grad, pripeljala seveda do njihovega. Gremo torej dalje. <\/span><\/p>\n

\"Grad<\/a>

Grad Tarascon<\/p><\/div>\n

\n

Sedaj sem vodstvo prevzel jaz, navigiral do bencinske Total s poceni dizlom (1,12) in naprej proti Roni. Ko smo pripeljali \u010dez njo, je bilo treba le \u0161e zaviti levo in \u017ee smo bili pri gradu Tarascon (N43.805625 E4.654964). Grad je zgrajen na strate\u0161kem polo\u017eaju ob reki. <\/span><\/p>\n

\"Park<\/a>

Park na dvori\u0161\u010du gradu<\/p><\/div>\n

\n

Sprva so ga naredili iz lesa in kamenja, leta 1400 pa so Ludvik ll in njegovi sinovi zgradili mogo\u010den grad. Ta je v teku zgodovine slu\u017eil razli\u010dnim lastnikom kot renesan\u010dna pala\u010da, v 18. stoletju pa so ga spremenili v zapor. Leta 1932 se je pri\u010dela obnova, ki mu je prinesla stari sijaj. Seveda bolj zunaj, saj je znotraj prazen. <\/span><\/p>\n

\"Soba<\/a>

Soba galej<\/p><\/div>\n

Spet so se ostali odlo\u010dili, da gredo dalje, Maja in babica kuhat kosilo, jaz pa z otroci prisluhnit zgodovini med hlad visokih zidov. Sprehodili smo se skozi park s posko\u010dno vodo in \u010dez vhodni mosti\u010d pri\u0161li do glavnega dvori\u0161\u010da. <\/span><\/p>\n

\"Grajske<\/a>

Grajske sobane so prazne<\/p><\/div>\n

\n

Sobe v gradu so danes bolj ali manj prazne, na stenah so slike, natisnjene na plastificirano platno, ki pred o\u010dmi obiskovalcev slikajo \u017eivljenje v srednjem veku. Le po napisih je mo\u017eno razbrati, \u010demu je posamezen prostor neko\u010d slu\u017eil. No, pri strani\u0161\u010du niti ni bilo potrebe po posebni razlagi. <\/span><\/p>\n

\"Prav<\/a>

Prav ni\u010d kraljevski skret<\/p><\/div>\n

\n

Sicer pa smo \u0161li skozi kapelo, dvorano za \u017eure, kraljevi salon, spalnico kralja, sprejemno dvorano. Najbolj zanimiva je seveda streha, iz katere je odli\u010den pogled na mesto Tarascon, Rono in mesto Beaucaire z gradom na drugi strani. <\/span><\/p>\n

\"Grajska<\/a>

Grajska streha<\/p><\/div>\n

\n

Zanimivo je, da je cela streha pohodna, ob robu pa je med prekladami mo\u017eno med nogami gledati tla 48 metrov ni\u017eje. Vrtoglavo. Ob spustu smo \u0161li \u0161e v sobo galej, kjer so na stenah grafiti gradu in galej, pokukali, kje so bili zapori, nato pa na parkiri\u0161\u010du trkali in spra\u0161evali, \u010de je kosilo \u017ee pripravljeno.<\/span><\/p>\n

\"Tarascon\"<\/a>

Tarascon<\/p><\/div>\n

\n

\n

Polnih \u017eelod\u010dkov smo se odpeljali po sledeh prijateljev. Navigirali smo proti vasici Les Baux de Provence. Vzpenjali smo se do vasi in peljali mimo. Ko sem bil \u017ee malo skepti\u010den, \u010de nismo predale\u010d, smo na levi zagledali parkiri\u0161\u010de, Robi in Andrej sta bila \u017ee tam (N43.750008 E4.792758). <\/span><\/p>\n

\n

\"Predverje<\/a>

Predverje vinske kleti<\/p><\/div>\n

\n

Ker so bili \u0161ele pri kosilu, smo mi \u010das izkoristili za obisk vinske kleti Caves de Sarragan v bli\u017eini. O\u010di so nam skoraj izpadle, kaj tak\u0161nega se spla\u010da videti. Pa ni bilo toliko sodov ali buteljk. Dvori\u0161\u010de pred vinsko kletjo in sama klet sta namre\u010d vrezana v skalo.<\/span><\/p>\n

\"Caves<\/a>

Caves de Sarragan<\/p><\/div>\n

\n

Tako ima\u0161 ob\u010dutek, kot bi pri\u0161el izpod stropov visoke katedrale v mogo\u010dno podzemno votlino. \u010ceprav nas gostilni\u010dar sprva ni prav preve\u010d opazil, se je kasneje le toliko potrudil, da nam je ponudil v degustacijo merlot in rose. Tudi Ajda je v prvega pomo\u010dila jezik, pa se le skrem\u017eila in mi vrnila kozarec. <\/span><\/p>\n

\"Kroniki\"<\/a>

Kroniki<\/p><\/div>\n

\n

Vsekakor so \u017eenske rose povsem skritizirale z oceno \u00bbkot vodeni sok\u00ab, tako da je v vre\u010dki z nami nazaj na dnevno svetlobo potovala steklenica merlota. Katero izbrano vino imajo v velikih cisternah v votlini, pa tako ali tako nismo izvedeli. <\/span><\/p>\n

\"Cisterne<\/a>

Cisterne z vinom<\/p><\/div>\n

\n

Z Robijem smo se pe\u0161 odpravili proti vasici, Andrej pa nas je kmalu prehitel s kolesom. \u0160li smo mimo Cathedrale d’Images in se vzpeli v vasico. Ozke ulice so se nam takoj priljubile. Vzpenjali smo se proti vhodu v grad. <\/span><\/p>\n

