![\"Na\u0161a](\"http:\/\/caravaning.si\/zanimiv\/gumpi\/files\/2008\/12\/676_10_11_08_3_39_39.jpg\")
<\/a>Na\u0161a pot<\/p><\/div>\n
Ker smo \u017eeleli priti do G\u00fcnzburga, kjer stoji tako zelo za\u017eeljeni Legoland, sem od\u0161el iz slu\u017ebe prej. Stvari smo imeli kar precej pripravljene, tako da smo \u017ee ob dveh pomahali babici, ki je ostala z Gajo doma ter odbrzeli proti Avstriji.<\/p>\n
\n
<\/a>Zastoj pred tuneli<\/p><\/div>\n
\n
In res smo brzeli, dokler se ni pred prvim tunelom pod Katschbergom vse ustavilo. Zastoj nam je po\u017erl celo uro, vendar, kdo bi se sekiral. Saj gremo vendar na dopust. Ko smo se kon\u010dno prerinili \u010dez prvi tunel, zastojev ni bilo ve\u010d, je bilo pa vreme toliko slab\u0161e.<\/p>\n
\n
<\/a>De\u017eevna pot<\/p><\/div>\n
\n
Le de\u017eja smo bili po\u0161teno siti, ko smo pri Chiemseeju zavili na po\u010divali\u0161\u010de in pomlaskali ve\u010derjo (N 47.8338088 E12.4075913).<\/p>\n
\n
<\/a>Chiemsee<\/p><\/div>\n
\n
Potem pa spet na cesto. Ta nas je izpljunila \u0161ele pri G\u00fcnzburgu, kjer smo zapeljali na Autohof (N48.4276943 E10.2872990). Ugotovili smo, da tovornjaki nismo, zato smo se prestavili na parkiri\u0161\u010de za avtomobile in mirno prespali.<\/p>\n
\n
LEGOLAND \u2013 9.8.2008 <\/strong><\/p>\n \n Zjutraj smo se kar zgodaj sklenili prestaviti na parkiri\u0161\u010de pri vhodu. Tako zgodaj, da je bilo \u0161e zaprto. Zato smo najprej odtavali do vhoda v Freiland, nekak\u0161no me\u0161anico naselja hi\u0161k in kampa, pozajtrkovali, potem pa kot prvi zapeljali na parkir\u0161\u010de pred parkom (N48.4247010 E10.2973072).<\/p>\n \n Legoland<\/p><\/div>\n \n Ob nakupu letnih kart sem spet dvignil na noge pol osebja. Blagajni\u010darka me je poslala k pultu informacij, tam je zmedena deklina poklicala \u0161efico, ta \u0161e vi\u0161jo \u0161efico in kon\u010dno se je zaplet uredil. Tudi na letno karto dobim popust. Itak. Vrnil sem se po punce, zbasali smo se \u010dez vhod in se bali Udijevih obetov, da se nam ob vikendih obeta pravi stampedo.<\/p>\n \n X-treme<\/p><\/div>\n Na lego racerjih smo bili hitro na vrsti, pravi uvod za dvig adrenalina. Potem smo \u0161ibali \u010dez cel park do Bioniclov, saj smo se bali gne\u010de. Pa se je izkazalo, da je rahlo obla\u010dno vreme pocukrane Nemce prikovalo pred televizijske sprejemnike s prvimi nastopi Olimpijade. Kul. Najdalj\u0161a \u010dakalna doba \u2013 pet minut. Roboti so nas zavrteli, v tovarni smo si ogledali kako izdelujejo Lego kocke in se zgra\u017eali nad nem\u0161kimi smrkavci, ki so si v \u017eepe basali zastonj kocke.<\/p>\n \n Prikaz izdelovanja Lego kock<\/p><\/div>\n \n Potem pa nekajkrat zaokro\u017eili na zmaju, si ogledali predstavo o prihodu vesoljcev ter v kinu seveda obe predstavi na sporedu. Vrteli smo se z medvedom, jahali konji\u010dke, \u0161li na vlakec, ki se nam je zdel silno po\u010dasen.<\/p>\n \n \u010cas vitezov<\/p><\/div>\n \n Nismo razumeli tistih, ki so na njem vre\u0161\u010dali, kot bi bila vo\u017enja noro divja. Legoland smo si ogledali iz zraka, se odplaknili v globino v kanuju, \u0161ofirali \u010dolne ter gonili \u010dudne vlakce nad parkom. Spet je bilo treba na zmaja, pa na racerje, da o izbiri res najhuj\u0161ih mo\u017enih kombinacij pri Bioniclih sploh ne govorim.<\/p>\n \n Bionicle<\/p><\/div>\n \n Z vlakcem smo se popeljali okoli parka, \u0161li \u0161e dvakrat v tovarno in se tako \u017ee kar malo dolgo\u010dasili ob vedno istem filmu, si ogledali Legominimundus in se po res napornem celem dnevu odvlekli iz parka.<\/p>\n \n Z Nodijem in zmaj\u010dkom<\/p><\/div>\n \n Pove\u010derjali smo, ugotovili, da ti letna kartica prinese ve\u010d kot pol ni\u017ejo parkirnino ter se odpeljali proti jugu. Pot po nem\u0161kih vaseh se je vlekla in po\u0161teno sem je bil \u017ee sit. Kon\u010dno nas je navigacija odlo\u017eila v mestecu Singen.<\/p>\n \n Alianz Arena v M\u00fcnchnu - svetovna rekorderka po vgrajenih Lego kockah<\/p><\/div>\n \u010ceprav koordinate niso bile najbolj natan\u010dne, pa so nas table usmerile prav. \u017de kar nekaj avtodomov je bilo parkiranih na ogromnem makadamskem parkiri\u0161\u010du in mi smo se prislinili zraven (N47.7598696 E8.8283176).<\/p>\n \n STEIN AM RHEIN, SCHAFFHAUSEN, RHEINFALL, BASEL \u2013 10.8.2008 <\/strong><\/p>\n \n Zjutraj smo se po\u010dasi zbasali iz postelje v lep nedeljski dan.<\/p>\n \n PZA v Singnu<\/p><\/div>\n \n Napolnili smo vodo, spraznili kaseto in se odpeljali proti \u0160vicarski meji. Tam nas je \u0160vicar vzel precej resno, paso\u0161e je \u0161el preverit v hi\u0161ko. Tega skoraj nismo ve\u010d vajeni. Ko smo gledali Nemca z razkopanim avtom na drugem pasu, smo videli, da smo jo \u0161e dobro odnesli. Odpeljali smo se do mesteca Stein am Rhein in tik pred vhodom v mesto parkirali (N47.6614196 E8.8584086).<\/p>\n \n Stein am Rhein<\/p><\/div>\n \n Pol evra je zadostovalo za uro in pol raziskovanja mesta. Skozi mestna vrata smo korakali proti glavnemu trgu z lepo poslikanimi hi\u0161ami. Tja nas je vabila tudi mno\u017eica ljudi, vse je bilo pripravljeno za nastop jazz skupine. Kul, neke vrste festival je napolnil trg z odli\u010dno glasbo in potoki piva.<\/p>\n \n Trg pred mestno hi\u0161o<\/p><\/div>\n \n Malo smo posedeli ob mestnem vodnjaku, ob\u010dudovali hi\u0161e naokoli ter odtisnili svoje dlani na kamniti rob. Pa je bila na\u0161a umetnot kratkega veka. Vro\u010de sonce jo je enostavno popilo.<\/p>\n \n Podpisi<\/p><\/div>\n \n Pogledali smo v cerkev ter na Renu navdu\u0161eno ugotavljali, da je re\u010dni promet skoraj tako gost kot cestni. Rahle brzice so premetavale kanuje, mimo so plule prave turisti\u010dne ladjice.<\/p>\n \n Ren<\/p><\/div>\n \n Ker kot pravi Gorenjci nismo hoteli pustiti nobene minute \u017ee pla\u010dane parkirnine, smo pograbili kopalke in brisa\u010de ter sko\u010dili v Ren. Prav osve\u017eujo\u010de. Zaplavali smo med ra\u010dkami, potem pa \u017ee \u0161printali nazaj, hop v avtodom.