\n<\/span><\/p>\n
![\"A](\"http:\/\/caravaning.si\/zanimiv\/gumpi\/files\/2009\/08\/p1060009.jpg\")
<\/a>A \u017ee gremo?<\/p><\/div>\n
Po drugi strani so bili vedno ljudje, ki so morali vedeti, kaj je na drugi strani. In \u010de je bil do novega vedenja vmes hrib, so pa\u010d zlezli \u010dezenj. <\/span>Pa smo si rekli, gremo \u0161e mi pogledat, kaj je tam za hribom in smo za\u010deli…no ja, jaz sem za\u010del brcati na dvokolesniku. Gremo malo \u010dez hrib pogledat...<\/p><\/div>\n Ostanek ekipe, se je odlo\u010dil, da je jutro prezgodnje za hude napore in je raj\u0161i zajahal tistih sto in nekaj konjev. Pa ni bilo prezgodaj in tudi napori niso prehudi. <\/span>Iz \u017dirov, kjer lahko oddrema\u0161 tistih nekaj ur na enem izmed \u0161tevilnih parkiri\u0161\u010d (npr. N46.0505084 E14.1100547), je potrebno brcati do Starih \u017dirov. <\/span>Tam zavijemo za Idrijo in potem samo \u0161e…saj poznate tisto…in sledite glavni cesti… <\/span><\/p>\n Spodnja Idrija<\/p><\/div>\n Vzpon je prav zlo\u017een, tako, jutranje sve\u017e. Pred nami sta Govejk in Ledinsko razpotje, potem pa po pameti, da ne bo kak\u0161en ovinek preoster. Gre kar strmo navzdol. <\/span>Da malo shladimo zavore, se vmes malo ustavimo, je lep pogled na Spodnjo Idrijo in vsa tista z grapami bogato posejana pobo\u010dja naokoli. Ko ti pomaga stotnija konji\u010dev<\/p><\/div>\n Za Mokra\u0161ko vasjo pripeljemo po mostu \u010dez Idrijco do glavne ceste, zavijemo desno proti Spodnji Idriji (dobre pol ure iz izhodi\u0161\u010da). Peljemo \u010dez kraj, dokler nas na kri\u017ei\u0161\u010du s semaforjem tabla ne usmeri proti Kanomlji. <\/span>Spodnji, Srednji, Gorenji… <\/span><\/p>\n Vo\u017enja skozi Kanomljo<\/p><\/div>\n Tako nekako gre najprej skoraj po ravnem, potem pa kar nekam v hrib. Malo \u017ee postane vro\u010de, vidijo se le pobo\u010dja na levi in desni. Ter seveda Kanomljica, ki te\u010de v objem Idrijci. Na Oblakovem vrhu (721 m; ena ura iz Spodnje Idrije) zavijemo desno proti \u0160ebreljam. <\/span><\/p>\n Oblakov vrh<\/p><\/div>\n Peljemo mimo prve kmetije, tik nad sedlom, sedaj nam pod gumami \u0161kripa makadam. Sopihamo kot razgla\u0161ena parna lokomotiva, ko po konkretni strmini \u0161tepamo ovinke tja nekam proti nebesom. Vsaj zdi se nam, da moramo biti \u017ee skoraj tako visoko. Odcepi nas ne zanimajo, ustavimo pa se kaj. <\/span><\/p>\n Da se ve, kdo je gradil...<\/p><\/div>\n Vsaj, ko opazimo ob poti kamen, ki so ga leta 1931 postavili italijanski gradbinci. Sonce nas obsveti, ko pridemo na razgledne travnike pod Vrhovcem. Razgledi \u010dez dolino so…kaj bi govoril. Je treba videti. Ko po slabi uri nad Oblakovim vrhom ravno dobro predihamo \u010dez 1000 vi\u0161inskih metrov (saj veste, tisto, ni greha, bla, bla, bla), smo na razpotju. <\/span><\/p>\n Kam ste me zvlekli...