\"Z<\/a>

Les Baux de Provence<\/p><\/div>\n

Robi je malo kolebal, pa smo ga z Matev\u017eom prepri\u010dali, da si gremo vsekakor pogledat trebu\u0161eje. Otroke smo si posojali tako, da smo ubodli najbolj\u0161o kombinacijo za vstopnino, pobrali avdio vodi\u010de in pri trebu\u0161ejih sre\u010dali Andreja. Dva kao viteza, sta uganjala nor\u010dije. <\/span><\/p>\n

\"\u017divopisane<\/a>

\u017divopisane ulice <\/p><\/div>\n

\n

Jaz sem se sprehodil po razgledni skali mimo spomenika Charlounu Rieu. Pod skalo se za\u010denjajo vinogradi in olj\u010dni nasadi. Neko\u010d so tu rasle predvsem oljke, potem pa jih je v dveh zmrzalih prej\u0161njega stoletja pomrznilo 80 odstotkov. Zato so lastniki izpraznjen prostor zasadili z vinogradi. Sedaj se oljke vedno bolj vra\u010dajo na ravnice okoli Chateau des Beux de Provence. <\/span><\/p>\n

\"Trebu\u0161eji\"<\/a>

Trebu\u0161eji<\/p><\/div>\n

\n

Gluma\u010da sta ob mojem povratku iz mno\u017eice izbrala ravno Alenko. Prikazala sta, kako si zami\u0161ljata samoobrambo. Seveda je vse izpadlo precej hecno, predvsem pa je bila Alenka dele\u017ena bu\u010dnega aplavza. Viteza sta si sedaj vzela malo odmora, mi pa smo \u0161li na sprehod mimo oblegovalnih naprav po gradu. <\/span><\/p>\n

\"Prva<\/a>

Prva lekcija samoobrambe<\/p><\/div>\n

\n

Otroci so na vhodu dobili knji\u017eice in svin\u010dnike in so med letanjem po gradu iskali \u010drke. Ostali smo se raztepli in raziskovali ostanke nekdaj mogo\u010dne utrdbe. Zlezli smo na prvi in drugi stolp, pri \u010demer je vzpon kar malo zahteven, saj so stopnice v mehki kamnini nekje \u017ee mo\u010dno zlizane. Ali od kovinskih \u0161pi\u010dakov srednjeve\u0161kih vitezov ali podplatov \u0161tevilnih obiskovalcev dana\u0161njega \u010dasa, ne vem. <\/span><\/p>\n

\"Naprave<\/a>

Naprave za obleganje<\/p><\/div>\n

\n

Kapela, bivalni prostori, klet, cisterne za vodo in golobnjak, marsikaj je bilo za videti. V osrednjem delu je bila v\u010dasih vasica z obrtniki in kmeti. Od hi\u0161k v teku \u010dasa seveda ni ni\u010d ostalo. Med na\u0161im raziskovanjem sta gluma\u010da kon\u010dno pri\u010dela pripravljati trebu\u0161e in izstrelila vodni balon. Danes so gledalci ploskali, pred davnimi leti pa bi grajska gospoda, oblegana z vodnimi bombami, po tleh popadala kve\u010djemu od smeha. <\/span><\/p>\n

\"Trte<\/a>

Trte in oljke<\/p><\/div>\n

V kapeli smo si pogledali film – <\/span>znamenitosti Provanse iz zraka, nato pa \u017ee zastavili korak proti izhodu. Med spustom skozi vasico smo spet \u0161nofali po izlo\u017ebah \u0161tevilnih prodajalnic spominkov, potem pa sopihali proti parkiri\u0161\u010du. Nenavadne skalne oblike vse okoli, so nas ponovno navdu\u0161ile. Next stop – Arles. <\/span><\/p>\n

\"Grad<\/a>

Grad je danes v razvalinah<\/p><\/div>\n

\n

Med vo\u017enjo proti temu provansalskemu mestu, sem se za minuto ustavil na parkiri\u0161\u010du pri samostanu Montmajour. Ura je bila pozna, dostop zaprt. Pa je bilo vseeno zanimivo pogledati zunanjost benediktinske opatije iz 10. stoletja. Ker so ostali u\u0161li naprej, nas je navigacija vodila proti po\u010divali\u0161\u010du v Arlesu. <\/span><\/p>\n

\"Majhne<\/a>

Majhne linice so golobnjak<\/p><\/div>\n

\n

Videl sem sicer avtodome na parkiri\u0161\u010du, vendar mi sprva ni bilo jasno, kako do njih. Zato sem zavil ob Roni in peljal mimo avtobusne postaje. Glej, saj so tam spredaj tudi avtodomi. Ko sem pri\u0161el bli\u017eje, sem ugotovil zmoto. Cigansko naselje. <\/span><\/p>\n

\"Izpolnjevanje<\/a>

Izpolnjevanje nalog<\/p><\/div>\n

\n

\n

Za mano sta pri\u0161la tudi Robi in Andrej, ki sta me \u010dakala v enem od kro\u017ei\u0161\u010d. Sem tako \u0161ibal, da ju sploh nisem opazil. Ker nam okolica ni dajala ravno dobrega vtisa, je sledil obrat in povratek mimo parkiri\u0161\u010da, pod Porte de la Cavelerie in naokoli proti parkiri\u0161\u010du z avtodomi (N43.681823 E4.631092). <\/span><\/p>\n