<\/p>\n \n Plavanje v Renu<\/p><\/div>\n \n S kak\u0161no minuto prekora\u010ditve smo zapeljali s parkinga z o\u010dmi na mestnem policaju, ki je preverjal pla\u010dano parkirnino. Next stop \u2013 Rheinfall. Ja, pa kaj \u0161e. Ko smo peljali mimo Schaffhausna, nas je pritegnil nenavaden grad nad mestom. To je treba videti. Obra\u010danje sredi klanca in parkiranje tik ob mestnem sredi\u0161\u010du. V nedeljo gratis.<\/p>\n \n Munot<\/p><\/div>\n \n Mimo evangeli\u010danske stolnice smo se odpravili do Unterstadta in tam zagrizli v stopnice, ki med dobro ograjenimi vinogradi peljejo do Munota. Mogo\u010dna trdnjava je bila zgrajena med leti 1564 in 1589 kot del mestnega obzidja in je predstavljala artilerijsko utrdbo.<\/p>\n \n Artilerijska utrdba<\/p><\/div>\n \n \u017de kletni del je s svojimi mogo\u010dnimi zidovi in masivnimi stebri prav impresiven, iz vrha pa se odpira \u010dudovit pogled na mesto ter reko Ren. Ko smo se spustili nazaj na mestne ulice, smo jo mimo evangeli\u010danske cerkve sv. Johana z nenavadnim zvonikom po mestnih ulicah mahnili proti trgu pred mestnim gledali\u0161\u010dem.<\/p>\n \n Schaffhausen<\/p><\/div>\n \n Jaz sem sko\u010dil \u0161e do gornjih vrat (Obertor) in vpra\u0161at za vreme v turisti\u010dnih informacijah, potem pa se pridru\u017eil puncam, ki so odkrile vodometne curke sredi trga, ki le\u017ei nad gara\u017eno hi\u0161o. \u0160e dobro, da ni\u010d ne zamaka. Punci sta letali med curki in bili na koncu seveda \u010disto mokri.<\/p>\n \n Vodomet sredu trga<\/p><\/div>\n \n Pridru\u017eila se jima je \u0161e ena pun\u010dka in ju posnemala. Prav zabavno in osve\u017eujo\u010de, ni kaj. Tastari smo se ob tem dr\u017eali malo nazaj, itak. Pokukali smo \u0161e v egangeli\u010dansko stolnico in na kri\u017eni hodnik ob muzeju \u00bbvseh svetih\u00ab.<\/p>\n \n Mokre<\/p><\/div>\n \n Muzal sem se ob \u010drnem ovnu z zlatimi jajci na hi\u0161i ob Klosterstrasse, ki je (brez jajc) tudi v mestnem grbu, potem pa smo \u017ee odpeljali naprej v smeri slapov Rena. \u010ceprav nas je navigacija usmerjala \u0161e petstro metrov ni\u017eje, smo parkirali na gornjem parkiri\u0161\u010du. \u010cisto brez potrebe, saj je bilo na spodnjem parkiri\u0161\u010du na mestih za avtodome \u0161e dovolj prostora (N47.6751847 E8.6159738). Spustili smo se ob dvorcu Laufen, pla\u010dali slab evro vstopnine ter se drenjali po ozkih stopnicah do razgledi\u0161\u010da.<\/p>\n \n Rheinfall<\/p><\/div>\n \n Gne\u010da je bila neznosna, prostora pa malo. Na sre\u010do nas je vsaj voda, ki je mogo\u010dno tekla tik ob nas, navdu\u0161ila. Bela pena je kazala na silno mo\u010d, pr\u0161ec je veter nosil tudi do nas. Impresivno. Najprej smo se drenjali na razgledi\u0161\u010du K\u00e4nzeli, dejansko balkonu nad slapom. Potem smo se zgu\u017evali v votlino Fischetz, ki je pripeljala skoraj \u010disto do vode in po stopnicah \u010dez razgledi\u0161\u010de Bellvedere pot nadaljevali proti dvorcu Laufen.<\/p>\n \n Mo\u010d vode<\/p><\/div>\n \n <\/span>\u0160e nekaj slik, branje podatkov o slapu in trenutnem pretoku vode in \u017ee sem v trgovini spra\u0161eval, kako naprej proti Baslu. Med tem, ko sem za\u0161vical v breg do avtodoma, so si punce v senci privo\u0161\u010dile sladoled. Navigacija je \u010disto odpovedala poslu\u0161nost in o kak\u0161nih satelitih na nebu ni hotela ni\u010d sli\u0161ati. Upornico bi najraje vrgel skozi okno, vendar sem po Majinih pomirljivih besedah raje enkrat zaokro\u017eil po parkiri\u0161\u010du, odtaval v napa\u010dno smer in se vrnil nazaj na parkiri\u0161\u010de ter od tu pot nadaljeval po podatkih, ki sem jih dobil v trgovini.<\/p>\n \n Pogled iz razgledi\u0161\u010da Bellvedere<\/p><\/div>\n \n Kasneje smo ugotovili, da navigacija napove \u0161trajk predvsem takrat, ko je baterija \u010disto prazna. Jah, saj tudi jaz \u017eejen ne funkcioniram ravno najbolje. Opro\u0161\u010deno. Nekaj kilometrov smo peljali \u0161e po \u0160vici, potem pa \u010dez most z leseno streho zapeljali nazaj v Nem\u010dijo. O kak\u0161ni mejni kontroli ni bilo ne duha, ne sluha. Tudi prav. Iskali smo kak\u0161no primerno mesto ob Renu, da bi naredili kosilo, vendar nismo na\u0161li ni\u010d pametnega. Malo pred mestecem<\/p>\n \n Mejni most<\/p><\/div>\n \n Stein nas je zapeljala tabla za kopali\u0161\u010de. Tega sicer nismo na\u0161li, smo pa vseeno parkirali in med tem, ko je Maja delala kosilo, sem se z Ajdo odpravil na sprehod ob reki. Opazovala sva labode in reko, ki je mirno polzela po svoji strugi. Po kosilu smo zavili \u010dez mejni prehod nazaj v \u0160vico. Na Nem\u0161ki strani meje smo peljali mimo mejnih policistov brez ustavljanja, \u0160vicarske meje pa sploh nismo videli. Presneto, pa ravno tam so nam obetali, da bomo lahko kupili vinjeto.<\/p>\n \n Ob Renu smo naredili kosilo<\/p><\/div>\n \n Ni nam preostalo drugega, kot nadaljevati po stari cesti, dokler nismo \u010dez nekaj kilometrov na\u0161li \u010drpalke, ki je imela tudi v nedeljo odprto trgovinico. S sve\u017ee nalepljeno vinjeto smo se zapodili na avtocesto in brez te\u017eav odkrmarili do centra Basla. Na prvem primernem parkiri\u0161\u010du smo \u017ee skoraj parkirali, ko se nam je okolica in predvsem v bli\u017eini sede\u010di klo\u0161arji, zazdela malo sumljiva.<\/p>\n \n Ulica Steinvorstadt<\/p><\/div>\n \n Zato smo se prestavili nekaj deset metrov dlje do parkiri\u0161\u010da pri \u017eivalskem vrtu. Ko je mimo pri\u0161el \u0161e policist in prijazno odzdravil, pa smo \u010disto pomirjeni od\u0161li proti centru mesta. Na ulici Steinenvorstadt smo opazovali nedeljski vrve\u017e in firbcali kak\u0161na je ponudba restavracij, ki so imele stole in mize postavljene tudi po ulici.<\/p>\n \n Izlo\u017eba Puppenhaus muzeja<\/p><\/div>\n \n V izlo\u017ebi Puppenhaus muzeja smo se smejali medvedkom na rekreaciji, potem pa po stranski ulici pri\u0161li do M\u00fcnsterplatza, trga pred stolnico. Ta je bila \u017ee zaprta, zato smo se le sprehodili okoli cerkve do terase Pfalz od koder se nam je odprl lep pogled na mesto ter Ren, ki je lenobno tekel pod nami.<\/p>\n \n Razgledi\u0161\u010de Pfalz<\/p><\/div>\n \n Sprehodili smo se naprej do Marketplatza in si v predverju mestne hi\u0161e ogledali zanimive freske. \u0160e ko smo stali na trgu, se je oglasila ura, ki ima zna\u010dilne figure Marije, kralja Henrija ll in njegove \u017eene Kunegunde. Zanimivo ime, ni kaj.