![\"Nebo\"](\"http:\/\/caravaning.si\/zanimiv\/gumpi\/files\/2009\/11\/img_7096.jpg\")
<\/a>Jesen<\/p><\/div>\n
V zadnji tretjini prej\u0161njega stoletja so v gozdu, \u010dez katerega sta \u0161li vihri prve in druge svetovne vojne, pri\u010deli nasajati razne tujerodne vrste, kar se \u0161e danes vidi na u\u010dni poti. Gozd je danes prepreden s teka\u0161kimi in sprehajalnimi potmi, tudi dva kilometra dolga trim steza je speljana po njem. <\/span><\/p>\n Nebo<\/p><\/div>\n \u010ce nimamo zelo \u0161portnih ambicij, je \u017ee sprehod po u\u010dni poti pravi u\u017eitek. Nedvomno v vsakem letnem \u010dasu. Da je sploh nekaj posebnega jeseni, ko barve na listavcih kar eksplodirajo, pa verjetno ni potrebno posebej poudarjati. Vi\u0161inske razlike na poti je komaj za 50 metrov, \u010dasa pa nam bo pot vzela…kolikor pa\u010d ho\u010demo. <\/span><\/p>\n Pot<\/p><\/div>\n \u010ce zgolj preberemo napise ob posameznih drevesih in se ozremo v pisane jesenske kro\u0161nje, bo ena ura za dolgo pot ve\u010d kot dovolj, \u010de potem zaokro\u017eimo \u0161e po kraj\u0161i poti, pa nam tudi to ne bo vzelo ve\u010d kot dvajset minut. Parkiramo in prespimo lahko na manj\u0161em parkiri\u0161\u010du pod stavbo Zavoda za gozdove (N 45.939306 E 13.666009). Parkiri\u0161\u010de<\/p><\/div>\n Tam je tudi pojasnilna tabla z ozna\u010deno potjo in drevesnimi vrstami, ki jih bomo ob njej spoznavali. <\/span>Mi smo jo mahnili pri bambusu desno in se na razcepu po nekaj metrih spet dr\u017eali desno. To je za\u010detek dolge poti. Po njej nas vodijo markacije v obliki stilizirane bodike. Sledimo jim, saj je gozd sicer prepleten s \u0161tevilnimi stezami in bi tako zlahka za\u0161li. Vzpon<\/p><\/div>\n Pot je prav primerna za zgodbe iz preteklosti, \u010de le z nami hodi kdo, ki jih kar stresa iz rokava. <\/span>O tem, zakaj so v\u010dasih uporabljali lubje bora in zakaj ima hrast scefrane liste. Turki \u017ee vedo. Pa hudi\u010di tudi. Sedaj \u0161e mi. \u010ce smo utrujeni, nas \u010dakajo ob poti klopce, tako da lahko po\u010dijemo. Zgodbe<\/p><\/div>\n Katere so drevesne vrste ob poti, nam povedo lesene table. Od znanih, kot so bodika, doma\u010di in divji kostanj, \u010drni in zeleni bor so tam tudi tak\u0161ne, za katere sli\u0161imo prvi\u010d. Tak je nedvomno hikori, pa \u0161e kak\u0161na bi se na\u0161la. <\/span>Ko se iz najvi\u0161je to\u010dke spustimo, smo na razpotju. Bodika<\/p><\/div>\n Mi smo \u0161li tu levo po mosti\u010du nad mo\u010dvirjem, ob njem raste mo\u010dvirski taksodij. Njegova zna\u010dilnost so iz vode \u0161trle\u010de prezra\u010devalne korenine, ki mu omogo\u010dajo pre\u017eivetje v mo\u010dvirju. Ob poti nazaj proti izhodi\u0161\u010du smo sre\u010devali bolj doma\u010de drevesne vrste, bukev, smreko, jelko in druge. <\/span><\/p>\n Spomenik<\/p><\/div>\n Na tleh smo opazili celo gobo ali dve. Morebiti so te pritegnile Italijana, ki sta po stezi pri\u0161la z velikima ko\u0161arama in se strokovno zamislila nad malo marelo ob poti. Pri bambusu smo se odpravili po makadamski poti desno. Tu gre namre\u010d drugi krak kraj\u0161e poti. Ob poti so ostanki spomenika Avstroogrske vojske iz prve svetovne vojne. <\/span><\/p>\n<\/a><\/a>
\n<\/span><\/p>\n<\/a>
\n<\/span><\/p>\n<\/a>
\n<\/span><\/p>\n<\/a>
\n<\/span><\/p>\n<\/a><\/a>