\"Majolke<\/a>

Majolke na ulicah Les Bauxa<\/p><\/div>\n

\n

Dejansko okoli riti v var\u017eet. Prostora je bilo ravno \u0161e prav. Ko sta se odpeljala dva osebna avtomobila, smo vsi lahko parkirali skupaj. Ob tem nas je takoj pozdravil Francoz, ki se nas je spomnil iz Fontaine-de-Vaucluse. Bo n’ \u017eur, smo odgovorili. Pa res pravega zve\u010der ni bilo. <\/span><\/p>\n

\"He's<\/a>

He's got the whole world in His hands...<\/p><\/div>\n

\n

Najprej smo si izpra\u0161ali vse mo\u017ene prekr\u0161ke, ki smo jih v teh dneh naredili na cesti, potem pa sedli na zid ob avtodomih in med tem, ko so otroci gledali risanke, klepetali do onemoglosti. <\/span><\/p>\n

\"Samostan<\/a>

Samostan Montmajour<\/p><\/div>\n

<\/span><\/strong><\/p>\n

ARLES, AIGUES-MORTES, CAMARGUE \u2013 30.4.2010<\/span><\/strong> \u2013 Jutro se je takoj po zajtrku za\u010delo z iskrenjem. To se je stopnjevalo do poka. Jah, puberteta. Z zamudo smo od\u0161li, potem, ko se je dim razkadil, za ostalimi. \u010cez Porte de la Cavalerie proti areni. Sprehodili smo se mimo nje, kukali, kjer se notri kaj vidi. <\/span><\/p>\n

\"Arles\"<\/a>

Arles<\/p><\/div>\n

Pa niso bile kovinske tribune videti prav ni\u010d privla\u010dne. Ujeli smo prijatelje in pogledali, kaj pi\u0161e na pojasnili tabli. Potem pa mimo anti\u010dnega gledali\u0161\u010da zakro\u017eili po mestnih ulicah nazaj proti avtodomom. Nekaj \u010dasa je trajalo, da smo se vsi zvrstili na oskrbni postaji, potem pa \u017ee peljali iz mesta in naprej na jug, proti pokrajini Camargue. <\/span><\/p>\n

\"Amfiteater\"<\/a>

Amfiteater<\/p><\/div>\n

Ob cesti so bila \u0161tevilna ri\u017eeva polja, nekatera \u0161e prazna ali z le prvimi ne\u017enimi bilkami, sem in tja pa je kje ri\u017e \u017ee prav konkretno poganjal. Zavili smo proti kraju Aigues-Mortes ali mrtve vode po na\u0161e, pred njim napadli lokalni market in nato navigirali \u010dez most do po\u010divali\u0161\u010da za avtodome (N43.566311 E4.185962). <\/span><\/p>\n

\"Anti\u010dno<\/a>

Anti\u010dno gledali\u0161\u010de v Arlesu<\/p><\/div>\n

Cena 12 evrov nas je obrnila, spustili smo mimo gasilno vozilo na nujni vo\u017enji, se strmo vzpeli nazaj na most in peljali ob mestecu do parkiri\u0161\u010da, primernega tudi za avtodome na drugi strani (N43.565029 E4.196445). Cena 1,6 evra na uro, se nam je za kraj\u0161i obisk zdela precej bolj primerna. <\/span><\/p>\n

\"Vo\u017enja<\/a>

Vo\u017enja ob ri\u017eevih poljih<\/p><\/div>\n

Najprej smo se seveda ustavili ob konjih, ki so se pasli na bli\u017enjem travniku. Otroci so jih pobo\u017eali, starej\u0161im pa se je eden prav grdo nasmejal. Hej, rumeni zobje niso ravno ogledalo konjske kulture! V mesto smo zakorakali skozi enega od stranskih stolpi\u010dev, Maja pa nam je ob tem pripovedovala, da so morali ljudi pred stoletji podkupovati, da so se pri\u0161li naselit v ta odro\u010dna slana mo\u010dvirja. <\/span><\/p>\n

\"Aigues<\/a>

Aigues-Mortes<\/p><\/div>\n

Hodili smo po ozkih ulicah, med hi\u0161kami, ki so tak\u0161ne, kot so bile okoli leta 1300, ko so mesto zgradili. \u0160tevilne izmed njih ponujajo danes tak\u0161ne ali druga\u010dne spominke, nekatere so spremenjene v restavracije. Pisano \u017eivljenje mesta se je danes dopoldan \u017eal utapljalo v sivini in de\u017enih kapljah, ki so ob\u010dasno padle z neba. De\u017eniki, ki smo jih imeli s seboj, so kar prav pri\u0161li. <\/span><\/p>\n

\"Otroci,<\/a>

Otroci, \u010de si ne boste umivali zob...<\/p><\/div>\n

Mimo cerkve Notre-Dame des Sablons ali Na\u0161e pe\u0161\u010dene gospe, smo \u0161li \u010dez Place St-Louis proti Porte de l’Organeau. Z Robijem sva se povzpela po stopnicah pod obzidje in naredila nekaj fotk. Temni oblaki nam niso dali volje, da bi se vzpeli na obzidje, tudi razgled v tak\u0161nem vremenu ne bi bil bogvekaj. <\/span><\/p>\n

\"Mestne<\/a>

Mestne ulice so skoraj tak\u0161ne kot v 13. stoletju<\/p><\/div>\n

Zato smo se ob obzidju in po mestnih ulicah vra\u010dali do Porte de la Reine in nazaj na parkiri\u0161\u010de. Do njega sva z Majo pri\u0161la ravno minuto, preden bi bilo potrebno pla\u010dati \u0161e drugo uro. Hitro sva vtaknila notri kartico in denar, potem pa pred parkiri\u0161\u010dem po\u010dakala na Robija in Andreja. <\/span><\/p>\n