<\/p>\n \n Mestna hi\u0161a<\/p><\/div>\n \n \u010cez mesto smo se vra\u010dali proti avtodomu in vmes zavili do Leonardove cerkve, ki le\u017ei na rahlo vzvi\u0161enem mestu. Tam sta punci odkrili labirint. Sicer le zarisan na tleh, toda tekanju naprej in nazaj in razli\u010dnim tekmovanjem ni bilo konca.<\/p>\n \n Zvonik na mestni hi\u0161i<\/p><\/div>\n \n V bli\u017enjem vodnjaku sta si zmili povsem pra\u0161ne noge, do avtodoma nismo imeli ve\u010d dale\u010d. Nedeljski ve\u010der nas je brez te\u017eav in gne\u010de spustil do bli\u017enje avtoceste. Smer Z\u00fcrich. Ko smo pri\u0161li do po\u010divali\u0161\u010da, kjer smo \u017eeleli prespati, kak\u0161nega primernega mesta nismo na\u0161li.<\/p>\n Freske<\/p><\/div>\n \n \u010cez deset kilometrov naj bi bilo \u0161e eno, vendar je bilo upanje, da bo tam bolje la\u017eno, saj se je \u010dez nekaj kilometrov avtocesta razcepila na tri krake in na tistem, ki smo ga naklju\u010dno izbrali seveda ni bilo nobenega po\u010divali\u0161\u010da. Obti\u010dali smo pred Z\u00fcrichom, ga kri\u017eem-kra\u017eem prevozili in na koncu na\u0161li pot do Wildparka Langenberg.<\/p>\n \n Pljuvalnik<\/p><\/div>\n \n Tam bi najverjetneje lahko v miru prespali, vendar je Maja vsa prestra\u0161ena ugotavljala, da je bila na uvozu tabla, hudo podobna tistim o prepovedi kampiranja. \u010ceprav je \u0161lo v resnici za prepoved vo\u017enje in parkiranja v naravnem okolju, nas je zagro\u017eena kazen 200 frankov po vi\u0161ini kar pretirano spominjala na kazen, ki jo za nedovoljeno kampiranje izrekajo v sosednji Hrva\u0161ki.<\/p>\n \n Labirint ob Leonardovi cerkvi<\/p><\/div>\n \n \u0160e \u010disto sve\u017ei v \u0160vici smo tako raje odpeketali nazaj proti avtocesti, kjer nas je pred ponovnim kro\u017eenjem do Z\u00fcricha re\u0161ila navigacija oziroma Wuttke, ki nas je prav blizu zarolal na po\u010divali\u0161\u010de ob avtocesti, ki ima tudi oskrbno postajo (N47.3210649 E8.5338537). Na sre\u010do smo bili utrujeni, saj je promet med Z\u00fcrichom in Churom gost in hrupen. Tako nas je ta za\u010del motiti \u0161ele naslednje jutro.<\/p>\n \n WILDPARK LANGENBERG, Z\u00dcRICH \u2013 11.8.2008 <\/strong><\/p>\n \n Zjutraj je bilo kar hrupno, zato smo hitro pobrali \u0161ila in kopita, se odpeljali naprej do prvega izvoza, potem pa kri\u017earili proti Adliswilu. Pot smo imeli na\u0161tudirano, tako da smo parkiri\u0161\u010de zlahka na\u0161li (N47.2903592 E8.5283687). Bilo je skoraj prazno. Pla\u010dali smo zahtevanih pet frankov parkirnine, potem pa sva med Majinim pripravljanjem in pospravljanjem od\u0161la z \u017divo mimo ograde z losi, ugotavljala, da lisice \u0161e spijo, videla bizone ter damjake.<\/p>\n \n V mongolskem \u0161otoru<\/p><\/div>\n \n Ustavila sva se v mongolskem \u0161otoru in se mimo konjev Przewalski vra\u010dala proti avtodomu. Konji Przewalski ali Takhi so mongolski konji, ki so v naravi izumrli. Na sre\u010do je uspelo iz tistih, ki so bili v razli\u010dnih \u017eivalskih vrtovih ustvariti novo \u010dredo, tako da konje sedaj \u017ee po\u010dasi vra\u010dajo tudi v njihovo naravno okolje.<\/p>\n \n Konji Takhi<\/p><\/div>\n \n Pri avtodomu sva pobrala \u0161e Majo in Ajdo in skupaj smo od\u0161li pod cesto do ve\u010djega dela parka. Mimo ograde s kozorogi smo zavili v breg proti hi\u0161i Orelli ter se nad ogradami z damjaki napotili ob gozdnem robu. Pogledali smo si biotop dvo\u017eivk, z o\u010dmi zaman iskali konje ter se lo\u010dili.<\/p>\n \n Biotop dvo\u017eivk<\/p><\/div>\n \n Maja in \u017diva sta \u0161la po kraj\u0161i poti, midva z Ajdo pa po soteski potoka Gonten. Pa konj tudi tam nisva videla. Se\u0161li smo se pri Vodnem gradu, katerega bi zlahka zamenjal za strani\u0161\u010de. V resnici pa je v njem na zanimiv na\u010din prikazan pomen vode za vsak element na\u0161ega \u017eivljenja.<\/p>\n \n Vodni grad<\/p><\/div>\n \n \u0160li smo skozi ogrado s svinjami, pa nismo nobene videli. Le razrita tla. Smo pa zato le malo vi\u0161je uzrli male pra\u0161i\u010dke, se mimo piknik prostora prilepili na ogrado z divjimi ma\u010dkami in ugotavljali, da imamo eno tak\u0161no tudi sami doma.<\/p>\n \n Divja ma\u010dka<\/p><\/div>\n Volkovi so v ogradi lepo pokazali pomen hierarhije, saj se je \u0161ef s svojim tropom petelinil naokoli, podrejeni pa so z repom med nogami tekali bolj pro\u010d. Medvedov in risov nismo uzrli, verjetno so bili ravno na siesti.<\/p>\n \n Lisice \u010dakajo na hrano<\/p><\/div>\n \n Tokrat so lisice pri\u0161le na spregled, zvedavo so pogledovale izza skladovnice drv in se zapodile na mesta, kamor so jim s posebnimi daljinsko vodenimi napravami izstrelili hrano. Pobo\u017eali smo \u0161e bizone, se slikali v mongolskem \u0161otoru in vzdihovali ob konjih, potem pa sta Maja in \u017diva od\u0161li kuhat kosilo, midva z Ajdo pa iskat svizce.<\/p>\n \n Bizoni se pustijo pobo\u017eati<\/p><\/div>\n \n Niso hoteli priti na spregled, verjetno so tako vneto zavijali \u010dokolado. Ali pa jih je le hi\u0161ni ma\u010dek zamenjal za tolste podgane in… Raje sva se zagugala na otro\u0161kih igralih. Ko pa je izpod neba za\u010delo pr\u0161iti, sva se vrnila do avtodoma.<\/p>\n \n Kje pa so svizci?<\/p><\/div>\n \n Po kosilu smo se odpeljali proti Z\u00fcrichu, na \u017ee znanem po\u010divali\u0161\u010du nato\u010dili vodo in izpraznili odpadno vodo ter kaseto, potem pa \u010dez center peljali seveda v najve\u010dji mo\u017eni gne\u010di.<\/p>\n \n Hi\u0161a umetnosti<\/p><\/div>\n \n Nekaj avtodomov smo videli parkiranih za zidom ob \u0161portni hali. Ker pa se nam ni sanjalo kako dale\u010d od centra smo, nismo zavili na parkiri\u0161\u010de, temve\u010d rinili \u010dez center in v breg vse do \u017eivalskega vrta (N47.3819593 E8.5718910). Tam smo parkirali in se po strmih in ozkih ulicah z marelami v roki spustili do centra.