<\/p><\/div>\n Naravnost gre cesta proti Idrijskim Krnicam, od tam se lahko spustimo v Spodnjo Kanomljo. Zanimiva mo\u017enost, bo treba enkrat poskusiti. Tokrat smo imeli \u017ee od za\u010detka v mislih drugo mo\u017enost in dr\u017eali smo se je kot klop. Zavili smo torej levo, proti \u0160ebreljam. <\/span><\/p>\n Cerkljansko in Porezen<\/p><\/div>\n Nekaj spusta po makadamu do \u0160ebreljskega vrha, kraj\u0161i vzpon do kapelice in potem samo \u0161e navzdol. Juhuhu, hvala Bogu, da ne bo treba tu \u0161e nazaj. V \u0160ebreljah (petnajst minut iz kri\u017ei\u0161\u010da nad \u0160ebreljskim vrhom) je pod sv. Jurijem potrebno iti naravnost, mimo trgovine do Dolenje vasi, kjer kolovoz na koncu zaselka pelje do sv. Ivana (573 m; slabih deset minut iz \u0160ebrelj). <\/span><\/p>\n \u0160ebrelje<\/p><\/div>\n Se spla\u010da. Cerkvica stoji na razglednem pomolu nad visoko steno. Tako je Idrijca pod nami, na gri\u010dku na drugi strani je sv. Kocijan, spodaj naselji V Gri\u010dih in Reka. In hribi vi\u0161je gori. Porezen in sosedje. Na cerkvici je freska, pa pozvonimo lahko…tako za sre\u010do. Na levi strani cerkvice v globino, prav tja v sredo sten, vodi steza. <\/span><\/p>\n Sv. Ivan<\/p><\/div>\n Sprva \u0161iroka se kmalu zo\u017ei, zavarovana pa je tako, da pasti res ni kam. Pa pod noge vseeno glejmo, kak\u0161na ka\u010da se lahko zvija proti travi. V manj\u0161i <\/span>jami se divje babe i\u0161\u010de zaman, v spodnji, kjer pa so babe \u017ee nekdaj dokazano na pi\u0161\u010dalko igrale, pa so jih zaprli. Tako nepredu\u0161no, da se jih ni ve\u010d bati. <\/span><\/p>\n Kojca in Bukovska grapa<\/p><\/div>\n Le \u0161e kak\u0161na hladna sapa priveje od njih, skozi redke odprtine v kovinskem zastoru. Ker nas kolesa \u010dakajo na vrhu, se je treba vrniti do vrha. Presneto, koliko bolj strma se nam zdi pot navzgor. Kot bi hodil po drugi (do jame Divje babe je dobrih deset minut, nazaj nedvomno vsaj kak\u0161na ve\u010d). <\/span><\/p>\n Spust proti prvi jami<\/p><\/div>\n Zadihani sedemo na kolo in se od cerkvice <\/span>odpeljemo nazaj v \u0160ebrelje, tam zavijemo desno za Stopnik in drvimo po cesti navzdol. Ko priletimo na most \u010dez Idrijco (deset minut iz \u0160ebrelj), pa se le spomnimo, zakaj imamo tiste ro\u010dke na balanci…ne, ne, prestave, tiste druge… <\/span><\/p>\n Divje babe<\/p><\/div>\n Po\u010dijmo in se ozrimo v reko. \u010ce smo utrujeni in razmi\u0161ljamo, kaj nam je bilo te poti treba, pomislimo, od kje vse je pritekla voda pod nami in kako dolga pot jo \u0161e \u010daka. Kar naenkrat ne bomo ve\u010d tako zelo utrujeni. Je pa res, da nas \u010daka najbolj mukotrpen del poti. <\/span><\/p>\n Idrijca<\/p><\/div>\n Glavna cesta iz Tolmina proti Idriji in naprej v smeri Logatca je sicer \u0161iroka, a prometna. Tisto \u017evi\u017eganje mimo u\u0161es pa je seveda vse prej kot prijetno. Zatorej je najbolje pritisniti na pedala, pri Bukovski grapi, tam pod sv. Ivanom narediti kratek postanek (petnajst minut od mostu \u010dez Idrijco), potem pa drveti naprej do Spodnje Idrije (\u0161e pribli\u017eno tri \u010detrt ure). \u010ce imamo tukaj privezane svoje konje, je pot kon\u010dana. <\/span><\/p>\n Sv. Ivan iz doline Idrijce<\/p><\/div>\n Druga\u010de pa nas \u010daka \u0161e povratek \u010dez Ledinsko Razpotje nazaj do \u017dirov. Vzpon ni prenaporen. \u010ce seveda za tabo ni \u017ee skoraj sedemdeset kilometrov in jih prav dobro \u010duti\u0161 v nogah, rokah in predvsem \u2013 riti. Pa vseeno gre, morebitni postanek pa le na\u010drtujmo tako, da se nam ob njem pogled spo\u010dije tam nekje v dolini. <\/span><\/p>\n
\n<\/span><\/p>\n<\/a><\/a>
\n<\/span><\/p>\n<\/a><\/a><\/a><\/a><\/a><\/a><\/a><\/a><\/a><\/a><\/a><\/a><\/a>