\"Cesta\"<\/a>

Notre-Dame des Sablons<\/p><\/div>\n

Pot nas je vodila nazaj, v smeri Saintes Maries de le Mer. Ob cesti smo opazovali bele konje, videli pa smo tudi znamenite \u010drne bike. Na\u0161 naslednji postanek je bil pri Parc Ornithologique du Pont-de-Gau (N43.487981 E4.404371). <\/span><\/p>\n

\"Porte<\/a>

Porte de l'Organeau<\/p><\/div>\n

Najprej smo naredili kosilo, saj je bil \u010das \u017ee pravi, potem umirili otroke, ki so se igrali po parkiri\u0161\u010du in od\u0161li do vhoda. V rezervatu za ptice Pont-de-Gau \u017eivi ve\u010dina vrst <\/span>camar\u0161kih ptic. Dvakrat na letu pa se tu ustali \u0161e okoli 350 vrst selivk, ki potujejo na jug oziroma sever. <\/span><\/p>\n

\"Plamenci\"<\/a>

Plamenci<\/p><\/div>\n

Glavna atrakcija pa so seveda Flamingi ali Plamenci, ki jih je v Camargueu okoli 10.000 parov. V parku je ve\u010d poti, glavni sta desna, ki je dolga tri kilometre in je za navadne smrtnika zaradi velikega \u0161tevila razli\u010dnih vrst in predvsem Plamencev bolj zanimiva. Leva je dolga \u0161tiri kilometre in so jo ob na\u0161em obisku ravno urejali. <\/span><\/p>\n

\"Tri<\/a>

Tri gracije gredo po svoje<\/p><\/div>\n

Mimo kletk s sovami smo pri\u0161li do lagune Marais A. Lamouroux, kjer je bila najve\u010dja skupina Plamencev. Lahko smo jih opazovali \u010disto od blizu, se smejali njihovi nenavadni hoji, navijali ob razburljivem kreganju in se \u010dudili, kako veliki so med letom. Ne vem, koga bi te graciozne ptice pustile ravnodu\u0161nega. <\/span><\/p>\n

\"\u0160petir\"<\/a>

\u0160petir<\/p><\/div>\n

Na oto\u010dku na drugi strani je stalo drevo, polno ptic. Vrsta \u010dapelj je verjetno gnezdila v vejah precej suhega osamelca. \u0160li smo okoli Marais de Pont de Gau in opazovali galebe in \u0161tevilne druge ptice, ki so bodisi kro\u017eile okoli nas ali pa pristajale v trsju. <\/span><\/p>\n

\"Jumbo\"<\/a>

Jumbo<\/p><\/div>\n

Ko smo pri\u0161li do to\u010dke, kjer se je mo\u017eno vrniti do izhodi\u0161\u010da in tako zaklju\u010diti kraj\u0161i del poti, je Andrej sporo\u010dil svojo odlo\u010ditev, da gredo proti avtodomu, mogo\u010de \u0161e na kratko proti Saintes Maries de le Mer in potem proti domu. <\/span><\/p>\n

\"Na<\/a>

Na razpotju<\/p><\/div>\n

Mi smo imeli \u0161e nekaj ve\u010d \u010dasa, pa tudi Alenka je Robiju potarnala, da bi se rada nahodila. Zato smo se od Andreja poslovili in povsem iskreno zatrdili, da nam je bilo v dru\u017ebi njega in njegove dru\u017einice zelo prijetno. Pomahali smo si z upanjem, da se kmalu spet kaj vidimo. <\/span><\/p>\n

\"Ti\u010d\"<\/a>

Ti\u010d<\/p><\/div>\n

Na dalj\u0161i poti so nas table prepri\u010dale, da bo potrebno ravno v obratno smer, kot jo je kazal zemljevid, ki smo ga dobili na vhodu. Izgleda, da so z obnovo velike lagune Marais de Gines tudi obrnili smer. Pot bi ne bila pretirano zanimiva, \u010de nam ne bi dru\u017ebo delale in nor\u010dije uganjale nutrije. <\/span><\/p>\n

\"Trsti\u010dje\"<\/a>

Trsti\u010dje<\/p><\/div>\n

Sprva smo mislili, da so bobri, potem pa po obliki repa ugotovili, da bo to neka druga \u017eival. Najbolj hecno je bilo, ko smo stali ob luknji v tleh, pa je iz druge strani poti mimo nas pri\u0161ibala nutrija in se zapodila vanjo. Ni\u010d ne boste stikali okoli moje hi\u0161ke, si je verjetno mislila. <\/span><\/p>\n

\"Po\u010ditek\"<\/a>

Po\u010ditek<\/p><\/div>\n

Videli smo sicer tudi kar nekaj ptic, toda povsem brez vsakr\u0161nega ornitolo\u0161kega znanja, smo bili \u010disto bosi. Lepi ti\u010di pa\u010d. In ni\u010d ve\u010d. Je bil pa pogled na veliko laguno Etang de Gines, obsijano s posameznimi son\u010dnimi \u017earki skozi zlato trsje, prav poseben. <\/span><\/p>\n

\"Nutrija\"<\/a>

Je to bober?<\/p><\/div>\n

\u0160li smo \u0161e do opazovalnice, nato pa ob oprezanju za nutrijami po\u010dasi nazaj proti izhodi\u0161\u010du. Smejali smo se podgani, ki je pticam kradla hrano in si pogledali male sove. Na pojasnilni tabli pred izhodom smo si \u0161e enkrat lahko prebrali vse o razliki med bobri in nutrijami. <\/span><\/p>\n