<\/p>\n \n Most pri mestni hi\u0161i<\/p><\/div>\n \n Mimo Hi\u0161e umetnosti z nenavadno razstavo avtomobilskih streh, smo pri\u0161li v stari del mesta in se po ozkih ulicah z zanimivimi trgovinicami prebili do obre\u017eja reke Limmat. Mimo mestne hi\u0161e smo po \u0161irokem mostu pri\u0161li na drugo stran, zavili do cerkve sv. Petra, ki ima najve\u010djo cerkveno uro v Evropi.<\/p>\n \n Z\u00fcrichersee<\/p><\/div>\n \n Ta nam je odbila pozno uro, kar vedeli smo, da so vse cerkve \u017ee zaprte. Ni\u010d ne de. De\u017e je prenehal, tako da je bila hoja precej bolj prijetna. Sprehodili smo se mimo Frauenm\u00fcnstra, \u0161li do obale Z\u00fcri\u0161kega jezera in se na drugi obali rekel Lemman vra\u010dali mimo spomenika reformatorju Ulrichu Zwingliju ob Vodni cerkvi do Grossm\u00fcnstra.<\/p>\n \n Mesto Z\u00fcrich le\u017ei ob reki Limmat<\/p><\/div>\n \n Dvori\u0161\u010de pred cerkvijo je ravno toliko visoko, da se je lepo videlo na stavbe ob reki. Punci je skoraj bolj kot kaj drugega zanimalo, kje bomo na\u0161li McDonaldsa, pa ga ni bilo. Tudi v starih mestnih ulicah ga nismo na\u0161li, ko smo se vra\u010dali v breg proti \u017eivalskemu vrtu.<\/p>\n \n Frauenm\u00fcnster iz razgledi\u0161\u010da pred Gro\u00dfm\u00fcnstrom<\/p><\/div>\n \n Na sre\u010do ni de\u017eevalo, tako da je bila hoja kar prijetna, zamotili smo se tudi s klepetom ter na\u010drti za prihodnje dni. Do avtodoma smo pri\u0161li \u017ee, ko se je mra\u010dilo. Z Ajdo sva vseeno od\u0161la \u0161e proti Z\u00fcrichbergu, \u010dudovitemu razgledi\u0161\u010du s katerega je razsvetljeno mesto le\u017ealo pod najinimi nogami.<\/p>\n \n Ve\u010derni pogled na mesto<\/p><\/div>\n \n Po povratku smo se po strmih ulicah spet spustili do jezera, malo vijugali, saj je bil za\u010detek avtoceste proti Churu zaradi nesre\u010de zaprt, potem pa odpeljali ob jezeru do po\u010divali\u0161\u010da s \u010drpalko.<\/p>\n \n RAPPERSWILL, EINSIEDELN, LUZERN \u2013 12.8.2008 <\/strong><\/p>\n \n Zjutraj smo po zajtrku pot nadaljevali ob jezeru, zavili za mestece Rapperswill, ugotovili, da so vsa parkiri\u0161\u010da ob centru kar polna. Zato smo se vrnili \u010dez jezero in parkirali na po\u010divali\u0161\u010du, kjer je dovoljeno parkirati za dve uri (N47.2173897 E8.8051626). Hkrati z nem\u0161ko dru\u017eino smo na\u0161li prehod do lesenega mostu, ki pelje proti \u017eelezni\u0161ki postaji.<\/p>\n \n Lesena brv proti Rapperswillu<\/p><\/div>\n \n Prava u\u010dna pot. Opazovali smo velike jate rib pod nami, razli\u010dne vrste rac. Pot so obnovili leta 2001, in sicer tam, kjer je \u017ee nekdaj potekala povezava med Rapperswilom in Hurdnom. O novem mostu so za\u010deli razmi\u0161ljati, ko stari leseni most ni ve\u010d zdr\u017eal sodobnega prometa in se je kak\u0161nemu tovornjaku tudi udrlo pod kolesi. Mimo kapelice Heiligh\u00fcsli, ki je stala tudi \u017ee ob nekdanjem mostu, smo se pribli\u017eevali mestu.<\/p>\n \n Kapelica Heiligh\u00fcsli<\/p><\/div>\n \n Nebo nad nami je ostajalo suho, \u0161ele ko smo pri\u0161li do \u017eelezni\u0161ke postaje, se je za\u010delo nekaj cmeriti. Pa na sre\u010do ne prav za dolgo. De\u017enikov namre\u010d nismo imeli s seboj. Komaj smo dobro pogledali iz podhoda pod \u017eelezni\u0161ko postajo, \u017ee kapljic ni bilo ve\u010d. \u010cez glavni trg z mestno hi\u0161o smo se vzpeli na gri\u010d z gradom.<\/p>\n \n Cerkev sv. Johanna<\/p><\/div>\n \n Najprej smo zavili v katoli\u0161ko farno cerkev svetega Johanna, potem pa ugotavljali, da je v gradu Poljski muzej. Dobesedno. Grad je namre\u010d leta 1870 najel Poljski grof, eden od borcev za Poljsko samostojnost, ki je pobegnil v \u0160vico. Tu je osnoval tudi muzej z nacionalnim bogastvom svoje de\u017eele. Od leta 1975 je spet na ogled javnosti. Hm, raje bomo \u0161li na Poljsko enkrat pogledat njihovo nacionalno bogastvo, smo si mislili in se sprehodili do odli\u010dnega razgledi\u0161\u010da na Z\u00fcri\u0161ko jezero ter ograde z damjaki.<\/p>\n \n Grad v Rapperswillu<\/p><\/div>\n \n Spustili smo se do rta pod samostanom kapucinarjev, se vzpeli do ro\u017enega vrta pred njim. Jaz sem tudi pofirbcal kako izgleda Antoniusova votlina, do katere se pride preko samostanske cerkve. Ker sta se dve uri, ki smo jih imeli na voljo, po\u010dasi iztekali, smo se le \u0161e nasmejali po\u0161vedranemu \u010devlju iz brona pred enim izmed hotelov, nato pa \u017ee stopali po leseni brvi nazaj proti po\u010divali\u0161\u010du, kjer nas je \u010dakal avtodom.<\/p>\n \n Tudi v \u0160vici se na ulici najde kak\u0161en zavr\u017een po\u0161vedran \u010develj<\/p><\/div>\n \n \u0160e vedno so naokoli plavale race, pa tudi tolstih rib je bilo kar nekaj v vodi. Prebrali smo pojasnilne table o \u017eivlju v plitvini, potem pa \u017ee peljali naprej proti kraju Einsiedeln. To je najbolj znan \u0160vicarski romarski kraj z ogromno cerkvijo, ki je del benediktinskega <\/span>samostana ter menda najve\u010djimi jaslicami na svetu.<\/p>\n \n Cerkev v Einsiedelnu je del benediktinskega samostana<\/p><\/div>\n \n Gremo pogledat. Parkirali smo pred pokopali\u0161\u010dem, nedale\u010d od samostana, ter presene\u010deno ugotovili, da sta prvi dve uri zastonj (N47.1300771 E 8.7582873). Vseeno pa mora\u0161 pritisniti na avtomatu za parkirni listek, le denarja ne vr\u017ee\u0161 vanj. Mimo centra za nordijsko smu\u010danje, s pogledom na skakalnice na drugem koncu mesta, smo od\u0161li do trga pred samostanom ter vstopili v ogromno cerkev.<\/p>\n \n Kapela s \u010drno Marijo je najbolj obiskan romarski kraj v \u0160vici<\/p><\/div>\n \n Takoj za vhodom je kapela v kateri je \u010drna Marija, odeta v zlato okrasje, pred njo pa molijo verniki. Zelo podobno na\u0161im Brezjam. Sprehodili smo se po pozno baro\u010dni cerkvi ter ukradli nekaj fotk.<\/p>\n \n \u010crna Marija z Jezu\u0161\u010dkom<\/p><\/div>\n \n Potem pa \u017ee \u010dez trg sledili oznakam za najve\u010dje jaslice na svetu ter veliko panoramsko sliko kri\u017eanja. Najprej so bile na vrsti jaslice, ki izgleda, da niso bile zadosten magnet, zato so poleg vtaknili \u0161e muzej miniralov.<\/p>\n \n To naj bi bile najve\u010dje jaslice na svetu<\/p><\/div>\n \n Mi smo se odlo\u010dili le za jaslice, odposlu\u0161ali zgodbo, ki nam jo je v srbo-hrva\u0161\u010dini od\u017elobudral zvo\u010dnik, potem \u0161e malo opazovali figure pastirjev, svetih treh kraljev, angelov. \u010cez 450 figur naj bi menda bilo, vse so ro\u010dno izrezljane iz lesa in oble\u010dene v orientalske oblekice. Kar nekaj detajlov. Kljub temu smo z dolgim nosom od\u0161li. \u010ce so to najve\u010dje jaslice na svetu, sem jaz pape\u017e, sem se jezil.<\/p>\n \n Nekaj od 450 lesenih figuric<\/p><\/div>\n \n \u017de v kateri od na\u0161ih cerkva bi na\u0161li jaslice primerljive velikosti. Razlika je samo v tem, da \u0160vicarji to znajo odli\u010dno zapakirati in potem z dobro reklamo (in dobro skritim \u00bbverjetno\u00ab) tudi dobro prodati.<\/p>\n \n Angeli<\/p><\/div>\n \n Ko smo se vrnili na parkiri\u0161\u010de, je Maja naredila kosilo, jaz pa sem natisnil nov parkirni listek. Jah, kako pa naj pla\u010dam, \u010de smo se odlo\u010dili, da ostanemo \u0161e dve uri? Ob 16.30 smo bili spet v cerkvi in poslu\u0161ali menihe, ki so peli Vesper in Salve Regina. Gre za molitve, ki jih v pripro\u0161njo Mariji pojejo menihi dnevno neprekinjeno \u017ee od leta 1817. Punci sta \u017ee bolj moderne sorte, zato ju enakomerno popevanje menihov ni pretirano zabavalo. Smo \u0161li pa\u010d nazaj do avtodoma ter se odpeljali proti Luzernu.<\/p>\n \n Luzern s Kapellbr\u00fccke in vodnim stolpom<\/p><\/div>\n \n Pot je bila razgibana in zanimiva, predvsem ko smo v dolini, v katero smo se spu\u0161\u010dali, pod pobo\u010djem sosednjega hriba ugledali nenavadno veliko luknjo. Najverjetneje je notri kamnolom, saj je na robu stal velik tovornjak. Pri Arthu smo zapeljali na avtocesto ter se nato odcepili na cesto proti Luzernu.<\/p>\n \n Pogled na mesto iz slovitega Kapellbr\u00fccke<\/p><\/div>\n \n Po zemljevidu edina logi\u010dna varianta, seveda pa nismo upo\u0161tevali, da bomo v mesto pripeljali okoli \u0161este ure. Zastoju se tako nismo mogli izogniti in spet smo po pol\u017eje lezli \u010dez mesto. Kon\u010dno se nam je na mostu \u010dez reko Reuss odprl pogled na stari del mesta z znamenitim Kapellbr\u00fccke, lesenim pokritim mostom.<\/p>\n \n Kapellbr\u00fccke s slikami o mestu in me\u0161\u010danih<\/p><\/div>\n \n Ta je leta 1993 zgorel, vendar so ga obnovili, slike, ki so postavljene v \u0161pico strehe, pa so deloma \u0161e originalne. Za mostom smo zavili levo in prikolovratili do neke vrste marine, kjer je mo\u017eno parkiranje do 72 ur. Vendar je pla\u010dilo obvezno 24 ur na dan, zato smo raje parkirali ob cesti, saj je tam po 19. uri zastonj. Le \u0161e nekaj minut je manjkalo, torej ne bo te\u017eav.<\/p>\n \n Jezuitska cerkev<\/p><\/div>\n \n De\u017e je \u0161e kar lil, zato smo vzeli de\u017enike in se napotili proti centru. Ko smo \u0161li mimo kongresnega in kulturnega centra nas je \u0161okirala streha, ki je visoko nad nami \u0161trlela kak\u0161nih deset metrov preko roba stavbe. De\u017enike smo lahko kar zaprli. Arhitekt Jean Nouvel je izjemno ob\u010duteno povezal z vodo, ki te\u010de iz stavbe, mojstrovino iz stekla in jekla in Luzernersee. Na drugi strani stavbe smo spet razprli de\u017enike, na \u017eelezni\u0161ki postaji zaman iskali turisti\u010dne informacije, saj so bile ob pozni uri \u017ee zaprte, nato pa stopili na z ro\u017eami lepo okra\u0161en kapelski most (Kapellbr\u00fccke). Na drugi strani reke smo se mimo stare mestne hi\u0161e sprehodili do drugega pokritega lesenega mostu Spreuerbr\u00fccke, ki pa je cel pre\u017eivel vsa razburkana stoletja, vse od leta 1408.<\/p>\n \n Zytturm<\/p><\/div>\n \n Naju z Ajdo je pritegnil Zytturm, stolp z uro na mestnem obzidju. Zato sva se po ozkih mestih ulicah vzpela vse do obzidja, na\u0161la prehod na drugo stran in se sprehodila ob njem. Iz njega je nedvomno lep pogled na mesto, seveda \u010de je odprt in \u010de ni ravno de\u017eeven ve\u010der. Vseeno se nama je tudi s poti nazaj navzdol odprl pogled na mesto in opravi\u010dil vzpon.<\/p>\n \n Mrtva\u0161ki ples na mostu Spreuerbr\u0171cke<\/p><\/div>\n \n Na mostu je punci najbolj zanimalo, zakaj so na ve\u010dini slik ravno okostnjaki, pa \u010disto zadovoljivega odgovora z Majo nisva poznala. Mimo jezuitske cerkve in \u017eelezni\u0161ke postaje smo se vra\u010dali nazaj proti avtodomu. Poiskali smo pot proti avtocesti, kjer naj bi bilo po\u010divali\u0161\u010de. Peljali smo in peljali, pa ga ni bilo.<\/p>\n \n Mestna hi\u0161a<\/p><\/div>\n Tako nam ni preostalo drugega kot da se peljemo do Alpnachstada in tam sku\u0161amo najti kaj primernega za spanje. Ob \u017eelezni\u0161ki postaji, ravno nasproti spodnje postaje zobate \u017eeleznice na Pilatus je veliko parkiri\u0161\u010de, ki se potem nadaljuje med cesto in \u017eeleznico (N46.9553812 E8.2782492). Sledili smo mu in na koncu, kjer so nekateri parkirali svoje \u010dolne, tudi mi zaspali. Nekaj hrupa s ceste se je \u017ee sli\u0161alo in vsake toliko je mimo pripeljal vlak, vendar je vse to preglasil de\u017e. <\/span><\/p>\n \n PILATUS \u2013 13.8.2008 <\/strong><\/p>\n \n Potem ko je skoraj celo no\u010d \u0161krebljal po strehi de\u017e, se je zjutraj obetalo precej lep\u0161e vreme. Vstali smo zgodaj in se prestavili na parking tik nasproti \u017eeleznice.<\/p>\n \n Spodnja postaja zobate \u017eeleznice na Pilatus<\/p><\/div>\n \n Po zajtrku, takoj ko so se odprle blagajne, sem odhitel kupit karte. Ko mi jih je blagajni\u010darka natisnila, sem opazil, da imam s seboj le drobi\u017e. Kdor nima v glavi, ima v nogah. S kartami sem se vrnil v avtodom, kjer so potekale \u0161e zadnje priprave. Ujeli smo prvo vo\u017enjo ob 8.10. Vreme je bilo \u010dudovito, le sem in tja se je privlekla kak\u0161na meglica. V vagonu nas ni bilo veliko, le \u0161e dve potnici in nekaj vojakov.<\/p>\n \n Strmina proge je do 48%<\/p><\/div>\n \n \u017de prvi breg nas je osupnil. Vzpon je res zelo strm, kar so kazala tudi drevesa okoli nas. Navdu\u0161eno smo gledali jezero pod nami, parkiri\u0161\u010de je izginilo kot bi mignil. Nekje v gozdu smo se ustavili in vojaki so izstopili. Izgleda, da imajo za vajo dela v gozdu. Pohvalno. Premaknili smo se naprej in se peljali do srednje postaje na \u00c4msigenu.