\"Nutrija\"<\/a>

Nutrija<\/p><\/div>\n

Spet na cesti, smo peljali proti Saintes Maries de la Mer, brez te\u017eav na\u0161li po\u010divali\u0161\u010de za avtodome in tam parkirali (N43.454186 E4.438267). Nih\u010de ni pri\u0161el do nas, torej verjetno dr\u017ei, da kasirajo le zjutraj. Od\u0161li smo na sprehod ob obali in naprej do centra kraja, ki ima ime po treh Marijah \u2013 Mariji Magdaleni, Mariji Jakoba (sestra Device Marije) in Marji Saloma (mati apostolov Janeza in Jakoba). <\/span><\/p>\n

\"Na<\/a>

Na obali pred Saintes Maries de la Mer<\/p><\/div>\n

Ko so jih skupaj s slu\u017eabnico Saro, sv. Marto in njenim bratom Lazarjem izgnali po kri\u017eanju, so z ladjo pristale na tem obmo\u010dju. Tri Marije so tu tudi ostale. Pokukali smo v cerkev, posve\u010deno seveda Mariji \u2013 Eglise de Notre-Dame-de-la-Mer.
\n<\/span><\/p>\n

\"Sveti<\/a>

Sveti ki\u010d<\/p><\/div>\n

V kripti cerkve je kip zavetnice ciganov, Sare, \u010drna Madona. <\/span>Dostop na razgledno streho cerkve je bil pozno popoldan \u017ee zaprt, zato smo po\u010dasi od\u0161li nazaj proti obali. Kraj je poln trgovinic, kjer pa so se nam cene zdele vi\u0161je kot drugje po Provansi, hkrati pa je bila ponudba \u0161e posebej ki\u010dasta.
\n<\/span><\/p>\n

\"Eglise<\/a>

Eglise de Notre-Dame-de-la-Mer<\/p><\/div>\n

Kar malo razo\u010darani smo bili, saj smo pri\u010dakovali prijetno staro obmorsko vasico in po mo\u017enosti kak\u0161en pravi ciganski \u017eur. Pa ni bilo ni\u010d od tega. <\/span>Ob povratku se je \u017diva zaradi papu\u010d zvrnila na obalnih skalah in tako je bilo norenja za nekaj \u010dasa konec. Na sre\u010do razen dveh \u010drnic ni bilo huj\u0161ega. <\/span><\/p>\n

\"Cerkvena<\/a>

Cerkvena ladja<\/p><\/div>\n

Tudi ob odhodu iz parkiri\u0161\u010da nas ni nih\u010de za\u010dopatil, torej smo se mirno odpeljali iz vasi. Sprva smo se vra\u010dali proti Arlesu, potem pa zavili v smer proti Salin de Giraud. Mimo nas je drsela ne\u017ena camar\u0161ka pokrajina. Ob cesti so se pasli beli konji, na pa\u0161nikih smo spet videli \u010drne bike z mogo\u010dnim rogovjem. <\/span><\/p>\n

\"\u010crna<\/a>

Sara, \u010drna Madona<\/p><\/div>\n

Glavne ceste so bile \u0161iroke, stanske malo o\u017eje, a prav ni\u010d prometne. Ko smo se peljali iz mesteca Salin de Giraud proti sloviti pla\u017ei Piemanson, smo opazili velike kupe soli. Solna industrija tu prav cveti. Soline pa so hkrati tudi podro\u010dje, kjer se hranijo \u0161tevilne ptice, v daljavi smo opazili Plamence. <\/span><\/p>\n

\"Pro\u0161nje\"<\/a>

Pro\u0161nje<\/p><\/div>\n

Ko smo se bli\u017eali pla\u017ei, sem bil navdu\u0161en, saj sem mislil, da so pred nami na obali avtodomi. Ko smo pri\u0161li bli\u017eje, smo videli, da so to prikolice, ve\u010dina jih je bila vsaj na prvi pogled \u017ee precej zjahanih. Presneto, to ne more biti drugega, kot cigani. Kam za vraga smo pri\u0161li? <\/span><\/p>\n

\"Le<\/a>

Le bron, ni\u010d \u017eivega<\/p><\/div>\n

Na desni je bilo nekaj avtodomov, toda mivka je izgledala precej sumljivo. Zato smo zavili levo in peljali po utrjenem delu. Prav ni\u010d nam zaupanja ni pove\u010dal pogled na prvi zakopani avto in \u010dez nekaj deset metrov na \u0161e enega, ki so ga ravno ti\u0161\u010dali iz sipke podlage. <\/span><\/p>\n

\"Sonce<\/a>

Sonce gre spat<\/p><\/div>\n

Z Robijem sva parkirala ob utrjenem delu, da bi se la\u017eje izkopala ven, \u010de bo potreba (N43.347118 E4.790873). Mene sta skrbela le vreme, saj bi de\u017e precej zapletel polo\u017eaj in pa sosedje. Avtodomov skoraj ni bilo, vse samo prikolice. Od\u0161li smo do morja, bosa hoja po mivki je bila prijetna. <\/span><\/p>\n

\"Pla\u017ea<\/a>

Pla\u017ea Piemanson<\/p><\/div>\n

Opazovali smo ribi\u010de z njihovimi dolgimi palicami, nabrali prve \u0161koljke, potem pa klepetali pred avtodomoma. Tastari. Mladina se je vrgla v gradbeni\u0161tvo in za\u010dela zidati grad. Dokler seveda nismo odpiskali pol\u010dasa in so se morali, \u010deprav neradi, podrediti otresanju in \u010di\u0161\u010denju mivke. <\/span><\/p>\n

\"Dan<\/a>

Obeti so dobri<\/p><\/div>\n

Ta je enostavno lezla iz vsakega rokava in se jo je bilo nemogo\u010de povsem znebiti. <\/span><\/span><\/p>\n