<\/p>\n \n V dolini se \u017ee zbirajo meglice<\/p><\/div>\n \n Od tu proga poteka po golem svetu, na travnikih so se pasle krave. Ko \u017eeleznica zavije v steno Esla, proga te\u010de skozi tunele in nad prepadi. Uf, ni za vrtoglave. \u0160e zadnji tunel in \u017ee nas je na vrhu hude strmine vlak izpljunil ve\u010d kot 2000 metrov visoko. <\/span><\/p>\n \n Proga v gornjem delu te\u010de po prepadni polici<\/p><\/div>\n \n Na plo\u0161\u010dadi pred hotelom Bellevue smo se oblekli, saj je bilo tako visoko kljub lepemu dnevu po\u0161teno mraz. Za ogrevanje smo se po \u0161iroki potki napotili na Esla, enega izmed Pilatusovih vrhov. Iz vrha se nam je odprl \u010dudovit pogled na pokrajino pod nami, jezero Vierwaldstater in Luzern ter predvsem hribe vse naokoli.<\/p>\n \n Pogled na Luzern iz Esla<\/p><\/div>\n \n Najbolj so nas navdu\u0161ili tri in \u0161tiritiso\u010daki na jugu, s pomo\u010djo panoramske karte smo uspeli dolo\u010diti Jungfrau, Eiger in M\u00f6ncha. Maja je presene\u010deno ugotovila, da sloviti Eiger ni visok niti \u0161tiritiso\u010d metrov. Hja, kako so te tiso\u010dice va\u017ene\u2026 Na vrhu je piramida, ki slu\u017ei kot odli\u010dna za\u0161\u010dita pred strelo za \u0161tevilne turiste, ki se povzpnejo sem gor. Mi smo se ob zgodnji uri sami nastavljali son\u010dku.<\/p>\n \n Pogled na \u0161tiritiso\u010dake iz Esla<\/p><\/div>\n \n Ko smo se spustili nazaj na plo\u0161\u010dad, je bila odlo\u010ditev hitra. Gremo \u0161e na Tomlishorn, najvi\u0161ji vrh Pilatusa, 2132 metra visoko. Pot do njega se vije po poli\u010dki, vklesani v prepadno steno. Bli\u017eje kot smo bili vrhu, ve\u010d je bilo travnikov, polnih pisanih ro\u017e. Na obronku smo opazili gamse, tudi trije mladi\u010di so bili med njimi.<\/p>\n \n Prepadna pot proti Tomlishornu<\/p><\/div>\n \n Z zanimanjem smo jih opazovali, oni pa nas nazaj. Na vrhu se nam je spet odprl lep razgled naokoli. Vendar so se nad \u00c4msigenom vedno bolj vlekle meglice. Glodala nas je skrb, da bi se vreme pokvarilo.<\/p>\n \n Tomlishorn<\/p><\/div>\n Zato se na vrhu nismo zadr\u017eevali predolgo, vrnili smo se po isti poti nazaj in malo pred hotelom Pilatus Kulm zavili v votlino. Ta nas je pripeljala na razgledno plo\u0161\u010dad nad Klimsenhornom in nato ob le kratkem vzponu \u0161e na tretji vrh Pilatusa, tik nad hoteli. Oberhaupt je visok 2106 metra.<\/p>\n \n \n Tudi zmaja se da zajahati<\/p><\/div>\n \n Seveda nismo smeli izpustiti Zmajske poti. Drachenweg je tunel, speljan skozi steno z ve\u010d razglednimi odprtinami, ki dajejo zadosti svetlobe za hojo. Na stenah so table s \u0161tevilnimi legendami o zmajih na Pilatusu. Prav zmajsko.<\/p>\n \n Drachenweg<\/p><\/div>\n \n Ko smo prilezli iz votline, smo se spustili pod hotele in se za\u010deli spu\u0161\u010dati proti sedlu med Eslom in Matthornom. Kravji zvonci so odzvanjali tako, da nam je na koncu \u017ee zvonilo v u\u0161esih. Tu namre\u010d nima zvonca samo krava vodnica, temve\u010d jih imajo kar vse krave. Iz sedla smo se pri\u010deli vzpenjati proti Matthornu.<\/p>\n \n Pogled na sedlo s hoteloma in vrh Esla<\/p><\/div>\n \n Malo so nas sicer skrbele meglice, ko pa se je skozi njih skoraj prebilo sonce, smo videli, da ne bo hudega. Pot je tekla po travnikih, le en del je bil bolj skalnat, pa \u0161e tu je za varnost skrbela debela zajla.<\/p>\n \n Na vrhu Matthorna<\/p><\/div>\n \n Na vrhu je bil drog z oznako smeri neba, do kri\u017ea z vpisno knjigo malo ni\u017eje je bilo le nekaj korakov. Med tem, ko se nam je nekajkrat odprl meglen pogled na planine nad Alpnachom smo pomalicali. Nazaj smo \u0161li \u0161e bolj previdno in se ob tem odlo\u010dali kako naprej.<\/p>\n \n Na zahtevnem mestu je debela jeklenica<\/p><\/div>\n \n Na sedlu sta punci preizkusili svoje plezalne sposobnosti na veliki skali, potem pa je padla odlo\u010ditev, da se lo\u010dimo. Z \u017divo sva izbrali kraj\u0161o pot do avtodoma. Pod pobo\u010djem Matthorna sva se mimo krav, ki so bile \u017divi tako zanimive, da je hotela vse fotografirati, spu\u0161\u010dali proti poto\u010dku, ki te\u010de sredi doline ob pastirskih ko\u010dah.<\/p>\n \n Ali niso v \u0160vici vse Milke vijoli\u010dne?<\/p><\/div>\n \n Tu se je zelo dobro videla trasa \u017eeleznice, kmalu sva se ji povsem pribli\u017eali. Navdu\u0161eni turisti so nama iz vlakcev nahali v pozdrav, midve pa sva hoteli ujeti vsako izmed njih na najbolj zanimivem delu poti.<\/p>\n \n Vlakec na strmem delu poti<\/p><\/div>\n \n Na polovici poti v \u00c4msigenu sva si malo odpo\u010dili in opazovali, kako se sre\u010dujejo vlakci. Na\u0161teli sva jih kar sedem \u2013 \u0161tirje so odhajali v dolino, trije pa so imeli pred sabo \u0161e pol poti do hotela na vrhu. Preusmerili so kretnice in lahko so vsi, z malce varnostne razdalje, odpeljali svojo pot.<\/p>\n \n Postaja v \u00c4msigenu<\/p><\/div>\n \n Tudi midve sva od\u0161li za njimi proti Alpnachstadu. Planincev, ki bi nama delali dru\u017ebo, je bilo bolj malo. Ko sva se bli\u017eali Spycher \u2013 Tunnelu sem zasli\u0161ala, kako se bli\u017ea \u0161e en vlakec. Ustavili sva se toliko, da sem posnela, kako se pelje po strmem delu poti, nato pa se je pot lo\u010dila od \u017eelezni\u0161ke proge in zavila v gozd. \u017diva je bila \u017ee kar naveli\u010dana poti in je venomer spra\u0161evala, koliko \u010dasa bova \u0161e hodili do avtodoma.<\/p>\n \n Zmaaaaaaaj!<\/p><\/div>\n \n Vendar je bilo potrebnih \u0161e kar nekaj ovinkov. \u0160e dobro, da so ob poti zorele jagode! Zadnji del poti sva se kar naprej prehitevali z mlaj\u0161im parom. Obuta sta bila le v \u0161portne copate in sta tako na strmej\u0161ih predelih napredovala po\u010dasneje. Ob koncu gozda sva pri\u0161li do razcepa poti. Na tablah je za obe smeri pisalo, da vodita do Alpnachstada in Alpnach dorfa. Kam torej? Izbrali sva levo, ker sva se bali, da ne bi pri\u0161li predale\u010d od na\u0161ega parkiri\u0161\u010da.<\/p>\n \n Pogled na Alpnacher see<\/p><\/div>\n \n Iz travnikov je bil lep razgled na jezero Alpnacher see, presenetil naju je visok oz. bolje re\u010deno globok slap. Poti pa kar ni hotelo biti konec. Kolovoz se je prelevil v asfaltno cesto in ta spet v stezico.