<\/span><\/strong><\/p>\n

SKOK \u010cEZ AZURNO OBALO \u2013 1.5.2010<\/span><\/strong> \u2013 Pono\u010di sem se enkrat zbudil in pogledal skozi okno. Zvezde na nebu so me pomirile. Dokon\u010dno pa me je zbudilo preseljevanje narodov. Bilo je kot v sceni iz filma Dan neodvisnosti, mimo nas so se mno\u017ei\u010dno vozile prikolice, ena za drugo. <\/span><\/p>\n

\"Jutro\"<\/a>

Jutro<\/p><\/div>\n

Prvi maj je bil dan, ko so vse svoje podrtije za naslednje \u0161tiri mesece privlekli na pla\u017eo, jih tam postavili in tako postali novodobni cigani. Mi smo paru, ki je kazal jasen namen, da zasede na\u0161e mesto, v odli\u010dni namivkopi\u0161iri\u0161i franco\u0161\u010dini pojasnili, da bosta morala po\u010dakati \u0161e kak\u0161no uro, kar sta povsem stoi\u010dno sprejela. Kaj pa je kon\u010dno ena ura proti \u0161tirim mesecem u\u017eitka. <\/span><\/p>\n

\"Osmoljenec\"<\/a>

Samota<\/p><\/div>\n

Z Robijem sva se sprehodila do uvoza na pla\u017eo in pre\u0161nofala desno stran. Postalo nama je jasno, kaj je mislil Udi. Tista stran je namre\u010d opremljena s tablicami regionalnega parka, na vseh uvozih so suha drevesna debla. <\/span><\/p>\n

\"Sipina\"<\/a>

Sipina<\/p><\/div>\n

\u0160e zadnji\u010d do morja, malo zakopavanja nog v presenetljivo topli mivki in \u010dakanja, da otroci zgradijo grad do konca. Potem pa \u010di\u0161\u010denje. Seveda neuspe\u0161no, kak\u0161na kila mivke je zagotovo \u0161e v luknjah avtodoma pripotovala domov, tako, za spomin. In po\u010dasno speljevanje, vo\u017enja po sipini do asfalta in s tem za\u010detek potovanja proti domu. <\/span><\/p>\n

\"Preseljevanje<\/a>

Dan D<\/p><\/div>\n

Bikcev danes nismo uspeli videti, takoj za Salin-de-Giraud smo zapeljali na trajekt, ki nas je za pet evrov prepeljal \u010dez Rono (Grand Rhone). Peljali smo proti Maresillu, ko pa je cesta pre\u0161la v avtocesto, je Robi takoj zavil iz nje. Uvijala sva skozi Martigues in nad njim na\u0161la pri Cerrefourju najcenej\u0161i dizel na poti. Ni \u0161lo prav veliko v tank, toda ceni 1,102 se nismo mogli odre\u010di. <\/span><\/p>\n

\"Beg\"<\/a>

Beg<\/p><\/div>\n

Robi je bil kon\u010dno sit moje razlage, da je avtocesta proti Marseillu brezpla\u010dna in me je poslal naprej. Avtocesta je bila res zastonj, za Marseillom smo zavili iz nje in po obi\u010dajni cesti nadaljevali nad St. Tropezom proti Cannesu po cesti N7. <\/span><\/p>\n

\"\u010cisto<\/a>

\u010cisto na\u0161 grad<\/p><\/div>\n

Kraj\u0161i postanek je Robi izkoristil za kuho kave, Maja pa kar za hitro kosilo. Ker sem \u0161e malo kompliciral, kje bi \u0161li, je Robi odrinil naprej in napovedal, da se zve\u010der dobimo v Cremoni. Tudi prav. Pojedli smo, potem pa peljali skozi Cannes, seveda po glavni promenadi, mimo dvorane v kateri se odvija sloviti filmski festival. <\/span><\/p>\n

\"Trajekt<\/a>

Trajekt \u010dez Rono<\/p><\/div>\n

Samo \u0161e kak\u0161na filmska diva na rde\u010di preprogi je manjkala. Najraje bi ustavil, poslal ven Majo in gledal, kako bi na videz presene\u010deno obstala v soju lu\u010di in bliskavic. Pa je bil avto premalo eminenten in bi hitro kak\u0161en prepotentne\u017e za mano za\u010del trobiti. Torej naprej. <\/span><\/p>\n

\"Cannes\"<\/a>

Cannes<\/p><\/div>\n

Peljali smo mimo Antibesa proti Nici, ko nam je nasproti pripeljal znan avtodom. Robi. Haloooo. A so kaj pozabili, da se vra\u010dajo? Nismo se uspeli prepri\u010dati, gremo pa\u010d vsak svojo pot. Mi smo peljali do Nice, sledili tablam proti Mentonu in se tako izognili obalni gne\u010di. <\/span><\/p>\n

\"Kongresni<\/a>

Palais des Festivals et des Congres<\/p><\/div>\n

Nad kne\u017eevino Monaco smo zavili po cesti navzdol, se na kratko ustavili pri tablah za gara\u017eno hi\u0161o za avtobuse in avtodome. Ker smo vedeli ceno, smo sklenili peljati dalje. Pa nismo pri\u0161li ravno dale\u010d. Je vse stalo oziroma se pomikalo po pol\u017eje. <\/span><\/p>\n