<\/p>\n \n Po\u010ditek ob poti<\/p><\/div>\n \n Ko sva ponovno pri\u0161li do proge je bila na ovinku klop, od katere se \u017diva ni hotela prav hitro posloviti. Tako sva do\u010dakali kar nekaj vlakcev, ki so se vra\u010dali iz Pilatusa, pa tudi tak\u0161nih, ki so se tja \u0161ele vzpenjali. Naju je sedaj \u010dakal le \u0161e majhen ko\u0161\u010dek poti in \u017ee sva bili ob vstopni postaji zobate \u017eeleznice.<\/p>\n \n Taki zob\u010deniki poganjajo \u017eeleznico vedno vi\u0161e<\/p><\/div>\n \n Prav rade volje sva si v avtodomu sezuli gojzarje in Juretu sporo\u010dili, da sva sre\u010dno prispeli na cilj. Odgovoril je, da ju z Ajdo \u010daka \u0161e kar nekaj poti, zato sva \u0161li \u0161e pred pripravo kosila zaplavat v jezero. \u017divi se je zdela voda malce premrzla, zato sem sama zaplavala do konca pomola za ve\u010dje turisti\u010dne ladje. Vrnili sva se v avtodom in ravno ko je bila pripravljena ve\u010derja, se je iz Luzerna vrnil drugi del na\u0161e odprave.<\/p>\n \n Ohlajanje<\/p><\/div>\n \n Med tem, ko sta Maja in \u017diva zavili proti Alpnachstadu, sva midva z Ajdo <\/span>imela \u0161e toliko mo\u010di, da se vzpneva nazaj do hotelov in spustiva navzdol proti Kriensu. Med vzponom proti Pilatusu, sva opazovala \u0161tevilne vlakce, ki so vozili proti gornji postaji vedno ve\u010d turistov. V meglo. Jah, zgodnja ura, zlata ura.<\/p>\n \n Po ozki polici<\/p><\/div>\n \n Na pobo\u010dju ob poti pa niso bile le krave. Presene\u010deno sva opazila trop kozorogov, ki jim je zadi\u0161ala ista trava. \u010cisto blizu. \u010cakala sva, \u010de se bodo ojuna\u010dili tropu pridru\u017eiti \u0161e trije, pa se je potegnila megla in od\u0161la sva naprej. Malo pred vrhom se je spet razgnala, tako da sva videla enega izmed njih, kako je previdno od\u0161el do ostalih.<\/p>\n \n Kozorogi<\/p><\/div>\n \n Na vrhu sva \u0161la \u0161e enkrat skozi Zmajevo votlino ter pred galerijo na\u0161la odcep poti proti Kriensu. Spust do Klimsenhorna je bil strm, pot pa \u0161iroka. Le na nekaj ovinkih je bila potrebna malo ve\u010dja previdnost. Kljub temu sem priganjal, saj bi se s pobo\u010dja nad nama lahko prikotalil kak\u0161en kamen.<\/p>\n \n Kapelica pod Klimsenhornom<\/p><\/div>\n \n Na Klimsenhornu sva pri kapelici po\u010dila, popila nekaj soka in pogledala, \u010de je Ajdi nastal kak\u0161en \u017eulj. Pa je bilo vse v redu, zato sva zlezla \u0161e na Klimsenhorn, vr\u0161i\u010dek tik nad kapelico.<\/p>\n \n Klimsenhorn<\/p><\/div>\n \n Za navzdol sta se kazali dve poti, odlo\u010dila sva se za kraj\u0161o. Najprej je tekla po meli\u0161\u010du, potem pa zavila na strma, z gozdom pora\u0161\u010dena pobo\u010dja. Gondolo, ki je drsela nad nama, sva zaradi megle komaj videla. Sredi skal sva opazila slap, malo za tem pa \u017ee ugledala Fr\u00e4km\u00fcnteg.<\/p>\n Fr\u00e4km\u00fcntegg<\/p><\/div>\n \n Travniki, na katere sva se spustila, so naju odlo\u017eili na sredi letnega sankali\u0161\u010da, vzpon do za\u010detka pa ni bil prav ni\u010d prijeten. Vlekel se je in \u010deprav je bilo obla\u010dno, nama je bilo po\u0161teno vro\u010de. Pri startu sankali\u0161\u010da je bila gne\u010da. Kupila sva karti, dobila navodila in po\u010dakala, da sva pri\u0161la na vrsto.<\/p>\n \n Letno sankali\u0161\u010de je le kovinska cev<\/p><\/div>\n \n Prva se je po progi spustila Ajda, za njo pa \u0161e jaz. Spust je potekal po nekak\u0161ni plehnati cevi, na saneh pa si sedel brez varnostnega pasu. Ajda je kar \u0161ibala, pa vendar sem jo na sredi proge ujel. Malo sem po\u010dakal, potem pa \u0161vignil za njo. Na cilj sva spet pripeljala skupaj. Pripeli so naju na \u017ei\u010dnico in odpeljala sva se nazaj do vrha. Vzela sva svoje stvari in spet zastavila korak navzdol. Pot je potekala ve\u010dinoma po gozdu, pre\u010dkala pa sva tudi planino.<\/p>\n \n Gozdna u\u010dna pot<\/p><\/div>\n \n Ko sva pri\u0161la do gozdne u\u010dne poti, sva ji sledila ob razlagah o gozdu, vodi in mo\u010dvirju do igral na Kriensereggu. Ajda se je malo igrala, pa ob pomanjkanju dru\u017ebe in nara\u0161\u010dajo\u010di utrujenosti kaj kmalu tudi naveli\u010dala. Izbrala sva pot v dolino, pa se ob pojasnilni tabli u\u010dne poti o \u017eelezni dobi premislila in zastavila po drugi. Kar vlekla se je, \u0161e posebej, ker sva bila res \u017ee utrujena.<\/p>\n \n Igrala na Kriensereggu<\/p><\/div>\n Ko sva mislila, da sva kon\u010dno v dolini, naju je smerokaz z oznako \u0161e 40 minut \u010disto dotolkel. \u0160e bolj pa pojasnila, ki sva jih v vasi Kriens dobila najprej od dveh \u017eeni\u010dk, potem pa tudi uslu\u017ebenke na spodnji postaji \u017ei\u010dnice. Da namre\u010d v Kriensu sploh ni \u017eelezni\u0161ke postaje. Poklicala sva \u017ee Majo, naj pride po naju, ko pa je Ajda le preve\u010d navijala za vo\u017enjo z vlakom, sva prevoz odpovedala in sedla v avtobus. Ta naju je odpeljal do Luzerna, kjer sva na turisti\u010dnih informacijah kupila karto za vlak ter izvedela to\u010dni vozni red.<\/p>\n \n Luzern<\/p><\/div>\n \n Do odhoda sva imela \u0161e petnajst minut, zato sva se sprehodila do mesta z lepim razgledom na leseni most. Nekaj fotk in \u017ee sva hitela nazaj na \u017eelezni\u0161ko postajo. Vlak je \u017ee stal na peronu in sko\u010dila sva vanj. Hotel sem \u0161e \u017eigosati karto, vendar sem ob strahu, da mi bo vlak z Ajdo odpeljal, kon\u010dno le ugotovil, da karta ne gre v re\u017eo. Tudi prav. Odropotali smo proti Alpnachstadu, se vmes ustavili tudi v Kriensu, sicer malo izven, pa vseeno\u2026<\/p>\n \n Spet v Alpnachstadu<\/p><\/div>\n \n Kon\u010dno sva izstopila na pravi postaji in Ajda je \u017ee stekla Maji v objem. Po ve\u010derji smo ponovno skupaj od\u0161li do jezera in zaplavala sva tudi midva z Ajdo. \u017diva je tokrat zbrala ve\u010d poguma ter se nama pridru\u017eila. \u0160e ve\u010d, sploh ni hotela iz vode. Kar plavala bi in plavala. Prava morska deklica. \u0160e prestavili smo avtodom na mesto, ki smo ga poznali od dneva prej, in \u017ee smo spali kot ubiti.