\"Promenada<\/a>

Promenada v Cannesu je prava slikarska kolonija<\/p><\/div>\n

Na prvem kro\u017ei\u0161\u010du \u0161e nisem razmi\u0161ljal o obratu, na drugem \u017ee zelo resno, na tretjem se pa itak ni ve\u010d dalo. Bi moral \u010dez dvojno \u010drto, zraven pa dva resna mona\u0161ka policista. Ko smo skozi Monte Carlo lezli proti Mentonu, je Maja odkrila razlog. Ni bil zbor delavcev na njihov dan, temve\u010d grand prix starodobnikov. Nekatere ulice so bile zaprte, vse ostalo pa zabasano. <\/span><\/p>\n

\"Ribice\"<\/a>

Ribice<\/p><\/div>\n

V Mentonu so bila vsa parkiri\u0161\u010da, ki smo jih uspeli ugledati polna, torej gremo naprej. Gu\u017eva na cesti se je nadaljevala tudi v obalnih mestih Italije, lezli smo do Sanrema in potem pred Imperio obupali. Promet se je sicer malo sprostil, bil pa je \u010das za ve\u010derjo, prostega parkinga pa nikjer.<\/span><\/p>\n

\"Monte<\/a>

Kne\u017eevina Monaco<\/p><\/div>\n

Zavil sem na avtocesto, na prijetnem in lepo urejenem po\u010divali\u0161\u010du smo pove\u010derjali, potem pa peljali naprej proti Cremoni. Tam smo parkirali na znanem po\u010divali\u0161\u010du, le nekaj minut za nami pa je pripeljal tudi Robi. Se mi je zdelo, da je na avtocesti nekaj \u010dasa vozil za menoj. <\/span><\/p>\n

\"Ulice<\/a>

Ulice Monte Carla<\/p><\/div>\n

\n

Oni so ob presenetljivem obratu iskali mesto za kosilo, potem pa so nam bolj ali manj sledili. Poklepetali smo, \u0161li pozdravit Hymer dru\u017ebo iz Gorenjske, potem pa spat. Vsi, razen Robija, temu je Alenka \u0161ele ob \u0161tirih zjutraj dopovedala, da bo potrebno v posteljo. <\/span><\/p>\n

\"San<\/a>

San Remo<\/p><\/div>\n

\n

<\/span><\/strong><\/p>\n

CREMONA, GARDALAND \u2013 2.5.2010<\/span><\/strong> \u2013 Jutranje bujenje je \u0161e kar dobro uspelo, hitri kvazi zajtrk tudi \u0161e nekako. Obla\u010denje je bilo \u017ee bolj te\u017eavno. Dobro jutro smo vo\u0161\u010dili Robiju, ki je jasno kazal, da je bila no\u010d presneto naporna in kratka. Potem pa malo pred osmo uro \u017ee hodili proti centru Cremone. <\/span><\/p>\n

\"Ulice<\/a>

Ulice Cremone<\/p><\/div>\n

Od parkiri\u0161\u010da za avtodome je oddaljen le nekaj minut, smer mi je bila \u017ee izpred tedna dni povsem jasna. Zato smo kmalu stali pred stolnico z najvi\u0161jim zvonikom (Torazzo) v Italiji. Vzpon nanj, pa tudi ogled krstilnice (baptisterija) danes ni pri\u0161el v po\u0161tev, saj se odpreta \u0161ele ob desetih. Takrat bomo mi \u017ee devetdeset kilometrov pro\u010d. <\/span><\/p>\n

\"Baptisterij\"<\/a>

Baptisterij in Piazza del Comune<\/p><\/div>\n

Mesto se je \u0161ele prebujalo, kar si \u010dutil na vsakem koraku. Sprehodili smo se po trgu Piazza del Comune pred stolnico, nekaj minut prisluhnili slovesnemu vzdu\u0161ju ma\u0161e v njej in ob tem na tihem ugotavljali arhitekturne posebnosti cerkve, posve\u010dene Marijinemu vnebovzetju. Prese\u017eki tako zunaj, kot znotraj. <\/span><\/p>\n

\"Stolnica\"<\/a>

Stolnica<\/p><\/div>\n

Ob vra\u010danju proti avtodomu, smo uvideli, da je Cremona tudi center izdelovalcev violin, k njihovim delavnicam so usmerjale \u0161tevilne tablice. Prisluhnili smo pesmi, ki so jo udarjali zvonovi cerkve sv. Abbondija. Ajda mi je razlo\u017eila, da igrajo nek kanon. Uf, torej smo res \u017ee v letih, ko nas u\u010dijo otroci. Hitro gre \u010das. <\/span><\/p>\n

\"Ma\u0161a\"<\/a>

Ma\u0161a<\/p><\/div>\n

Pomahali smo Alenki in ji za\u017eeleli sre\u010dno pot. Potem pa odrinili proti bencinski \u010drpalki. Dizel je bil bistveno dra\u017eji kot teden dni nazaj, zato smo bolj var\u010dno nato\u010dili, potem pa \u017ee drveli po avtocesti proti Peschieri. Na izvozu iz avtoceste sem se tako jezil nad po\u010dasnim Nemcem, da sem seveda za\u0161el na cesto proti Veroni in naredil do parkiri\u0161\u010da pred Gardalandom ovinek okoli riti v var\u017eet.<\/span><\/p>\n

\"Stranska<\/a>

Stranska cerkvena ladja<\/p><\/div>\n

Pa ni\u010d zato, kilometer ali dva ve\u010d, smo se pa izognili sami Peschieri. Parkirali smo, s puncama sem na hitro zagrabil vse potrebno za dana\u0161nji kraj\u0161i obisk parka in kot bi mignil smo \u017ee prvi\u010d drveli z Mammutom. Seveda je bilo vajo treba ponoviti, nato pa je bila gne\u010da za na\u0161 okus \u017ee prevelika. <\/span><\/p>\n