<\/p>\n \n Ve\u010derno kopanje<\/p><\/div>\n \n \u010cEZ INTERLAKEN V EMMENTAL \u2013 14.8.2008 <\/strong><\/p>\n \n Zjutraj je bilo obla\u010dno in navdu\u0161eno smo ugotavljali, da smo dan prej res imeli sre\u010do z vremenom. Odpeljali smo se v smeri Interlakna, pre\u010dkali prelaz Br\u00fcnigpass in se spustili proti Brinzu. Na ovinkih, ki so se spu\u0161\u010dali v dolino, se nam je odprl lep pogled na slap, ki je padal \u010dez steno na drugi strani doline. Komaj smo dobro spet zapeljali na avtocesto, \u017ee smo pristali na po\u010divali\u0161\u010du. Nato\u010dili smo vodo, izpraznili odpadno in po\u010dakali, da je vzdr\u017eevalec pokosil vse vidne in nevidne travice naokoli ter kon\u010dno od\u0161el, potem pa spraznili \u0161e kaseto.<\/p>\n \n Jezero Brienzer<\/p><\/div>\n \n Le nekaj korakov je bilo do visokega razgledi\u0161\u010da na jezero Brienzer in strme vrhove nad njim. Med tem so nad nami uganjala nor\u010dije letala \u0161vicarskega vojnega letalstva. Izgleda da so resno vzeli nauk na\u0161ega biv\u0161ega vodje \u2013 \u017eivite, <\/span>kot da bo \u0161e sto let mir in se pripravljajte, kot da bo \u017ee jutri vojna. Mi pa smo se odpeljali naprej. Peljali smo mimo Interlakna in iskali primerno kopali\u0161\u010de. Danes smo se namre\u010d po v\u010deraj\u0161njih naporih sklenili predvsem odpo\u010diti.<\/p>\n \n Plavanje v jezeru Thuner<\/p><\/div>\n \n Obredli smo vrsto vasi in kon\u010dno ob cesti pred krajem Faulensee parkirali (N46.6726312 E7.7054136). Mestna pla\u017ea je bila takoj \u010dez cesto, lepa zelenica je vabila, na vodi jezera Thuner pa je bil splav. Super. Le voda se nam je zdela kar hladna. Vseeno smo \u0161li vsi zaplavat, punci sta skakali iz splava, \u0161e posebej Ajda je bila navdu\u0161ena.<\/p>\n \n Splav<\/p><\/div>\n \n Potem ko smo se malo pogreli na son\u010dku, sva \u0161la z Ajdo pogledat, \u010de bi kje v vasi na\u0161la kruh. Sami hoteli in restavracije, trgovine pa nobene. Kasneje smo ugotovili, da sva prehodila celo vas in tik pred trgovino obrnila. Jah, se zgodi. Po povratku se je bilo potrebno \u0161e enkrat ohladit v jezerski vodi.<\/p>\n \n Na mestni pla\u017ei<\/p><\/div>\n Le Maja je zmrznjeno po\u010dakala na obali, ostali pa smo skakali v vodo, z Ajdo sva plavala pod splavom, punci sta lovila \u017eogici, ki si jih je podajala ena izmed dru\u017ein. Jezikovne ovire? Pa kaj \u0161e\u2026 Pot nas je vodila naprej v smeri Berna, vse dokler nismo zavili proti pokrajini Emmental.<\/p>\n \n V tej sirarni vrtajo luknje v Emmentalec<\/p><\/div>\n \n Gremo seveda pogledat, kako delajo sloviti ementalec. \u010cez kraj Langnau smo se kotalili proti Affolternu, kjer je predstavitvena sirarna (N47.0639318 E7.7308795). Iz razgledne plo\u0161\u010dadi skozi steklo opazuje\u0161 dogajanje v sodobni sirarni in tako vidi\u0161 vse postopke pri izdelavi sira. Preme\u0161ali so mleko, ga sterilizirali, napolnili kolute in nanje polo\u017eili papirnato ozna\u010dbo sira, odlili sirotko, ga obrnili na glavo.<\/p>\n \n Tako nastaja znani sir<\/p><\/div>\n \n Koliko opravil, da dobi\u0161 kolut sira! Okoli so razpostavljeni predmeti, ki so se za sirarstvo uporabljali neko\u010d, v kleti pa zorijo ementalci.<\/p>\n \n Zorilnica<\/p><\/div>\n \n V bli\u017enji stari sirarni tudi \u0161e danes prikazujejo izdelavo sira v starih \u010dasih in kak\u0161en kolut tudi izdelajo. Poleg stojita tudi pekarna in prodajalna spominkov. Itak. Mi smo si za spominek kupili malo ementalca, punci sta morali preplezati vsa plezala, Maja pa je naredila ve\u010derjo. Ko smo pojedli, smo opazovali italijane, ki so se mno\u017eili na parkiri\u0161\u010du z namenom mirnega spanja.<\/p>\n \n Pokrajina Emmental<\/p><\/div>\n \n Mah, ve\u010der je \u0161e mlad, mi gremo proti Bernu, smo si rekli. Po vijugasti cesti smo se spustili do Burgdorfa, \u0161li proti avtocesti in na po\u010divali\u0161\u010du ob njej izbrali mesto, kjer se hrup iz ceste ni sli\u0161al. Z Majo sva \u0161e kupila kruh v trgovini, potem pa smo kar hitro ob prvih de\u017enih kapljah zaspali. <\/span><\/p>\n \n BERN \u2013 15.8.2008 <\/strong><\/p>\n \n Zjutraj smo pozajtrkovali, potem pa brez te\u017eav na\u0161li pot do \u017eivalskega vrta D\u00e4hlh\u00f6lzli. Vse naokrog so bile modre cone in parkiri\u0161\u010da z omejitvijo \u0161est ur in presneto drago parkirnino \u2013 dva franka na uro. Ni\u010d nam ni bilo v\u0161e\u010d, saj smo nameravali tu ostati cel dan.<\/p>\n \n Otro\u0161ki \u017eivalski vrt<\/p><\/div>\n \n Med tem ko sta \u0161li punci bo\u017eat koze, opazovat bobre, konje ter pra\u0161i\u010de, sem na\u0161tudiral parkiri\u0161\u010da v okolici. Odpeljali smo se do kampa, nedale\u010d pro\u010d, kjer pa so na veliko, na pol prazno parkiri\u0161\u010de spu\u0161\u010dali le svoje goste. Tudi \u010de pla\u010da\u0161, ni varijante. Slaba poslovnost, ni kaj. Odpeljali smo se nazaj, parkirali na modri coni in nastavili parkirno uro. Uro in pol gratis. Kar ne more\u0161 verjeti ob sicer\u0161njih cenah parkiranja.<\/p>\n \n Medved je rad v vodi<\/p><\/div>\n \n Od\u0161li smo v \u017eivalski vrt in pohiteli proti ogradi z medvedi. Komaj smo na\u0161li pot, pa vseeno pravo\u010dasno ujeli hranjenje. Eden izmed medvedov se je navdu\u0161eno metal v vodo in plaval za jabolki, tako da je bil pravi u\u017eitek skozi \u0161ipo opazovati zverino med \u010dofotanjem. Drugi se je komaj potrudil do koren\u010dkov. <\/span><\/p>\n \n<\/a><\/a><\/a><\/a><\/a><\/a><\/a><\/a><\/a><\/a><\/a><\/a><\/a><\/a><\/a><\/a><\/a><\/a><\/a><\/a><\/a><\/a><\/a><\/a><\/a><\/a><\/a><\/a><\/a><\/a><\/a><\/a><\/a><\/a><\/a><\/a><\/a><\/a><\/a><\/a><\/a><\/a><\/a><\/a><\/a><\/a><\/a><\/a><\/a><\/a><\/a><\/a><\/a><\/a><\/a><\/a><\/a><\/a><\/a><\/a><\/a><\/a><\/a><\/a><\/a><\/a><\/a><\/a><\/a><\/a><\/a><\/a><\/a><\/a><\/a><\/a><\/a><\/a><\/a><\/a><\/a><\/a><\/a><\/a><\/a><\/a><\/a><\/a><\/a><\/a><\/a><\/a><\/a><\/a><\/a><\/a><\/a><\/a><\/a><\/a><\/a><\/a><\/a><\/a><\/a>
![](\"http:\/\/caravaning.si\/zanimiv\/gumpi\/files\/2008\/12\/676_05_11_08_4_41_36.jpg\"){kind=link}