\"Ura<\/a>

Ura je \u010das<\/p><\/div>\n

Smo odhiteli do Jungle Rapids, kjer smo iz pomenka Hrvatov pred nami izvedeli, da je na Atlantidi pri\u0161lo do okvare. Z okroglimi rafti smo se naokoli peljali s po\u0161evnookimi navdu\u0161enci nekje iz Azije. Debeloriti predstavnici \u017eenskega spola sta se med vo\u017enjo tako hihitali in vre\u0161\u010dali, da je bilo bolj zabavno gledati njiju kot okolico. <\/span><\/p>\n

\"Cremona<\/a>

Cremona \u0161e spi<\/p><\/div>\n

Ob enajstih se je odprl \u0161e preostanek parka. Seveda smo od\u0161printali do Sekvoje. Je bilo treba, da nam pride malo krvi v glavo. Potem pa smo se \u0161e zarolali na \u010darobni gori in postrelili vse vire energije pri Ramzesu. Umirili smo se ob vo\u017enji z ladjico Corsair, potem pa ugotavljali, da se je tudi v tem delu parka gne\u010da pove\u010dala. <\/span><\/p>\n

\"Marija<\/a>

Marija nas gleda<\/p><\/div>\n

Zato smo se odpravili proti vhodu, Maji sporo\u010dili, da bomo postavljen limit dveh ur seveda malo prekora\u010dili in za konec zavili na Atlantido. Je \u010disto mirno sprejela. Me toliko pozna, da je nekaj tak\u0161nega pri\u010dakovala. Videli smo, da so zadevo \u017ee popravili in med tem, ko so ostali metali denar pro\u010d z nakupom polivinila, smo se mi juna\u0161ko posedli v prvo vrsto. <\/span><\/p>\n

\"Gardaland\"<\/a>

Gardaland<\/p><\/div>\n

\n

Med spusti smo sedeli vzravnano, jaz sem jih celo snemal. Kaj bi nekaj mo\u010de, itak gremo domov. In res smo po\u0161templjani priracali nekaj \u010dez dvanajsto do avtodoma. Hitro smo pojedli kosilo, potem pa \u017ee peljali proti Veroni. Maja je izgubljala \u017eivce, saj bi bila rada \u010dim prej doma, jaz pa sem trdil, da bo tam dizel cenej\u0161i. <\/span><\/p>\n

\"Mammut\"<\/a>

Mammut<\/p><\/div>\n

\n

Kon\u010dno mi je postavila ultimat, \u0161e malo zviranja in tank je bil do Slovenije poln. Seveda je potem nisem mogel prepri\u010dati za vo\u017enjo skozi Verono, potrebno je bilo nekaj kilometrov nazaj in na avtocesto. Vse, samo, da je mir v hi\u0161i. Vo\u017enja je minila brez zapletov, mirno in zaspano. <\/span><\/p>\n

\"Kdo<\/a>

Kdo bo najbolj moker?<\/p><\/div>\n

\n

Edina zabava je bila navigacija, ki me je vztrajno po\u0161iljala proti Gorici in to celo, ko smo bili \u017ee tik pred izvozom za Ferneti\u010de. \u0160ele takrat mi je kapnilo, da ji je Maja pozabila ponovno zabi\u010dati, da imamo vinjeto. Pa je hotela nekje \u010dez hribe domov. Pa kaj \u0161e. <\/span><\/p>\n

\"Delfini\"<\/a>

Delfini<\/p><\/div>\n

\n

Predzadnji pit stop v Se\u017eani za to\u010denje goriva in na Lomu za odlivanje zadnjih pridelkov. Potem pa brez ustavljanja do Milj. Presneto lepo je bilo spet priti domov. <\/span><\/p>\n

<\/span><\/p>\n

<\/span><\/p>\n

<\/span><\/p>\n

<\/span><\/strong><\/p>\n

\n

\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"

ODHOD V ITALIJO \u2013 22.4.2010 \u2013 Ko smo zgodaj popoldan prispeli iz Portoro\u017ea, so se takoj za\u010dele priprave na prvomajsko pohajanje. Mislil sem, da bomo kar kmalu gotovi, pa sem se seveda zmotil. Je bilo za desetdnevno potepanje le treba pripraviti marsikaj. Zatorej je bila ura deset, ko sem kon\u010dno odpiskal odhod. Punci sta \u017ee […]<\/p>\n","protected":false},"author":10,"featured_media":0,"comment_status":"open","ping_status":"open","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"footnotes":""},"categories":[60,13],"tags":[],"class_list":["post-4176","post","type-post","status-publish","format-standard","hentry","category-francija","category-potepanja"],"_links":{"self":[{"href":"http:\/\/caravaning.si\/zanimiv\/gumpi\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/4176","targetHints":{"allow":["GET"]}}],"collection":[{"href":"http:\/\/caravaning.si\/zanimiv\/gumpi\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"http:\/\/caravaning.si\/zanimiv\/gumpi\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"http:\/\/caravaning.si\/zanimiv\/gumpi\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/users\/10"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"http:\/\/caravaning.si\/zanimiv\/gumpi\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcomments&post=4176"}],"version-history":[{"count":19,"href":"http:\/\/caravaning.si\/zanimiv\/gumpi\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/4176\/revisions"}],"predecessor-version":[{"id":4446,"href":"http:\/\/caravaning.si\/zanimiv\/gumpi\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/4176\/revisions\/4446"}],"wp:attachment":[{"href":"http:\/\/caravaning.si\/zanimiv\/gumpi\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fmedia&parent=4176"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"http:\/\/caravaning.si\/zanimiv\/gumpi\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcategories&post=4176"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"http:\/\/caravaning.si\/zanimiv\/gumpi\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Ftags&post=4176"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}